April 2012. Stota številka revije
AMBIENT, moje najljubše revije na svetu, ki me je, naj se sliši še tako hecno, močno definirala. Skupaj s še nekaterimi (zame) ikonami slovenskih medijev, ki so vzbudile moje zanimanje za lepo, zanimivo, sodobno. Govorim o Trendu in Jožici Brodarič, Cik Caku in Katji Škoberne, Osmem dnevu in Saši Šavel (ter drugih), Nini Zagoričnik in njenih oddajah na Valu 202. In govorim o Nadi Vodušek in Ambientu. To so ženske, ki sem jih občudovala kot najstnica in so opravljale zame sanjske službe. Tako kot one sem si želela nekoč znati artikulirano in tehtno razpravljati o temah, ki so se mi zdele nadvse zanimive in vznemirljive. In potiho sama pri sebi to tudi pogosto počnem, nenazadnje sem študirana punca, več kot deset let starejša od tiste Katje, ki je prepričevala očija, da bi gledala Jožico ali Cik Cak in kdaj tudi trmasto vztrajala ob čertkih zvečer pri Osmem dnevu, čeprav so govorili o kakšni meni povsem nezanimivi knjigi ali opusu ne vem koga :) Zato stoto številko Ambienta in ta zapis na Pepermintu izkoriščam tudi za zahvalo vsem naštetim ženskam, ker so bile moj navdih in pripomogle k temu, da sem vzljubila in se zaljubila v svet popularne kulture, umetnosti in oblikovanja. In vsega, kar še spada zraven. Hvala.