5: Ekoas

5: Ekoas

četrtek, 8. april 2010

Na pepermint uvajam novo rubriko. Vsake toliko bom kakšno zanimivo blogersko/virtualno persono povprašala o njenih/njegovih trenutnih top-it-kul-mega-obveznih-zakon reči. Reč, kot vemo, je zelo širok pojem, in nikakor ne pomeni le predmeta, lahko je tudi "jutranji tek čez park" ali "čokoladni sladoled" ali karkoli vam pade na um. Torej...

Za kar najbolj pompozen začetek rubrike  sem za otvoritvenih 5  poprosila skrivnostnega, artikuliranega, razgledanega, uglajenega, modno in ekološko osveščenega, (upam, da mi ne zameri še naslednjega naziva:) novodobnega dandyja (eh, sedaj zagotovo že veste, koga opisujem:) Ekoasa, ki je svojih trenutnih "it" reči kozmopolitansko, kot mu pritiče, sestavil takole:

1. Ljubljana. Pomlad je tu, dnevi se daljšajo, temperature rastejo, sonce se je končno zbudilo in Ljubljana končno živi. Resnično imam rad Ljubljano in njene polne ulice. Ni boljšega kot se poditi s kolesom navzdol po Wolfovi, z wayfarer očali na glavi in Tetkinimi radosti v ušesih. Veter v laseh. Drug fin prizor je dopoldanski kapučin in popoldansko kosilo na ulici, na prostem. Da ne govorim o vseh mestnih tračih, ki jih slišiš od gospode.

2. Fantastic Man. Gladko prešiša GQ. :)

3. Paul Octavious. Trikrat ugibajte kateri projekt mi je najljubši.
4. Čevlji znamke Folk, še posebno te v barvi kave, ampak ne turške. : )

5. Načrtovanje poletja. Sem v fazi, ko sanjarim o poletju, poletnih destinacijah, poletnih okusih in vonjih, poletni opravi in sploh morju. To poletje bo retro. Potovanja, potovanja, potovanja, gut družba, dobra hrana, koktejli, Ljubljana in spet od začetka.

PREBERI

matilda.

matilda.

sreda, 7. april 2010

veste, kaj je pa res nadvse fin občutek? ko nekomu, ki ga niti ne poznaš tako zares, ampak zgolj virtualno, nekaj podariš, nato pa se ti ta zahvali na najlepši možen način. tako sem zadnjič podarjala broškolinke in eno namenila tudi matildi. saj jo poznate, to je tista matilda, ki na naših blogih pušča najbolj zabavne in prisrčne in čisto njene komentarje. tudi na pepermintku pogosto kaj pove in njenega mnenja se vedno razveselim.  in poglejte, kaj me je čakalo v e-kaseljčku!

ponižna spletična broškolinka v družbi turške lepotice.

stajliš do konca!

hvalahvala za tole.

v komentarjih tokrat zbiram podpise peticije "matilda naj odpre svoj blog". (:

PREBERI

ste že uokvirili ninino ilustracijo?

ste že uokvirili ninino ilustracijo?

ponedeljek, 22. marec 2010

že nekaj časa prenovljeni portal dom in stil postaja res pravo mesto navdiha za vaš dom. še posebej zanimiva je rubrika tako se naredi, v kateri na enem mestu najdete mnogo preprostih in lepih predlogov za dekoracijo, ki jih z malo truda lahko naredite sami. naša stara znanka, ninalena, je prispevala svoji ohinsploh prekrasni, ljubki, pomladni, cvetoči  ilustraciji. obe se lahko endvatri znajdeta v vašem domovanju, le natisniti ju morate.

drevešček

rožice

PREBERI

intervju: Ana Maraž

intervju: Ana Maraž

ponedeljek, 15. marec 2010

Ana. Imam občutek, da se je njen blog kot najprej pritajen šepet, nato pa kot glasen odmev  razširil po naših blogorolah. Ana je tista, ki se pogovarja z vulkanom, tista, ki riše in slika in nato še fotografira - svoje male umetnije. Tako preproste in tako kompleksne hkrati. Črne črte, krivulje in pike in zraven veliko modre. Turkizno modre. Takele. Najde male detajle, drobne predmete in jih s preprosto fotografijo postavi na piedestal, jih naredi pomembne in lep(š)e. Ko sem si ogledovala njen portfolio, sem navdušeno odkrila, da so jo opazili tudi v svetu. Noro! In greh bi bil, da je ne bi prosila za tale intervju. So, there you go.

Kdo si in kaj počneš?

Sem Ana Maraž, absolventka Likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, trenutno razpeta med Ajdovščino-Vipavo in Ljubljano. Največ se ukvarjam z risanjem in slikanjem, zanimajo me pa tudi drugi mediji in pristopi. Trenutno gledam skozi okno in se čudim, ker z jasnega neba pada sneg, sama pa že nestrpno čakam pomlad. :)

Kako ponavadi poteka tvoj dan?

Uf, mogoče bi mi morala to vprašanje postaviti čez kakšno leto, saj trenutno nimam nekega utečenega urnika. Zadnje tedne poskušam čim več časa preživeti v ateljeju, ostali čas preživim ob branju knjig in druženju z najbližjimi. S fantom gradiva skupno gnezdece, seveda pa je tu še pisanje diplomske naloge s katero se začenjam resneje ukvarjati.

Kako si pravzaprav začela z ustvarjanjem? Se spominjaš tiste točke, na kateri si se odločila, da je to tisto, kar želiš v življenju početi?

Spominjam se, da sem že od majhnega vedno rada ustvarjala. Že v vrtcu sem v času, ko smo lahko izbrali katerokoli dejavnost, najraje risala. Tako sta me starša že v predšolskem obdobju vpisala na likovne delavnice. Če pogledam nazaj, vidim, da sem pravzaprav to vedno najrajši počela in je od vedno bilo del mene. Pred nekaj časa sem našla zvezek iz 3. razreda osnovne šole, kjer sem v prostem spisu napisala, da bi bila rada slikarka, ko bom velika. To je bilo seveda obdobje, ko sem vsak teden želela postati kaj drugega, ampak zgleda, da sem že od malih nog imela idejo o tem. Odločitev je tako prišla čisto naravno in »samoumevno«.

Zelo si mlada, za teboj pa je že veliko nagrad in razstav. Kako gledaš na to, da se pri raznih natečajih in razpisih umetnost ocenjuje? Se ti zdi, da se umetniško delo da objektivno vrednotiti? Kaj umetniku pomeni razstava in kaj natečaj?

Natečaji in razstave so nekako prišli sami po sebi, večinoma v okviru šolskih razpisov, extemporov in podobno, tako, da se s tem nikoli nisem posebno ukvarjala, saj so dela izbirali in pošiljali mentorji oz. učitelji. Nikoli nisem nečesa ustvarjala z namenom, da bi s tem dobila nagrado ali kaj podobnega. Seveda je lepo, da ljudje opazijo tvoje delo in ga spoznajo za kvalitetnega… Natečaje in razstave dojemam predvsem kot navezovanje stika z gledalci, kot nekakšno komunikacijo, priložnost, da svoje delo deliš z drugimi. Nagrade so poleg potrditve in priznanja tudi nekakšne reference za naprej vsekakor pa niso cilj ustvarjanja. O objektivnosti, ocenjevanju in podobnih stvareh bi lahko razpravljali v nedogled, sama se raje osredotočam na ustvarjanje in ostalo pustim drugim. :)

Mankind mag, Frankie, Hi-low,... vse to so precej znane edicije v svetu oblikovanja, ilustracije in lifestylea. Ti si objavljala že v vseh treh. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Imela sem to srečo, da so ustvarjalci našli moje delo na spletu in me povabili k sodelovanju, nad katerim sem bila seveda navdušena.

Kje iščeš/najdeš inspiracijo za svoja dela in nenazadnje, kaj je za tvoj slog značilno?

Mogoče precej klišejski odgovor a drži - inspiracija prihaja od vsepovsod. Navdušujejo me ljudje, določeni stavki, vsakodnevni predmeti, malenkosti, občutja, umetnost… predvsem pa vse izhaja iz mene, iz mojih občutij do omenjenih zadev. Rada reduciram elemente, saj se mi zdi, da lahko z manj povem več. V mojem delu dominira linija oz. risba. Že nekaj časa uporabljam predvsem črno in belo ter sive odtenke v kombinaciji s svetlo modro barvo. Izbira slednje me še vedno preseneča saj ji v vsakodnevnem življenju nisem toliko naklonjena.

Pišeš/rišeš/ustvarjaš tudi čudovit blog. Katera pa so tista spletna mesta, na katera sama najraje zahajaš?
Ooo, hvala Katja! :) Vedno znova me navdušujejo Fine little day, Mieke Willems ter blog Hanne Konola. Pa še cel kup ostalih blogov, katerih branje postaja vsakodnevna nuja in mini obsesija.

Prihodnost. Kako bi potekala po najbolj sanjskem scenariju zate? :)

Predvsem si želim, da bi bila moja prihodnost prežeta z ustvarjalnostjo. Želim si, da bi lahko živela od svojih del, pred tem seveda še uspešno diplomirala in se čim prej preselila v skupen domek s svojim najdražjim. Sanjsko bi bilo spet potovati v skandinavske dežele in se naučiti veliko novega.

Ana, hvala + da bi bila prihodnost res taka, ti želim!

Pepermintki, vi pa vabljeni h komentarju, če bi radi (o) Ani kaj povedali. :)

PREBERI

moja moja dekca.

moja moja dekca.

nedelja, 14. marec 2010

pa mi je uspelo! mini kvadratki, ki sem jih kvačkala zadnji mesec, so postali otipljiva, mehka, lepa in samo moja odeja.

med delovnim procesom sem spoznala več stvari. recimo to, da moraš v tako reč vložiti veliko veliko dela, časa, potrpljenja, dinarčkov in seveda veselja. je pa zato slednje veliko, ko se lahko s končnim izdelkom (čisto tvojim!!!) ogrneš ali pokriješ.

potem sem spoznala, da sem prouzaprou precej posebna punca. že zato, ker kvačkam in pletem in to počnem zato, ker me sprošča in se mi ne zdi izguba časa. komentar, ki sem ga najpogosteje slišala od sestre, je bil namreč: "ma ti maš preveč cajta!" (:

no ja, eni spijo, eni visijo za računalnikom, eni ne delajo nič, eni pa z računalnikom v naročju v prostem času gledamo nadaljevanke in zraven kvačkamo. hecam se, seveda je še ogromno drugih prostočasnih aktivnosti in tudi jaz počnem še vse kaj drugega kot to, da kvačkam... sploh zdaj kvačke najbrž ne bom prijela v roke še vsaj pol leta.

res moraš biti malo prismuknjen, da si pri vseh mogočih odejah (jaz jih imam recimo v obeh sobah, v katerih domujem, skupno 6:) zaželiš še eno. in verjamem, da tale ni zadnja, ki jo bom naredila. me čakajo še nečaki, pa otroci in vnuki. mislim, da je takale odejica zelo luštno darilo, ko pride kakšen malček na svet.

najlepše kvadratkaste odeje so tiste bele. ne vem, tako klasične se mi zdijo. ampak jaz sem se odločila, da bo moja temeljna barva svetlo siva. predvsem zato, ker mi je od kvačkanja grelčkov ostalo precej ostankov lila, roza, vijoličnih, sivih in zelenih odtenkov volne. bela mi ni enostavno ni šla zraven. po premisleku sem dodala še malce svetlo modre. potem je tu še moja neljubezen do rumene, rdeče in oranžne. morda so moji kvadratki malce neživahni, a meni so nadvse všeč.

najbolj zoprn del je sestavljanje kvadratkov in nato vrst skupaj. se ti zdi, da kvačkaš v nedogled in da se vrsta ne bo nikoli končala. težek test za punco, ki se začne hitro dolgočasiti, ni kaj.

(tale dva na desni sta iz meni najljubše kombinacije barv.)

zato mi ne zamerite obilja fotk iz vseh mogočih zornih kotov. sem pač vesela in ponosna! uiii. če me pa zdaj ne boste hvalili, potem pa... zamerim! (:

PREBERI

intervju: Robert Srebrnič

intervju: Robert Srebrnič

ponedeljek, 8. marec 2010

Tokrat v rubriki intervju Pepermint ponosno gosti oblikovalca Roberta Srebrniča. Končal je Akademijo za likovno umetnost, najbrž pa se ne bom zmotila, če rečem, da že od malega na njegovo oblikovalsko delo zelo vpliva domača pokrajina - vinorodna Goriška brda. Tako ni naključje, da je med njegovimi deli precej vinskih etiket in embalaž, seveda pa se ukvarja tudi z drugimi sferami oblikovanja. Celostne podobe, logotipi, spletne strani, tudi plakati in naslovnice se najdejo v njegovem portfoliu. Robert je zagotovo zanimiv, premišljen in kvaliteten oblikovalec mlajše generacije. Spoznajte ga še vi.

Kdo si?

To je vedno težko odgovoriti. Bolje bi bilo vprašati ostale kdo sem. In tudi tu bi dobili veliko različnih odgovorov. Ne glede na to lahko povem, da sem pred več kot pol leta zaključil študij na likovni akademiji in se podal v svet oblikovanja, ki je postalo moja vsakodnevna praksa. Od takrat naprej delam karseda marljivo, vztrajno in po svojih najboljših močeh. Pretežno oblikujem embalaže in etikete za različne produkte/proizvode, celostne podobe in spletne strani. Zanimata pa me tudi animacija in fotografija.

O sebi lahko povem, da imam rad preproste stvari kot so: topli poletni dnevi, jutranja kava, družabni večeri in podobno...

Kako ponavadi poteka tvoj dan?

Največkrat vstanem ob 7h in si umijem zobe. To, da si umijem zobe, je nujno, tisto jutranje vstajanje pa je še vedno spremenljivka :). Obvezna je tudi jutranja kava z nekom s katerim lahko brainstormam. Potem pa se lotim dela. Koliko časa bom delal, je odvisno od tega koliko imam naročil in kako močno me projekt pritegne. Vendar čez teden delam veliko. Mogoče tudi zato, ker imam pravilo, da v soboto ali vsaj nedeljo ne delam. Poleg tega vsak večer namenim 1 - 2 urnemu treningu, ki moj vsakdanji urnik še dodatno zapolni. Delam zato, ker me veseli in še vedno lahko rečem ne, če je projekt v nasprotju z mojimi načeli. Zaenkrat mi ni potrebno sprejeti dela samo z namenom, da bi zaslužil in to se pozna tudi na koncu. Rezultat oblikovalčeve svobode je ponavadi boljši končni izdelek.

Kako si zašel v oblikovalske vode in na kakšen način je delo oblikovalca spremenilo tvoj vsakdan?

V oblikovalske vode sem zašel že zelo zgodaj. Glede na to, da prihajam iz vinorodne dežele (Medana v Goriških brdih), sem že kot otrok eksperimentiral v oblikovanju etiket za okoliške vinarje. To zgodnje navdušenje nad lepo oblikovanimi steklenicami me je tako zaznamovalo, da danes delam pretežno na področju embalaž in etiket (najpogosteje za vinske steklenice).

Kako bi opisal svoj stil oblikovanja? Kaj ostaja rdeča nit tvojega oblikovanja ne glede na naročnika in projekt?

Vedno iščem rešitev, ki bo jasna, v izvedbi pa preprosta in izvirna. Poleg tega sem pazljiv na vse etične, moralne in druge zahteve/omejitve, ki lahko vplivajo na sam izdelek.

Kar se tiče vizualnosti, sem pozoren na vsak minimalen detajl, ne glede na to kaj oblikujem. Oblike poenostavim do te mere, da preprosto zaživijo brez odvečnih elementov. Zelo rad uporabljam simetrične in usklajene kompozicije, toplo-hladne barvne kontraste ter vzorce in teksture, ki mi v večini primerov služijo le za ozadje.

Kako pri tebi poteka delovni proces od ideje do končnega izdelka?

Sam delovni proces je rutina; povezava discipline, natančnosti in seveda izkušenj ter znanja, ki sem si ga pridobil skozi čas. Po pogovoru z naročnikom vedno definiram želje, potrebe, smernice, obseg dela in vse ostale stvari, ki so nujno potrebne za to, da delo poteka brez večjih zapletov. V kreativnem delu poskušam čimbolj optimalno definirati in predstaviti rešitve primerne za naročnika - pri vsem tem vedno upoštevam tudi tehnične omejitve. Izvedba pa je seveda stvar posameznega projekta.

Kakšno je razmerje moči, če primerjaš razne agencije in vas, samostojne oblikovalce?

Ne vem kakšno je razmerje moči, ker imam trenutno veliko naročil in se še nisem posvetil dogajanju na trgu. Zagotovo pa je, da je najverjetneje pri velikih agencijah tudi veliko vezane trgovine in da nek mali samostojni oblikovalec nikoli ne bo pridobil velikega državnega projekta, kljub kvaliteti in nižji ceni.

Kaj še drugače rad počneš?

Velik del mojega prostega časa posvečam nekomercialni animaciji in borilnim veščinam.

Tvoja najljubša spletna mesta?
- the dieline
- pentawards

Načrti in želje za prihodnost?
Zaenkrat se ne obremenjujem s tem, ker vem, da bo vse v najlepšem redu!

PREBERI

strip v moderni.

strip v moderni.

četrtek, 4. marec 2010

Trije S-ji so zaznamovali/zaznamujejo moja študijska leta. Trije S-ji so (bili) osišča mojega zanimanja, trije krogi z istim središčem. Strip, street art in skejt subkutura. Ker iz prvega pišem tudi diplomo, sem še toliko bolj vznemirjena, ker se s torkom naslednjega tedna v Moderni galeriji otvarja pregledna razstava enega najbolj prepoznavnih striparjev pri nas - Tomaža Lavriča.

Lavrič se je začel z risanjem stripov ukvarjati sredi osemdesetih, kot pripadnik generacije, ki je ustvarjala pod okriljem revije Mladina. Mladinin krog je združeval različne avtorje, ki so s samosvojim individualnim slogom upovedovali aktualne, družbeno angažirane teme. Tomaž Lavrič pravi: "Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prišlo v kri, da je pravi strip pač tak - angažiran in kritičen."

V Mladini je Lavrič leta 1988 začel objavljati tudi časopisni strip Diareja, po katerem ga najbrž tudi vsi najbolj poznamo. Izdal je tudi več stripovskih albumov in drugih publikacij, deluje pa tudi kot ilustrator in karikaturist. Razstava s krovnim naslovom Stripi bo zagotovo ponudila vpogled v vse aspekte avtorjevega ustvarjanja. Na ogled sicer do 6. junija, ampak... se vidimo v torek? :)

PREBERI

intervju: Lukatarina

intervju: Lukatarina

nedelja, 21. februar 2010

To, da na pepermintu zadnje čase pogosto omenjam Luka in Katarino, je zgolj naključje. No, ni. (: Pač delata in ustvarjata toliko zanimivih stvari, ki so vredne vsaka svojega zapisa. Prvič sem o njiju pisala kot o soustvarjalcema projekta Mula vrečk, ta teden pa sem pokazala še Katarinine Naredi si sam projekte. Kot lahko vidite iz slikovnega gradiva in projektov, pri katerih sodelujeta, sta zelo ekološko zavedna. Oblikovanje in ekologija v enem, pohvalno in vredno posnemanja. Nekje vmes smo se dogovorili še za intervju, in tukaj je. Zanimalo me je predvsem, kako uskaljujeta ideje, ker delata (in živita) v paru. Iz njunih odgovorov pa seveda zveste še veliko več. Lukatarina torej.

{Dejanja so glasnejša od besed}

Kdo sta + kaj počneta?

Katarina: V tem življenju sva se rodila kot Katarina Mrvar in Luka Mancini. Kdo točno sva, še nisva ugotovila, a najinemu skupnemu ustvarjanju sva nadela ime Lukatarina.

Luka: No v bistvu so naju tako poimenovali na delavnicah Tipobrda, ki sva se jih rada udeleževala. Najino ustvarjanje je skozi oblikovanje fontov dobilo zalet! Od fontov sva v zadnjih letih prešla predvsem k ilustraciji in k informacijskemu designu. Poudarki so trenutno na projektih z okoljsko tematiko. Razstave, plakati, Mula vrečke itd.

{Desacrarium}

Kako ponavadi poteka vajin dan?

Katarina: Oči prvič odpreva okoli četrte ure zjutraj, ko je na vrsti prvo muckanje. Sledi mačje grizljanje ob sedmi uri, ki se proti osmi uri stopnjuje do divjega napadanja. To je skrajna ura za vstajanje. Dan začneva s telovadbo in sadnim zajtrkom. Zdi se, da so to edine konstante, od tu naprej pa je vsak dan unikaten. Včasih je celodnevno delo za računalnikom neizogibno, pogosto preživiva kakšen suhoparen dan v tiskarni ali sestankujeva. Spet drugič pa si lahko privoščiva dan samo za branje, izlet ali počitek. Zvečer najraje preživiva doma, kjer v mirnem polmraku in tišini delava vsak svoje vaje za sproščanje.

Luka: Ha, pozabila si omeniti, da je temu zadnje čase tako, ker imava mucka, zdaj že skoraj mačkona po imenu Čar, ki je črn in sva ga našla za lansko noč čarovnic. Čar je car!

Kako sta zašla v oblikovalske vode in na kakšen način je (grafično) oblikovanje spremenilo vajin vsakdan?

Katarina: Očitno sva se oba rodila z željo po ustvarjanju. Vsak sicer na svojem koncu Ljubljane sva vneto risala in povzročala skrbi staršem, ki so se bali za prihodnost “mladih umetnikov”. Ko sva se prvič srečala v gimnaziji na kiparskem krožku, sva v trenutku vedela, da bova od tu naprej po poti življenja plula v dvojici. Študij sva z dveletnim zamikom oba končala na ALUO.

Oblikovanje nama ni spremenilo življenja, saj sva z njim tako rekoč odrasla in si zato življenja brez pravzaprav ne znava predstavljati. Bi pa želela poudariti, da je oblikovanje zgolj okvir, znotraj katerega delujeva, in nama omogoča, da v življenju prepoznavava pomembnejše stvari.

Luka: Tako je :)

{climate chane and global warming}

 Kako bi opisala svoj stil oblikovanja? Čemu ostajata zvesta ne glede na naročnika in produkt?

Katarina: Točno določenega stila nimava, ker sva mnenja, da je v procesu oblikovanja potrebno začutiti naročnika in njegove želje. Z obliko vedno želiva nekaj povedati. Grafika brez vsebine naju ne zanima, pa naj bo še tako kul in trendy. Lahko rečeva, da ostajava zvesta jasnemu podajanju vsebine skozi primerno vizualijo.

Luka: Ja ravno zadnje čase sem razmišljal, kako bi predstavil najino "filozofijo". Porodil se mi je zelo primeren slogan ampak je v angleščini: "Cool graphics for meaningful projects!" Hmm kako bi to prevedel? Kakšna ideja? Drugače pa...  poleg dela za naročnike delava vsaj 40 do 60% časa najine lastne samoiniciativne projekte, tako da se lahko skozi njih res polno izraziva.

{Mula}

Kako, glede na to, da delata v tandemu, poteka vajin delovni proces? Kako se uskadita idejno in stilsko?

Katarina: Proces lahko ilustrirava z izborom enega kosa tortice, ki jo želiva pojesti oba. Najprej se morava izmed celotne sladke ponudbe v slaščičarni odločiti zgolj za eno. Pri izboru igra pomembno vlogo prilagajanje. Ko se odločiva, ponavadi je to čokoladna, ima prednost Katarina. Ko jo poje do polovice, krožnik poda Lukatu. Kadar si zaželiva vsak svoj kos torte, kar se pogosto dogaja v zadnjem času, se pri tem ne ovirava. V tem primeru seveda vsak lahko komentira “naprotnikov” izbor.

Luka: Ja čokoladno imam najraje!

{philoguerillo}

Kaj še drugače rada počneta, ko ne ustvarjata?

Katarina: Rada hodiva v naravo, posedava na skalah, pojeva na jasah sredi gozda, poslušava tišino, ki jo je v mestu nemogoče slišati. Luka rad prebira razne filozofske knjige in modrosti starih ljudstev. Katarina se rada objema, igra z nečaki, šiva, se s prijatelji pogovarja o svetu in življenju, ponoči sanja in raziskuje samo sebe.

Luka: Dodal bi še druženje z ljudmi, ker drugače delava na domu oz. lahko bi rekli sva nekoliko izolirana.

{Slovanske sončne zgodbe}

Vajina najljubša spletna mesta?

MMC portal, kar se tiče novic, ker televizije nimava, kar je super odločitev. Priporočava! Kar se tiče oblikovanja in navdiha je bil fin Dropular, Our Type, My Fonts za fonte ... Magnatune records pa je stran, kjer poslušava in kupujeva polno nama hude glasbe, ki jo sicer lahko poslušaš v celoti zastonj, tudi v najvišji kvaliteti. Najina izbira je predvsem World in Classical (do 17.st.). Pa še Shift of the Ages, ker nosi pomembno sporočilo starih Majev za svet v časih, ki prihajajo.

{Spontani samovžigi}

Načrti in želje za prihodnost?

Katarina: Želiva se preseliti v naravo in začutiti njeno veličino ter opazovati zvezdnato nebo brez svetlobnega onesnaženja. In morda počasi odkriti novo obliko kreativnega likovnega izražanja.

Luka: Vizualna filozofija, sveta geometrija, ekologija. To nameravam razvijati. Pa da bi imel rad vse ljudi, rastline in živali, morda tudi kamne :)

PREBERI

intervju: Helena Goznikar

intervju: Helena Goznikar

četrtek, 11. februar 2010

Če ste pogrešali pepermintove vprašalnike, potem bo ta, ki ga je izpolnjevala Helena, zagotovo razveselil in potešil vse občudovalce lepega. Helena Goznikar je absolventka arhitekture, ki so jo v svoj svet posrkali predvsem drugi žanri vizualne umetnosti in obrti. S čim vse se ukvarja, lepo popredalčkajo kategorije na njeni spletni strani: fotografija, ilustracija, slikanje, pa tudi grafično oblikovanje in prostorski dizajn. Zna pa tudi z besedami, njeni odgovori so zanimivi in žmohtni, razkrivajo njeno kreativno in uživaško osebnost na način, ki dopolnjuje njen vizualno-umetniški pol. Prav zdaj poteka njena prva samostojna razstava z naslovom "Barva me je ujela." Več o povodu za naslov razstave, razstavi sami in še veliko drugih Heleninih okruškov pa spodaj...

Kdo si?

Helena Goznikar; nekaj med ilustratorko, slikarko, fotografinjo, oblikovalko in arhitektko - all of the above, vse po malem, pa zaenkrat nič še čisto čist do konca.

Po izobrazbi arhitektka, a ne ravno po duši. Skoraj da rojena z barvico v roki, fotografijo odkrila nekje v srednji šoli - najprej tisto na film - katere magija mi je še zdaj najbolj pri srcu - digitalno šele mnogo kasneje. Nomad, ki ljubi svoje ljube, a nima prav obstanka; nekdo, ki je v spreminjanju doma, ljubitelj nedoživetega in netipičnega. Nenehni opazovalec, iskalec, čečkalec, mlin na misli.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?

Jutra vsekakor dokaj ležerno, moram priznat. Zdajle si to lahko še privoščim. Absolvent mi omogoča, da se budim brez budilke in v miru s svojo skodelico kave premlevam sanje, pomijem umazano posodo prejšnje noči ali (v zadnjem času) skidam sneg z dvorišča, se trudim kaj migat/'rekreirat', klikam po internetu za novostmi, svoji zbirki glasbe ne dam miru, itd. Možgani mi začnejo delati šele po parih urah. Ko se to zgodi, se lotim pisanja diplome, prelivanju barv v podstrešnem 'ateljeju', oblikovanju tega ali onega kar dobim pod roke, urejanju potrebne birokracije, itd....čemur sledijo manj rutinski dogodki v smislu zmenkov s prijatelji, kimanju družinskim gostom, ipd. Potem, ko so možgani živi, pa dejansko delam pozno v noč.

Kako si zašla v ustvarjalne vode in na kakšen način je tvoje kreativno udejstvovanje tvoj vsakdan?

Pravzaprav rišem odkar pomnim. In odkar pomnim, si najbolj v življenju želim prav to tudi početi. Že pri petih letih sem ob šesti uri vsako jutro budila mamo s: 'kje so barvice?' in to me v bistvu ni nikoli minilo. Le da si zdaj barve vzamem sama.

Zašla pa sem enkrat ven iz ustvarjalnih vod - ko sem pristala na arhitekturi, čeprav nisem hotela in me je to čisto pobilo in zmedlo. Tiste prve štiri leta pravzaprav nisem ničesar (nearhitekturnega) sploh naredila. In enostavno povedano: it sucked. Ravno zadnjič sem naletela na spletno stran nekega grafičnega oblikovalca (mislim, da mu je ime Will Bryant), ki ima zapisano "I make stuff because I get sad if I don't." Isto drži tudi zame.

Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja?

Hmm...

Hmm. O tem v bistvu nisem še nikoli razmišljala.

Mogoče je moj stil prav to: en 'Hmm...'

Razmišljanje, igranje, preizkušanje in beleženje vsega in vsakogar, ki mi spodbudi radovednost in me v tistem trenutku zanima.

V prvem planu delam zase, a rada bi tudi spodbudila ljudi, da nekaj začutijo, se nasmehnejo, pogledajo iz druge perspektive, na nov način...morda nekaj drobnega, kar ponavadi niti ne opazijo, kaj starega, kar je že preveč utečeno, ipd... Upam, da mi uspe. Bi pa lagala, če bi rekla, da stoji za vsem nek blazen 'koncept'. Delam tisto in na tak način, kot me v tistem času intrigira, zanima in fascinira, kar mi je najbolj ljubo in najbližje.

Glede na to, da se ukvarjaš z različnimi mediji/tehnikami, imajo tvoja dela kakšno skupno nit?

Se mi zdi, da je za to še prekmalu. Ali pa sem edina skupna nit jaz.

Kje iščeš/najdeš inspiracijo?

Povsod. Iskreno povedano... ne vem. Primem kuli, svinčnik ali tubo barve in začnem. Se kar zgodi. Mogoče bi lahko temu rekli, da grem navznoter.

 Razen v arhitekturi in oblikovanju, pač... tam je postopek drugačen. Več gledanja, opazovanja, premlevanja. Pri tistem črpam več iz zunanjega sveta, iz "znanja", opazovanja, zanimivosti principov percepcije in doživljanja vseh ljudi. 

In kaj še drugače rada počneš?

Ne morem živeti brez glasbe - je edina moja stalna spremljevalka od A do Ž, od jutra do večera. Rada imam misli v knjigah, ki mi dajo mislit. Pa svetlobo, odprta okna, čaj, glasne noči pod mestnimi lučmi in mirne večere z domačimi ob krušni pečki. Znam sešraufat, s kabli povezat, prepleskat, skupaj sestavit in premontirat večino stvari - moj oče je strojnik in me rad uči. Rada poslušam ljudi in njihove zgodbe (Večinoma. Razen, če preveč jamrajo). Pripravljam in sprejemam dobra presenečenja. Pišem, rišem, berem, kuham, poslušam, opazujem letne čase, španciram po mestu, hodim v družbo in v kino, božam sosedovo mačko, planiram, tuhtam, in včasih tudi govorim. Ljubim neobičajne stvari, nepričakovane momente, nove poglede.

Potujem! Kolikor se le da, kadarkoli se le da. Potovanje = Svoboda. V neznanem mnogo lažje diham.

Tvoja najljubša spletna mesta?

• moj mejl account :))
• Erikov blog
• Anrick je pogosto poln zanimivih linkov
• vsa spletna mesta z dobro reportažno fotografijo (a la New York Times, Reuters, World Press Photo, itd.) in vsi presenetljivi najdenčki - spletne strani vseh noro dobrih umetnikov, za katere prej še nisem slišala... in pepermint je tudi krasno stičišče tega :)

Povej nam kaj o tvoji razstavi "Barva me je ujela",  je prva?

Razstava je prva samostojna, naslov sem si sposodila iz citata Paul-a Klee-ja, ki pravi: 'Colour has got me. I no longer need to chase after it. It has got me forever, I know it. That is the meaning of this happy hour.' ker se tako tudi sama o tem počutim.
Za KUD pa smo o razstavi spisali takole: Razstava Helene Goznikar “Barva me je ujela” je raziskovanje tega, kaj se lahko razvije iz naključja. Tako se packe barve, ostanki papirja, razrezane podlage, majhne nesreče razlitja barv in lis pigmenta, katere običajno romajo v koš, z linijami črnega črnila pretvorijo v scene pogledov, pokrajin, obrazov. Iz nečesa popolnoma naključnega se z nekaj potezami osmisli nek nov red in slikovno življenje. Avtorica se predstavlja z zbirko slik majhnega formata (večina jih meri le 10 x 15 cm), ki z raziskovanjem pigmentov, papirja in možnosti ponovnega osmislenja naključnih, običajno 'odpadnih' ostankov ateljejskega materiala, daje vpogled v ilustrativno življenje imaginarnega, drobnega, živega in barvnega sveta.

Načrti in želje za prihodnost?

Da bi mi uspelo do konca študijskega leta diplomirat. Da bi moja praksa na Norveškem to pomlad/poletje bila vse kar si želim, rabim, in še več. Da bi mi kmalu uspelo zbrati dovolj denarja, da spet poletim čez ta ali oni ocean. Najbolj pa to, da bi mi uspelo se preživet in živet od fotografije, oblikovanja, slikarstva in da mi arhitektura ne bi bila nikoli nuja. Da bi se izboljšala, se mnogo naučila, in še naprej lahko počela to kar sem začela. Pa da bi vsaj enkrat lahko obkljukala čisto vsako alinejo na to-do listi!

Aja, pa da bi si mojo samostojno razstavo, ki do 23.2.2010 visi v KUDu France Prešeren v Ljubljani, prišlo ogledat čimveč vas, ki to berete :) Nadvse dobrodošli, slikice malega formata čakajo na vaš pogled v Klubski sobi! Vsakega mnenja bom zelo vesela, so pa dela tudi na prodaj. Glede česarkoli me lahko kontaktirate kar po e-mailu, ki je naveden kot kontakt na moji spletni strani,

Pa hvala za pozornost in lep dan še naprej! :))

Heleni še enkrat hvala, da nam je dovolila pokukati v njen svet, vi pa vabljeni k obisku razstave in seveda h komentarjem.

PREBERI

m u l a

m u l a

četrtek, 28. januar 2010

Ko sem ta teden naletela na spletno stran Mule, sem se zamislila. Koliko takih in drugačnih, domačih in odličnih projektov je v teku, pa za njih sploh ne vemo? Torej, če Mule do sedaj niste poznali, vam jo z veseljem predstavljam jaz.

Mula je ime mini blagovne znamke naravi prijaznih nakupovalnih vrečk in hkrati podbude za ozaveščanje potrošnikov o škodljivih vplivih plastičnih vrečk na okolje in naravo. V Muli sta združena oblikovanje in ekologija, in to na najboljši možni način. Muline vrečke so uporabne, praktične, lepe in šik. Sešite so iz 100% surovega bombaža, potiskane pa s potiski, ki so delo oblikovalskega studia Lukatarina. Za projektom stoji ekološko društvo Eco Vitae, vanj pa je vključen tudi Zavod za usposabljanje, delo in varstvo Dornava, saj bombažne vrečke šivajo tamkajšnji varovanci. Skratka, Mula je vzorčni primer povezovanja različnih sfer, ki jih druži isti cilj: oblikovati naravi in človeku prijazen izdelek, izdelan doma, v Sloveniji.

Glede na to, da so Muline vrečke na trgu že od leta 2008, se potiski menjajo skladno s sezonami. Kolekcije Mulinih motivov nosijo luštna imena: Mula basic, Barokk, Travnik in Geometrix.

Muline vrečke so za ceno sedmih evrov in pol naprodaj na različnih lokacijah, lahko pa si svojo Mulo naročite tudi prek e-pošte, in sicer pošljite svoje naročilo ali povpraševanje na info@mula.si.

Sedaj pa malo presenečenje. Andreja, Katarina in Luka so prijazno odstopili eno od Mulinih super vrečk (skupaj s super značko in prisrčnimi navodili za uporabo) iz kolekcije Geometrix, ki jo bo dobil eden od vas. Da bo giveaway malce bolj zanimiv, vas čaka en mali test.

1)  najprej vas čaka klik na Mulino stran in natančen ogled vseh kolekcij

2)  nato v komentar pod to objavo napišite, katera vrečka vam je najbolj všeč in zakaj

3) hkrati pa napište svojo eko zaprisego, ki se jo boste držali od danes naprej ali (še bolje) jo že prakticirate

Težko? Ne. Časa imate do tega ponedeljka do polnoči, v torek pa vrečka Mula dobi novega lastnika. :)

PREBERI