S tem, da smo si lahko
na rednem programu Kinodvora ogledali celovečerno animiranko
Hiša pravljic, sovpada tudi izid istoimenske slikanice v slovenskem prevodu, ki so jo izdali pri
Sanjah. Tako kot risanka, je tudi slikanica neopisljivo čudovita. Ilustracije
Rebecce Dautremer so zgodba zase. Krhke, tanke in obenem bogate v detajlih in zamolklih barvah, ki oživijo točno tam, kjer je treba. Pravljica sama pa ... pravljična. O pravljicah. Anik Le Ray je zapisala pripovedko o malce strašljivi hiši in o radovednem Natanu, ki se tja preseli z družino. V prepovedano sobo bi vstopil vsak radoveden otrok (ker - kateri otrok pa ni radoveden, sploh ko gre za prepovedna reči?) in tako tudi Natan za prepovedanimi vrati odkrije veliko skrivnostno knjižnico, polno zgodb in črk. Ki jih fantek še ne razume, saj ne zna brati. A pravljice bledijo, treba jih je rešiti, z njimi pa vse male in velike, prijazne in hudobne pravljične junake. Sporočilo knjižice pa prav tako, kot pravi teta Eleonora ... človek nikoli ne bi mogel živeti brez sanj.
