včeraj sem šla na delo kar peš. čez tivoli iz rožne doline je taka lušna pot. in v soncu je vse tako fajn, čeprav mi je vse v napoto. v rokavicah težko brskam po torbi za robčki, fotoaparata nimam kam dat, ko si hočem obrisat nos, lasje pod kapo me žgečkajo, pa labelo je treba poiskat, mesič napisat (na tačmobi),... ampak je kul, ker sem šla uro in pol prej in sem lahko čisto počasi hodila. moderna galerija gosti
razstavo o eksperimentalnem filmu v YU, pred njo stoji en razbit avtek. grem dalje.
ni mi več nerodno sredi ulice potegniti iz torbe arčija, ali celo pohajati z njim okoli vratu. hukers. ne vem, zakaj sem imela sprva filing, da vsi čudno gledajo, če slikaš izložbe ali pa si na kavi in potegneš iz torbe fotoaparat, da slikaš to, kar imaš na mizi. :) skorajda vsi blogerji to počnemo, to bo kmalu naša prepoznavna lastnost, hehe. včeraj sem imela še toliko časa, da sem se sprehodila do čajne hiše. gužva. morda sem edina, ki mi je skoraj vsak čaj, tudi najbolj đabe iz filter vrečke, dober. še najmanj rada imam prave čaje, črne in zelene. ni ga čez šalčko zeliščnega čajčka! sem kupila par paketkov za darilca. pozabila pa sebi kupiti tisto mrežasto zajemalko. next time.
vixi ima nove angelčke, jaz pa moram za to izvedeti prek izložbe. ha! :) lepi so, taki, kot morajo angeli biti. iše par korakov in že sem bila pri lutkovnem gledališču. menda tistega parkirišča čez čas ne bo več, avtomobili od škofije so vsi enaki in vsi novi. khm. saj ne, da sem malo prej na ulici opazila
tole. just sayin. :) fontana pred lutkami je prekrita z zimsko preobleko. ptičjimi hiškami in podobo zimske pokrajine z malimi figuricami.
tako, tudi podnevi je ljubljana lepa. jaz jo imam rada. letos je bila še posebno vljudna in prijazna z mano. lepo je bilo lenarit do pomladi. potem sem začela s to srčkano študentsko službico in skoraj vsakodnevni sprehodek po tej trasi zjutraj, popoldne ali zvečer je postal del mojega dne. poletje s trnfestom je bilo sploh nadkul. jeseni sem diplomirala. pa v budimpešto sem šla. pa ninalena je prišla in the hood. in fajn je po mestu srečevat ljudi, ki jih poznam zaradi peperminta, in so fajn in zabavne osebe tudi nevirtualno, zato jasno in glasno naznanjam, da sem ful vesela, da sem blogerka. in bom še blogerka tudi v 2011, čeprav je to kar full time job, še bom fotkala razstave in še bom urejala intervjuje pozno v noč, brskala po internetu in počela še vse sorte drugih reči, ker mi je pepermintič tako zelo kul.
okej, totalno sem se izgubila med mislimi in besedami. to naj sploh ne bi bila taka objava. torej, čau. uživajte danes!
