SLIDER





HANA STUPICA • NOČEM BITI SKRIVNOSTNEŽ, SKRIT ZA SVOJIM DELOM

Ježevec.
Ko je bila Hana majhna, je želela biti baletka. Njeni otroški želji navkljub so jo vsi spraševali, ali bo tudi ona risala, ali bo tudi ona slikarka tako kot mami, babica in dedek. Tako pač je, če si rojen v znano umetniško rodbino Stupica. A mini Hana je vsem po vrsti odgovarjala, da ne bo, ker v tem poklicu ni denarja.

"Kot otrok sem bila veliko pametnejša kot zdaj," se zasmeji, ko na jesenski večer sediva pod kostanjem pred Tozdom. Vse sorte jo sprašujem, to visoko, temnolaso punco, ki nas od prelomne Rokavičke – slikanice, za katero je leta 2014 pri komaj šestindvajsetih prejela Smrekarjevo nagrado – navdušuje s svojimi ilustracijami, napolnjenimi z norimi detajli in razkošnimi barvami. 
To je Hana. Skotzi objektiv Nine Kurnik. 
HOTELA JE BITI BALERINA, NATO NOTRANJA OBLIKOVALKA. DANES TUDI ONA RIŠE.
Risala je seveda že kot punčka. Pa so ti že takrat govorili, da lepo rišeš in da si nadarjena,  jo vprašam. "So, po drugi strani pa s tem, da živim v družini umetnikov, nikoli nisem bila omejena." Tako jo je mama, pokojna ilustratorka Marija Lucija Stupica, prvič 'vzela v roke' šele, ko se je Hana odločila za srednjo oblikovno šolo. Pred tem je namreč risala čisto po svoje. Šele takrat je začela razmišljati o tehniki in likovni teoriji. "Prej sem imela pač svoj štefalaj, no, včasih je bil dedkov, in sem tam čečkala." Tu jo ustavim, da mi razloži, da je štefalaj slikarsko stojalo. :)

Danes ni balerina, niti notranja oblikovalka, kar je sprva želela študirati. Njen svet so čopiči in barvice, pa tempere, pasteli, barvice, akvareli … Na koncu je torej vendarle sledila družinski tradiciji, a jo od mame, babice in dedka vendarle veliko loči. 
Hanin Mandril, s katerim se bo predstavila tudi na letošnje Bienalu ilustracije.
NEKOČ IN DANES: ZDAJ JE USTVARJALEC TUDI OBRTNIK
"Glavna razlika je najbrž ta, da sem jaz tudi malo obrtnik. Pozna se, da nisem študirala slikarstva, ampak vizualne komunikacije, ki ponujajo povsem drug princip razmišljanja o delu in trgu," pripoveduje. Njena generacija se je namreč že zgodaj zavedla, da se bo morala znati tudi prodati, predstaviti trgu.

"Še v devetdesetih, na primer, je bila scena razstav pri nas še močna. Danes je že zelo drugače. Moja babica in dedek sta v 50., 60., 70. letih lahko normalno živela. Lahko sta si vzela čas za svoje delo. Že pri moji mami pa sem videla, da se stvari spreminjajo. Danes pa je tempo dela povsem drugačen."
Taščica z rdečimi šolenci.
"NOČEM BITI SKRIVNOSTNEŽ, SKRIT ZA SVOJIM DELOM"
Morda se spreminja tudi naš pogled na življenje in delo slikarja, umetnika. Če so ti nekdaj veljali za nenavadneže, ki skriti pred svetom ustvarjajo v svojih ateljejih, je danes vedno več je takšnih, ki svoj ustvarjalni proces delijo na spletnih straneh, blogih in družbenih omrežjih. Tudi Hana se zaveda, da mora ven, v svet.  "Nočem biti skrivnostnež, skrit za svojim delom in se skrivati pred očmi javnosti. Če bi bilo tako, bi bilo, kot da me ni in da ne obstajam."

Tako kot Hanine ilustracije, je tudi njeno življenje polno malih, presenetljivih podrobnosti. Ko o njih govori, se zdi, da se njej vse skupaj ne zdi prav nič posebnega. Nam, ki občudujemo njeno delo, se zdi ravno nasprotno.
Zmaj Klavdij.
ŠE VEDNO SLIKA Z MAMINIMI BARVAMI IN ČOPIČI
Še vedno si namreč ni kupila pripomočkov za slikanje, uporablja mamine. "Tempere, pasteli, čopiči, vse je njeno," pravi Hana. Tudi tehnika, ki jo uporablja, je precej njena. Če je za  babico Marlenko značilna uporaba akvarela in tempere, Hana kombinira pastele, tempere, gvaš, akvarel in barvice. "Bolj mamin princip," doda.

Rokavička je bila Hanin prvi projekt po operaciji oči. "Pred tem sem imela kar nekaj težav, na eno oko sem imela -9 dioptrije." Vedno je veliko študirala zgodovino in kostume, a pravi, da si je po operaciji odprl nov svet. "Detajli in vzorci so moja stvar in ko sem kar naenkrat tako dobro videla, kar nisem mogla nehati z njimi."
Hanina ilustracija iz zgodbice Zajčkova hišica Anje Štefan.
ŽIVALI SO NJEN ZAŠČITNI ZNAK, BOLJ SO NEOBIČAJNE, BOLJE JE
Živali je rada risala že od nekdaj, zdaj pa so nekako postale njen zaščitni znak. Vse se je začelo z zajcem. Imela ga je doma, pa tudi samo sebe je vedno risala kot zajca. Zanimivo pri tem je, da se je tudi njena mama – pa tega Hana dolgo ni vedela – vedno risala v zajčji obliki.

Danes uživa v risanju neobičajnih živali, takšnih, ki jih pred tem še ni upodobila. Tako je nastal mandril, zagledala je njegovo sliko in osupnil jo je s svojimi divjimi barvami. Prav pred kratkim je dokončala ježevca, naslednji v vrsti je lenivec …
             
Naslovna  ilustracija Rokavičke.






RAZPRODANA "DIPLOMA"
Pri Rokavički pa so v ospredju klasične živali iz bajk, basni in pravljic. Medved, zajec, lisica … Ko je dobila nalogo, da ilustrira to ukrajinsko basen, je že nekaj časa risala manjša naročila za Mladinsko knjigo in otroški reviji Cicido in Ciciban. "Nato so mi, da bi se lotila diplome, dali material in rok pol leta, da dokončam Rokavičko."

Format Rokavičke so si uredniki zamislili kot čebelico, saj poznate tiste tanke kvadratne knjižice s čebelico na platnici. A Hana se je zakopala v delo in po nekaj mesecih prinesla skorajda dokončano knjigo. Ilustracije so bile prevelike za čebeličin format. Pa je v predprazničnih dneh izšla malce večja slikanica. In doživela čudovit odziv.
Lisica in rokavička.
PRI 26 LETIH Z RAZPRODANO SLIKANICO IN PRESTIŽNO NAGRADO 
"Prva naklada je bila razprodana v enem mesecu, prejela sem tudi nagrado. Vse skupaj je bil zame velik šok," se spominja Hana, ki svojega dela ne poveličuje, enostavno ga želi le opraviti najbolje, kot zna. Če je treba, se zapre v karanteno in dela po 18 ur na dan. Tako je bilo tudi pri Rokavički. Besedilo ukrajinske zgodbe o živalih, ki iščejo zavetje v snežnem viharju, je bilo prilagojeno otrokom - v originalu je precej bolj mračno - njej pa se je zdelo,  da mu mora ponuditi kontrast v svojih ilustracijah. 

Tako je na koncu ostala le ena ilustracija notranjega prizora. Tistega, ko se vse živali stiskajo v mehki rokavički. Prizor, ki kar žari od topline, podrobnosti in bogatih barv. Omenim, da je to tudi moj najljubši prizor. "Najbrž je od vseh," pravi ilustratorka, ki je poskrbela tudi za prelom knjige, “Prav zato, ker kar seka ven iz zasnežene pokrajine, ker je toliko detajlov in kožuščkov."

Na toplem.
PRINTI, NALEPKE, KARTICE, PULOVERČKI, KROŽNIKI IN TATUJI
O tem, da bi prodajala printe svojih ilustracij, na primer iz Rokavičke, sprva ni razmišljala, a povpraševanja je bilo vedno več. Tako zdaj printe pripravi po naročilu. Lani decembra so jo povabili na sejem ilustracije na Vodnikovi domačiji. "Očitno sem kar skromna, kar se tega tiče, in sem pripravila za vsako ilustracijo po en print, če bo morda šlo, pa recimo štiri printe Rokavičke, ki je malo bolj poznana … Pa je bila že na predogledu razprodana. Tako sem imela na otvoritvi prazno steno."

Danes lahko izdelke z njenimi motivi kupite v spletnih trgovinah EtsySociety6 in Red Bubble, pa na primer v Gud Shopu. Njene živalice so natisnili tudi na otroške puloverčke, sama pa se je pred kratkim lotila tudi poslikav na krožnike. 
Hana v zadnjem času veliko ždi v Apoku, kjer slika na krožnike. Kmalu bodo ti tudi na prodaj.

4x STUPICA
Za letošnjo praznično sezono bo bolje pripravljena, pravi smeje. Ponovil se bo sejem ilustracij v Vodnikovi domačiji, za katerega bo med drugim pripravila paketke razglednic, razmišlja tudi o nalepkah in začasnih tatujih. Pa še ena ideja se ji je utrnila. Ker njena babica še vedno voščilnice piše na roke, je to Hano navdihnilo, da pripravil set voščilnic z motivi treh generacij Stupica: nje, mame Marije Lucije, babice Marlenke, morda tudi dedka Gabrijela. V ta namen je oblikovala tudi logotip, ki ga sestavljajo podpisi vseh Stupic.

Razglednice, kartice, kmalu tudi praznične voščilnice. S podpisi štirih Stupic.
MORDA BO ODŠLA V LONDON ALI NEW YORK, A ZA ZDAJ JI JE FINO TUDI V LJUBLJANI
Če smo vsi zaljubljeni v Hanine živalice, pa nas na svojem Instagramu sem in tja preseneti tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom. S seboj namreč nosi skicirko, v kateri so narisani njeni impulzi, vsakodnevne inspiracije. Pravi ji skicirka za čudne stvari. Vedno jo ima s seboj v torbi, s seboj jo vzame tudi na izlete in potovanja. Saj res, kaj pa svet, kaj pa tujina? Mikata jo London in New York, razmišlja o magisteriju, a (za) zdaj ji je fino tudi v Ljubljani.

HANI STUPICA IN NJENEMU DELO LAHKO SLEDITE TU:


Ni komentarjev

Objava komentarja

© PEPERMINT • Theme by Maira G.