priznam, ulična gverila me je zasvojila. adrenalin, evforija in otroško veselje se prebudijo v meni, ko grem ven z namenom nekaj ušpičit. v žepu pisala (tokrat flumastri), za vratom arči, za spremstvo pa še izdajalsko bitje srca ter oprezno oziranje preko rame in prisluškovanje korakom jutranjih sprehajalcev psov.
zgodba, ki sem si jo zarisala med razmišljanjem o temle mini projektu, je takale. kolikokrat hitimo naokoli po vsakodnevnih opravkih, s hitrim korakom ali tistim lagodnim, ko se nam nikamor ne mudi, po možnosti s slušalkami v ušesih, da preglasimo zvoke prometa in vseh mogočih šumov, ki nam vdirajo v misli. in te naše misli, kakšne so? brnijo kot besen roj čebel, nešteto jih je in komaj jim sledimo. morda smo povrh še žalostni, razstreseni, jezni. pa še rdeča luč na semaforju pred prehodom za pešce se nam prižge pred nosom. sekunde na displeju se odštevajo (še 69 jih je), mi pa strmimo vanje. potem pa zagledamo eno malo nasmejano krilato bitje, ki nam hoče samo nekaj malega povedati. dve besedi, nič več.
*pazim nate* so mali prefrigani angelčki. vsak ima svoje ime. tole so na primer neli, josip in dolgolasa asja. ziher jih bo še več. a le, če me ne zatožite policajem. :) kmalu bodo postali tudi nalepke, ker je risanje na roko na kandelabre sredi ulice hudimano adrenalinsko delo.