Včeraj nas je
Silvia povabila, naj se ji pridružimo na Retro sredi, blogerskemu srečanju v
trgovinici Sisi. Z aperolčki in kolački, z zastavicami iz blaga pred izložbo in prijetno glasbo, ki je prihajala z odra pred Škucom.
S temi srečanji je tako, na njih se vedno najde nekaj znanih obrazov in nekaj tistih neznanih. No, neznanih, v blogerskem svetu je to težko. :) Za vsako punco nekako veš, kam spada, ker bereš njen blog, še posebej, če je to modni blog. Jaz, ki če že dam na blog kakšno svojo fotko, je to fotka superg, sem morda bolj na anonimni strani in mi je potem vedno malce nerodno povedat kdo sem in kaj sem. Ampak včeraj je bilo tako fajn.






Ko sem hodila iz mesta proti domu, sem razmišljala, kako mi je lepo. Ljubljano imam rada. Spoznavam toliko čudovitih ljudi, ki se ukvarjajo s prekrasnimi rečmi. Se navdušujejo nad lepim, vsak na svojem področju, najsi bo to arhitektura, likovna umetnost, fotografija, moda, oblikovanje, hišni dekor. :) To je ena od lastnosti, ki jih pri ljudeh najbolj cenim - živeti z odprtimi očmi, videti, opaziti. Tako kot je včeraj razlagala Silvia (saj se ne spomnim, če je bilo povsem takole:), ki jo sprašujejo, zakaj potrebuje novo šalčko, če jih ima pa že dovolj. Zato, ker je lepa. In z njo je tudi bivalni prostor lepši. Lepše je tudi jutro in z njim prva kava. Lepši je dan. Mala komaj opazna razlika.



In tako sem se včeraj odločila, da mi ne bo nikoli več nerodno reči, da sem Katja in da pišem blog, ki se mu reče Pepermint. To je nekaj, kar rada počnem, kar počnem lahkotno in iskreno in mi ni odveč. To ni hobi ali služba, to je nekaj, kar je že tako del mene, da sem čustveno navezana na to podobo, ki se odpre pred mano (in pred vami), ko kliknem na srček v zaznamkih. Pepermint je moj mali Ambient, ki je moja najljubša revja že od zgodnjih najstniških let. Je moj mali Osmi dan, oddaja, ki sem jo čakala vsak četrtek, in so vsi doma zavijali z očmi, kaj le vidim na tej kulturi. Pepermint je moj časopisek, moja glossy revija, moj spletni portal. In ni dnevnik, ni pisarija o meni in mojih dneh. Okej, malce tudi, ampak vse skozi prizmo navdušenja nad drobnimi in velikimi lepotami vsakdana. In enostavno najbolj izi stvar na svetu je srkati aperolček in klepetati z ljudmi, ki jim vsega tega ni potrebno razlagati in utemeljevati, kako pa to ni izguba časa. :)

In jaz upam, da bom vedno taka, tudi ko bom hodila v tazaresno službo in mi bodo otroci pri zajtrku razbijali lepe šalčke. Bom šla med kakšno prosto urico na sprehod po mestu, po poti srečala katero od čudovitih blogerk, si ogledala kakšno razstavo in na koncu stopila v Sisi, kjer bo morda Silvia (ki ima tri otroke in je enostavno čudovita!) ali pa katera od drugih deklet in skupaj bova izbrali kakšno novo lepo šalčko. Zato. Nekateri ljudje že vemo, zakaj. :)
Hvala za lep večer!