SLIDER





na obisku
Prikaz objav z oznako na obisku. Pokaži vse objave

PICI BICI • KOLESARSKA TRGOVINA, KI JE PRERASLA V SKUPNOST

četrtek, 14. september 2017



Konec septembra vrata zapira PICI BICI, specializirana kolesarska trgovina in popravljalnica koles, ki je v zadnjih štirih letih postala veliko več kot to. Točka srečevanja in druženja kolesarskih navdušencev, tistih izkušenejših in tistih, ki so kolesarski svet šele spoznavali. Fante sem v Šiški obiskala že spomladi, a naključje (okej no, blogerska pavza:) je poskrbelo, da je zgodba online šele zdaj, ravno v času, ko je ekipa naznanila, da butik zapira svoja vrata. 

Vse se je začelo leta 2011, ko je Andrej, gonilna in vodilna sila kolektiva, zaključeval študij in se odločil, da ne bo iskal dela, ampak si ga bo ustvaril sam. Že od prej so se Andrej, Klemen, Marko in Jure, vsi s pivško-postojnskega konca, poznali s punk scene, koncertov in tudi s kolesarskih poti v okolici (tedaj so jim bile ljube predvsem tiste bolj gorskolesarske). 
Ko so prišli študirat v Ljubljano, je navdušenost nad gorskimi kolesi zamenjala fascinacija nad fixed-gear subkulturo. "Takrat je bil močen ta fixie moment, bajki brez prestav in zavor, in ker se teh pri nas ni dalo dobiti, smo si jih sestavili kar sami. Takrat sicer čisto narobe," se spominja Andrej. To je bilo še pred velikim fixie bumom, zato specializiranih trgovin s tovrstnimi deli še ni bilo, prav tako teh ni bilo možno naročiti prek spleta ali pri velikih trgovcih, zato so se morali znajti, kot so vedeli in znali.

Slovenija je še nekaj desetletij nazaj veljala za močno kolesarsko silo (zgodbo o Rogu sem na Pepermintu opisala v tej objavi). Tudi osnova fixed-gear koles na primer prihaja z velodromov, a ta disciplina se pri nas, kljub infrastrukturi - velodrom so leta 1996 zgradili v Češči vasi pri Novem Mestu, a žal ni (bil) veliko v rabi in je prepuščen propadanju - ni razvila. Zato tudi ni bilo veliko možnosti, da bi potrebne dele dobili "iz druge roke".

"Pa smo se mi štirje dali na kup in naredili spletno trgovino, predvsem zato, da bi sebi in drugim odprli vrata do te robe v tujini." Povezali so se tudi z ljubljanskim društvom Muslauf, ki je v tistem času že delovalo in kolesarska skupnost v prestolnici se je vedno bolj krepila. Širila se je tudi subkultura, z njo pa ponudba na trgu, zato je četverica spomladi 2014 že začela razmišljati o tem, da bi spletno ponudbo nagradili tudi s fizičnim prostorom. "Vse se je dalo dobiti na internetu, le kolesa na spletu ne moreš sestaviti. In smo začeli iskati plac."

Našli so ga v Spodnji Šiški, v zgradbi, kjer je že delovala Kreativna cona Šiška, v delavnici v pritličju pa so domovali Muslaufovci. S kolesi se je na Tavčarjevi v središču Ljubljane ukvarjal tudi Bor Čeh in ko je iskal nove prostore za nekakšno kolesarsko delavnico, workshop, so se povezali in se projekta lotili skupaj. "Ta prostor je že neštetokrat spremenil obliko, na začetku pa je bil totalna luknja," pove Andrej. Lotili so se čiščenja in prenove in ustvarili prostor, ki je miks prodajalne, popravljalnice koles, galerije in čitalnice kolesarskega čtiva. Vzporedno pa je Pici Bici postal epicenter druženja, izmenjevalnica izkušenj, ustvarjalnica posebnih kolesarskih zgodb.

"Firmo smo naredili iz potrebe, da dobimo kose iz tujine, ki se jih tu ni dalo dobiti. Še bolj kot to pa smo se projekta lotili zato, da smo lahko mi in enako misleči ljudje, ki furajo iste bajke, lahko še naprej ustvarjali, se družili, kolesarili." Pici Bici je tako iz spletne trgovine prerasel najprej v kolektiv, nato pa še v skupnost, "pa naj se sliši še tako hipijevsko". Organizirali so dogodke, z raznoliko ponudbo in odprtostjo privabili nove ljudi, mnoge na novo navdušili za kolesarjenje. 
"Še posebej nas veseli, da smo vzbudili tudi pozornost mlajših in pokazali, da to gibanje ni le del ene generacije."
So pobudniki številnih kolesarskih akcij. "Alleycat, serija petih dirk Gwozdna senichka, vzpon na Ljubljanski grad, pa mednarodno zastavljen Dust Lust projekt ... Hkrati smo ustanovili tudi kolesarski klub, saj so nekateri člani naše skupnosti začeli tako resno dirkat in postali tako dobri, da so si morali urediti licenco, ki pa jo dobiš le, če imaš klub." Ta ima zdaj okoli 25 članov, udejstvujejo se tudi v cikloklos prvenstvu. Cikoklos je mešanica specialkarske in gorske discipline, aktualna predvsem pozimi, ki sicer velja za mrtvo kolesarsko sezono. 
"In to je tudi tisto, s čimer se najbolj identificiramo – nismo ne specialkarji, ne mountainbikerji. Smo nekje vmes in vse nam je kul."
Tako so tudi v servis vzeli vsako kolo, brez diskriminacije, in na pomoč priskočili vsakemu, ki je pred njihovo delavnico zapeljal s kolesom, kakšno tehnično zagato ali vprašanjem. Z nabranim znanjem in posebno pozornostjo pa so se fantje lotili sestavljanja koles po meri posameznika, kar je tisto, po čemer so se ločili od velikih, spletnih in drugih ponudnikov. Pri njih so se tako oglasili posamezniki s posebnimi željami, fantje so njihove želje preučili, pripravili predlog, naročili potrebne dele in sestavili kolo. 

Glas o Pici Bici je segel tudi preko meja, poskrbeli so za kolesa naročnikov iz Zagreba, Banjaluke, Beljaka, Verone ... Med najbolj zanimiva naročila prištevajo kolo, ki so ga sestavili za namen slovitih, izjemno dolgih in zahtevnih cestnih dirk na svetu - transameriško Trans Am Bike Race ter Transcontinental, ki starta v Belgiji in se konča v Turčiji. 
Pri njih se je na primer oglasilo tudi dekle, ki zaradi svojih nekaj več kot 150 centimetrov višine pri običajnih trgovcih ni našla kolesa zase. Pa so ga sestavili. In prav ta oseben, unikaten pristop je tista mala revolucija, zaradi katere so postali znani tudi v širši regiji in zaradi česar so se obdržali tudi v letih, ko so drugi fixie shopi po Evropi zamrli.

Da se bodo morali iz prostorov na Celovški 50 slej ko prej izseliti, so vedeli že od samega začetka. Še spomladi so načrtovali selitev v nove prostore, nedaleč stran od zdajšnjih, ostali bi v becirku, ki so ga vzeli za svojega in ki je tudi z njimi postal zanimivejši. In nadaljevati zgodbo. A tik pred zimo, ko povečini kolesa pospravimo v kleti in kolesarnice, bi selitev pomenila tudi tveganje. Zato izkoristite zadnje Pici Bici tedne, obiščite prodajalno, pobrskajte med številnimi kakovostnimi deli in z njimi izboljšajte ali polepšajte svoje kolo. In poklepetajte z ekipo, zares fino zgodbo so ustvarili. 
PICI  BICI 
CELOVŠKA 50
LJUBLJANA
PON-PET 10:00 - 18:00
(do 30. septembra '17)
. . . . . . . . . . . . . . . . . 
SaveSave

ODPRTA HIŠA Z BAZENOM, OVITA V SIBIRSKI MACESEN

nedelja, 05. junij 2016



Aprila nam je na pobudo ekipe Odprtih hiš vrata svojega doma odprl gospod, ki je več desetletij živel in delal na Švedskem. Ker je ves čas vedel, da bo po upokojitvi spet zaživel doma, je skupaj z arhitekti začel snovati dom, ki bo združeval oboje: razglede na slovenske gore, gozdove in doline ter sodoben, prijazen, estetski, preudaren skandinavski način bivanja.

DOM ZA URBANE NOMADE BLIZU BLEJSKEGA JEZERA

nedelja, 22. maj 2016

Del lanskega poletja sta Nika in Luka namenila prenovi stanovanja na Bledu, kjer je včasih živela Nikina babica. Kar nekaj let je bilo stanovanje nespremenjeno, opremljeno z več desetletij starim pohištvom in dekorjem, preden sta se odločila, da ga spremenita v prijetno zatočišče nedaleč stran od Blejskega jezera. Zase, za družino, prijatelje in za popotnike s celega sveta.

LESEN OPAŽ IN DRUGI SPOMINI NA PREJŠNJE ČASE

Najprej sta se morala Nika in Luka odločiti, katere kose pohištva bosta obdržala. Izpraznila sta sobe  in s pomočju družine in prijateljev oluščila stene v nadstropju. Najobsežnejša je bila prenova kuhinje – kuhinjske elemente so odstranili, rjave omarice prebarvali z belo barvo, zamenjali kuhinjski pult in štedilnik.

Nova plast barve je čakala tudi na stole v jedilnici, kjer so sneli tudi lesen opaž – le katera hiša iz prejšnjega stoletja ga nima? Kuhinja z jedilnico je tako dobila bolj svežo in sodobno podobo. Med prenovo, ki je trajala le mesec dni, so podrli tudi steno med jedilnico in dnevno sobo ter tako pridobili  odprt in prehoden dnevno-bivalni del.


RETRO POČITEK

V stanovanju sta dve spalnici, ena je skoraj v celoti ohranila originalno podobo. Če dandanes v spalnicah stremimo k minimalizmu, so bili v času, ko so svoje domove opremljali naši stari starši, v modi prave spalnične strukture z nešteto poličkami, predali in omaricami. Takšna je tudi spalnica, ki so jo v blejski hiši ohranili. V kombinaciji z belo posteljnino, minimalističnimi dodatki in lebdečo lučjo nad posteljo deluje udobno in šik -  kot kakšna hotelska soba. 


PRED ODPADOM REŠENI REX IN KOMODA IZ GARAŽE

Nazaj v dnevno sobo. V njej kraljuje kultni Kraljev leseni naslanjač rex, ki ga je Luka pred leti rešil pred odpadom. Še ena najdba, ki se je znašla v tem vabljivem prostoru, je lesena komoda s steklenimi drsnimi vratci, ki je prej 30 let stala v garaži. Danes služi kot minibar.

Ste opazili luč? Izdelana je iz vejevja in treh preprostih žarnic na belih kablih. Še ena lična 'naredi sam' ideja je lesen zabojček, ki pobarvan v belo postane uporaben kos pohištva - mizica in stojalo za knjige ali revije. 



Z dnevne sobe se steklena vrata odpirajo na zaprt balkon, idealen kotiček za lenarjenje ali kozarec piva po dnevih napolnjenih z aktivnostmi in raziskovanjem okolice. 

Še nekaj - za prenovo in preurejanje stanovanja sta Nika in Luka s pomočniki potrebovala le kakšen mesec dni. Več o tem, kako je potekala prenova, lahko preberete na Lukovi spletni strani, kjer so tudi before/after fotke.

32 KVADRATOV VELIKO STANOVANJE V MARIBORU

nedelja, 15. maj 2016



To stanovanje je prava poslastica za vse, ki imate radi barve, presenetljive detajle in vas zanima, kako ustvariti dom na majhni kvadraturi. 

Njegova lastnica Anja je iskala novega najemnika, fotografije objavila na FB, stanovanjce pa oddala v le nekaj dneh. Nič čudnega, a ne? Zanimanje zanj je preseglo vsa njena pričakovanja. In čeprav bo zdaj na teh 32 kvadratih v Mariboru živel nekdo drug, jih je v dom spremenila prav ona.


"Pred petimi leti, ko sem iskala stanovanje, sem najprej pomislila na najem. Po nekaj ogledih in pogovorih z lastniki sem ugotovila, da bi to bila napaka," pravi grafična oblikovalka in fotografinja, ki ji vizualnost pomeni ogromno.

Vizijo končne podobe stanovanja dobi v trenutku, ko prvič stopi skozi vrata. In ker lastniki stanovanj, ki si jih je takrat ogledovala, niso bili navdušeni nad njenim pleskanjem, razstavljanjem in sestavljanjem, je edino smiselno rešitev videla v nakupu.


Pravi, da je iskrica prestopila v trenutku, ko je prvič stopila v stanovanje na Smetanovi ulici v Mariboru. "Bilo je popolnoma prazno, belo in v trenutku sem vedela, kaj hočem iz njega narediti," opisuje Anja.

In tako se je začelo opremljanje 32 kvadratnih metrov velikega stanovanja z galerijo, pečico in štedilnikom. Izkušenj z opremljanjem do tedaj ni imela, če odštejemo "visenje po vseh možnih spletnih blogih, kjer sem vsrkavala fotke in sanjarila o uresničevanju svojih idej." 


Vselila se je in takoj začela z opremljanje. Prvi nakup? Bormašina. "Ne spomnim se, koliko lukenj sem navrtala." Sledil je neizbežen obisk Ikeje, kjer je, ob trgovini Mömax, našla največ opreme in dodatkov.

Stanovanje je "naspidirano", kolikor pač gre. Anja zase pravi, da je energična, pozitivna, živahna oseba. Želela je, da bi bilo stanovanje podobno njej, da se bo v njem dobro počutila. 



"Želela sem ustvariti urejeno zmešnjavo, prostor, ki bo še dodatno vzpodbujal mojo kreativo in moji domišliji omogočal prosto pot," razlaga oblikovalka in fotografinja, ki rada kombinira nenavadne, nepričakovane materiale. 

Večji deli pohištva, kot so kavč, ogrodje kuhinje in komoda, so iz Ikeje, preostali projekti pa imajo oznako DIY. Sama pa se je tako lotila šivanja, lepljenja in sestavljanja, pri težjih delih pa ji je na pomoč priskočil prijatelj.



Ker pri takšni kvadraturi vsak centimeter pomeni ogromno, je Anja vsak detajl skrbno načrtovala. Kaj je bilo potrebnih več poskusov, da je bila zadovoljna.

In čeprav je ključe stanovanjca že predala novim stanovalcem, je še vedno vesela, da ji je v tako majhnem stanovanju uspelo najti smiselno kompozicijo s toliko detajli. In v njem pričarati občutek domačnosti in sproščenosti.

Fotografije: Anja Tomanič

E2RD

sobota, 31. avgust 2013

Gosposka 34
Maribor

Eden tistih prostorov, ki Mariboru dajejo utrip, kakršnega si takšno mesto zasluži, je galerija E2RD, ki ga vodi oblikovalka nakita Bojana Kovačič Zemljič. To ni ne prodajalna in galerija modnega nakita ter umetniških del, je tudi prostor, kjer se odvijajo ženski večeri, literarni popoldnevi, v ozadju za žaluzijami, pa vseeno ne preveč skrit, pa je tudi Bojanin atelje. Sredi prostora kraljuje velika bela gugalnica {ki je moja 50ka ni uspela ujeti v vsej veličini, klik za boljše fotke}, tapete mu dajejo poseben pečat, meni pa so bili od vsega najbolj všeč kupki modnih revij, ki služijo kot podstavek za nakit in dekoracijo. Da se res ve, da je tu doma moda. Pa ozrite se v strop, ko boste tam!

SALON UPORABNIH UMETNOSTI

torek, 27. avgust 2013

Glavni trg 1
Maribor

Na mini počitnice v MB sem odšla s kratkim seznamom. Želela sem v eno kavarno, eno prodajalno in en salon, za katerega sem večer prej izvedela na tviterju. Poleg ostalih čudovitih opravkov - druženja s cimro iz študenta in zmenka z eno stajliš mami in njenimi tremi otročki - sem si namreč zadala, da bo ta teden na Pepermintu posvečen Mariboru. Salon je bil prvi postanek. Moja gostiteljica zanj še ni slišala, zato sva stali na Glavnem trgu in šteli hišne številke. Enka je, kajpak, najbolj famozna stavba na trgu. Nekdanji kazino. Velika izložbena okna so me povsem navdušila, a kaj, ko so bila vhodna vrata zaklenjena. Šli sva skozi prehod na noranje dvorišče, vstopili skozi zadnja vrata (in odkrili vsaj lepo stopnišče s krasnimi ploščicami), a v Salon nisva našli vhoda. Pa sva šli v kavarno, mojo drugo alinejo s seznama, in tam sklenili, da se vrneva nazaj do Salona. In tokrat sva imeli srečo. 

Prostor te prevzame v momentu. Ne vem, predstavljajte si, Ljubljančani, da bi bil Centromerkur nekoč kazino, nato pa bi ga povsem izropali, napol porušili in pustili, da propada, vi pa bi lahko vstopili not in čutili prepih časa. Oluščene stene, visoooki stropovi, štukature, pokvarjen svetlobni napis Casino na tleh, debele preproge, črne zavese, za njimi pa stopnice, ki vodijo nekaj gor. In po prostoru, sem in tja, posejani črni stoli, zanimive luči iz papirja, izložbene lutke, stojala z oblačili, radijski sprejemnik, klavirske tipke, ... Vstopili ste v Salon uporabnih umetnosti. To je prostor, kjer je skupina ljudi, oblikovalcev, ustvarjalcev in umetnikov z Borutom Wenzlom na čelu, začela ustvarjati novo zgodbo v stoletni zgradbi, ki je preživela že marsikaj. 

V njem nastaja razstavno-prodajni salon, stična točka različnih ljudi, ki lahko s svojimi izdelki soustvarjajo nove ambiente. In prav vsak kos, ki je v Salonu, od stola, na katerem sedite, do ogrlice na lutki iz izložbe, lahko kupite. Ko sva se s K. približali težkim črnim zavesam, ki skrivajo stopnice, so te zaplapolale in prisežem, da me je stisnilo v prsih. Prvo nadstropje je ena sama magija. Prazno, kot kakšna skrivnostna plesna dvorana iz knjige ali filma. Ja, z ogledali do stropa, stebri in ogromnimi okni. Noro. 

Če želite soustvarjati zgodbo Salona uporabnih umetnosti, spremljajte dogajanje na FB. Kmalu bodo k sodelovanju povabili nove oblikovalce. Če pa boste kaj kmalu v Mariboru (ali pa ste tam celo doma, a v Salonu še niste bili), toplo priporočam obisk in klepet.  Več o prostoru, njegovi zgodovini in Salonu pa boste lahko prebrali tudi v prispevku, ki ga pripravljam za službo. Link dodam jutri, a prou?

© PEPERMINT • Theme by Maira G.