SLIDER





re:start Kina Šiška

torek, 18. avgust 2009

Kino Šiška po letih samevanja, prerekanja, pregovarjanja in letu dni prenove končno dobiva najboljše možno poslanstvo: postati in ostati Prostor urbane kulture. Vizija in poslanstvo:
Center urbane kulture Kino Šiška je središče sodobne in urbane ustvarjalnosti v Ljubljani ter v širšem slovenskem prostoru. Je prvi in edini projekt svoje vrste v regiji, namenjen koncertnim, gledališkim, plesnim in eksperimentalnim dogodkom, skrbel pa bo tudi za produkcijske pogoje (vadbo, laboratorije in studie). S svojim programom Kino Šiška predstavlja in združuje urbanost, multikulturnost, politično neobremenjenost, tehnološko naprednost in vzpodbuja inovativnost, kreativnost ter mednarodna povezovanja.

Da se bo v Šiški dogajalo, je jasno že od prvega napovednika za naslednji mesec:

Obeta se nam torej prostor, v katerem bomo zagotovo našli nekaj zase. Glasba, gledališče, ples, razstave, filmi, eksperimenti in drugo. To so programski sklopi, v okviru katerih se bo gibal program Kina Šiška. Šiška, here we come!

(več o background-u tule)

D

sreda, 12. avgust 2009

D je nova priloga osrednjega slovenskega časnika Delo. Slučajno sem naletela nanjo, sicer sploh ne bi vedela, da obstaja. Format je velik, večji od navadnih glosijev, vseeno pa manjši od Dela samega. In zdaj k vsebini, ki pravzaprav na prvi uč ni nič posebnega. Nekaj intervjujev, nekaj kolumen, novic in portretov, modni editorial in podobne rubrike. Nič tako zelo novega in drugačnega. Kot v uvodniku pravi odgovorna urednica Barbara Žnidar, gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture. No ja, kozmetika ravno ne paše zraven, če vprašate mene, izzivi popularne kulture pa tudi ne vem, kaj točno naj bi pomenili. Ne rečem, intervju z Niko Zupanc sem prebrala z užitkom, ker gojim do dotične oblikovalke zgolj fascinacijo in njen pogled na vse, ne le na oblikovanje, je lahko v inspiracijo vsakemu. Tudi filmski intervju z režiserjem Toddom Haynesom je iskriv, vendar pa za naključnega bralca najbrž ne tako zanimiv kot za novinarko, ki še v tekstu priznava, kakšna fenica da je njegovih del (tega se pač v novinarstvu ne počne). Kolumnisti - Luka Novak, Katja Škoberne, Nika Urbas in Boštjan Vuga - sicer obetajo, a njihovi teksti iz prve številke so razmeroma dolgočasni. Editorial s stilistom Sašom Radovičem in fotografom Aljošo Reboljem na čelu pa popolnoma preživet in brez domišljije.
Vprašanje je, če trg potrebuje še eno lifestyle revijo, ki pravzaprav ne ponudi nič novega. Če bi se priloge D lotili na malce bolj svež in bolj premišljen način, bi zadeva morda uspela. Tako pa dvomim. Ko pride na police druga številka (to naj bi se zgodilo 5. septembra, nato pa bo izhajala vsak mesec) pa morda, vsaj upam, napišem kakšen bolj k + nagnjen zapis.

p.s.: Sicer pa se, v časopisni hiši Delo, popularne kulture in oblikovanja na precej bolj zanimiv in iskriv način loteva Delova petkova priloga Kult, pa tudi Ambient ne govori zgolj o arhitekturi, ampak ponuja resnično zanimivo branje in kvalitetne intervjuje.

fashion(l)ista: Eva {Internazionale}

ponedeljek, 10. avgust 2009

Evin blog je pravi poliglotski Babilon. Podnaslov Notebook on cities and clothes pove skoraj vse, ne zajame pa njene ljubezni do opere, no, čeprav večinoma potuje prav zaradi nje. Njen oblačilni slog je izčiščen, izpiljen in, če smem pripomniti, zelo šik in damski. Kar predstavljam si jo, kako zravnano sedi za mizo katere od dunajskih/{vstavi poljubno mesto} kavarn in zapisuje svoje misli v moleskina, v ušesih, ji odzvanja kakšna arija, oblečena pa je v kaj domačega. Tam, sredi tuje metropole. Tudi to si je treba predvsem - drzniti.


moj stil:
Nimam stila; nosim stvari, ki mi pripovedujejo zgodbo. Brez te povezave me oblačilo (torbica, čevlji, dodatek ...) ne zanima. Rada imam slovensko modo (Mojca Makuc, Alan Hranitelj, Marjeta Grošelj, Zoran Garevski, Almira Sadar, Rašica), visoke pete in moške ure. Ker nisem najbolj odprta oseba na svetu, mi videz služi tudi kot vizualni prevod (ali nadgradnja) moje osebnosti; to včasih odpre nove možnosti za komunikacijo.

must have:
Okus in znanje. Ostalo sledi samo.
fashion icon:
Sophie Marceau v filmu Anthony Zimmer.

fashion disaster:
Krzno v operi po marcu.

najljubši modni blog:
Fashion Bits and Bobs. Fotograf in bloger iz Züricha z
ekonomsko izobrazbo in neverjetno estetiko.

intervju: Eva Zupan

četrtek, 06. avgust 2009

Eva je krajinska arhitektka, ki vsak dan hodi v službo in tam projektira. In je Eva Sardina, ki piše, riše, fotografira in oblikuje blog, ki mora med obvezne zaznamke vsakega oblikovalskega ali/in fotografskega navdušenca. Njen dan se zdi prekratek za vse, kar počne, ampak bi rekla, da vsakega izkoristi kolikor se da. Med čakanjem na njen www in nove projekte izpod njene miške/svinčnika pa preberite mini intervju, si poglejte njene kolaže in pridno kukajte na njen blog. in... sardine še nikoli niso bile tako kul! :]

° kdo si?
sem krajinska arhitektka, ki se navdušuje nad kvalitetnim dizajnom vseh vrst in oblik. usta se mi razlezejo v nasmeh ob pogledu na morje, obisku ikee, prebiranju kvalitetnih knjig in babjem čveku. če vstanem z napačno nogo, znam neskončno tečnariti in biti nasploh neprijazno bitje, ampak se trudim, da se to ne dogaja prepogosto. ne maram birokracije, risanja prerezov v autocadu in ljudi, ki se jim v življenju nič ne ljubi.

° kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
zbudim se okrog 8h zjutraj. presrečna sem, da se mi služba začenja šele ob 9h. delam v Studiu AKKA, kjer vsakodnevno ob smehu in bizarnih debatah s sodelavci razrešujemo najrazličnejše naloge s področja krajinskega oblikovanja. med delom občasno malo poškilim na svoj blog in autocad zamenjam za wordpress. službo v biroju kombiniram tudi s pedagoško dejavnostjo, v preteklem letu sem s krajinsko arhitekturo seznanjala študente na visoki šoli za dizajn. ob prostih popoldnevih in večerih rada spijem pivce s prijatelji ali odbrzim k fantu na postojnsko - tja, kjer je najljepša rwoža bwor ... :) vikendi so, če se le da, rezervirani za lenobne obiske pri prijateljih, ki ne živijo v ljubljani in potepanja po sloveniji.


° kako si zašla v oblikovanje? je ustvarjanje tvoj full time job, hobi, nekaj vmes?
med študijem krajinske arhitekture sem v stranskih ulicah labirinta, ki vodi do diplome iskala in tudi našla mnogo več kot oblikovanje, ki smo se ga priučili na faksu. začelo me je navduševati grafično oblikovanje, sledila je tipografija, zadnje čase me privlačijo ilustracije. kljub različnim službam, ki zaenkrat ostajajo na področju mojega poklica, se v prostih uricah usedem pred računalnik ali vzamem v roke fotoaparat in na svet pospremim kakšen logotip, značko ali fotografijo. celo šivalni stroj na mizi čaka na nove podvige. z blogom "eva sardina" se je začelo zabavno obdobje ustvarjanja, povezovanja in spoznavanja ljudi, kar mi nepogrešljivo popestri delovne dneve.

° kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? kakšna so tvoja oblikovalska "načela"?
uf, sem še precej nova pri ustvarjanju, zato težko govorim o lastnem stilu ali načelih ... vem le kaj me zabava in kdaj sem vsaj približno zadovoljna s svojim delom. pri grafičnem oblikovanju se trudim ustvarjati preproste a hudomušne oblike in pomene. značke se mi za ta namen zdijo super, fino bi bilo, če bi se značkam nekoč pridružile še majice. s fotografskim aparatom pa najraje nadlegujem prijatelje. v objektiv lovim obraze, ki jih poznam in tako sama lahko presodim ali je portret uspešen ali ne. uživam tudi ob fotografiranju drobnih detajlov, kjer se skušam igrati s kompozicijo in zgodbo za njimi.

° kaj/kdo te inspirira?
inspirira me mnogo stvari in ljudi. debate s prijatelji in sodelavci, ure prebite na oddelku za oblikovanje in arhitekturo v konzorciju, črke na vratih v službi, hiter pogled na kak izviren grafit ter drugi nepričakovani dogodki in srečanja. v zadnjem je času me je resnično navdušil profesor steve diskin, ki sem ga imela priliko spoznati pri svojem delu. vsak dan se ob kaki nalogi v službi spomnim na njegovo trditev, da bi morali na šolah oblikovanja obvezno izvajati tečaje kuhanja, igranja tenisa in letenja z jadralnim padalom. pri kuhanju se človek sprosti in raziskuje harmonije okusov, barv in oblik, pri tenisu spoznava korenite razlike leta žogice že pri subtilnih spremembah zamaha z loparjem, pri letenju pa izkusi svobodo in pogled na svet iz neba.

° kaj še drugače rada počneš?
ko ne sedim za računalnikom, fotografiram ali pohajam naokrog, se občasno udeležim še kakšne tako imenovane gverilske akcije. trenutno s skupino PAZ!PARK v ljubljani pripravljamo izobraževalno igrišče, ki bo v okviru dogajanja na "world habitat day" govorilo o zelenem sistemu v mestu. kaj več bo nedvomno objavljeno na blogu, PAZ!PARKovce pa najdete tudi na facebooku, morda kmalu tudi na twitterju.

° tvoja najljubša spletna mesta?
dnevno pregledam blog ninelene in tudi sicer dnevno preživim vsaj uro spletnega klepetanja z njo. potem je tu blogotip, pepermint, fensišmensi, design sponge, bloesem ... ne morem mimo spletnega dela, ki me obvešča o novicah doma in v svetu in portala trajekt, ki skrbi za up-to-date informacije o naši stroki.


° načrti in želje za prihodnost?
želim si svežih izzivov, da bi imela čas se naučiti vse stvari na mojem to-learn spisku (na vrhu je trenutno risanje in učenje flasha). da bi mi čim prej uspelo postaviti web page, izdelati vizitke in da bi dan imel 26 ur!

evi najlepša hvala za čas, ki si ga je utrgala za intervju in sestavljanje mozaikov.
vi, dragi pepermintki, pa vabljeni h komentiranju.
tile prispevki naj ne bodo sami sebi namen,
kliknite in napišite svoje mnenje, ouki?

animiranka: valček z baširjem

sreda, 05. avgust 2009




vsako noč iste nočne more o krvoločnih psih. 26 jih je in mora jim uiti. libanon 1982. spopadi z izraelom. kaj se je res zgodilo, kaj so spomini in kaj sanje? vojna in mir, vendar ta šele tedaj, ko nemir poide in so odgovori najdeni. valček z baširjem je masterpiece, dinamična in na trenutke nadrealistična zgodba, ki je v času vrhunske tehnologije in poplavi neverjetno dodelanih animacij, narejena pravzaprav hecno, na prvi uč okorno. kombinacija animiranih likov in večinoma kartonastega, negibnega ozadja pa pravzaprav daje filmu prav poseben čar. glasbeno ozadje je izjemno, vizualna izkušnja pa takoalitako srhljiva. zlati globus in nominacija za oskarja v kategoriji najboljši tujejezični film {oboje 09}. režiser pa ari folman.
trailer tukile {pozor, hud pes!}
več o filmu pa tule.

b a n k s y

torek, 04. avgust 2009


živa legenda. urbani mit.

na wikiju piše, da je quasi-anonymous grafitti artist. tisti kvazi najbrž leti na mnoge debate o resnični identiteti osebe, ki se skriva za tem psevdonimom. kvazi ali ne, tisto o artistu nedvomno drži. in ni zgolj grafitar, sestavlja take instalacije, da lahko samo gledaš, se smeješ in čudiš. recimo slončku sredi dnevne sobe.

sama sem zanj prvič slišala {ja, precej nevredno hvale} šele lani, ko sem intervjuvala enega naših grafitarjev/oblikovalcev in ga je omenil. listala sva njegovo biografijo/zbornik/bukvo in paf! - seveda sem postala ultimate fan. ne bom kaj preveč pametovala, prepričana sem, da ga poznate.

28. grafični bienale

ponedeljek, 03. avgust 2009


Po mestnih vogalih sem in tja že visijo plakati, ki oznanjajo letošnji grafični bienale. Že osemindvajseti po vrsti, temu se pa reče tradicija. Več o programu bo najbrž še znanega, nekaj malega si lahko preberete tu, zaenkrat naj naštejem zgolj razstavna prizorišča:


MGLC je nasploh zelo živ in živahen prostor, kjer se vedno najde kaj zanimivega, lokacija na vrhu parka pa je {sploh z nedolgo tega odprto kavarno} idealna. Prirejajo številne delavnice tiska, risanja stripov... - za otroke in odrasle.

Zatorej naj se vaši sprehodi ne začnejo na Prešercu in končajo na križišču Cankarjeve in Beethovnove, ampak pojdite še naprej čez park, skozi prenovljen podhod in si na poti do Cekinovega gradu mimogrede oglejte še razstavo na Jakopičevem sprehajališču. Mesto ponuja veliko več, kot mislimo.

intervju: v i x i

sreda, 22. julij 2009

Ah, Vixi. Vixi in mačkoni, to je prva povezava, na katero pomislim ob njenem imenu. Njena ljubezen do njih - in do živali nasploh - je razvidna tako iz njenih ustvarjalnih projektov, kot iz njenega pisanja. Poglejte si samo tole srčno umetnino! Tudi sicer se zdi zelo milo bitje, predstavljam si jo (tudi s pomočjo njenega besednega avtoportreta) kot skrivnostno samotarsko umetnico iz kakšne knjige, ki prebiva na koncu vasi v slikoviti hiški, obkroženi z vrtom, deli svoj dom z mačkami in ob večerih ustvarja, o njej pa se med vaščani plete magična fama. :) No, Vixi pa ne upodablja le mačk, posebne in tako zelo ljubke so njene ploščice za na stene in vrata, njeno elegantnejšo in bolj prefinjeno kreativno plat pa dokazuje nakit naravnost filigranske izdelave.

kdo si?
Sem Vesna. Po poklicu grafična oblikovalka, ki je korenine pognala za računalnikom v manjši oblikovalski in produkcijski hiši, izključno zaradi dobre karme in toplih ljudi. Vsako leto posebej pozabljam prišteti eno številko k svojim letom, a če dobro pomislim, sem že krepko zakorakala čez magičnih trideset. Obsojena sem na nedokončane projekte, ker se sredi ustvarjanja porajajo nove ideje, ki se jih hočem lotiti takoj. Za to je moja skicirka vedno polna, končni rezultat pa butičen. Sem nekoliko samotarska, saj se rada družim le s prijetnimi ljudmi, teh pa ni na pretek.

kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
Moj povprečen rutinski dan ni nič kaj romantičen. Z veliko muko vstanem ob 5h, spijem kavo, nahranim mačke, se prebijem skozi jutranje zastoje v Ljubljano, sem v službi od 7h do 15h, se prebijem skozi popoldansko gnečo ven iz Ljubljane, doma počistim mačja stranišča, pojem večerjo in potem predolgo v noč rišem, ustvarjam, lenarim, crkljam svoje tri mačke, visim na internetu in zraven vsega tega poslušam televizijo.


kako si zašla v oblikovanje? je ustvarjanje tvoj full time job, hobi, nekaj vmes?
Lahko bi rekla, da je ustvarjanje moj full time job. V službi se ukvarjam z dizajnom, vendar mi pri tem delu manjka organskosti, saj je delo predvsem računalniško. Pomanjkanje stika z materiali in vonja po barvah kompenziram v prostem času. Odraščala sem obkrožena s slikanjem, kiparjenjem in drugim ustvarjanjem. Z mamo sva se, ko sem bila še otrok, neštetokrat ustavili v Narodni galeriji po sprehodih v Tivoliju. Šola za oblikovanje je bila moja prva in edina izbira. Po spletu okoliščin je moje ustvarjanje ostalo v amaterskih vodah, kar me pravzaprav veseli, saj si lahko privoščim popolnoma svoje kriterije.

kako bi opisala svoj stil oblikovanja, ustvarjanja? kakšno je tvoje vodilo, kaj želiš s svojimi izdelki doseči, sporočiti? kakšnim ljudem so namenjeni?
Moji izdelki morajo biti predvsem všeč meni, kar se morda sliši precej vase zaverovano, a samo taki imajo dušo in , lahko bi rekla, odsevajo moj stil. Vse kar naredim je nekoliko norčavo, po izgledu ljubko, včasih zelo nežno, z eno besedo »girlie«, čeprav sama nisem vedno takšna. Nemalokrat nastane vtis otožnosti ali zrcalo sveta, kot bi si ga sama želela. Ob ustvarjanju se mi v glavi pletejo zgodbe iz življenj ki me spremljajo in pogosto zelo intenzivno razmišljam o prejemniku, tudi če ga ne poznam. Upam da ravno za to ljudje v mojih izdelkih najdejo sebe ali delček osebe, ki ji je izdelek namenjen. Kadar moja risba, kos nakita ali ploščica izvabi nasmeh ali zasanjan pogled, je namen dosežen, če si na izdelku kdo spočije oči, ravno tako. Dosežki, na katere sem najbolj ponosna, so vsekakor tisti, ki koristijo zapuščenim živalim in tudi stvari ustvarjene s tem namenom imajo še posebej osebno noto.



kaj/kdo te inspirira?
Inspirira me mnogo stvari in ljudi. Največji vpliv name sta imela mama in dedek in še vedno se med ustvarjanjem motata po moji glavi. Konkretno inspiracijo iščem v naravi, svojih mačkih, knjigah, prijateljih, priljubljenih ustvarjalcih ter seveda na internetu, ki je zakladnica nedokončanih idej.

kaj še drugače rada počneš?
Obožujem morje, obožujem mačke, občasno rada brkljam po zemlji okrog rož na vrtu, rada imam dobro hrano in dobro družbo. Na trenutke sem pravi filmofil, včasih knjižni molj, včasih pa me razveseli hoja po naravi. Rada se potikam sama po starih delih mest. Preveč stvari rada počnem po malem, da bi lahko karkoli izpostavila kot hobi. Če bi mi finančna situacija to omogočala, bi veliko jadrala.

načrti in želje za prihodnost?
Želje so vedno prisotne, resnih daljnoročnih načrtov pa že dolgo ne delam več. Spoznala sem, da če delaš kar rad delaš in to delaš dobro, se priložnosti zgodijo same in v pravem trenutku.
Vixi, hvala za intervju in veliko veselja in navdiha za ustvarjanje še naprej!
© PEPERMINT • Theme by Maira G.