SLIDER





pomladni art sejem v MB

četrtek, 22. april 2010

(v) torek je bil en tako lep dan. navsezgodaj z vlakom via MB, pogledat, kako se kaj imajo v drugem največjem slovenskem mestecu. in imajo se fino! prišla sem ravno na prvi dan spomladanskega art sejma, ki so ga pripravile študentke tamkajšnjih fakultet. sem malo težila puncam in skakala okoli njihovih miz s fotoaparatom, tako da si eno mini reportažico lahko ogledate na pepermintu.
{nina krašovec}
{urša hunjadi}
{lina}
srečala pa sem tudi dve blogerski znanki, juhu! če sem še pred enim letom trdila, da nisem tip osebe, ki bi rekla: "rada spoznavam nove ljudi.", pa mi je to, odkar imam blog, v veliko veselje in prav radovedno stegnem roko v pozdrav, ko virtualni niknejm dobi realno podobo. moj izlet je bil tudi zato tako fin in prijeten. me je veselilo, punci!  za konec torej še 2 štantka z ljubkim pisanim nakitom, ki vam je morda malce bolj poznan. :)
{špelin fairyland}

v i z i t k e

nedelja, 18. april 2010

če se že gremo biznis, se ga pojdimo zares. hecam se, ampak vseeno sem pepermintu (in sebi) omislila vizitke. naročila sem jih pri moo, in prišle so v parih dneh (iz anglije!, iz slovenije pa paketi prihajajo nerazložljivo dlje) za dizajn pa je seveda poskrbela moja najljubša grafična (in še kakšna) oblikovalka nina, ki ima sedaj pri meni v dobrem že najmanj 5 pekačev mafinov. (:
vam jih pokažem, ker ste lih vi. (: morda pa jo kdaj dobite tudi v roko. iii.a so vam všeč tako kot meni?

n i k i n . p o r c e l a n

nedelja, 11. april 2010

Porcelanu pravijo tudi belo zlato. Ko pogledam fotografije Nikinih izdelkov, razumem zakaj. Krhek, mlečno bel, snežinkasto nežen, prosojen in delikaten. Porcelan je lahko zapleteno skonstruiran kakor čipka in le ugibam lahko, kako potrpežljiv in natančen moraš biti, da se naučiš rokovati z njim, ko ga oblikuješ.
Skodelice iz porcelana bi najbrž spravljali na najvišje police in jih čuvali le za posebne priložnosti. No, Nikine šalčke so tako lepe, da jih zagotovo vsi ponosni lastniki postavijo na vidno mesto. Iz njih pijejo jutranjo kavo ali popoldanski čaj. Porcelan, čeprav se zdi krhek in zgleda prosojen, namreč zdrži marsikaj.
Fotografije so delo Nejca Sajeta, več o Niki Stupica, njenih izdelkih in delavnicah, na katerih se lahko naučite kaj o porcelanu, pa tule.

5: Ekoas

četrtek, 8. april 2010

Na pepermint uvajam novo rubriko. Vsake toliko bom kakšno zanimivo blogersko/virtualno persono povprašala o njenih/njegovih trenutnih top-it-kul-mega-obveznih-zakon reči. Reč, kot vemo, je zelo širok pojem, in nikakor ne pomeni le predmeta, lahko je tudi "jutranji tek čez park" ali "čokoladni sladoled" ali karkoli vam pade na um. Torej...

Za kar najbolj pompozen začetek rubrike  sem za otvoritvenih 5  poprosila skrivnostnega, artikuliranega, razgledanega, uglajenega, modno in ekološko osveščenega, (upam, da mi ne zameri še naslednjega naziva:) novodobnega dandyja (eh, sedaj zagotovo že veste, koga opisujem:) Ekoasa, ki je svojih trenutnih "it" reči kozmopolitansko, kot mu pritiče, sestavil takole:

1. Ljubljana. Pomlad je tu, dnevi se daljšajo, temperature rastejo, sonce se je končno zbudilo in Ljubljana končno živi. Resnično imam rad Ljubljano in njene polne ulice. Ni boljšega kot se poditi s kolesom navzdol po Wolfovi, z wayfarer očali na glavi in Tetkinimi radosti v ušesih. Veter v laseh. Drug fin prizor je dopoldanski kapučin in popoldansko kosilo na ulici, na prostem. Da ne govorim o vseh mestnih tračih, ki jih slišiš od gospode.
2. Fantastic Man. Gladko prešiša GQ. :)
3. Paul Octavious. Trikrat ugibajte kateri projekt mi je najljubši.
4. Čevlji znamke Folk, še posebno te v barvi kave, ampak ne turške. : )
5. Načrtovanje poletja. Sem v fazi, ko sanjarim o poletju, poletnih destinacijah, poletnih okusih in vonjih, poletni opravi in sploh morju. To poletje bo retro. Potovanja, potovanja, potovanja, gut družba, dobra hrana, koktejli, Ljubljana in spet od začetka.

matilda.

sreda, 7. april 2010

veste, kaj je pa res nadvse fin občutek? ko nekomu, ki ga niti ne poznaš tako zares, ampak zgolj virtualno, nekaj podariš, nato pa se ti ta zahvali na najlepši možen način. tako sem zadnjič podarjala broškolinke in eno namenila tudi matildi. saj jo poznate, to je tista matilda, ki na naših blogih pušča najbolj zabavne in prisrčne in čisto njene komentarje. tudi na pepermintku pogosto kaj pove in njenega mnenja se vedno razveselim.  in poglejte, kaj me je čakalo v e-kaseljčku!
ponižna spletična broškolinka v družbi turške lepotice.
stajliš do konca!
hvalahvala za tole.

v komentarjih tokrat zbiram podpise peticije "matilda naj odpre svoj blog". (:

ste že uokvirili ninino ilustracijo?

ponedeljek, 22. marec 2010

že nekaj časa prenovljeni portal dom in stil postaja res pravo mesto navdiha za vaš dom. še posebej zanimiva je rubrika tako se naredi, v kateri na enem mestu najdete mnogo preprostih in lepih predlogov za dekoracijo, ki jih z malo truda lahko naredite sami. naša stara znanka, ninalena, je prispevala svoji ohinsploh prekrasni, ljubki, pomladni, cvetoči  ilustraciji. obe se lahko endvatri znajdeta v vašem domovanju, le natisniti ju morate.

intervju: Ana Maraž

ponedeljek, 15. marec 2010

Ana. Imam občutek, da se je njen blog kot najprej pritajen šepet, nato pa kot glasen odmev  razširil po naših blogorolah. Ana je tista, ki se pogovarja z vulkanom, tista, ki riše in slika in nato še fotografira - svoje male umetnije. Tako preproste in tako kompleksne hkrati. Črne črte, krivulje in pike in zraven veliko modre. Turkizno modre. Takele. Najde male detajle, drobne predmete in jih s preprosto fotografijo postavi na piedestal, jih naredi pomembne in lep(š)e. Ko sem si ogledovala njen portfolio, sem navdušeno odkrila, da so jo opazili tudi v svetu. Noro! In greh bi bil, da je ne bi prosila za tale intervju. So, there you go.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana Maraž, absolventka Likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, trenutno razpeta med Ajdovščino-Vipavo in Ljubljano. Največ se ukvarjam z risanjem in slikanjem, zanimajo me pa tudi drugi mediji in pristopi. Trenutno gledam skozi okno in se čudim, ker z jasnega neba pada sneg, sama pa že nestrpno čakam pomlad. :)
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Uf, mogoče bi mi morala to vprašanje postaviti čez kakšno leto, saj trenutno nimam nekega utečenega urnika. Zadnje tedne poskušam čim več časa preživeti v ateljeju, ostali čas preživim ob branju knjig in druženju z najbližjimi. S fantom gradiva skupno gnezdece, seveda pa je tu še pisanje diplomske naloge s katero se začenjam resneje ukvarjati.
Kako si pravzaprav začela z ustvarjanjem? Se spominjaš tiste točke, na kateri si se odločila, da je to tisto, kar želiš v življenju početi?
Spominjam se, da sem že od majhnega vedno rada ustvarjala. Že v vrtcu sem v času, ko smo lahko izbrali katerokoli dejavnost, najraje risala. Tako sta me starša že v predšolskem obdobju vpisala na likovne delavnice. Če pogledam nazaj, vidim, da sem pravzaprav to vedno najrajši počela in je od vedno bilo del mene. Pred nekaj časa sem našla zvezek iz 3. razreda osnovne šole, kjer sem v prostem spisu napisala, da bi bila rada slikarka, ko bom velika. To je bilo seveda obdobje, ko sem vsak teden želela postati kaj drugega, ampak zgleda, da sem že od malih nog imela idejo o tem. Odločitev je tako prišla čisto naravno in »samoumevno«.
Zelo si mlada, za teboj pa je že veliko nagrad in razstav. Kako gledaš na to, da se pri raznih natečajih in razpisih umetnost ocenjuje? Se ti zdi, da se umetniško delo da objektivno vrednotiti? Kaj umetniku pomeni razstava in kaj natečaj?
Natečaji in razstave so nekako prišli sami po sebi, večinoma v okviru šolskih razpisov, extemporov in podobno, tako, da se s tem nikoli nisem posebno ukvarjala, saj so dela izbirali in pošiljali mentorji oz. učitelji. Nikoli nisem nečesa ustvarjala z namenom, da bi s tem dobila nagrado ali kaj podobnega. Seveda je lepo, da ljudje opazijo tvoje delo in ga spoznajo za kvalitetnega… Natečaje in razstave dojemam predvsem kot navezovanje stika z gledalci, kot nekakšno komunikacijo, priložnost, da svoje delo deliš z drugimi. Nagrade so poleg potrditve in priznanja tudi nekakšne reference za naprej vsekakor pa niso cilj ustvarjanja. O objektivnosti, ocenjevanju in podobnih stvareh bi lahko razpravljali v nedogled, sama se raje osredotočam na ustvarjanje in ostalo pustim drugim. :)
Mankind mag, Frankie, Hi-low,... vse to so precej znane edicije v svetu oblikovanja, ilustracije in lifestylea. Ti si objavljala že v vseh treh. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Imela sem to srečo, da so ustvarjalci našli moje delo na spletu in me povabili k sodelovanju, nad katerim sem bila seveda navdušena.

Kje iščeš/najdeš inspiracijo za svoja dela in nenazadnje, kaj je za tvoj slog značilno?
Mogoče precej klišejski odgovor a drži - inspiracija prihaja od vsepovsod. Navdušujejo me ljudje, določeni stavki, vsakodnevni predmeti, malenkosti, občutja, umetnost… predvsem pa vse izhaja iz mene, iz mojih občutij do omenjenih zadev. Rada reduciram elemente, saj se mi zdi, da lahko z manj povem več. V mojem delu dominira linija oz. risba. Že nekaj časa uporabljam predvsem črno in belo ter sive odtenke v kombinaciji s svetlo modro barvo. Izbira slednje me še vedno preseneča saj ji v vsakodnevnem življenju nisem toliko naklonjena.
Pišeš/rišeš/ustvarjaš tudi čudovit blog. Katera pa so tista spletna mesta, na katera sama najraje zahajaš?
Ooo, hvala Katja! :) Vedno znova me navdušujejo Fine little day, Mieke Willems ter blog Hanne Konola. Pa še cel kup ostalih blogov, katerih branje postaja vsakodnevna nuja in mini obsesija.
Prihodnost. Kako bi potekala po najbolj sanjskem scenariju zate? :)
Predvsem si želim, da bi bila moja prihodnost prežeta z ustvarjalnostjo. Želim si, da bi lahko živela od svojih del, pred tem seveda še uspešno diplomirala in se čim prej preselila v skupen domek s svojim najdražjim. Sanjsko bi bilo spet potovati v skandinavske dežele in se naučiti veliko novega.

Ana, hvala + da bi bila prihodnost res taka, ti želim!
Pepermintki, vi pa vabljeni h komentarju, če bi radi (o) Ani kaj povedali. :)

moja moja dekca.

nedelja, 14. marec 2010

pa mi je uspelo! mini kvadratki, ki sem jih kvačkala zadnji mesec, so postali otipljiva, mehka, lepa in samo moja odeja.
med delovnim procesom sem spoznala več stvari. recimo to, da moraš v tako reč vložiti veliko veliko dela, časa, potrpljenja, dinarčkov in seveda veselja. je pa zato slednje veliko, ko se lahko s končnim izdelkom (čisto tvojim!!!) ogrneš ali pokriješ.
potem sem spoznala, da sem prouzaprou precej posebna punca. že zato, ker kvačkam in pletem in to počnem zato, ker me sprošča in se mi ne zdi izguba časa. komentar, ki sem ga najpogosteje slišala od sestre, je bil namreč: "ma ti maš preveč cajta!" (:
no ja, eni spijo, eni visijo za računalnikom, eni ne delajo nič, eni pa z računalnikom v naročju v prostem času gledamo nadaljevanke in zraven kvačkamo. hecam se, seveda je še ogromno drugih prostočasnih aktivnosti in tudi jaz počnem še vse kaj drugega kot to, da kvačkam... sploh zdaj kvačke najbrž ne bom prijela v roke še vsaj pol leta.
res moraš biti malo prismuknjen, da si pri vseh mogočih odejah (jaz jih imam recimo v obeh sobah, v katerih domujem, skupno 6:) zaželiš še eno. in verjamem, da tale ni zadnja, ki jo bom naredila. me čakajo še nečaki, pa otroci in vnuki. mislim, da je takale odejica zelo luštno darilo, ko pride kakšen malček na svet.
najlepše kvadratkaste odeje so tiste bele. ne vem, tako klasične se mi zdijo. ampak jaz sem se odločila, da bo moja temeljna barva svetlo siva. predvsem zato, ker mi je od kvačkanja grelčkov ostalo precej ostankov lila, roza, vijoličnih, sivih in zelenih odtenkov volne. bela mi ni enostavno ni šla zraven. po premisleku sem dodala še malce svetlo modre. potem je tu še moja neljubezen do rumene, rdeče in oranžne. morda so moji kvadratki malce neživahni, a meni so nadvse všeč.
najbolj zoprn del je sestavljanje kvadratkov in nato vrst skupaj. se ti zdi, da kvačkaš v nedogled in da se vrsta ne bo nikoli končala. težek test za punco, ki se začne hitro dolgočasiti, ni kaj.
(tale dva na desni sta iz meni najljubše kombinacije barv.)

zato mi ne zamerite obilja fotk iz vseh mogočih zornih kotov. sem pač vesela in ponosna! uiii. če me pa zdaj ne boste hvalili, potem pa... zamerim! (:

intervju: Robert Srebrnič

ponedeljek, 8. marec 2010

Tokrat v rubriki intervju Pepermint ponosno gosti oblikovalca Roberta Srebrniča. Končal je Akademijo za likovno umetnost, najbrž pa se ne bom zmotila, če rečem, da že od malega na njegovo oblikovalsko delo zelo vpliva domača pokrajina - vinorodna Goriška brda. Tako ni naključje, da je med njegovimi deli precej vinskih etiket in embalaž, seveda pa se ukvarja tudi z drugimi sferami oblikovanja. Celostne podobe, logotipi, spletne strani, tudi plakati in naslovnice se najdejo v njegovem portfoliu. Robert je zagotovo zanimiv, premišljen in kvaliteten oblikovalec mlajše generacije. Spoznajte ga še vi.

Kdo si?
To je vedno težko odgovoriti. Bolje bi bilo vprašati ostale kdo sem. In tudi tu bi dobili veliko različnih odgovorov. Ne glede na to lahko povem, da sem pred več kot pol leta zaključil študij na likovni akademiji in se podal v svet oblikovanja, ki je postalo moja vsakodnevna praksa. Od takrat naprej delam karseda marljivo, vztrajno in po svojih najboljših močeh. Pretežno oblikujem embalaže in etikete za različne produkte/proizvode, celostne podobe in spletne strani. Zanimata pa me tudi animacija in fotografija.

O sebi lahko povem, da imam rad preproste stvari kot so: topli poletni dnevi, jutranja kava, družabni večeri in podobno...
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Največkrat vstanem ob 7h in si umijem zobe. To, da si umijem zobe, je nujno, tisto jutranje vstajanje pa je še vedno spremenljivka :). Obvezna je tudi jutranja kava z nekom s katerim lahko brainstormam. Potem pa se lotim dela. Koliko časa bom delal, je odvisno od tega koliko imam naročil in kako močno me projekt pritegne. Vendar čez teden delam veliko. Mogoče tudi zato, ker imam pravilo, da v soboto ali vsaj nedeljo ne delam. Poleg tega vsak večer namenim 1 - 2 urnemu treningu, ki moj vsakdanji urnik še dodatno zapolni. Delam zato, ker me veseli in še vedno lahko rečem ne, če je projekt v nasprotju z mojimi načeli. Zaenkrat mi ni potrebno sprejeti dela samo z namenom, da bi zaslužil in to se pozna tudi na koncu. Rezultat oblikovalčeve svobode je ponavadi boljši končni izdelek.
Kako si zašel v oblikovalske vode in na kakšen način je delo oblikovalca spremenilo tvoj vsakdan?
V oblikovalske vode sem zašel že zelo zgodaj. Glede na to, da prihajam iz vinorodne dežele (Medana v Goriških brdih), sem že kot otrok eksperimentiral v oblikovanju etiket za okoliške vinarje. To zgodnje navdušenje nad lepo oblikovanimi steklenicami me je tako zaznamovalo, da danes delam pretežno na področju embalaž in etiket (najpogosteje za vinske steklenice).
Kako bi opisal svoj stil oblikovanja? Kaj ostaja rdeča nit tvojega oblikovanja ne glede na naročnika in projekt?
Vedno iščem rešitev, ki bo jasna, v izvedbi pa preprosta in izvirna. Poleg tega sem pazljiv na vse etične, moralne in druge zahteve/omejitve, ki lahko vplivajo na sam izdelek.

Kar se tiče vizualnosti, sem pozoren na vsak minimalen detajl, ne glede na to kaj oblikujem. Oblike poenostavim do te mere, da preprosto zaživijo brez odvečnih elementov. Zelo rad uporabljam simetrične in usklajene kompozicije, toplo-hladne barvne kontraste ter vzorce in teksture, ki mi v večini primerov služijo le za ozadje.
Kako pri tebi poteka delovni proces od ideje do končnega izdelka?
Sam delovni proces je rutina; povezava discipline, natančnosti in seveda izkušenj ter znanja, ki sem si ga pridobil skozi čas. Po pogovoru z naročnikom vedno definiram želje, potrebe, smernice, obseg dela in vse ostale stvari, ki so nujno potrebne za to, da delo poteka brez večjih zapletov. V kreativnem delu poskušam čimbolj optimalno definirati in predstaviti rešitve primerne za naročnika - pri vsem tem vedno upoštevam tudi tehnične omejitve. Izvedba pa je seveda stvar posameznega projekta.

Kakšno je razmerje moči, če primerjaš razne agencije in vas, samostojne oblikovalce?
Ne vem kakšno je razmerje moči, ker imam trenutno veliko naročil in se še nisem posvetil dogajanju na trgu. Zagotovo pa je, da je najverjetneje pri velikih agencijah tudi veliko vezane trgovine in da nek mali samostojni oblikovalec nikoli ne bo pridobil velikega državnega projekta, kljub kvaliteti in nižji ceni.
Kaj še drugače rad počneš?
Velik del mojega prostega časa posvečam nekomercialni animaciji in borilnim veščinam.

Tvoja najljubša spletna mesta?
- the dieline
- pentawards
Načrti in želje za prihodnost?
Zaenkrat se ne obremenjujem s tem, ker vem, da bo vse v najlepšem redu!
© PEPERMINT • Theme by Maira G.