SLIDER





kiosk v kinu šiška.

sreda, 29. september 2010

kino šiška imam rada vedno bolj. tam sicer puščam lepe denarce za koncertne karte (in potem še kao študentskih kart zmanjka, mislim, nikjer ne piše, da je število študentskih kart omejeno, se motim?), ampak prostor sam po sebi je čudovit kulturno družabni doprinos mestu in državi. stena, polepljena s plakati, je briljantno huda. no, danes torej pridem po karto in vidim v veži zložene neke gajbice. ni mi dalo miru in po kavi sem se vrnila in prijazno gospodično povprašala, če je to to. če je to podoba kioska, izbrana na natečaju. in ja, that's it, woohoo.
 priznam, tale kiosk sem si predstavljala povsem drugače. če bi bila malce bolj risarsko/arhitekturno/oblikovalsko podkovana, bi z veseljem prispevala svojo vizijo. ampak potem, ko mi je bil razložen koncept postavitve, mi je vse skupaj malce bolj všeč. prostor je odprt, vreče so udobne, ponudba je dbest.
 kiosk je čitalnica, prodajalnica in striparnica obenem. in je še mnogo več, saj piše tamle na steni: glasbarnica, klepetalnica, črkalnica, brskalnica in ustvarjalnica. no, da vam razložim glavno foro teh gajbic. vidite ta bicikelček? ko pade večer in se kino šiška spremeni v koncertno prizoršišče, se prav vse gajbice lahko zložijo v to kolokolnico (samokolnico na kolesu:). 
 poleg glasbenih revij, cedejev, vinilk in stripov pa bodo v kiosku prodajali tudi majčke kina šiška ter seveda ostale goodies. recimo značkovje in beležke. seveda sem povprašala tudi, če se da dobiti kakšne reklamne plakate za koncerte (ene tri bi res rada in z veseljem imela doma:). mejbi kdaj res (celo podpisane!).ne se drenjat, jaz sem prva v vrsti, se razume.
kiosk se bo ves čas spreminjal, saj so gajbice sestavljive in predvsem zelo mobilne. vabljeni k posedanju, branju, ogledovanju, nakupu itd. naj kiosk zaživi!

p.s.: ko bo v KŠ kakšno prosto delovno mesto, se javim! frišna diplomiranka pa to... :)

intervju: Anže Osterman

Anže je mlad fotograf z vizijo in stilom. Če pregledate njegov fotoblog, vam hitro postane jasno, kaj najraje fotografira. Ljudi. In prav portreti so tisto, kar je najbrž najtežje pri fotografiji. Anžetu gre kar dobro, se vam ne zdi? :) V spodnjem vprašalniku lahko izveste več o enem najprijaznejših Pepermintovih komentatorjev.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Anže. In vprašanje ‘Kdo si?’ je eno najtežjih kar jih obstaja. Sem študent, prihajam iz Radovljice, odvisen od fotografije in športa. Rad imam lepe stvari, pa naj bo to tehnologija, ženske, fotografije, oblačila, avtomobili… Trenutno čakam na začetek faksa, da obrnem nov list v življenju.
 Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Kako poteka dan,  ko moraš v šolo vsi vemo, zato bom rajši opisal moj običajni dan.
Zjutraj vstanem in pred zajtrkom naredim serijo sklec. Sledi dopoldne z računalnikom, na katerem pregledam mail, facebook, vse bloge in strani, ki jih spremljam. Popoldneve namenjam čisto različnim stvarem; druženje, fotografiranje, branje, filmi, sprehodi, delo okoli hiše, kuhanje, tek... Vsak dan zaključim s fitnesom in kakšnim dobrim filmom. Rad hodim tudi v kino in na koncerte; včasih sam, včasih v družbi, odvisno od razpoloženja. Najraje imam dneve ko urejam fotografije, poslušam glasbo in odmislim vse. Odvisno od časa!
 Kako si zašel v fotografske vode in na kakšen način je fotografija spremenila tvoj vsakdan?
Svoj prvi fotoaparat sem dobil od strica. Z njim sem začel dokumentirati gradnjo naše hiše in na tak način sem bil posrkan v ta svet fotografije. S finančno pomočjo strica in staršev sem si kupil tudi prvi dslr. Začel sem brati članke o fotografiji, gledati fotografije… in tako tudi eksperimetirati s fotoaparatom in postprodukcijo. Na svet sem začel gledati kot na trenutke, ki bi bili zanimivi na fotografiji. Prav tako sem začel na ljudeh opazovati tisto kar jih dela posebne in zanimive.
Kako bi opisal svoj stil fotografiranja oz. kaj je značilno za tvoje fotografije? kakšno opremo uporabljaš pri svojem delu?
Usmeril sem se pretežno v fotografijo ljudi. Sem mnenja da so take fotografije najbolj zanimive, ker imajo neko zgodbo in življenje. Ko vidiš osebo na fotografiji se vedno lahko vprašaš; kdo je ta oseba? kaj počne? kakšna je njegova zgodba? Verjamem v to, da je popolnoma vsak človek nekaj posebnega in da se da to posebnost ujeti na fotografijo, in to tudi poskušam.
Svoj stil fotografiranja še gradim, tako da ga težko opišem. Rad imam mešanice digital-analog efektov. Včasih mi paše umetna svetloba, včasih naravna… čisto odvisno od ambienta in motiva.
Uporabljam Canon dslr aparat, moj najljubši objektiv je 85mm 1.8! Najraje uporabljam fiksne objektive z majhno blendo, ker imam rad na fotografijah lepo globinsko ostrino. Pri postprodukciji uporabljam Adobe orodja.
Kakšno je tvoje vodilo pri delu? Kaj želiš s svojo fotografijo doseči, sporočiti?
Moje glavno vodilo pri delu je to, da se je treba za vsako stvar truditi po maksimalnih močeh in trdo delati, ker le to prinese nek rezultat na katerega smo lahko ponosni. S fotografijo želim sporočiti to, da svet ni le v vidnem kotu 50mm kot ga vidimo s prostim očesom, ampak z malo kreativnosti tudi drugačen. Kot vsak fotograf, želim doseči tudi neko spoštovanje do svojega dela.
 Kaj še drugače rad počneš?
Aktivno se ukvarjam s fitnesom, rad tečem, se potapljam, kolesarim… Sem strasten ljubitelj dobrih filmov in glasbe, ker sem mnenja, da se iz njih lahko naučimo veliko življenskih stvari, ali po drugi strani dobimo inspiracije in ideje. Prav tako sem rad v dobri družbi, naj bodo to kolegi ki jih že dalj časa poznam, ali pa ljudje ki sem jih spoznal pred petimi minutami.
Tvoja najljubša spletna mesta?
Flickr, Feaverish Photography Blog, Facebook, Gizmodo, Boston: the big picture. Rad spremljam bloge/strani fotografov, ki me inspirirajo in so mi v vzor (Helmut Newton, Annie Leibovitz). In seveda google, brez katerega ne vem več, kako bi se svet vrtel.
 Načrti in želje za prihodnost?
Moji glavni načrti za prihodnost so končati študij, prepotovati čimvečji del sveta, si ustvariti spodobno življenje in razviti nek edinstven stil fotografiranja. Želje se iz dneva v dan spreminjajo, tako da - kakršne koli že bodo, bom delal na tem, da se uresničijo.

Anže, hvala za sodelovanje in veliko uspeha pri fotografski karieri!

ljubljana je ljubljena. dom pa še bolj.

petek, 24. september 2010

še en lep dan je bil za mano včeraj, ko sem zaspala z leptopom v naročju (in moram zato danes spet pogledat, kaj je ušpičil castle). zjutraj na djob v eno knjigarnico, popoldne posedat na retro zice pred drugo. tisti konec ljubljane od nuka dol proti bregu postaja eden meni ljubših. v kavarni lp piješ kavo in grizljaš sirček, medtem ko mimo vozijo bicikli in opazuješ pisane pikice ljudi na vrhu grajskega stolpa, se meniš o koncertih, ki prihajajo in podobnih pomembnih malenkostih, pa dneva takrat niti ni še konec.
kot sem že tolikokrat povedala, ljubljano imam rada. tudi zato, ker vem, da sem doma v čisto drugem svetu, med drevesi in hribi in ovinkastimi klanci, grčavimi jablanami in rdečim šipkom. še malo, pa bom tam. spet bom šla na moj gobarski pohod (tokrat s košaro), pogledat mamo in ata (firbcat v atov čebeljnak), morda zložila kakšno skladovnico drv in kaj finega pojedla.

klubski maraton '10

po kateri progi bi se zapeljali in na kateri postaji bi izstopili?
kliknite na sliko in prečekirajte vse postaje v vsej veličini plakatnega napovednika za letošnji klubski maraton radia študent.

printam.si

sreda, 15. september 2010

ta teden je na pepermintu očitno slovenski teden. za vas imam namreč spet eno fajn domačo zadevo. v ponedeljek sva šli s kompanjonko printat plakate. no, ona je šla printat plakate, jaz sem šla pa družbo delat. semle:
printam.si je digitalni studio, ki se nahaja v trnovem. zadeve na zidovih (iz folije! am, zadeve, ne zidovi:) so porihtali fantje iz ZEK-a. but of course.

p.s.: moje fotke očitno vedno kazijo bicikli. ampak tale zgoraj ni navaden bicikel, ampak moj. ki mi ga je ena baraba še isti večer sunila! že tretji bicikel, odkar napol živim v lj. torej, kdo mi, pošteni pridni punci, šenka kolo? :)

tape art = selotejpanje

torek, 14. september 2010

vem ja, prav nič ažurna nisem. vsi to že veste, vsi ste šli že mimo, vsi ste že videli. dogaja se akcija tape art, no, zdaj se že skoraj zaključuje. tape art ali umetnost lepilnega traku/lepljiva umetnost (tole ni moja pogruntavščina, režite se komu drugemu:). FULKUL! v glavnem. danes sem se nahitro sprehodila čez knafljev prehod in si ogledala dva đambota. na tobačno skočim jutri, pojutrišnjem pa, če bo vse po sreči, ujamem zaključno selotejpkanje na emoniki. če seveda dešifriram to emoniko. a je to tisto gradbišče na bavarcu?
namesto svojih groznih fotk lepim kar tele iz uradne strani. so veliko lepše. in so iz izole, kjer so s selotejp lepili stella, jurij in rex. tiste iz mariborskega podhoda titove ceste si lahko ogledate tule, te iz knafljevega v ljubljani pa tule. videi so dbest!

p.s.: hočem turkizen selotejp! za miklavža al pa kej!
p.s.2: blogger je naumil statistiko. mičkn drugačna je od tiste na google analytics. včeraj je bil obisk peperminta ena sumljiva cifra - 777. danes ste pa že bolj pridni - 865. :)
© PEPERMINT • Theme by Maira G.