SLIDER





še mičknu budimpešte.

ponedeljek, 01. november 2010

tokrat miks jutranjih fotk parlamenta v smogu, izložb in stritarta. potem pa neham, obljubim. pripravljam še eno objavo z zanimivimi trgovinami. po pepermintovo zanimivimi, saj veste. potem bo pa spet treba ujeti ritem med predavanji, knjigami in seminarskimi, službo, filmi na liffe-u, tekočimi deli najljubših nadaljevank in ostalimi zadevščinami.
v najbolj odpuljen kraj v budimpešti (szimpla) sta naju peljali neža in nina, ki sta zaljubljeni v mesto in madžarščino. zdej to njuno ljubezen malo bolj razumem. :) hvala še 1x, punci!

THE superge

petek, 29. oktober 2010

well, nisem velika oboževalka adidasa {čeprav sem pred vonjem po konjih rešila retro adidas modro jopo, ki jo je bratranec imel za v hlevštalo}, sem pa velika oboževalka superg. ampak kaj, ko mi jih je všeč res mičknu. sem supergarski petičnež, saj ne bi verjeli, kakšne zahteve imam in kaj vse me moti. moje preljube najki superge so dale čez že marsikaj in še vedno so moje najljubše superge ever. valda takih ne delajo več, tanovi modeli pa so, eh, niso mi všeč. ah, kaj bi razpredala o supergarskih tegobah, zdej mam končno nove in mami bo vesela. :)
odločilne so bile barve in vzorček na jeziku in to, da so adidasove črte lepo vijolično diskretne. ouje! zdej pa res dovolj za ta vikend. lepo se imejte {in ne pozabite pohvalit supergic:}!

budimpeštanske ulice

budimpešta je po hkrati zelo sodobna in oldskul. všeč so mi bile klopce povsod, zanimiva stojala za bicikle in čudovite luči javne razsvetljave. še koši za smeti so prav čedni! imajo tudi brihten način za opozarjanje slepih in slabovidnih, da stojijo pred prometno ulico - ob robu ceste so položeni tlakovci z izbočenimi bunkicami. nekaj prav lepega mestnega pohištva torej. 
okej, naslednjič pa izložbe in zanimive trgovinice. naslednjič... to bo enkrat po praznikih. :) i'm off to my hometownvillage. 

intervju: Polona {elevenstar}

četrtek, 28. oktober 2010

In že je čas, da vam pokažem na novo izpolnjen pepermintov vprašalnik! Tokrat se je z njim spopadla Polona, pridna punca, ki rada kvačka. Tako zelo rada, da je pred kratkim odprla pravo pravcato podjetje. In kaj kvačka? Predvsem kape, in to kakšne! Pisane, črtaste, vsaka je drugačna, vsaka unikatna. Elevenstar našitek tako krasi že marsikatero kapo, ta pa marsikatero glavo. Vabljeni k branju, da izveste še nekaj več o Poloni.
1. Kdo si in kaj počneš?
Sem Polona, stara sem 28 let, športnica, ustvarjalka, “falirana” študentka politologije in sociologije…vendar nad faksom nisem še čisto obupala, verjamem, da pride nekoč čas tudi za dokončanje le-tega. Po duši sem športnica, zaljubljena v kolesarski spust in pa smučarski tek. Pred skoraj dvema mesecema sem odprla lastno podjetje, poleg tega pa delam preko pogodbe še za neko podjetje.

2. Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Trenutno so moji dnevi tako naporni in tako podobni eden drugemu, da me včasih že kar malo zaskrbi. Vstajam ob pol sedmih, sem v službi do pol petih, nato pa kvačkanje, dokler ne zaspim na kavču s kvačko v roki. Če se le da, vsak prosti trenutek izkoristim za šport, kar se zadnje čase zgodi premalokrat.
3. Kvačka, volna, kape... elevenstar. Kakšna zgodba stoji za tem, kje se je vse skupaj začelo in kam te pelje?
Zgodba moje znamke elevenstar…v bistvu se je vse začelo tako, da sem si želela kapico, ki bi pasala k jakni, ki sem si jo kupila, sveda se take kape ni dalo kupiti, zato sem se odločila, da si jo naredim sama. Prvih nekaj zank mi je pokazala mami, ki je tudi sedaj moja pridna pomočnica in brez katere mi sigurno ne bi uspelo “nakvačkati” vseh naročil. Ker pa je bilo takrat, pred približno petimi, šestimi leti kvačkanje med mladimi prej izjema kot pravilo, so začela kapljati naročila, najprej od prijateljev, nato pa še od vseh ostalih. Ime elevenstar ima seveda simboličen pomen, kot ga imajo vse stvari, ki se dogajajo v mojem življenju… zdi se mi, da nobena stvar ni prepuščena naključju in da se vse zgodi z določenim razlogom. Kam vse skupaj pelje, ne vem, prepustila se bom toku. Vem samo to, da mi ne bo nikoli žal, da sem zbrala pogum in šla na svoje, ter tako poskušala uresničiti idejo o sanjski službi. Seveda vsega tega ne bi bilo brez majhne skupinice ljudi, ki mi zelo pomagajo in to zelo cenim. Da ne omenjam moje mami, Nine (ninalena), brez katere elevenstar ne bi bil to kar je, saj je Nina zgradila celotno zunanjo podobo moje znamke in sem ji zato neskončno hvaležna, potem je tukaj še ostala družina, ki mi stoji ob strani in me podpira pri mojih idejah.

4. Kako bi opisala profil ljudi, ki nosijo elevenstar izdelke?
Elevenstar izdelki ne poznajo omejitev, nosijo jih tako mladi kot stari, športniki, umetniki…
Predvsem so med kupci mladi, ki imajo radi žive barve in jim je všeč ideja, da je vsaka kapica unikat in narejena po njihovih željah. V elevenstar ekipi sta tudi dva športnika, Avstrijec Bastian, extremni športnik in snemalec RedBullove serije Cliptomaniacs in pa Žan Košir, deskar na snegu, član slovenske državne reprezentance. Predstavnika ekipe sta tudi človeka, ki predstavljata idejo znamke elevenstar…”wear it with fun”! In ju oba zelo cenim.
5. Se ti kdaj zgodi, da bi kvačko najraje vrgla v koš in kaj storiš, ko ti kvačkarska motivacija pade? 
Ooooo seveda se mi zgodi, zato pa obstajajo poletne počitnice, da si malo odpočijem, si napolnim baterije.
Drugače pa zaenkrat (moram potrkati na les) ni bilo kakšne večje krize, saj je to navsezadnje stvar, ki jo počnem izjemno rada. Motivacijo mi seveda dvigne kakšno potovanje, od koder prinesem cele vreče volne in pa seveda vsi tisti, ki nosijo kapice in ki jih kdaj po naključju vidim kje na ulici, no, pa še vse pohvale, ki jih dobim od svojih zadovoljnih strank. Kaj sem pa sigurno še pozabila.

6. Kaj še sicer rada počneš?
Izjemno rada potujem, vendar predvsem po Evropi, ostali kontinenti me še kar ne pritegnejo… mogoče edino Kanada s svojim Whistlerjem, kamor bom seveda nekoč zagotovo šla, saj so tam najlepše proge za spust.
Rada tečem maratone na tekaških smučeh, z leti mi je uspelo celo doseči, da je tremo zamenjal nek drug občutek, ki ga ne znam opisati... v glavnem, neskončno se veselim štarta in komaj čakam da se potovanje začne.
7. Načrti in želje za prihodnost?
Želje, načrti… šla bom s tokom, ga poskušala čimbolje kontrolirati, vendar se mu kljub temu prepustiti. Želim si predvsem to, da bi bili okrog mene še naprej tako pozitivni ljudje, ki me spodbujajo in mi pomagajo, vse ostalo bo pa potem tako ali tako ubralo svojo pot... usoda in te reči… Pa zdravja, tega si želim najbolj!

{foto: prva Urša Drofenik, ostale tri Jan Bleguš}

Polona, najlepša hvala za sodelovanje in veliko uspeha in veselja s kvačkanjem še naprej! 
 

a n g e l č i c a

vem, vse lepe stvari enkrat minejo, največkrat prehitro. tako se je tudi moja draga cimra ta teden odselila in njena polovica sobe je zdaj tako žalostno prazna (kar je ob gužvi in pisanosti na moji strani še posebej v oči bodeče:). ampak ja, čeprav sem žalostna, pa v bistvu sploh ne smem biti, ker to je friendship for a lifetime! in tale prelepa, prisrčna angelčica me bo vedno spominjala na vse dogodivščine in nočne pogovore in kosila in žure in koncerte in šetkanja in laufanja. in nate, teja, ker vem, da boš tole prebrala! tenkju za vse. :*
p.s.: in seveda le take fajn cimre vejo in si zapomnijo, ker o tehle angelčicah sem tudi na peperminu že pisala. 
uii, moja je sternchen. :)

{jonapotkivanok}

pa sem nazaj z izleta. madžarska je dežela močvirnatih ravnic, lepe rumene trave, majhnih hišk z belimi goskami na dvoriščih,... budimpeša pa veliko mesto, navidez podobno pragi (reka, mostovi, na enem bregu trdnjava, na drugem staro mestno jedro), ki sva ga s kompanjonko prehodili po dolgem in počez. 
bilo je zelo fino, arčibald se je korajžno držal in fotk za pokazat imam precej! stay tuned.

internet-less + DIY + mini nagradna igra

nedelja, 17. oktober 2010

minil je vikend brez internetne povezave, ki sem ga povečini prespala, če ne to, pa vsaj preležala pod kovtrom in dvema dekama. hm, že voham cimet in kuhanvin... torej, nič nisem pekla, mislim, da me je za nekaj časa minilo, saj me je četrtkova nočna peka torte (don't ask) zaznamovala s prav nič čedno opeklinico na levici. da pa vikend z ustvarjalnega zornega kota le ne bi šel povsem v nič, sem si naredila še eno verišco. moj arčibald očitno ne mara vijolične, ker jo vselej spremeni v neko temno modro, ampak okej, za ilustracijo bo. 
reciklirala sem napol preperelo ejđundem elastično majčko, narezala tri trakove blaga in spletla kitko. čist preveč so mi všeč kitke. no, potem sem v eni izmed mojih miljontih škatlic/lončkov/predalčkov poiskala eno staro verižico in jo prišila na kitko iz blaga. 
zdaj pa en govor za gospodične, ki pravijo, da ustvarjanje vzame preveč časa. (: prosimlepo. ne vzame prav nič časa, čas s kreativnim inputom le pridobi na vrednosti in izkoristku. ob spletanju kitk, rezljanju raztrganih majic in šivanju (da ne govorim o kakšnih bolj zahtevnih ročnih delih, kot so kvačkanje, krojenje in šivanje bluze itd.) lahko poslušate fino muziko, gledate dokumentarec o kristini brenkovi, zaradi mene tudi najnovejši del priljubljene TV nadaljevanke. a prou? za spodbudo pa še ena mini nagradna igra. tista, ki bo sledila mojemu zgledu in naredila tako ali drugačno verižico (ne velja za tiste, ki že sicer veliko ustvarjate nakit in s tem služite dinarčke:), jo pofoktala in nalepila na pepermintov FB zidek, dobi nagradico. če se vas opogumi več, pa naredimo glasovanje. trištirzdaj! časa imate do srede.

B I O ' I 0

četrtek, 14. oktober 2010

 pa se sprehodimo še malo po razstavnih sobanah bienala.
klop domino {rijada, latvija}
detajl električnega violončela powerartcello{jaka benedik, slovenija}
električni pekač čevapster {domen gazvoda, slovenija}

svetilka zip, pri kateri z vlečenjem zadrge regulirano želeno količino svetlobe {anton zetocha, slovaška}
stol chayer {samir sufi, bosna in hercegovina}
pa še malo grafičnega oblikovanja...
prenova embalaže za frutek, idejna zasnova {špela rihar, slovenija}
etikete za vina kos {studi cuculić, hrvaška}
cgp olivnega olja noan {alexander pohl, avstrija}
cgp radia študent {matevž medja, saša štucin, matjaž tančič, slovenija}

 evo, tole pa bo od zdaj naprej obvezna naloga vsake moje fotoreportaže za pepermint. fotka v špeglu! :)
čas za ogled bienala se bo iztekel 7. novembra. tja pojdite s kakšno rezervno torbo/vrečko, jaz sem si namreč nabrala ogromen kup brezplačnih izvodov revij. zdajle se bom recimo posvetila marketing magazinu in članku z naslovom blogerji še niso zbudili zanimanja slovenskih oglaševalcev. :) pa da vidmo.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.