SLIDER





ADC + YOUNG GUNS

četrtek, 17. marec 2011

ADC (Art Directors Cut) je neprofitna članska organizacija s sedežem v NY. Že od leta 1920 dalje razpisuje natečaj za izbor najboljših oglaševalskih in oblikovalskih rešitev. Na razstavi, ki je trenutno na ogled v galeriji Jakopič, je predstavljenih 75 nagrajenih del v kategorijah tiskanih in TV oglasov, interaktivnega oblikovanja, celostnih grafičnih podob, fotografije, embalaže, ilustracije, plakatov in oglaševalskih akcij. Meni so bile najbolj všeč Mlade pištole, torej tisti del razstave, na katerem so predstavljeni mladi oblikovalci. Med njimi sem našla tudi nekaj tistih, ki jim (in njihovemu delu) sledim že dlje časa. Na ogled do 10. aprila, vstop je prost. 
gemma correll
lotta nieminen
Obljubljeni intervju (res, kaj sploh obljubljam, ker potem vedno nekaj pride vmes:) je zaradi mini tehničnih ovir prestavljen, jutri pa se lahko tudi vi pridružite blogerskemu molku ali prispevate po svojih močeh za pomoč Japonski.

BI KOFE?

petek, 11. marec 2011

bi-ko-fe je lokal, katerega ime slišim najbrž največkrat. večinoma na delu, ko lutkarji pri sosednjem računalniku razlagajo obiskovalcem lutkovnih predstav, kje se nahaja kulturnica, mala dvorana na židovski stezi. "veste, kje je bi-ko-fe? no, nasproti." :) bi-ko-fe so pred kratkim prenovili. bolje rečeno, osvežili. luškan je! najbolj od vsega (ja, bolj tudi od modrih, rumenih in škrlatnih sedežev) pa mi je všeč lakiluk na moški toaleti. kdor ga je naslikal, mu pošiljam lupčka. lakiluk is my hero.
morda je čas za pepermintovo rubriko  kje najraje posedamo? :)

INTERVJU: MINA ŽABNIKAR | MINA FINA

ponedeljek, 07. marec 2011

Kar nekaj dni sem kolebala, kako spisati uvodnik k vprašalniku, ki ga je izpolnila Mina.  Napisati ali ne? Koga sploh zanimajo moji otroški spomini na Mino v moji sobi pred posterjem Spice Girls ali na gugalnici na maminem vrtu?  Spomnim se enega zvezka, porisanega z njeno pisavo, velike tiskane črke z odebeljeno piko na koncu vsake črte. Naslednje šolsko leto sem tudi sama tako krancljala naslove, šolarka. In sem zrasla jaz in je Mina postala Mina Fina. In po vseh teh letih je  še vedno ena mojih najljubših umetnic. Ali kako se reče tem ljudem, ki delajo vse sorte vizualnih reči in vse so tako lepe in se krušijo kot konica barvice na male drobce med nas, ogledovalce in občudovalce... Okruške greste lahko pobirat že jutri (in vse do 27.marca) v Kino Šiška na Minino Razstavo za risbe in video.
Kdo si in kaj počneš?
Moj standardni odgovor na to se glasi takole: Mina Fina se zbuja z dobrimi nameni, vendar vedno znova pristane pri kosu torte. Rada riše vsakdanje stvari in si zapisuje neumnosti. V prostem času dela kot grafična oblikovalka. 
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zelo rada se zbujam zgodaj. Verjetno zato, ker je zajtrk postal moj najljubši obrok dneva. Nato nujno pospravim posteljo, ker razmetana postelja pa res ne vodi nikamor. Dan se ponavadi prilagaja tekočim projektom in ostalim kapricam. Dopoldneve večinoma preživim doma, nato pa me zanese v studio na Rimski. Najboljša stvar studia so sodelavci iz grupe Ee. Pogovor in  drugo kritično oko res pomagata pri konstruktivnem delovnem procesu. Da delo ni samo monolog z ekranom. Zelo so priročni tudi za kave in kosila. Perfekten dan bi imel lepo razmerje med delom in druženjem.  
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z oblikovanjem, ilustracijo, vizualizacijami... kaj te je povleklo v ta svet?
Malo zgodovinskega orisa: "oblikovanje" se je začelo z 2. letnikom srednje šole po prepisu na Oblikovno in se potem kar nekako nadaljevalo v sedanjost. Zelo neplanirano se je razvilo v stalno "freelance" službo. Posvečam se predvsem vprašanjem iz knjižnega in revijalnega preloma. Z VJ-anjem sem se srečala v začetku Akademije. Kakor se reče "gor sem rasla" pri kolektivu Codeep-i. Za vse sta kriva Martin Bricelj in Ozren Škondrič. Če pomislim, da se s tem ukvarjam že 10-12 let, me res zvije. Moj abstraktno-barvni-video-svet  je prišel do izraza in se nekako profiliral pri Smetnjaku. Pri tem podivjanem krdelu sem že več kot tri leta. Z veseljem pa delam na črno tudi pri Sindikatu. Z ilustracijo in risanjem je drugačna pesem, ker me spremlja od malih nog. Včasih bolj, včasih manj izrazito. Pred približno štirimi leti, ko sem RES spoznala, da me konvencionalno delo v oblikovalski branži ne izpolnjuje in ne zadostuje, se je začel resen premik k osebnim projektom. Eden prvih takih, ki je nastal iz tega hrepenenja, je recimo I see darkness when I close my eyes
Bi znala omejiti/opisati svoj kreativni slog ali je to nikoli končana zgodba?
Moje delo zelo lepo sovpada z različnimi stranmi mojih zanimanj. Naj ponazorim:
  • Oblikovanje za red, grid, sistematizacijo.
  • VJ-anje za eksperiment, abstraktno ne-urejenost, spoznavanje tehnologije in družbe.
  • Risanje za spontanost, čustvenost, nadomestek dnevnika.
 Vse skupaj pa je seveda nikoli končana zgodba. Več kot znaš, manj znaš.
Tvoje najljubše spletne strani?
Kaj še sicer rada počneš v življenju?
Med vožnjo rada poslušam klasiko, da izpostavim dramatičnost dolgočasne rutine ustavi - spelji. Na tej postaji se napovedovalci slišijo tako pomirjujoče. Pomirja me tudi spanje. Rada se zaljubljam. Se mi zdi, da je to zelo podobno kuhanju. V kuhinji so najpomembnejši dobri ostri noži in začimbe. Finta vsega pa je v nonšalantnem redu.
Načrti in želje za prihodnost?
Prihodnost, prihodnost ... Všeč mi je ta neznanka. Nisem človek, ki veliko planira  vnaprej. Velika želja je, da bi lahko svoj čas posvečala samo svojim projektom in stvarem, ki me resnično zanimajo. Verjetno je to kar standardna želja. Vendar se je že par let ne naveličam.

*PAZIM NATE*

nedelja, 27. februar 2011

priznam, ulična gverila me je zasvojila. adrenalin, evforija in otroško veselje se prebudijo v meni, ko grem ven z namenom nekaj ušpičit. v žepu pisala (tokrat flumastri), za vratom arči, za spremstvo pa še izdajalsko bitje srca ter oprezno oziranje preko rame in prisluškovanje korakom jutranjih sprehajalcev psov.
zgodba, ki sem si jo zarisala med razmišljanjem o temle mini projektu, je takale. kolikokrat hitimo naokoli po vsakodnevnih opravkih, s hitrim korakom ali tistim lagodnim, ko se nam nikamor ne mudi, po možnosti s slušalkami v ušesih, da preglasimo zvoke prometa in vseh mogočih šumov, ki nam vdirajo v misli. in te naše misli, kakšne so? brnijo kot besen roj čebel, nešteto jih je in komaj jim sledimo. morda smo povrh še žalostni, razstreseni, jezni. pa še rdeča luč  na semaforju pred prehodom za pešce se nam prižge pred nosom. sekunde na displeju se odštevajo (še 69 jih je), mi pa strmimo vanje. potem pa zagledamo eno malo nasmejano krilato bitje, ki nam hoče samo nekaj malega povedati. dve besedi, nič več.
*pazim nate* so mali prefrigani angelčki. vsak ima svoje ime. tole so na primer neli, josip in dolgolasa asja. ziher jih bo še več. a le, če me ne zatožite policajem. :) kmalu bodo postali tudi nalepke, ker je risanje na roko na kandelabre sredi ulice hudimano adrenalinsko delo.

mislim, da je prav, da z eno nedeljsko objavo pomaham dekletom, ki imajo svoje bannerčke tukajle na desnem pepermintovem ličku. teta bina je super lepo uredila spletno stran in trgovinice. fluffy princess je res taka puhasta, romantična punca in tak je tudi njen nakit. ah, naša draga funchi, kaj naj sploh še povem o njenih pleteninicah v vseh najlepših barvah sveta? in še K8 design z ljubkimi personaliziranimi obeski (za ključe, mobije ali kar tako:) in ostalimi fimo zadevicami...

DEŽELA VELIKE TOVARNE BESED

petek, 25. februar 2011

nekje daleč je dežela, kjer ljudje le redko govorijo. to je dežela velike tovarne besed. 
v tej čudni deželi moraš besede kupii, da pa jih lahko izgovoriš, jih moraš pogolniti.
ah, to je tako lepa knjiga! spet ena od slikanic, ki jih bolj kot otroci razumemo odrasli. v knjigarni sem si jo ogledovala že mesece, preden sem si jo končno le kupila. govori o ljubezni, a na tako poseben in predvsem nežen način. tako nežen, da že zaboli. ilustracije so delo valerie docampo, zgodbo je ubesedila agnes de lestrade. v slovenščino jo je krasno prevedla ana ambrož, izdala pa založba kres.

D O R I M U

sreda, 23. februar 2011

Ste morda že ujeli nagajiv pomežik punčke Dorimu ali pobožali mehkobo njenih lask?  Ta ljubka bitjeca so z ljubeznijo ročno izdelana iz naravnih materialov, vse od telesca, napolnjenega z ovčjo volno pa do drobnih izvezenih detajlov, ki vsako od punčk naredijo posebno in unikatno. Na blogu lahko stopite v igriv svet Dorimujčic kar v obliki fotozgodb, preko katerih njihove osebnosti kar oživijo in izvabijo nasmeh na lice, kaj lepega pa jim lahko napišete tudi na FB. Tako, sedaj pa vas vabim, da vstopite v čaroben Dorimu svet...

Na južni delovni mizi še vedno prijetno diši po kamilicah in sivki, čeprav je ovčja volna že skrbno shranjena v drobno pleteno gazo. Čvrsto povezana z debelejšim sukancem že nakazuje obliko glave. Tudi nosek je že izdelan. Na zahodni delovni mizi šivalni stroj šiva ukrojeno telesce, ki se, ko je korak končan, prav tako napolni z dišečo ovčjo volno. Roki, ki sta zašiti in napolnjeni posamično, se prišijeta na telo in na glavi, ki je že oblečena v triko, se natančno določijo mesta za oči in usta. 
Ko je oblika popolna, te prvič pogledajo – sivomodre, sinjemodre, temnorjave, črne… Še zanka v umazanoroza ali malce bolj intenzivni rozardeči barvi. Takrat se prvič nasmehne. Bodo lasje volneni ali iz kože? Ravni ali neukrotljivo skodrani? Svetli, temni, morda celo zeleni? 
Po laseh je na vrsti izdelava oblačilc iz naravnih materialov in s posebnimi dodatki. Pokrpane hlače z žepi in majčka z gumbkom ali pa krilce, posuto z rožicami. Bi raje pikapolončka, libelo ali pentljice? Posebne želje so vedno izziv. 
Tako nastajajo punčke Dorimu – punčke za dušo. A to še zdaleč ni vse. Ne glede na to, kam punčka potuje, je treba za pot primerno poskrbeti. Je treba punčki, ki bo čez nekaj ur odpotovala v Kanado, priložiti stojalce ali posteljico iz filca? 
Ima punčka rada živali? Si ne zna predstavljati dneva brez sladkarij? Rada bere? Se težko loči od svojega medvedka? Treba je poskrbeti, da bo pot prijetna. Še Dorimu navodila za pravilno ravnanje s punčko in paket je popoln.
Slovo. Prijazen obrazek še zadnjič pomaha iz škatle. Zavijalni papir. Okoli paketa vrvica, na njej navezan še dodatek za srečno pot: snežinka ali zvezdica, rožica ali srček... Paket s posebnim poslanstvom gre na pot. 
Zato so punčke Dorimu drugačne. Nekaj posebnega. Punčke za dušo…
© PEPERMINT • Theme by Maira G.