SLIDER





DAN LUTK

ponedeljek, 21. marec 2011

Le kako je boljše obeležiti svetovni dan lutk kot z obiskom lutkovne predstave? Lutkovno gledališče obiskujem praktično vsak dan, predstave pa bolj malo. :/ Vem, vem. Se bom poboljšala. Se mi zdi pa kar fajn privilegij videti lutke od blizu, ko se recimo miška iz Bobka in barčice malce polomi ali pa me v bekstejđu preseneti opica, ki visi s stropa. Štiri muzikante znam tudi že skorajda na pamet, hostese iz gledališča pa Sapramš (kot ljubkovalno rečemo Sapramiški) straši še v spanju. :)
Ampak danes zvečer grem pa na lutke in to na miniaturne lutke! V mini dvorano Kulturnico na Židovski stezi. Doktor Faust je prav posebna lutkovna predstava. Prvič je bila uprizorjena leta 1938, pobudnik zanjo pa je bil oče slovenskega lutkarstva, Milan Klemenčič. Klemenčič se je nad marionetami navdušil še kot otrok v Gorici, nato pa je študiral slikarstvo in ves čas študija zahajal v znamenita lutkovna gledališča v Italiji in Nemčiji. Leta 1910 je na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini odprl vrata svojega Malega marionetnega gledališča. Oder tega gledališča je bil velik vsega 40x23 centimetrov, lutke pa so bile velike le 10 centimetrov. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS.  
Gledališče je delovalo med leti 1920 in 1924, nato pa je moralo zaradi finančnih razlogov zapreti svoja vrata. Kar deset let je razočarani Klemenčič potreboval, da se je spet vrnil k svoji ljubezni. Leta 1936 je kar v svoji dnevni sobi dvignil zastor gledališča Miniaturne lutke. Naenkrat si je lahko predstavo v tako majhnem prostoru ogledalo le 30 ljudi. V tem obdobju je nastala tudi predstava Doktor Faust. Sceno in lutke je kajpada naredil Klemenčič sam. In uiii, prav te male marionete grem gledat danes.
vir fotografij: LGL

TODAY IS THE FIRST DAY OF THE REST OF YOUR LIFE.

sobota, 19. marec 2011

morda pa podelitev diplomske listine pol leta po dejanski diplomi le ni tako slaba ideja :). študijska vnema na podiplomcu je namreč popustila in čisto prav bodo prišli vsi ti slavnostni nagovori, da se malo zbrihtam in si zastavim nove cilje ter odnesem od tega zadnjega leta študija največ, kar lahko. samo če pogledam v razpredelnice v rdeči mapi in se spomnim na vse izpite, ki sem jih že naredila,... se bom pa še malo zbrcala in se končno spravila tipkat kakšno seminarsko. mojo okensko polico pa spet krasi lep šopek, tokrat od mami.
kreša je pa tudi že pognala. hitro, ne?

ADC + YOUNG GUNS

četrtek, 17. marec 2011

ADC (Art Directors Cut) je neprofitna članska organizacija s sedežem v NY. Že od leta 1920 dalje razpisuje natečaj za izbor najboljših oglaševalskih in oblikovalskih rešitev. Na razstavi, ki je trenutno na ogled v galeriji Jakopič, je predstavljenih 75 nagrajenih del v kategorijah tiskanih in TV oglasov, interaktivnega oblikovanja, celostnih grafičnih podob, fotografije, embalaže, ilustracije, plakatov in oglaševalskih akcij. Meni so bile najbolj všeč Mlade pištole, torej tisti del razstave, na katerem so predstavljeni mladi oblikovalci. Med njimi sem našla tudi nekaj tistih, ki jim (in njihovemu delu) sledim že dlje časa. Na ogled do 10. aprila, vstop je prost. 
gemma correll
lotta nieminen
Obljubljeni intervju (res, kaj sploh obljubljam, ker potem vedno nekaj pride vmes:) je zaradi mini tehničnih ovir prestavljen, jutri pa se lahko tudi vi pridružite blogerskemu molku ali prispevate po svojih močeh za pomoč Japonski.

BI KOFE?

petek, 11. marec 2011

bi-ko-fe je lokal, katerega ime slišim najbrž največkrat. večinoma na delu, ko lutkarji pri sosednjem računalniku razlagajo obiskovalcem lutkovnih predstav, kje se nahaja kulturnica, mala dvorana na židovski stezi. "veste, kje je bi-ko-fe? no, nasproti." :) bi-ko-fe so pred kratkim prenovili. bolje rečeno, osvežili. luškan je! najbolj od vsega (ja, bolj tudi od modrih, rumenih in škrlatnih sedežev) pa mi je všeč lakiluk na moški toaleti. kdor ga je naslikal, mu pošiljam lupčka. lakiluk is my hero.
morda je čas za pepermintovo rubriko  kje najraje posedamo? :)

INTERVJU: MINA ŽABNIKAR | MINA FINA

ponedeljek, 07. marec 2011

Kar nekaj dni sem kolebala, kako spisati uvodnik k vprašalniku, ki ga je izpolnila Mina.  Napisati ali ne? Koga sploh zanimajo moji otroški spomini na Mino v moji sobi pred posterjem Spice Girls ali na gugalnici na maminem vrtu?  Spomnim se enega zvezka, porisanega z njeno pisavo, velike tiskane črke z odebeljeno piko na koncu vsake črte. Naslednje šolsko leto sem tudi sama tako krancljala naslove, šolarka. In sem zrasla jaz in je Mina postala Mina Fina. In po vseh teh letih je  še vedno ena mojih najljubših umetnic. Ali kako se reče tem ljudem, ki delajo vse sorte vizualnih reči in vse so tako lepe in se krušijo kot konica barvice na male drobce med nas, ogledovalce in občudovalce... Okruške greste lahko pobirat že jutri (in vse do 27.marca) v Kino Šiška na Minino Razstavo za risbe in video.
Kdo si in kaj počneš?
Moj standardni odgovor na to se glasi takole: Mina Fina se zbuja z dobrimi nameni, vendar vedno znova pristane pri kosu torte. Rada riše vsakdanje stvari in si zapisuje neumnosti. V prostem času dela kot grafična oblikovalka. 
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zelo rada se zbujam zgodaj. Verjetno zato, ker je zajtrk postal moj najljubši obrok dneva. Nato nujno pospravim posteljo, ker razmetana postelja pa res ne vodi nikamor. Dan se ponavadi prilagaja tekočim projektom in ostalim kapricam. Dopoldneve večinoma preživim doma, nato pa me zanese v studio na Rimski. Najboljša stvar studia so sodelavci iz grupe Ee. Pogovor in  drugo kritično oko res pomagata pri konstruktivnem delovnem procesu. Da delo ni samo monolog z ekranom. Zelo so priročni tudi za kave in kosila. Perfekten dan bi imel lepo razmerje med delom in druženjem.  
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z oblikovanjem, ilustracijo, vizualizacijami... kaj te je povleklo v ta svet?
Malo zgodovinskega orisa: "oblikovanje" se je začelo z 2. letnikom srednje šole po prepisu na Oblikovno in se potem kar nekako nadaljevalo v sedanjost. Zelo neplanirano se je razvilo v stalno "freelance" službo. Posvečam se predvsem vprašanjem iz knjižnega in revijalnega preloma. Z VJ-anjem sem se srečala v začetku Akademije. Kakor se reče "gor sem rasla" pri kolektivu Codeep-i. Za vse sta kriva Martin Bricelj in Ozren Škondrič. Če pomislim, da se s tem ukvarjam že 10-12 let, me res zvije. Moj abstraktno-barvni-video-svet  je prišel do izraza in se nekako profiliral pri Smetnjaku. Pri tem podivjanem krdelu sem že več kot tri leta. Z veseljem pa delam na črno tudi pri Sindikatu. Z ilustracijo in risanjem je drugačna pesem, ker me spremlja od malih nog. Včasih bolj, včasih manj izrazito. Pred približno štirimi leti, ko sem RES spoznala, da me konvencionalno delo v oblikovalski branži ne izpolnjuje in ne zadostuje, se je začel resen premik k osebnim projektom. Eden prvih takih, ki je nastal iz tega hrepenenja, je recimo I see darkness when I close my eyes
Bi znala omejiti/opisati svoj kreativni slog ali je to nikoli končana zgodba?
Moje delo zelo lepo sovpada z različnimi stranmi mojih zanimanj. Naj ponazorim:
  • Oblikovanje za red, grid, sistematizacijo.
  • VJ-anje za eksperiment, abstraktno ne-urejenost, spoznavanje tehnologije in družbe.
  • Risanje za spontanost, čustvenost, nadomestek dnevnika.
 Vse skupaj pa je seveda nikoli končana zgodba. Več kot znaš, manj znaš.
Tvoje najljubše spletne strani?
Kaj še sicer rada počneš v življenju?
Med vožnjo rada poslušam klasiko, da izpostavim dramatičnost dolgočasne rutine ustavi - spelji. Na tej postaji se napovedovalci slišijo tako pomirjujoče. Pomirja me tudi spanje. Rada se zaljubljam. Se mi zdi, da je to zelo podobno kuhanju. V kuhinji so najpomembnejši dobri ostri noži in začimbe. Finta vsega pa je v nonšalantnem redu.
Načrti in želje za prihodnost?
Prihodnost, prihodnost ... Všeč mi je ta neznanka. Nisem človek, ki veliko planira  vnaprej. Velika želja je, da bi lahko svoj čas posvečala samo svojim projektom in stvarem, ki me resnično zanimajo. Verjetno je to kar standardna želja. Vendar se je že par let ne naveličam.

*PAZIM NATE*

nedelja, 27. februar 2011

priznam, ulična gverila me je zasvojila. adrenalin, evforija in otroško veselje se prebudijo v meni, ko grem ven z namenom nekaj ušpičit. v žepu pisala (tokrat flumastri), za vratom arči, za spremstvo pa še izdajalsko bitje srca ter oprezno oziranje preko rame in prisluškovanje korakom jutranjih sprehajalcev psov.
zgodba, ki sem si jo zarisala med razmišljanjem o temle mini projektu, je takale. kolikokrat hitimo naokoli po vsakodnevnih opravkih, s hitrim korakom ali tistim lagodnim, ko se nam nikamor ne mudi, po možnosti s slušalkami v ušesih, da preglasimo zvoke prometa in vseh mogočih šumov, ki nam vdirajo v misli. in te naše misli, kakšne so? brnijo kot besen roj čebel, nešteto jih je in komaj jim sledimo. morda smo povrh še žalostni, razstreseni, jezni. pa še rdeča luč  na semaforju pred prehodom za pešce se nam prižge pred nosom. sekunde na displeju se odštevajo (še 69 jih je), mi pa strmimo vanje. potem pa zagledamo eno malo nasmejano krilato bitje, ki nam hoče samo nekaj malega povedati. dve besedi, nič več.
*pazim nate* so mali prefrigani angelčki. vsak ima svoje ime. tole so na primer neli, josip in dolgolasa asja. ziher jih bo še več. a le, če me ne zatožite policajem. :) kmalu bodo postali tudi nalepke, ker je risanje na roko na kandelabre sredi ulice hudimano adrenalinsko delo.

mislim, da je prav, da z eno nedeljsko objavo pomaham dekletom, ki imajo svoje bannerčke tukajle na desnem pepermintovem ličku. teta bina je super lepo uredila spletno stran in trgovinice. fluffy princess je res taka puhasta, romantična punca in tak je tudi njen nakit. ah, naša draga funchi, kaj naj sploh še povem o njenih pleteninicah v vseh najlepših barvah sveta? in še K8 design z ljubkimi personaliziranimi obeski (za ključe, mobije ali kar tako:) in ostalimi fimo zadevicami...

DEŽELA VELIKE TOVARNE BESED

petek, 25. februar 2011

nekje daleč je dežela, kjer ljudje le redko govorijo. to je dežela velike tovarne besed. 
v tej čudni deželi moraš besede kupii, da pa jih lahko izgovoriš, jih moraš pogolniti.
ah, to je tako lepa knjiga! spet ena od slikanic, ki jih bolj kot otroci razumemo odrasli. v knjigarni sem si jo ogledovala že mesece, preden sem si jo končno le kupila. govori o ljubezni, a na tako poseben in predvsem nežen način. tako nežen, da že zaboli. ilustracije so delo valerie docampo, zgodbo je ubesedila agnes de lestrade. v slovenščino jo je krasno prevedla ana ambrož, izdala pa založba kres.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.