SLIDER





INSTAGRAM PROJECT
Prikaz objav z oznako INSTAGRAM PROJECT. Pokaži vse objave

MLADI PTUJČAN NA INSTAGRAMU OBJAVLJA PESMI, KI LOMIJO (IN CELIJO) SRCA

četrtek, 5. september 2019


Še ena Pepermintova zgodba, ki se začenja na Instagramu. Prav tam sem nekega jutra naletela na temno siv kvadratek s tremi kratkimi, preprostimi vrsticami besed, ki so me spomnile na to, kako so me nekdaj pesmi ganile, kako sem o njih premišljevala, jih brala ob večerih namesto romanov in si skrbno beležila najljubše. Nekatere mi še zdaj, ko to pišem, mrmrajo v mislih, ko se poskušam spomniti rim in besed, ki sem jih znala na pamet. Na to, kaj nam lahko da nekaj v vrstice zbranih besed, nas zadnje čase opominja mladenič, ki s svojo haiku poezijo na Instagramu dnevom marsikaterega bralca daje drugačno barvo. Spoznaj njegovo zgodbo, morda insta-poezija postane tudi del tvojega vsakdana. 


FARMACEVT, KI ČARA BESEDE
Spoznajte Nejca Klemenca, šestindvajsetletnega Ptujčana, ki že od študija naprej živi v Ljubljani. Morda bi pomislili, da je študiral jezike, književnost, filozofijo ali kaj podobnega, kar je običajna podlaga za začetek pesniškega ustvarjanja. Pa ni tako. "Iskreno povedano nisem nič kaj bolj literarno-teoretično razgledan kot kakšen gimanzijec," pravi. Po izobrazbi je farmacevt in dela v enem od farmacevtskih podjetij, a je že od malega imel zelo rad besede in vse, povezano z njimi. "Rad sem si izmišljeval nove besede, rad sem se igral z njimi, zmeraj pa sem se spraševal, zakaj se neki stvari reče tako, kot se ji reče. Zakaj ravno ta beseda in ne katera druga? In tako sem členil besede, jih združeval in obračal po svoje, jim dodajal in odvzemal presledke in vse ostalo. V prostem času pa rad nabiram zgodbe. Rad opazujem stvari okrog sebe, rad poslušam ljudi in rad imam zgodbe, ki jih imajo za povedati. Rad nabiram svoje zgodbe, ki jih imam potem za povedati." 


KRATKE ZGODBE SO SE DALJŠALE ...
Pisati je začel pred kakšnim desetletjem. Najprej kratke zgodbe. Eno je na začetku srednje šole poslal na šolski natečaj in proti njegovim pričakovanjem je bila ljudem všeč. Kratke zgodbe so se sprva daljšale, nato pa na neki točki začele postajati vedno krajše … "In evo me zdaj na haikujih." Prvo pesem je napisal na vlaku, bila je jesen, se spominja. "Še zdaj jo rad preberem. Ni ravno nek višek poezije, a je moja."

Preden je svoje haikuje začel objavljati na Instagramu, je imel kakšna tri leta pesniške pavze. "Zdi se mi, da sem vedno težko pisal o stvareh, ki se ljudi dotaknejo, če sem bi srečen. In zato tudi nisem čutil nobene potrebe po tem, da karkoli napišem. No, pred dobrim letom in pol pa sem začel ponovno na veliko pisati. Najprej zase, čez čas pa sem pesmi delil še s prijatelji." Z enim trikom. Sprva jim namreč ni povedal, da so pesmi njegove. Ker pa so bili odzivi dobri in so želeli prebrati še kakšno pesem istega avtorja, jim je le razkril, da za njimi stoji on. "In tako je prišla ideja za objavljanje. Na Instagramu sem že nekaj časa spremljal profila @slovenskapoezija in pa @knjigoljub, in spomnim se, da mi je vsaka objava polepšala kakšen dan. Lepo je bilo videti kakšen košček poezije na svojem feedu in sem si mislil – zakaj pa jaz ne bi postal ta košček?" Nastal je profil @nk.le.besede, ki ga trenutno spremlja že več kot 1.600 ljudi. 


SECIRANJE SPOMINA
Zakaj tako kratka pesniška oblika? "Od nekdaj sem imel rad kratke pesmi," pravi Nejc. "In pesmi, kjer me je en verz (ponavadi zadnji) sesul. Rad imam plot-twiste v pesmih in verze, ob katerih lahko začutiš različne stvari, odvisno kako se počutiš in kdo si. Rad imam pesmi v katerih se najdeš, ter pesmi, za katere misliš, da so bile napisane samo zate in samo o tebi." Zato se je najbolj našel v haikujih (oz. v njegovi obliki), kjer se trudi v nekaj besedah povedati zgodbo, ki se te, me, nas dotakne. Če so strogo uradno in teoretično gledano haikuji kratke, trovrstične pesmi, zgoščene na 5, 7 in 5 zlogov v posamezni vrstici, tematsko pa prikazujejo trenutek iz narave, Nejčevi od njih kdaj odstopajo. Zato za svoje raje reče, da so le oblika haikuja.

V njih najpogosteje zasledimo motive "iskanja, odhajanja, izgubljenosti, samomotivacije, hrepenenja po izgubljenem in zaljubljenosti." Nejc pri tem veliko črpa iz sebe, a ne toliko iz zdajšnjih čustev, bolj z vračanjem nazaj in s seciranjem spominov. "Ogromno navdiha pa najdem v ljudeh okrog sebe  – v vsakdanjih pogovorih, v njihovih čustvih in njihovih zgodbah."


KO BESEDE NISO LE BESEDE
S tem, ko pesmi deli s svetom, pridejo tudi odzivi. Slovenskega Instagram poeta pri tem najbolj preseneča to, da se njegove besede nekaterih dotaknejo tako močno, da jih želijo deliti z drugimi. "In da jih včasih nosijo s seboj še cel dan. Pokažejo jih svojim prijateljem na kavi, jih delijo na storyjih, razmišljajo o njih. Kdaj pa kdaj mi kdo napiše: 'Hvala ti za to pesem, danes sem jo res rabil,' in mi s tem polepša dan." Mnogo ljudi njegov profil najde v obdobju, ko v sebi nosijo kakšno stisko, opaža. Morda iščejo sami sebe ali imajo zlomljeno srce.

"Marsikdaj opazim, da nekateri, ki so nekoč veliko všečkali samo žalostne verze, začnejo všečkati samo še srečne. Lepo je vedeti, da si bil nekje za nekoga, ki te je takrat potreboval, zdaj pa so nekje na boljšem. Vem, da verjetno ni vsaka objavljena pesem dobra/kvalitetna poezija, a če se dotakne vsaj enega, se mi zdi to dovolj. In tako imam občutek, da delam nekaj dobrega, da imajo ljudje kaj od tega. In da besede le niso le besede."


Seveda ga vprašam, kaj in koga najraje prebira sam. In tole je njegov odgovor: "Iz časa pisanja kratkih zgodb obožujem vse, kar nastane izpod rok Nejca Gazvode – kratke zgodbe, romani, gledališke predstave, filmi. Se mi zdi, da je s svojim ustvarjanjem imel velik vpliv name, da sem sploh začel s pisanjem. V poezijo sem zašel predvsem s poslušanjem spoken word poetry in slam poezije. Tukaj bi rad izpostavil predvsem avtorje kot so Shane Koyczan, Michael Lee, Guante in Phil Kaye. Glede slovenske poezije pa rad prebiram predvsem kratke pesmi, zato najraje v roke vzamem kakšno pesniško zbirko Esada Babačića, ki mi v nekaj verzih pove vse in še več. Glede haikujev pa seveda ne morem izpustiti Josipa Ostija, h kateremu se še zmeraj pogosto vračam.”

Čeprav si nekoč želi izdati svojo zbirko, pa se aktivno tega projekta še ni lotil. Mora najprej nastati dovolj dobrih pesmi, ki bi bile vredno objave v knjigi, razmišlja. Instagram profil Nk (to sta njegovi začetnici) Le besede pa ni edini njegov pesniški projekt, mednje prišteva še magnetno poezijo, sestavi svoj haiku in celo Tinder poezijo. Aktiven je tudi v “realnem” svetu, vodi kreativne delavnice in se kakšne tudi udeleži, nastopa na literarnih večerih in slamih. “Za zdaj sem zadovoljen s tem, kje sem in kam me to pelje. Predvsem pa bom še naprej užival v pisanju, branju in ustvarjanju,” doda mladi poet. 

#100DAYSOFBETTERME • TI LAHKO 100 DNI SPREMENI ŽIVLJENJE?

petek, 9. avgust 2019


Povej, kaj storiš, ko se počutiš ujeto nekje vmes, mimo tebe pa teče življenje? Ko spoznaš, da nisi več TI, nisi pa povsem prepričan/a, kako se spet ujeti, prijeti za roko in iti z nasmehom življenju naproti? S takšnimi in drugačnimi težavami, preprekami, zastoji, izzivi, malodušjem ali monotonostjo se verjetno kdaj srečamo prav vsi, in čeprav si je težko priznati, da nismo vedno stoodstotno okej, so kdaj dovolj tudi najmanjše reči. Objem. Besede. Ali tišina. Svinčnik in papir. Klepet. Pet minut za umiriti nemirno srce in brneče misli, vdihniti vase pogum in veselje. 

In potem je tu Vida, ki je sredi daljega obdobja podobnih občutkov odločila, da obrne kompas v svojo smer in se loti prav (p)osebnega projekta. Kreativno, kot oblikovalka zna. Z občutkom, ki seže dlje od lepih podob. Pogumno in tenkočutno se je svoj proces, ustvarjalni in tisti običajno bolj skrit, srčni, odločila deliti na Instagramu. Vesela sem, da je bila za to, da na njenih sto dni do boljše Vide delim tudi na Pepermintu. Verjamem, da bo navdihnil še koga. 💛
Zakaj si se lotila tega projekta? Kaj te je k temu spodbudilo? 
Vrsto vzrokov in razlogov je, ki so se sestavili skupaj in me vodili k štartu projekta #100DaysofBetterMe. Poglavitna sta bila dva - želja po spremembi počutja na bolje in iskanje novega osebnega kreativnega izziva. Več tednov, morda celo mesecev pred začetkom sem se že zavedala, da moje razpoloženje ni najboljše, da se oddaljujem od stika s seboj, da so vse redkejši občutki zadovoljstva in motiviranosti in vse pogostejši tisti, ki vodijo k otožnosti, vdanosti, celo otopelosti. Poleg tega sem vse od izdaje knjige Naj ti povem svojo zgodbo pogrešala ustvarjanje za družbeno dobro. Ustvarjanje nečesa, za kar verjamem, da lahko nagovori in navdahne druge. Počasi sem se začela intenzivneje zavedati upadanja zagona in z odprtimi očmi pogledala na dejstvo, da ker to ni bila posledica sprememb iz okolice, mora biti veliko, če ne celo vse, v mojih rokah, da razpoloženje obrnem na bolje. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da se z majhnimi koraki začnejo velike spremembe in da se zadovoljstvo največkrat skriva v majhnih stvareh. Vizija v glavi se je zbistrila, hitro sem vedela, da bo to projekt, ki me bo premaknil naprej in k sebi nazaj. 
Gre bolj za vajo iz kreativnosti in raziskovanje tvojega ustvarjalnega izraza ali za osebno rast, razmišljanja? Ali oboje? 
Vsekakor oboje. Na eni strani je osebna rast skozi majhno dobro dejanje vsak dan, katere cilj je premik izven cone udobja in ustaljenih tirnic k boljši verziji sebe. Včasih je to aktivno dejanje, drugič “zgolj” premik v razmišljanju ali nov uvid v ustaljenih vzorcih. Potem je tu kreativnost - vsako dejanje opremim z ilustracijo ali kaligrafijo. Ker gre za eno dejanje in eno ilustracijo na dan, sem morala čas, ki ga namenim risanju krepko optimizirati. Hkrati sem imela od samega začetka projekta željo, da se premaknem iz cone udobja že ustaljenega stila in poskusim kaj novega. Sedaj si v povprečju vzamem od pol do ene ure na dan za ilustracijo in preizkušam vrsto novih stilov in pristopov. Ko si omejen s časom, je enostavneje sprejemati, da ni cilj perfekcija končnega rezultata, ampak sam proces ustvarjanja, odkrivanje novega. 

Kakšna pravila, če tako rečem, si si zastavila? 
Osnovna smernica projekta je vsak dan narediti eno dobro dejanje in ga opremiti z ilustracijo. Ob tem vsak dan, ponavadi v večernem času, odgovorim na tri vprašanja - 1. Kaj si naredila dobrega danes?, 2. Si se zaradi tega ti ali kdo drug počutil bolje?, 3. Je to prineslo kakšno novo spoznanje? Samo pisanje je del terapevtskega pristopa in s časom je postal še pomembnejši del, kot sem si predstavljala v štartu. Skozi pisanje v miru pogledam na dejanje, strnem misli in jih zaobjamem v pozitivni smeri. Vse skupaj potem objavim na Instagramu in delim z drugimi, nekaterimi naključnimi “mimoidočimi”, nekaterimi zdaj že rednimi bralci. 
V objavah pišeš o raznolikih temah, ni te strah deliti tudi bolj osebnih razmišljanj. Se ti zdi, da to enostavno potrebujemo? Da Instagram niso samo lepe fotke, ampak je lahko platforma za nekaj več? 
Moja velika želja od nekdaj je ustvarjati za družbeno dobro. Verjamem, da vsak v sebi nosi talente, veščine, znanje ali karakteristike, s katerimi lahko pozitivno vpliva na druge. Sama svoj doprinos trenutno vidim skozi ilustracije in iskrene zapise. Res je, mestoma odpiram zelo osebne teme, tudi nekatere, o katerih družba (še) ne govori dovolj pogosto in dovolj sproščeno. Tu bi predvsem izpostavila tematiko mentalnega zdravja. Ni vedno enostavno in prijetno biti transparenten in odprt za kritike drugih, pred katerimi tudi mene preplavi strah, a vsekakor se mi zdi, da je premagati ta strah in biti iskren, eden izmed načinov, da kot družba postanemo bolj odprti, povezani in prijazni ter sprejemajoči do sebe in drugih. Instagram je lahko poplava lepih fotografij in zrežirano srečnih utrinkov, a raje kot ujeti se v obsojanju ali primerjanju, se mi zdi ključno razviti kritično mišljenje in se vprašati, kam gre tvoja pot, česa si ti želiš videti in kaj deliti z drugimi. Svoj projekt sem se odločila objavljati na Instagramu, zato vsekakor verjamem, da je platforma za nekaj več. Zahvaljujoč vsem odzivom ljudi, ki sem jih tam prejela tekom tega projekta, sem še toliko bolj prepričana v to. Ko se ljudje iskreno odzovejo na moje objave na temo psihoterapije, občutka nevrednosti, trenuntkov žalovanja, delijo svoje misli in zgodbe - tako težke in žalostne kot pozitivne in navdihojče - takrat dobim navječjo potrditev za svoj projekt.
Ti bo kaj dolgčas, ko bo 100 dni mimo? Morda že razmišljaš o kakšnem podobnem izzivu?
V začetku se mi je ob misli na 100 dni zdelo, da sem si zastavila kar konkreten izziv. Danes, ko sem ravno objavila dejanje 82. dne, lahko brez pomisleka rečem, da mi je projekt spremenil življenje in že iščem načine, kako ga nadgraditi in deliti s čim več ljudmi. Če sem vse skupaj začela v zavedanju ali upanju, da so lahko majhni koraki ključni sprožilci sprememb na bolje in majhne stvari ključ do sreče, imam danes za to potrditev, ki jo želim deliti naprej in spodbuditi čim več ljudi, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko udobje postane poznano in poznano predstavlja slabo počutje. Želja je, da #100DaysofBetterMe postane knjiga, delovni zvezek. Želim si, da se čim več ljudi dnevno odloči biti boljša verzija sebe in na lastni koži spozna, da je sprememba na bolje lahko vsak dan le eno majhno dejanje stran.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.