SLIDER





oblikovanje
Prikaz objav z oznako oblikovanje. Pokaži vse objave

#100DAYSOFBETTERME • TI LAHKO 100 DNI SPREMENI ŽIVLJENJE?

petek, 09. avgust 2019


Povej, kaj storiš, ko se počutiš ujeto nekje vmes, mimo tebe pa teče življenje? Ko spoznaš, da nisi več TI, nisi pa povsem prepričan/a, kako se spet ujeti, prijeti za roko in iti z nasmehom življenju naproti? S takšnimi in drugačnimi težavami, preprekami, zastoji, izzivi, malodušjem ali monotonostjo se verjetno kdaj srečamo prav vsi, in čeprav si je težko priznati, da nismo vedno stoodstotno okej, so kdaj dovolj tudi najmanjše reči. Objem. Besede. Ali tišina. Svinčnik in papir. Klepet. Pet minut za umiriti nemirno srce in brneče misli, vdihniti vase pogum in veselje. 

In potem je tu Vida, ki je sredi daljega obdobja podobnih občutkov odločila, da obrne kompas v svojo smer in se loti prav (p)osebnega projekta. Kreativno, kot oblikovalka zna. Z občutkom, ki seže dlje od lepih podob. Pogumno in tenkočutno se je svoj proces, ustvarjalni in tisti običajno bolj skrit, srčni, odločila deliti na Instagramu. Vesela sem, da je bila za to, da na njenih sto dni do boljše Vide delim tudi na Pepermintu. Verjamem, da bo navdihnil še koga. 💛
Zakaj si se lotila tega projekta? Kaj te je k temu spodbudilo? 
Vrsto vzrokov in razlogov je, ki so se sestavili skupaj in me vodili k štartu projekta #100DaysofBetterMe. Poglavitna sta bila dva - želja po spremembi počutja na bolje in iskanje novega osebnega kreativnega izziva. Več tednov, morda celo mesecev pred začetkom sem se že zavedala, da moje razpoloženje ni najboljše, da se oddaljujem od stika s seboj, da so vse redkejši občutki zadovoljstva in motiviranosti in vse pogostejši tisti, ki vodijo k otožnosti, vdanosti, celo otopelosti. Poleg tega sem vse od izdaje knjige Naj ti povem svojo zgodbo pogrešala ustvarjanje za družbeno dobro. Ustvarjanje nečesa, za kar verjamem, da lahko nagovori in navdahne druge. Počasi sem se začela intenzivneje zavedati upadanja zagona in z odprtimi očmi pogledala na dejstvo, da ker to ni bila posledica sprememb iz okolice, mora biti veliko, če ne celo vse, v mojih rokah, da razpoloženje obrnem na bolje. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da se z majhnimi koraki začnejo velike spremembe in da se zadovoljstvo največkrat skriva v majhnih stvareh. Vizija v glavi se je zbistrila, hitro sem vedela, da bo to projekt, ki me bo premaknil naprej in k sebi nazaj. 
Gre bolj za vajo iz kreativnosti in raziskovanje tvojega ustvarjalnega izraza ali za osebno rast, razmišljanja? Ali oboje? 
Vsekakor oboje. Na eni strani je osebna rast skozi majhno dobro dejanje vsak dan, katere cilj je premik izven cone udobja in ustaljenih tirnic k boljši verziji sebe. Včasih je to aktivno dejanje, drugič “zgolj” premik v razmišljanju ali nov uvid v ustaljenih vzorcih. Potem je tu kreativnost - vsako dejanje opremim z ilustracijo ali kaligrafijo. Ker gre za eno dejanje in eno ilustracijo na dan, sem morala čas, ki ga namenim risanju krepko optimizirati. Hkrati sem imela od samega začetka projekta željo, da se premaknem iz cone udobja že ustaljenega stila in poskusim kaj novega. Sedaj si v povprečju vzamem od pol do ene ure na dan za ilustracijo in preizkušam vrsto novih stilov in pristopov. Ko si omejen s časom, je enostavneje sprejemati, da ni cilj perfekcija končnega rezultata, ampak sam proces ustvarjanja, odkrivanje novega. 

Kakšna pravila, če tako rečem, si si zastavila? 
Osnovna smernica projekta je vsak dan narediti eno dobro dejanje in ga opremiti z ilustracijo. Ob tem vsak dan, ponavadi v večernem času, odgovorim na tri vprašanja - 1. Kaj si naredila dobrega danes?, 2. Si se zaradi tega ti ali kdo drug počutil bolje?, 3. Je to prineslo kakšno novo spoznanje? Samo pisanje je del terapevtskega pristopa in s časom je postal še pomembnejši del, kot sem si predstavljala v štartu. Skozi pisanje v miru pogledam na dejanje, strnem misli in jih zaobjamem v pozitivni smeri. Vse skupaj potem objavim na Instagramu in delim z drugimi, nekaterimi naključnimi “mimoidočimi”, nekaterimi zdaj že rednimi bralci. 
V objavah pišeš o raznolikih temah, ni te strah deliti tudi bolj osebnih razmišljanj. Se ti zdi, da to enostavno potrebujemo? Da Instagram niso samo lepe fotke, ampak je lahko platforma za nekaj več? 
Moja velika želja od nekdaj je ustvarjati za družbeno dobro. Verjamem, da vsak v sebi nosi talente, veščine, znanje ali karakteristike, s katerimi lahko pozitivno vpliva na druge. Sama svoj doprinos trenutno vidim skozi ilustracije in iskrene zapise. Res je, mestoma odpiram zelo osebne teme, tudi nekatere, o katerih družba (še) ne govori dovolj pogosto in dovolj sproščeno. Tu bi predvsem izpostavila tematiko mentalnega zdravja. Ni vedno enostavno in prijetno biti transparenten in odprt za kritike drugih, pred katerimi tudi mene preplavi strah, a vsekakor se mi zdi, da je premagati ta strah in biti iskren, eden izmed načinov, da kot družba postanemo bolj odprti, povezani in prijazni ter sprejemajoči do sebe in drugih. Instagram je lahko poplava lepih fotografij in zrežirano srečnih utrinkov, a raje kot ujeti se v obsojanju ali primerjanju, se mi zdi ključno razviti kritično mišljenje in se vprašati, kam gre tvoja pot, česa si ti želiš videti in kaj deliti z drugimi. Svoj projekt sem se odločila objavljati na Instagramu, zato vsekakor verjamem, da je platforma za nekaj več. Zahvaljujoč vsem odzivom ljudi, ki sem jih tam prejela tekom tega projekta, sem še toliko bolj prepričana v to. Ko se ljudje iskreno odzovejo na moje objave na temo psihoterapije, občutka nevrednosti, trenuntkov žalovanja, delijo svoje misli in zgodbe - tako težke in žalostne kot pozitivne in navdihojče - takrat dobim navječjo potrditev za svoj projekt.
Ti bo kaj dolgčas, ko bo 100 dni mimo? Morda že razmišljaš o kakšnem podobnem izzivu?
V začetku se mi je ob misli na 100 dni zdelo, da sem si zastavila kar konkreten izziv. Danes, ko sem ravno objavila dejanje 82. dne, lahko brez pomisleka rečem, da mi je projekt spremenil življenje in že iščem načine, kako ga nadgraditi in deliti s čim več ljudmi. Če sem vse skupaj začela v zavedanju ali upanju, da so lahko majhni koraki ključni sprožilci sprememb na bolje in majhne stvari ključ do sreče, imam danes za to potrditev, ki jo želim deliti naprej in spodbuditi čim več ljudi, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko udobje postane poznano in poznano predstavlja slabo počutje. Želja je, da #100DaysofBetterMe postane knjiga, delovni zvezek. Želim si, da se čim več ljudi dnevno odloči biti boljša verzija sebe in na lastni koži spozna, da je sprememba na bolje lahko vsak dan le eno majhno dejanje stran.

MIZICA, POSPRAVI SE • SODOBNA IN PRAKTIČNA MIZA SLOVENSKE OBLIKOVALKE

petek, 01. februar 2019


A ne bi bilo fino imeti mizo, ki bi bila vaša zavetnica med delom ali učenjem v zavetju doma: sodobnega videza in čistih linij, lepa, prostorna, s predalom za vse drobnarije ... Ko bi bil čas za odmor, kosilo ali kavo, ali pa bi se vaš delovnik zaključil, pa bi preprosto zaprli pokrov in z njim vse delovne skrbi. Takole. Ha!
PRAKTIČNA IN LEPA
Podobna ideja je oblikovalko Majo Repotočnik privedla do tega, da je zasnovala mizo Homework, s katero je navdušila tudi na lanskem sejmu Ambient in zanjo prejela kar dve pohvali: nagrado Top ideje in posebno omembo med TOP5. 

"Kot prebivalka manjšega stanovanja sem se soočala z dilemo, kako združiti dom z delom. V prostoru, kjer bivam, se tudi družim, prehranjujem in tudi delam od doma ter ustvarjam," pripoveduje oblikovalka. Osrednji bivalni prostor v stanovanju tako prevzema številne vloge, od prostora za druženje, jedilnice in delovnega kotička. 
MIZICA, POSPRAVI SE!
Ker pa delo s seboj pogosto prinese tudi nered, zmešnjavo kablov, papirjev in drugih pripomočkov, je Maja želela ustvariti mizo, ki bi bila vedno pospravljena. Takšno, ki bi omogočala nemoteno delo, ki pa ga lahko - če te preseneti obisk ali pa si le zaželiš pavze - v trenutku skriješ in pozneje nadaljuješ, kjer si ostal. 

In tako je nastala miza HOMEWORK, ki povezuje dom in delo, home + work, delovni prostor z domom. Njena posebnost in hkrati odlika je dvižna delovna ploskev, pod katero se skriva dodatna delovna površina in ki omogoča hitro transformacijo delovne mize v jedilno mizo ali mizo za druženje. Miza ima še dva shranjevalna kotička - prostoren predal in dvižen predelek na desni, kjer so lično urejeni in speljani vsi kabli - od računalniškega, lučke, polnilni kabli in saj veste, vse te drobnarije, ki so nam največkrat kar v napoto.

Dvižni pokrov lahko uporabimo kot stenčas - se še spomnite te zelo OŠ besede? Nanj lahko prilepimo post-it listke, to-do sezname, urnike ali pa kakšen lep fotospominček ali misel za motivacijo. 

Čeprav je končni izdelek na pogled preprost, pa oblikovalka pravi, da običajno na videz preprosta rešitev terja veliko več premisleka, optimizacije detajlov, testiranja in iskanja poenostavitev. Prototip so izdelali v lokalni mizarski delavnici; miza je izdelana iz vezane brezove plošče, noge pa stružene iz bukovega lesa. 

Maja pravi, da se je prisotnost na sejmu izkazala za odličen način za preverjanje koncepta izdelka, saj je bila ves čas v stiku z obiskovalci, z nekaterimi pa tudi brainstormala o idejah in možnostih uporabe mizice, ki je tako dobila nove in nove vloge: mizica za ličenje, slikarska miza ... Odzivi s sejma so bili tudi priložnost, da prototip še izboljša, tako da je končni produkt zdaj zares dodelan.

Kaj menite, bi tudi vam prav takšna miza?


Majo Repotočnik in njeno delo lahko spremljate tudi na
FB  • IG  • Etsy 


KOLESARSKI KROJAČ, KI IZ SUROVIH CEVI IZDELA UNIKATNO KOLO

četrtek, 24. januar 2019

Osemindvajsetletnik je korporativno službo zamenjal za izdelavo koles po meri in ustvaril znamko unikatnih koles Karussell. Kolesarski krojač, tako svoj poklic opiše David Krevs. "Kakor krojač sešije človeku obleko po meri, jaz izdelam unikatno kolo."

Že kot fantič je bil tehnično naravnan otrok, nekaj najstniških in nekaj polnoletnih let zaljubljen v avtomobilski svet. Nato pa so se mu avtomobili začeli kar malo upirati v smislu velikih, potratnih projektov. "Potreboval sem nekaj, kar lahko zrihtam hitreje in mi prinaša večji užitek," razlaga preskok simpatij s štiri- na dvokolesnike. "No, tudi potem, ko sem se začel ukvarjati s kolesi, sem potreboval nekaj časa, da sem spoznal sceno, da sem dejansko začel razmišljati o tem, da bi to postalo moja služba, pa se je zgodilo kakšno leto in pol nazaj."

KOT NA VRTILJAKU 
Se je pa iz avtomobilskega sveta v njegovi zgodbi ohranilo nekaj pomembnega – ime njegovega podjetja, znamka njegovih koles. Karussell je namreč ovinek na znani nemški dirkaški progi Nürburgring, beseda sama pa pomeni vrtiljak. "Najprej se mi je to zdela pač kul beseda za nek brand, potem pa se je to povezalo z vrtiljakom, na katerem smo bili najbrž vsi kot otroci. Tako je tudi moje kolo nekakšen vrtiljak za odraslega, ki pri vožnji občuti podobne pozitivne občutke," zgodbo za imenom svoje znamke poveže David. 
David v Karussellovi delavnici. Foto: Tit Košir
Njegova kolesa od tistih iz kataloga niso drugačna le na pogled. Posebna so, ker so izdelana po meri naročnika, David pa jih zasnuje "iz nule", iz surovih cevi. To omogoča kar največjo skladnost kolesa in čim popolnejše prilagajanje željam novega lastnika. Materiali, s katerimi dela David, so izjemno kakovostni, kar železarskemu, težkemu prizvoku materiala navkljub pomeni, da je končni izdelek zelo lahek. 
Karussell Gravel Adventure Front
KAKO IN KJE SE NAUČIŠ IZDELATI KOLO?
In kje ter kako se lahko nekdo nauči izdelave kolesa praktično iz nič? David je sprva prebiral internetne forume, znanje nabiral s pomočjo youtube videov. Nato se je tehnike spajanja z medenino učil tudi na The Bicycle Academy, tehniko t.i. tig varjenja, ki jo večinoma uporablja danes, pa je osvojil s pomočjo prijateljev, ki imajo že daljši staž varjenja. 

"Večino ostalih stvari sem se naučil sproti, s trial & error, in včasih je bilo to zelo frustrirajoče, saj material ni ravno poceni, zraven pa imaš še ta občutek, da ti tega itak nikoli ne bo uspelo osvojiti. Vendar se vsak trud poplača!"
Karussell Road OS

Ko gre za inspiracijo in barvne sheme koles, je David mnenja, da je manj več. "Inspiracijo pogosto dobim v povsem vsakdanjih stvareh: barvni shemi potniškega vlaka, v kombinacijah fasad in polken primorskih hiš, na starem čolnu ob obali, na raznih napisnih tablah, grafičnem dizajnu osemdesetih ... Takšne stvari najbolj pritegnejo mojo pozornost in mi velikokrat zaposlujejo misli."

JADROLINIJA
Kar se zahtevnosti izdelave in posebnosti tiče, je najbolj ponosen na Jadrolinijo, to je vzdevek za kolo Karussell ESF (Experimental Steel Frame). "Pri tem kolesu me je res zanimalo, kaj lahko naredim, kako daleč se lahko spustim in kako se bo kolo obnašalo ob uporabi. Pa lahko zdaj po skoraj letu dni povem, da ga pogosto uporabljam in mi vedno nariše nasmeh." Sicer pa je Karussellovo kolo najdlje odpotovalo v Afriko. David je izdelal potovalno kolo za naročnika, ki je z njim prepotoval celotno Afriko, prekolesaril pot, dolgo kar 11 tisoč kilometrov. 
Pa obstaja znamka, ki velja za alfo in omego tega posla? S čim bi se ji rad približal David s Karussellom? "Kar dosti izdelovalcev je, ki jim gre zelo dobro, ampak se s tem ne obremenjujem preveč," pravi mladi mojster. "V preteklosti sem to dosti počel, potem pa ugotovil, da mi ne koristi prav nič. Imam svoje videnje in svojo pot, kar pa ne pomeni, da ne gledam, kaj počno drugi ali da ne poberem kakšnega dobrega trika, enostavno pa se ne primerjam in sem vesel za njihove uspehe."
SANJSKI PROJEKT?
Načrtov ima David s Karussellom še veliko, predvsem pa bi rad "svoj proces izdelave še izboljšal in poenostavil, seveda pa tudi, da bi ljudje to prepoznali. Sanjski projekt pa bi bilo sodelovanje s kakšnim drugim umetnikom, ustvarjalcem ali nekom, ki mu je do lepih stvari in ima originalne ideje."

Karussellovi zgodbi lahko slediš tudi na Instagramu in Facebooku.
Davidove portrete je posnel Tit Košir, fotografije koles pa so Davidovo delo. 

DARILO ZA NAJLJUBŠE = #DARILOZAMUCE

sobota, 02. december 2017

Pred tedni napovedana akcija #darilozamuce se je s prvim decembrskim dnem tudi začela in morda ste na Instagramu že zasledil darilca domačih ustvarjalcev, ki bodo znesek od prodaje namenili Mestnemu mačjaku. Če je decembrsko obdarovanje v vaši navadi in že tuhtate, kaj bi letos poklonili najdražjim, morda med ročno narejenimi izdelki najdete nekaj lepega in praktičnega. Ter s tem podprete skrb za kranjske prostoživeče muce in tiste, ki čakajo na svoj zavedno dom.

Kako dobrodelno nakupovanje poteka? Na Instagramu sledite znački #darilozamuce - klik vas odpelje naravnost na galerijo izdelkov - in pri vsakem od sodelujočih preverite, koliko je treba za določen izdelek odšteti in s tem prispevati v Mačjakov sklad. Vsekakor niso še objavljeni vsi izdelki,  nekateri pa so tudi že prodani, zato le poklikajte v prihodnjih dneh na #darilozamuce, da ne zamudite česa prav posebnega. 

Vedno pa lahko mačkonkam in mačkonom pomagate z SMS donacijo // Uporabniki omrežja A1 lahko na številko 1919 pošljete sporočilo s ključno besedo MACJAK1 in s tem Mačjaku donirate en evro, s ključno besedo MACJAK5 pa donirate pet evrov. Prispevki so namenjeni nakupu kakovostne mačje hrane in morebitnim stroškom veterinarske oskrbe.

UNIKATNE BLAZINE Z ZGODBAMI, KI SO JIH SPLETLE RAZKRITE ROKE

četrtek, 09. november 2017


Že dolgo mi kakšna zgodba (in izdelki, ki nastajajo kot njen produkt - ali obratno, je zgodba produkt nastajanja izdelkov?) ni bila tako pri srcu. Tako prisrčna. Pišem o RAZKRITIH ROKAH, ideji, ki je prvo zanko skvačkala leta 2010 pod mentorstvom oblikovalskega kolektiva OLOOP. Ta je takrat raziskoval pomen in vpliv tekstilnega ročnega dela na posameznika. Z željo, da svoje raziskovanje in delovanje na področju sodobnega oblikovanja podprejo z dobrodelno noto, so oblikovalke skupaj z jeseniškimi priseljenkami začele s projektom Razkrite roke.

Danes so Razkrite roke tako rekoč oblikovalska znamka, pod katero lahko najdemo ročno spletene/ kvačkane blazine krasnih, tradicionalnih vzorcev in tehnik v morda ne najbolj pričakovanih barvah in končnih oblikah. Jaz sem zaljubljena v vse in vsako blazino posebej! Pa v sam koncept spletne strani in fotografije tudi.
Na njih s svojimi blazinami nastopajo prav ženske, ki so jih naredile. Ženske, ki rade pletejo in si med tem delajo družbo, klepetajo, se poslušajo, pijejo kavo. Veliko kave, pravijo. In sladkih balkanskih dobrot. Refija, Mirza, Tatjana, Meleča, Sema, Krista, Džamila, Fatima, Miloslava, Nasiha, Suada, Bojana, Stoja, Firketa, Hasnija ... 

Gospe so v Slovenijo pripeljale različne usode, danes pa se srečujejo v Hiši sreče na Jesenicah. Prihajajo iz okolij z močno tekstilno in ročnodelsko dediščino, znanja, ki so jih na njih prenesle mame, tete, babice, danes uporabljajo za ustvarjanje sodobnih izdelkov za dom (ali kavarno, če bi imela kavarno, bi imela njihove blazine!). No, vmes sem prebrala, da bodo prav njihove blazine krasile kavarno v Piranu. Lepo.
Prvi projekt je doživel tudi nadaljevanja, ki pa so se z druženj in ustvarjanja uporabnih izdelkov razširila tudi na druge prakse. Med Razkritimi rokami III so tako Oloop-ke v sodelovanju s Človekoljubnim dobrodelnim društvom UP z Jesenic in ob podpori Evropskega socialnega sklada v dejavnosti vpletle ranljive skupine ljudi - priseljence in invalidne osebe, ki živijo na Jesenicah, ter azilantke, ki prebivajo v azilnem domu v Ljubljani. S predavanji in delavnicami so jih opremili z novimi znanji in veščinami. 

Morda ste letos poleti v ljubljanski Mestni hiši ujeli tudi zaključno dejanje zadnjih Razkritih rok - razstavo prav teh barvitih vzorčastih blazin, ki jih na Pepermintu predstavljam danes. In kar je najbolj fino: blazine so na voljo tudi za nakup
Saj ne vem, katera mi je najbolj všeč, ker so mi v resnici čisto vse. Družino ročno skvačkanih blazin sestavljajo naslednje dame: 

  • SUADA je tista kvadratna z resicami, 
  • SEMA TATJANA je tista okrogla s cofkom,
  • NASIHA je rožnata z belim vzorčkom,
  • MIRZA je malce ekstravagantna z velikim cofom,
  • MILA je mehka in skodrana kot ovčka,
  • MELEČA je napol gladka in napol resasta,
  • KRISTA STOJA ima na enem robu verigo iz cofkov,
  • HASNA je tista taokrogla z gumbom,
  • FIKRETA pa je njena kvadratna sestra,
  • FATIMO krasijo grafični vzorci,
  • DŽEMILA pa je še ena skodranka, tokrat okrogla,
  • BOJANA pa bi s svojim vzorcem lahko ušla med Skandinavce. 

_________________________________________________
Fotografije: Kristjan Jarni

LESENI DODATKI ZA LIČNO KUHINJO IN FINE KOKTEJLE

sreda, 02. november 2016


Ličnim in praktičnim lesenim izdelkom za dom slovenske znamke RIBRAND, ki sem jo na Pepermintu podrobneje predstavila že poleti, se je to jesen pridružila četica treh novih zanimivih pripomočkov, ki olajšajo in polepšajo bivanje. 

OBEŠALNIK Z MAGNETOM ZA RED V KUHINJI
Prva novost, ki jo je zasnoval oblikovalec Janez Mesarič (oblikovalski studio Mashoni). izdelali pa so jo v Ribnici, je set magnetnih obešalnikov, ki jih lahko pritrdimo na kovinsko površino v kuhinji ali kje drugje, ter nanje obesimo kuhinjsko krpo, brisačko, predpasnik in kar je še takšnih reči, ki jih imamo radi pri roki, a se vse prevečkrat znajdejo v kakšnem kotu. Obešalniki so izdelani iz čvrstega javorjevega lesa in premazani z do okolja in človeka prijaznim barvnim premazom. Lahko pa izberete tudi naravno različico brez premaza. Paličice v sebi skrivajo magnet.


PODSTAVEK ZA JAJČKA
Set prikupnih krožnikov za jajčka je druga noviteta. Tudi ti so izdelani iz javorjevega lesa in jih je mogoče dobiti v obarvani ali naravni različici. Njihova posebnost ni le neobičajna oblika, ampak tudi odlagalna površina za jajčne lupinice. Ker krožnika v kompletu nista naoljena, ju je priporočljivo vsakih nekaj mesecev premazati z lanenim ali oljčnim oljem. Trik, ki ga priporočajo tudi za običajne lesene rezalne deske. 


ZA MEŠANJE KOKTEJLOV ALI KRAŠENJE PIŠKOTKOV
Koktajl palčka pa je še zadnja novost znamke Ribrand. Saj veste, praznične zabave se bližajo, palčka z ozaljšanim koncem pa je idealen pripomoček za drobljenje ledu in dišavnic ter mešanje opojnih pijač. Kot pravijo oblikovalci, pa lahko paličico uporabljamo tudi za valjanje testa in vtisovanje vzorčkov v piškote. 


ZGODBA O STOLU, KI JE POSTAL OBLIKOVALSKI IZDELEK LETA

torek, 18. oktober 2016



Jesen je čas slovenskih arhitekturnih in oblikovalskih nagrad. Danes so namreč na odprtju Meseca oblikovanja podelili tudi nagrade za oblikovanje in interier leta. Nagrado za oblikovanje leta je prejel arhitekt in oblikovalec Primož Jeza, ki je za podjetje Donar oblikoval stol NICO LESS. Stol je svojstven poklon tradicionalni slovenski industriji stolov in oblikovalskemu mojstru Niku Kralju, hkrati pa zaradi svoje inovativnosti in recikliranih materialov piše zgodbo slovenskega oblikovanja sodobnega časa (in prihodnosti). 

Čeprav sva se z oblikovalcem tega zanimivega kongresnega stola - nagrajen je tudi z oblikovalsko nagrado red dot - kar nekaj mesecev lovila za objavo, sem še toliko bolj vesela, da jo lahko z vami delim prav ob tej priložnosti. Če vas zanima, kako je nastajal slovenski oblikovalski izdelek leta,  torej vabljeni k branju kratkega intervjuja z njegovim avtorjem Primožem Jezo. 


Ste arhitekt in produktni oblikovalec. Kot prvi prostore ustvarjate, jim postavljate lupino, kot drugi zanje oblikujete predmete. Kako razmišljate o obeh vlogah? 
O teh vlogah nikoli nisem razmišljal ločeno. Na oblikovanje vedno gledam celostno in  kontekstualno. To lahko pomeni tudi to, da s svojim delom začnem tam, kjer je nekdo končal in obratno. Poklic arhitekta sem vedno dojemal multidisciplinarno in ga zato tudi izbral. Rutina mi je bila in mi je tuja. Drugače pa so že med študijem preskoki oziroma prehajanja iz merila v merilo dokaj običajna praksa vseh oblikovalcev prostora. Po svoje sem imel tudi srečo z mentorjem na fakulteti, ki mi je že na začetku šolanja dal vedeti, da je enako težko dobro oblikovati zobno ščetko, kot narediti arhitekturni presežek. Predvsem pa nikoli ni ponujal "receptov", saj teh pri oblikovanju ni.
Zasnovali ste kar nekaj stanovanj. Ali lahko samo en predmet - na primer stol ali svetilka - povsem spremeni vzdušje doma? Kakšna je lahko moč enega predmeta, enega kosa pohištva?
Ko gre za posameznika, verjetno res lahko en predmet spremeni vzdušje doma, pri večjem preseku ljudi pa to ne drži povsem. Predpostavljam, da ima praktično vsak človek z domovanjem določeno afiniteto do opreme prostora in kakšen the kos pohištva, ki je zanj pomemben gradnik domačega vzdušja.

Drugače moč enega predmeta dojemam bolj kot statement in tukaj ne mislim na oblikovalske izdelke, ki so velikokrat statusni simboli, ampak bolj predmete, ki imajo močno pojavno obliko ter zgodbo posameznika. Če navedem ekstremni primer - harfa kot predmet in glasbilo, ki v prostoru težko ostane neopaženo oziroma anemično. Likovno je zelo močen inštrument in kot tak sooblikuje občutje v vsakem ambientu. Tudi njena pojavnost v garsonjeri ali garaži bi bila že zaradi volumna svojstven statement.



Zakaj prav oblikovanje stola? Je za to odločitev kriva tudi tradicija slovenske izdelave stolov? 
Z zaprtjem podjetja Stol Kamnik je žal ugasnila več kot stoletna tradicija. Zgodbe ostalih žal niso tako uspešne, če so merilo tradicija, kakovost oblikovanja in tehnična kvaliteta izdelkov. Menim, da torej za naš projekt ni bila kriva tradicija.

Stol preprosto zato, ker je prišlo naročilo oziroma povabilo k sodelovanju. Oblikovanje stolov mi je bil izziv že konec devetdesetih in mi je izziv tudi danes, saj je to početje po mojem mnenju tudi ena najtežjih nalog oblikovalcev. Veliko je pravil oziroma zakonitosti, mimo katerih pri oblikovanju stolov ne moremo. Potem so tu še dejsteva, da je stolov na milijone, da smo arhitekti po večini obsedeni z stoli, da na splošno vedno več sedimo … Ljudje se počasi spreminjamo, morfiramo iz homo sapiensov v homo sedense.


Kako ste zasnovali stola Nico in nato še Nico Less? Kakšen je bil oblikovalski proces? Kako ste izbrali materiale, določili barve?
Slovenski proizvajalec stolov Donar je v duhu družbeno odgovornega podjetja pripravil zanimiv brief, kar je v našem poslovnem okolju izjemno redek pojav. Želeli so kongresni stol, ki je narejen iz recikliranih materialov in je po možnosti tudi nalagalen. 

Sprva smo se v studiu preko tehnične literature in YouTube posnetkov seznanjali z lastnostmi materialov ter s tehnologijo proizvodnje prešanega filca. Na podlagi vseh teh informacij smo pridobili osnovno znanje in vpogled v možnosti, ki jih omogoča ta tehnologija in se tudi zato v duhu eksperimenta odločili za dva likovno popolnoma drugačna tipa stolov Breath in Nico. 

Če zelo poenostavim, je iz slednjega pozneje nastal tudi Nico less, pri katerem smo odstranili naslonjala za roke in namesto štirih nog dodali 'sanke'. To mu omogoča gladko nalaganje.

Nato je sledila prezentacija naročniku, ki je bila po svoje zelo zahtevna, saj med stoli nismo imeli favorita in tako ni izbiral samo naročnik, ampak tudi mi. Čez par dni nam je naročnik sporočil, da se je odločil za vse tri, kar je bil za nas vsekakor zelo fin dogodek in izvrsten rezultat.
Sledil je proces izdelave prototipov, iz katerih so se v naslednjem koraku naredili tudi prvi kalupi školjk. Zatem so bili narejeni še prvi odtisi filca in to je bilo to. Barve filca si v tej fazi ne moreš izbirati oziroma določati, saj proizvajalec zahteva zelo velike količine, metraže … Določili smo še osnovne barve kovinskih nog in dva načina galvanizacije.


Stola sta nekakšen poklon oblikovalski ikoni Niku Kralju. S čim vas osebno navdušuje njegova zapuščina? 
Osebni odnos do njegovega dela sem v precejšnji meri zgradil potem izkušenj.  Od svojega otroštva dalje sem bil kot uporabnik povezan z njegovimi izdelki. V vrtcu smo uporabljali njegove počivalnike/ležalnike, v družinskem vikendu so 'kraljevali' Rexi, prav tako v osnovnošolski knjižnici, zobarjevi čakalnici in še v celem kupu drugih prostorov. Seveda se v vrtcu še nisem zavedal, da so to njegovi ležalniki, a vseeno so bili materialno, likovno in funkcionalno tako podobni Rexom, da sem jih sam zelo kmalu povezal.

Na fakulteti žal nisem bil deležen Kraljevega znanja, saj se je malo prej upokojil. Sem se pa kot študent sistematično ukvarjal z interierji in hitro je bilo opaziti, da so se v dobršni meri v kakovostnih prostorih, kakršen je bil na primer takraten Kobetov Globtur v vlogah akcentov pojavljali Rexi. 

Tudi danes, po vseh teh desetletjih, je tako. Rex, in seveda dobršen del Kraljevega opusa, je v našem prostoru imel in ima širši družbeno odgovorni kontekst, nekaj podobnega k čemur  'danes' strmi breif podjetja Donar. Ta njegova družbeno odgovorna drža je bil tudi razlog, da smo stola poimenoval po izpeljankah Kraljevega imena in se tudi s tem hoteli pokloniti njegovemu opusu. 


MESTNI MAČJAK • KAKO LAHKO TUDI TI SOUSTVARJAŠ LEPO ZGODBO ♥

sobota, 15. oktober 2016



Na zalogi imam kar nekaj objav, ampak ko sem tuhtala, katero naj objavim, sem se odločila, da je ta deževna in meglena sobota potrebuje eno zares fino in srčno novico. 

MAŠA, DARKO IN VIKTOR ... KO SE ZAČNE ZGODBA O POVEZOVANJU IN SRČNOSTI
Pred meseci sem na Pepermintu predstavila Mašo, ki ustvarja izdelke pod imenom ŠTRIKULA. Maša ni le izjemno kreativna punca, ima tudi veliiiko srce. Tale zgodba je dokaz, da lahko en sam človek naredi nekaj velikega in vrednega.  

Ko ne dela ali ustvarja, Maša namreč svoj čas (pa ne le čas) namenja kranjskim prostoživečim mucam. Ko je začela skrbeti za zavržena mačkona Darka in Viktorja, je zanju najela prostor, kjer bi lahko bila na varnem in bi si opomogla. Nato je začela razmišljati o Mestnem mačjaku, prav posebnem prostoru v Kranju. 

MESTNI MAČJAK: IZKUPIČEK GRE BREZDOMNIM ŽIVALIM
Takole piše: MESTNI MAČJAK je prostor, v katerem bodo dobrodošli vsi, tako tisti dvonogi kot štirinogi. Je prostor kjer se bodo odvijale različne delavnice, prodajali unikatni izdelki in izdelki iz druge roke. Izkupiček vseh dejavnosti bo vedno namenjen za pomoč živalim v stiski. 

Za začetek se bo ekipa Mestnega mačjaka osredotočila predvsem na pomoč kranjskim brezdomnim mucam. S časom pa si želimo, da bi lahko pomagali tudi drugim živalim. Mestni mačjak je prostor v Kranju, kjer boste lahko naredili nekaj zase in hkrati pomagali v svojem lokalnem okolju. 


LICITACIJA IZDELKOV DOMAČIH USTVARJALCEV
Njena vizija Mestnega mačjaka že postaja resničnost. Ekipa prenavlja prostor na Tomšičevi ulici v Kranju, medtem pa so Maši na pomoč priskočili številni ustvarjalci z različnih področij in za prvo  licitacijo za Mestni mačjak prispevali svoje izdelke. In tu pridemo na vrsto tudi preostali.

LICITACIJA poteka na FB strani Mestnega mačjaka. Vsi izdelki so zbrani v albumu fotografij, kjer so objvljena tudi navodila za licitiranje. Pod fotografijo posameznega izdelka lahko ponudite svoje evrčke in tako pomagate pri tej lepi zgodbi. 

BRAVO, VSI! 

STANOVANJE V BERLINU • POP UP GALERIJA SLOVENSKEGA OBLIKOVANJA

torek, 19. julij 2016




Ko opisujemo domove in prostore nasploh, pogosto rišemo vzporednice (in vzporednike, če smo že pri geografiji) z bližnjimi ali daljnimi oblikovalskimi pokrajinami. Za minimalistično opremljena stanovanja rečemo, da so skandinavska, za tista, kjer na golih kamnitih tleh stojijo masivni kosi pohištva in v vetru plapolajo bele bombažne zavese, da so navdih iskala ob obalah Mediterana ali med griči Toskane. 

TO NI GIBANICA

ponedeljek, 17. februar 2014

Enkrat decembra sem na poti v službo na tleh zagledala tole etiketo. Malce se je bleščala, saj je bila precej premočena, ampak jaz sem jo kar pobrala in spravila v torbo. Potem sem malo guglala in poskusila izbrskat kaj o tem sendviču. Našla sem e-naslov, napisala mejl in danes vam lahko z veseljem povem več o sendvičih in drugih dobrotah pod imenom To ni gibanica.
Čeprav nobenega od sendvičev še nisem zares jedla, me je prepričala že ta majhna etiketa. A ni dobra? Črno-bela, malo duhovita in malo stajliš. Prav vidi se, da zadaj ni kakšna mega korporacija, kjer bi sendviče pripravljali kot po tekočem traku. In res je tako. TO NI GIBANICA je majhno podjetje Klaudije in Siniše Žilavec, ki v Lendavi vodita tudi gostilno Lovski dom. Do zgodbe s sendviči še pridemo, naj najprej razložim, od kod ime To ni gibanica. Pripravljajo namreč gibanico, rečejo ji Prek-krasna, ki je za razliko od klasične prekmurske sestavljena iz gozdnih sadežev, lešnikov, skute in bučnih semen. 

Ko sta Siniša in Klaudija iskala možnost za prodajo Prek-krasne na lokalnih bencinskih servisih, so jima tam dejali, da iščejo sveže pripravljene sendviče. In tako sta pripravila štiri različne sendviče: sendvič s piščančjim mesom, s cigansko svinjsko pečenko, z mariniranim ribjim filejem in zelenjavni sendvič z mariniramo bučko, pečeno na žaru. Tudi vsi namazi in prelivi v sendvičih so narejeni doma. Pripravljajo še sendvič s pečenim pršutom na žaru, sendvič z dušeno mleto govedino in špinašnim pestom, najde pa se tudi nekaj za sladkosnede:  piškotki s solnim cvetom in vinski piškotki s slivovo marmelado.

Spletno stran še pripravljajo, do takrat pa lahko zgodbi To ni gibanica sledite na FB. Etikete so oblikovali skupaj s studiem DigiFot. Če pa je med vami kakšen gostinec ali trgovec, ki bi rad v svojo ponudbo dodal izdelke To ni gibanica, le pogumno. Za zdaj so namreč na voljo le na prekmurskem koncu. Mmm, jaz bi enega zelenjavnega in piškotke s solnim cvetom, pa vi?

*Objava ni plačana ali kako drugače spodbujena, le rada odkrivam nove zanimive izdelke in jim morda z objavo pomagam do večje prepoznavnosti.*

KREIRAJMO UPORABNO / UPORABIMO KREATIVNO

sobota, 18. januar 2014

V Gospodarski zbornici Slovenije, ki je kar nora stavba (čekdisaut), bo do 14. februarja na ogled razstava 15. domačih oblikovalcev in oblikovalskih skupin, ki sta jih pod skupno razstavo Kreirajmo uporabno / Uporabimo kreativno združila Zavod Lab Laar in Škuc. Ustvarjalci razstavljenih izdelkov so vam najbrž poznani: Nika Stupica, Pleksimanija, Ursanina, Oblique, Teja Ideja, Polona Pačnik, Ha Ha!, oloop, tipoRenesansa, TMpriboljški, Smetumet, Zelolepo, Debudok, Millo in Studio Drevo. Zanimivo postavitev na paletah dopolnjujejo tudi fini razgledi na spodnje terase in balkone. Kot sem napisala na Instagramu, bi v teh prostorih zlahka posneli kakšen film, serijo ali editorial. Zdaj pa k nekaterim izdelkom!
© PEPERMINT • Theme by Maira G.