SLIDER





g r a f i k a
Prikaz objav z oznako g r a f i k a. Pokaži vse objave

intervju: Ana Baraga

nedelja, 9. januar 2011

    Na Ano sem postala pozorna med lanskoletno razstavo študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Oko za oko. Kup njenih (porisanih, popisanih, polepljenih in počečkanih) moleskinov me je popolnoma prevzel in želela sem vedeti, kdo se skriva za njimi in imenom na razstavni ploščici. In tako sem Ano prosila, da izpolni tale vprašalnik. Ker je trenutno na izmenjavi v Barceloni, je malce dlje trajalo, ampak zdaj so odgovori tu. Aninemu delu lahko sledite tudi na njeni strani ali pa si ogledate njen portfolio.
    Kdo si in kaj počneš?  
    Sem punca iz Ljubljane, malo odrasla in veliko otročja. Končujem študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Sanjam o slikarstvu, umetnosti, ljubezni, velikih dogodivščinah, o tem, kaj vse bo treba narediti, o prihodnosti in letenju. Čudim se življenju.  
    Kako ponavadi poteka tvoj dan?  
    Začne se zelo počasi ob motoviljenju in začenjanju delovanja in končuje vse bolj hitro. Zaenkrat sem bolj večerno nočna. Veliko časa porabim, da zberem koncentracijo za delo, menim, da je to do neke mere del dela (a jo po moje tudi prvečkrat presežem). Nedelo je del dela. Ustvarjalci brez neke redne ritmične zaposlitve imamo ponavadi obdobja, ko veliko delamo - cele dneve, vikende ter obdobja, ko je dejanskega dela manj. A to je več kot poklic, je smer življenja in pogled nanj. Tako je tudi sprehod v trgovino vizualni trip, vedno nabiraš razne ideje, inspiracije, vidiš kompozicije, barve, hecne motive... 
    Kako si zašla v svet vizualne umetnosti in kako je le-ta postal tvoj študij in bodoči poklic? 
    Izhajam iz  družine, kjer se oba starša ukvarjata z vizualnimi umetnostmi in sem bila s tem od vedno obkrožena, tako da je bila usmeritev v to logičen potek razvoja. Drugega v bistvu ne poznam in ne znam početi. Kot otrok sem veliko risala in si zraven izmišljevala zgodbe. Tako sem bila lahko cele dneve sama s papirjem, svinčnikom in domišljijo. Veliko sva skupaj risala in se igrala z mojim dedijem. Starši so me vedno spodbujali, a nikoli učili ali preveč profesionalno pristopali do moje ustvarjalnosti, vsaj do fakultete ne -  vse je potekalo zelo spontano in neprisiljeno. V osnovni šoli nikakor nisem hotela biti slikarka ali umetnica, čeprav sem stalno risala in sem si izmišljevala marsikateri poklic, ko pa sem se odločala za srednjo šolo, sem spoznala, da je usmeritev v likovnost le tista prava zame in se odločila za SŠOF in kasneje za ALUO.   
    Kateri so tisti "tvoji" mediji ustvarjanja? 
    Zaenkrat sem se v večji meri usmerila v ilustracijo in se zaljubila v knjigo kot medij. Ne želim pa se omejiti, saj različni mediji omogočajo različne izrazne možnosti in vsebine. Za vsako sporočilo je primeren poseben medij. Medij je sporočilo ("Medium is the message." Marshal McLuhan). Zakaj knjiga? Ker ima več strani, na katerih lahko predstaviš več plati življenja, več drobcev, ki tvorijo celoto. In več knjig na polici spet tvori  svojo celoto, svojo zgodbo. Knjiga je objekt, celota, zgodba, v sebi nosi svoj svet. Je oseben medij, ki ga bralec vzame v roke v trenutkih kontemplacije. Je kot dialog med ustvarjalcem, pisateljem in bralcem, gledalcem - direkten nagovor. 
    v sodelovanju z Miho Erjavcem
    Najbolj prvinsko iz mene nastajajo liki - živali in ljudje. Sem bolj figuralik in abstrakcija mi ni prirojena. Kar se same tehnike ilustracije tiče, imam rada skicozen način risanja, ker menim, da je sproščena risba najboljša za direkten prenos misli, čustev in stanj na papir ter ima najmočnejšo osebno noto. Vsaka črta, ki jo posameznik potegne, je drugačna. Večkrat pa seveda rada zakompliciram z kolažem, mešanjem s fotografijo, risbo in poznejšo računalniško obdelavo, da ustvarim poseben vizualen svet, stil in atmosferao Ponavadi elemente narišem in pripravim posebej, jih nato skeniram in pozneje računalniško dodelam celoto v kompozicijo, saj mi ta način omogoča mnogo preizkušanja in dodelovanja. Drugače je, če delaš original le na papirju, saj dodelava v tem primeru ni možna.

    Bi znala zamejiti svoj stil, kaj je značilno za tvoja dela? 
    Mislim, da je moj stil pisan, igriv, hudomušen, včasih grotesken, erotičen, nežno grob in skrivnosten. Živalice in osebice, ki nastanejo pod mojimi rokami, me spravijo v zelo dobro voljo, pogovarjamo se in smejimo. Upam, da tako vplivajo tudi ostale, ki jim pridejo v vidno polje. Svojim delom želim poleg vizualne podobe dati predvsem vsebino, ki se mi zdi pomembnejša od tehnike in popolnosti izdelave, čeprav je seveda tudi ta zelo pomembna. Vsebina torej narekuje “stil”. Rada menjam tako vsebine kot stile.
    Kaj te najbolj inspirira?   
    Ogledi razstav mojstrov iz preteklosti. Veliki umi. Literatura, internet, človeško telo, človekovo delovanje, psihologija, odnosi in narava. Sama sebe in čudenje nad tem, da živim. Posebni ljudje, ki me obkrožžajo. Raznolikost. Barve, oblike, vzorci, svetloba. Svet. Življenje, predvsem življenje.
    Tvoja najljubša spletna mesta?  
    Haha. Facebook. Pa kakšni blogi in linki, ki me popeljejo do krasnih reči, informacij in ustvarjalcev. To me ponavadi zelo navduši in inspirira na začetku, a mnogokrat traja predolgo, saj se izgubim v sodobni postmoderni “vse-je-že-narejeno” utrujenosti in prenasičenosti uma.
    Načrti in želje za prihodnost? 
    Izboljšati oz. razviti sebe, da bom čimbolj izkoristila svoje potenciale in postala čimbolj jaz - ter s tem bila zmožna čimveč dajati. Morda nadaljevati študij po diplomi v manj praktični smeri, da poskusim preusmeriti svoj miselni tok še tja stran od uporabne funkcije k bolj duhovni, osebni, svobodni. Najprej pa seveda dokončati tega in diplomirati. Poskusiti se izogniti klasičnim zaposlitvam in sodobnemu suženjstvu. Biti samostojna. Sodelovati z nadarjenimi ljudmi iz mojega in drugih področij. Biti čimbolj ne lena, kar ne pomeni ne privoščiti si kdaj nekaj lenobe, ampak predvsem zares znati uživati v delu in imeti motivacijo za napredek na večih področjih. Ravnovesje... Stalno se želim učiti. Pa včasih poskusiti še kaj drugega kot le likovnost, ki sicer (časovno) prevzema generalni del mojega življenja. Potovati. Delati lepe, smiselne in vsebinsko polne reči, ki bodo osrečevale mene in druge ljudi. Poskusiti z svojim delom komu vzpodbutiti kakšno misel, porušiti kak okostenel princip, stereotip, družbeno pogojeno prepričanje - ali pa vsaj narisati nasmeh. Haha, kot vsak - izboljšati svet. 
    Ana, hvala za sodelovanje in veliko uspeha še naprej. :)

      A CLASSIC MORNING MAIL.

      sreda, 5. januar 2011

      zgodnjedopoldanski mejl
      od: katja za: nina subject: AAAA.
      NINA, kaj ti morm dat, da mi dovoliš, da objavim tale plakatič na pepermintu? tako zelo je lep. se recimo javim, da grem do okoljskega centra po mula vrečko.
      ninin plakat za koncert a classic education + spock studios, ki se bo  kmalu zgodil v metelkovski menzi pri koritu. zaradi takih plakatov se gre na koncert, čeprav nimaš pojma, kdo in kaj igra.

      printam.si

      sreda, 15. september 2010

      ta teden je na pepermintu očitno slovenski teden. za vas imam namreč spet eno fajn domačo zadevo. v ponedeljek sva šli s kompanjonko printat plakate. no, ona je šla printat plakate, jaz sem šla pa družbo delat. semle:
      printam.si je digitalni studio, ki se nahaja v trnovem. zadeve na zidovih (iz folije! am, zadeve, ne zidovi:) so porihtali fantje iz ZEK-a. but of course.

      p.s.: moje fotke očitno vedno kazijo bicikli. ampak tale zgoraj ni navaden bicikel, ampak moj. ki mi ga je ena baraba še isti večer sunila! že tretji bicikel, odkar napol živim v lj. torej, kdo mi, pošteni pridni punci, šenka kolo? :)

      1. festival črk

      sobota, 7. avgust 2010

      v ljubljani se že cel mesec (natančneje od 8. julija) odvija naš prvi festival črk. mimo galerije kresija hodim vsak dan, si ogledujem napis zgoraj in zastave nad vhodom, pa sem šele danes, dan pred zaprtjem festivala, dejansko vstopila (no, prej je bila tiskarna za vogalom na mačkovi). in mi je res žal, da sem zamudila mesec dni zanimivega dogajanja, še posebej pa delavnic. ampak jeseni bodo menda spet, zato sem se že prijavila na e-novice. posebna poročila za pepermint seveda sledijo.
      namen festivala je s prikazom tiska, vodenimi ogledi, delavnicami, predavanji in primeri dobrega oblikovanja obuditi in promovirati tehniko visokega tiska (knjigotisk) in obuditi z njo povezana znanja, pravijo na spletni strani. in koliko zanimivih reči se najde v galeriji! moj en semester grafike ni bil pol toliko zanimiv kot 10 minut v tem prostoru!
      če boste jutri kaj v ljubljani, toplo priporočam obisk vsem, ki jih zanima tipografija, tisk, tehnika, papir ipd. če ne drugega, vas bodo črke le ponovno očarale, če ne začarale.

      cocta - pijača vaše in naše mladosti

      torek, 3. avgust 2010

      Ali Razstava o dediščini blagovnih znamk v Slovenskem etnografskem muzeju, ki sem si jo ogledala danes, vi pa si jo lahko, če si je seveda še niste in vas tematika zanima, ogledate še do septembra.
      Razstava je manjša, kot sem pričakovala, ampak najbrž so predstavili le tiste ključne znamke. En tak mini pregled razvoja slovenskih BZ s prostorskim in vsebinskim poudarkom na nesporni princeski slovenskega gospodarstva in kultnega simbola slovenske kulture in družbe nasploh - Cocti. Začeli pa smo levo od dvigala.
      Tole oranžno je stolpič s knofki in zvočnikom navrh, iz katerega donijo izbrani radijski oglasi. Prvi je bil zelo dolg in nedinamičen, haha, z Radia Študent. Naprej se pride v prostor, kjer so na hitro predstavljene BZ kot recimo Peko, Ilirija, Šumi, Elan, Gorenje. Pikčrs:
      Iii. Tole Šumijevo škatlo si pa tako želim! Enkrat jo bom ujagala na bolšjaku, ziher! :)

      V letaku ob razstavi piše, da so Cocta in druge slovenske blagovne znamke postale del naše kulturne identitete in da nas prijetno spominjajo na čase gospodarskega in družbenega razcveta. Sama sem najbrž premlada, da bi me kokta spominjala na kaj drugega kot na brezskrbno otroštvo, šumijevi bombončki na rojstne dneve, radenska pa na nekaj, česar še zdaj ne morem spiti več kot požirek. Nostalgija pač. In kokto imam rada in jo pogosto naročim ali kupim.
      Hm, tudi tegale medveda bi imela. Za na steno, kajpak. Dve fotki sta zato, ker se na prvi vidi konstrukcija iz koktinih plastenk. Spodaj pa razvoj koktine flaške. Ja, včasih je bil napis nasprejan. Že takrat so poznali stencile, frajerji!
      Tudi te pločevinaste oznake se bežno spominjam s pročelij oštarij in bifejev v devetdesetih. Bifejev z balinplacom in škripajočimi gugalnicami, se razume.

      Priporočam še ogled (starih in novih) koktinih TV oglasov.

      barviti svet tjaše žurga.

      sreda, 5. maj 2010

      tjaša je vsestranska oblikovalka, kjub temu pa najraje ilustrira. od njenih del so mi najljubša tista, ki temeljijo na miksu različnih medijev/materialov. in rjavkasti toni v kombinaciji z barvami so res kul.

      tole, kar sledi, pa je zanimiva CD pakunga, ki jo je tjaša oblikovala za katalenin album rad imel bi jabuko.
      za galerijo njenih dosedanjih del+projektov pa kliknite semle.

      ste že uokvirili ninino ilustracijo?

      ponedeljek, 22. marec 2010

      že nekaj časa prenovljeni portal dom in stil postaja res pravo mesto navdiha za vaš dom. še posebej zanimiva je rubrika tako se naredi, v kateri na enem mestu najdete mnogo preprostih in lepih predlogov za dekoracijo, ki jih z malo truda lahko naredite sami. naša stara znanka, ninalena, je prispevala svoji ohinsploh prekrasni, ljubki, pomladni, cvetoči  ilustraciji. obe se lahko endvatri znajdeta v vašem domovanju, le natisniti ju morate.

      čokoladni koledarček.

      sreda, 6. januar 2010

      sicer ne vem, kdo bi lahko 12 čokoladic razporedil čez vse leto in si vsak mesec dejansko privoščil le eno, ampak kljub temu se mi ideja grške grafične oblikovalke kanelle zdi ravno prav hudomušna, sveža in predvsem lepo izvedena.


      gre namreč za koledarčke v obliki in okusu čokoladic. no, čokoladnih ovitkov. na licu embalaže sta ime meseca in motiv, povezan z njim, na hrbtu pa oštevilčeni dnevi. ko je mesec naokoli, ham-ham, lahko koledarček pojeste.


      jaz že ne bi zdržala. v kriznih momentih bi pojedla čokoladko, ovojček lahko itak služi svojemu namenu še naprej. :) že kot otrok nisem kazala potrpežljivosti pri tistih adventnih čoko-koledarčkih, heh.



      meni najlepša motiva sta marčevski in novembrski. kateri je pa vam najljubši?

      galerijski trojček.

      petek, 4. december 2009

      Včerajšnji Ta veseli dan kulture sva z M. (spremljevalko in fotografinjo:) odlično izkoristili. Obiskali sva galerijski trojček, ki se razteza v zelo majhnem radiju: MGLC, Moderna in Narodna.

      Začeli sva s sprehodom po opustelem Tivoliju do tivolskega gradu, kjer sta trenutno v MGLC na ogled dve razstavi. Tista v prvem nadstropju je posvečena prekmurskemu umetniku Štefanu Galiču, lesorezcu, grafiku, ilustratorju in strastnemu zbiralcu metuljev.





       

      {vaša poročevalka med zavzetim preučevanjem lesorezov:}
       
       
      V pritličju pa se v majhni sobi nahajajo Mali svetovi Špele Čadež. Čudovito. Dih jemajoče. Ganljivo.  Fotografije niti ne morejo ujeti vseh filigranskih podrobnosti, še manj pa truda, ki ga je Špela vložila v svoje prizore. Čarobnost pa seveda najbolj pride do izraza v končnih izdelkih, v njenih noro dobrih animirankah. DVD z njimi lahko kupite na razstavi za 10€.






      S Špelo že tečejo dogovori za Pepermintov intervju. Komaj čakam. :) Vaša domača naloga pa je, da si še pred njim ogledate Male svetove. Kot spremljajoča razstava Animateke bodo v MGLC na ogled še do 31. decembra.

      O obisku v Moderni in Narodni galeriji pa naslednjič.


      Rada pa bi opozorila tudi na zelo različne politike galerij in sorodnih ustanov glede fotografiranja razstavnih eksponatov. Nekateri fotografiranje strogo prepovedujejo (v Narodni galeriji se moraš predhodno najaviti in pridobiti dovolilnico, pa še to ponavadi dobijo zgolj kompetentni mediji ali strokovnjaki), drugi ga dovoljujejo, a moraš prej podpisati izjavo, da fotografij ne boš uporabljal v komercialne namene (Moderna galerija), seveda se fotografira izključno brez uporabe fleša. Spet tretji pa nimajo jasnih pravil. Tako se nama je v MGLC-ju zgodilo, da nama je gospodična, ki čuva razstavo Štefana Galiča, fotografiranje dovolila, ko pa sva za dovoljenje vprašali v spodnjih prostorih, kjer je razstava Špele Čadež, pa nama 5 ljudi ni znalo jasno povedati, kako in kaj. Dva sta skomignila z rameni, ena je grdo gledala, tretja je rekla, da ne ve in da glede tega niso dobili navodil. Nihče pa ni rekel, ne, ne sme se. Kako lahko nekdo dela v taki instituciji in ne ve, ali je fotografiranje dovoljeno ali ne? V bistvu sva sami videli znak s prečrtanim fotoaparatom, ampak ker sva fotografirali za Pepermint in z namenom promoviranja njihove ustanove in umetosti ter ustvarjalcev nasploh, sva razstavljeno vseeno pofotkali. Je to komercialni namen? Je Pepermint profitna stran? Ne in ne. :) Moj namen je le pokazati, kaj vse se dogaja okoli nas in privabiti kar največ ljubiteljev lepega k ogledu. In s tem sama prav nič ne zaslužim. :)

      Stopnišče v MGLC-ju. Duhovito in kritično obenem. Kritika tudi meni? Kaj menite?
      © PEPERMINT • Theme by Maira G.