Hm, sem kolebala, ali naj za dvopičje zgoraj v naslovu napišem imeni in priimek ustvarjalk ali ime, ki je zaščitni znak njunega ustvarjanja. Za kaj sem se odločila, vidite, njuni imeni pa bom zapisala zdajle. Viktorija in Mankica Kranjec sta mama in hči, ki skupaj preživljata čas ob ustvarjanju njunih vilinskih bitij, na potovanjih po eksotičnih deželah ali v malce bližjih evropskih mesih, kjer iščeta prelepo blago in ostale dodatke, ki jih nato spremenita v ljubke in čarobne male stvarce. Najdete ju (in njune izdelke) na blogu
Dišeče dobre vile ali na
FB, vsako soboto pa tudi na s prav posebnimi slaščicami okrašeni stojnici, kje drugje kot na Art marketu.
Kdo sta?
Sva Mankica in Viktorija Kranjec, hčerka in mama, ki sta si že na videz tako podobni, da ju pogosto ljudje vprašajo, če sta sestri.
Mankica: Tudi razumeva se tako dobro! Poleg tega, da jih ustvarjava, se nekako tudi (v)živiva v vilinske sanje, saj sva obkroženi z vilinskimi bitjeci, ki vsak dan nastajajo izpod najinih rok. Ustvarjava Dišeče dobre Vile, Srečne Kokoške, unikaten nakit in mnoge druge izdelke, ki začarajo. Prav vsak izdelek je brezhibno izdelan unikat in je najino avtorsko delo. Vsakemu ustvarjanju je posvečeno veliko časa in truda, ker pa je ideja tako maksimalno dodelana in inovativna ter edinstvena, imajo izdelki tudi certifikat.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Mankica: Zanimivo je, da se obe ukvarjava s povsem drugačnimi stvarmi. Jaz delam kot novinarka in fotoreporterka, kar predstavlja velik del mojega vsakdana, medtem ko se mami ukvarja z drugimi stvarmi. In četudi se včasih tudi cel dan ne vidiva, se najin dan združi največkrat zvečer, ko se vsedeva za mizo, pripraviva perlice, trakove, blago, volne, šivanke in cvirne. Takrat začneva ustvarjati.
Viktorija: In takrat je tudi čas, ko se lahko pogovarjava o dogodkih preteklih dni in tuhatava o novih idejah. Najin proces ustvarjanja je sestavljen iz tesnega sodelovanja, saj je vsaka od naju ‘specializirana’ za posamezen del izdelka, ki nastaja. Jaz pripravim oblekico, zašijem krilce, Mankica naredi laske in obrazek, zvije nogice, nato pa Vila spet pride v moje roke – v lase ji prilepim rožice ali pentljice, na rokico ji z žičko pritrdim ime … Ena brez druge torej ne moreva.
Kako sta zašli v ustvarjalne vode in na kakšen način so Dišeče dobre Vile spremenile vajin vsakdan?Mankica: Huh, tega je že davno! Zdi se mi, da jaz ustvarjam že od rojstva. Moja babi je bila vzgojitejica in nekako spontano se je ljubezen do ustvarjanja prenesla tudi name. Že kot otrok sem z veseljem ustvarjala ogrlice iz testenin, rezala papir in lepila čestitke, kasneje sem delala zapestnice iz bunkic, v prvem razredu osnovne šole sem se celo vpisala na tečaj šivanja … vse to je bil naraven proces, ki vse od otroških dni še vedno ostaja del mene in hvaležna sem, da sem poleg vsega še podedovala nekaj umetniške žilice tako z mamičine, kot tudi očijeve družine.
Viktorija: Spomnim se, da je moja mama vedno ustvarjala in tudi mene je začelo zanimati vse, kar je bilo v zvezi z barvami, ročnimi spretnostmi in šivanjem. Očitno sem Mankico nevede usmerjala v ustvarjalno smer in njej je to bilo všeč. Da pa sva izdelke začeli delati ne več le zase, je bilo čisto naključje. Pred več kot destimi leti sva se sprehajali po centru Ljubljane in stojnice umetnikov, za katere sva kasneje izvedeli, da so postavljene v okviru projekta Art market, so naju pritegnile z raznolikimi izdelki, ki so jih umetniki takrat ponujali. Spoznali sva se z vodjo projekta Davidom Matejem Goljatom in prijavili sva se na razpis za sodelovanje. Bili sva izbrani in tako se je začelo najino sodelovanje pri projektu ljubljanska Umetniška tržnica, ki poteka vsako soboto na Bregu, kjer sodelujeva letos že najino jubilejno deseto leto!
Kako bi opisali svoj stil ustvarjanja?
Mankica: To je za naju precej težko vprašanje, saj je stil pri tej vrsti izdelkov zelo težko opisati. Vsekakor pa gre pri nama za edinstveno in povsem samosvoje kombiniranje barv, materialov in oblik, saj želiva izdelkom dati ključno razlikovalno vrednost. Stil torej sproti spreminjava, dopolnjujeva in nadgrajujeva.
Kakšne materiale pri svojem delu uporabljata? Viktorija: V najini omari, ki sva jo kupili za to, da vanjo lahko spraviva vse, kar je povezano z ustvarjanjem vilink, se znajdejo materiali vseh vrst. Od svile, bombaža, pa do papirnatih rožic in perlic iz kamna, stekla, pa tudi porcelana in recikliranih pločevink za kokoške. Ker želiva ustvariti izdelek, ki bo karseda dobro narejen in da bo z njim naš kupec zadovoljen, uporabljava izključno kvalitetne in dražje materiale. V vseh teh letih ustvarjanja sva se srečali z najrazličnejšimi vzorci, vrstami tkanin in volne, kupili veliko materiala, ki ga nato nisva mogli uporabiti, toda po vseh the letih zdaj že veva, kašna vrsta blaga pride v poštev, kako debela mora biti žica za nogice in rokice Vil, pa tudi, katera volna je najprimernejša za pričeske, ki jih Vile imajo.
Mankica: Ker je pri nas trg še vedno zelo majhen, se le redko na slovenskih prodajnih policah pojavi tisto, kar bi midve lahko uporabili za ustvarjanje, zato vse kupujeva v tujini. Pri nas je izjemno težko dobiti lepo blago s pravimi vzorčki, ki bo hkrati tudi prave debeline. Naravne ročno barvane volne se tukaj ne dobi, zato je vse treba iskati izven naših meja, kjer je ponudba bolj raznolika.
Kakšno je vajino vodilo? Viktorija: Drživa se vodila, da je vsak izdelek treba narediti z dušo. Namen izdelkov, ki nastanejo izpod najinih rok pa je predvsem osrečevati ljudi. Svoje skrite želje menda Vilam šepetajo tisti najmlajši, ko si želijo v šoli lepe ocene, pa tudi študentje, ki šepetajo, da si želijo študijske počitnice, nič drugače pa ni niti s tistimi malo starejšimi, ki si pogosto zaželijo že odgovorov in izpolnitev nekoliko odgovornejših želja in šepetajo ob večerih, kako fino bi bilo, če bi se jim izpolnilo ...
Mankica: V domove ljudi bi radi z najinimi izdelki prinesli srečo, veselje, radost in upanje. Zelo sva veseli, ko slišiva, da Vile dejansko ljudem prinesejo srečo, ko nama ljudje rečejo, da je videti in čutiti, da so izdelki narejeni z dušo in da skoraj zares živijo! To je nekaj najlepšega, kar je mogoče slišati!
Kakšnim ljudem so vajine stvaritve namenjene?
Mankica: Ljudem, ki cenijo ročno delo in so za kakovost pripravljeni odšteti nekaj evrov več. Izdelki so namenjeni za okrasitev notranjega interiera modernega stanovanja ali pa le zato, da prinesejo srečo. Ti izdelki namreč nimajo le materialne vrednosti, temveč tudi simbolno.
Kaj še drugače radi počneta (hobiji)?
Mankica: Joj, mene raje vprašajte, česa ne počnem! :) Zanima me toliko različnih stvari, da si včasih želim, da bi moj dan imel vsaj 30 ur! Moje novinarsko delo je na srečo hkrati tudi moj hobi, saj je tesno povezano s fotografijo, glasbo, filmi, umetnostjo, oblikovanjem in potovanji.
Viktorija: Mankica je omenila potovanja, ki naju obe izpopolnjujejo. Zelo radi se z nahrbtnikom na rami odpraviva v daljne dežele, kjer raziskujeva predvsem neturistične poti, se srečujeva z lokalnimi prebivalci, jeva hrano, ki jo pripravljajo na ulici. Največkrat naju pot odnese v daljno Azijo, sicer pa nama ni tuja niti Amerika ali pa Evropa.
Mankica: Svet je velik, a ko enkrat prestopiš meje domače deželice, vidiš, da ni nedosegljiv in to je tisti čar, ki ga dela tako imenitnega!
Vajina najljubša spletna mesta? Viktorija: Po spletu brskava vsak dan in vedno najdeva nove in nove spletne strani, ki naju navdušijo. Obe se zanimava za vse, kar je povezano s potovanji, modo in kulturo bivanja, medtem ko Mankica še posebej rada pobrska po straneh, povezanih s fotografijo in ulično umetnostjo.
Načrti in želje za prihodnost?
Viktorija: Da bi razigrane, oblečene v mavrične vzorce, okrašene z raznovrstnimi cvetlicami in pentljicami ter pričeskami veselih barv in ovite v dišeče vonje razveseljevale in osrečevale ljudi še naprej.
Mankica: Huh, načrtov je veliko, tudi želja je zelo veliko. A cilje je treba dosegati postopoma. Vsekakor pa si želiva z najinimi izdelki osrečiti čim več ljudi, Vile pa nekoč popeljati tudi v širni svet – na tuje prodajne police in tuje časopise in revije.
Hm, jaz mislim, da vama bo ob toliko vilinske družbe tudi to uspelo! ;)
