ne, nisem pozabila na obljubljeno serijo ovitkov gramofonskih plošč. tako zabavni so, nekateri pa pravi mali kultni kosi za na poličko postavit. da bi le imeli še kakšno od MJ, v okvir bi jo dala (majkemi, bi na tem mestu dodala ena blogerka:). ta vikend moram obvezno prebrskati še škatlo s tamalimi ploščki. s čim naj vam torej postrežem danes?
ste že uganili?
jp, tole so kiss in njihov cover za album ploščo unmasked. všeč mi je, ker je narisan, kot je tudi sicer večina papirnatega materiala tega benda. jst pa strip... you know the story. :)
tale je pa tako 80's. girl school. sem prav poiskala en komadič, da se seznanim z ženskim prispevkom k "moški" muziki. :)
Keramika. Čudovit in zapleten medij za kreativno izražanje, ki presega bolj vsakdanje materiale in hobije. Hana iz gline že sedem let oblikuje in žge nenavaden nakit zanimivih struktur, oblik in barv. Je vsestransko dekle, poleg keramike jo mika tudi svet grafičnega oblikovanja in ilustracije za otroke, kdaj pa kdaj pa vodi tudi kakšno delavnico ali tečaj izdelovanja keramičnih izdelkov. Naj vas tale mini intervju popelje v svet keramike, čeprav verjamem, da boste težko odmaknili pogled od prelepih izdelkov na fotografijah.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Hana in trenutno končujem drugi letnik študija likovne pedagogike v Ljubljani. Kruh služim kot grafična oblikovalka, med drugim pa je ena mojih večjih kreativnih strasti oblikovanje keramičnega nakita.
KAKO OBIČAJNO POTEKA TVOJ DAN?
Ja, moram reči, da sem pretežno jutranji človek, tako da je moj dan rutiniziran samo v tem času, kasneje pa kar je, je. Je pa tudi res, da negativni posegi v mojo jutranjo rutino pustijo posledice skozi ves dan, tako da brez sitnarjenja pred kavo!
KERAMIKA... KDAJ IN KAKO SE JE ZAČELA ČAROVNIJA MED VAMA?
V stik s keramiko sem prišla preko moje mame Silve (njene stvaritve si lahko ogledate tu), ki me je prva navdušila tako za keramiko kot nakit. Sprva sem nakit že nekje v osnovni šoli oblikovala iz fimo mase, kasneje pa mi prav nenaravnost tega medija ni več ustrezala in sem se našla v glini. Ta omogoča veliko več možnosti ustvarjanja, predvsem pa me navdušuje njena naključnost in nepredvidljivost. Najlepši občutek je, ko hodiva z mamo nestrpno pogledovat keramično peč in čakava na dovolj nizko temperaturo, nato pa – waw – končno odpreva tista vrata in pogledava, kaj je nastalo. Nikoli ni prav tako, kot si si zamislil, vendar je ravno v tem čar!
LAHKO NAM, LAIKOM, OPIŠEŠ DELOVNI PROCES, ORODJA IN MATERIALE, KI JIH PRI SVOJEM DELU UPORABLJAŠ?
Torej, izdelovanje keramike zahteva tudi kar nekaj tehničnega predznanja. Verjetno je ključnega pomena pri vsem skupaj peč. Ta mora biti dovolj močna, da se segreje na temperaturo, ki je potrebna, da se izdelki primerno spečejo. Moj postopek izdelovanja nakita izgleda nekako takole: najprej si skriciram različne kose – večinoma broške in ogrlice – nato se kakšnega lepega sobotnega jutra usedem za mizo na našem vrtu in mečkam, gnetem, kaj tudi razdrem in naredim kaj novega ven. Ker so moji izdelki precej majhni in tanki, ne zahtevajo dolge dobe sušenja, se pa zgodi, da se lahko večji kosi že ob napačnem sušenju uvijejo ali celo popokajo, lahko pa se razletijo tudi med pečenjem, če niso dovolj suhi. Potem sledi prva peka, za katero mora peč doseči nekoliko čez 1000 stopinj Celzija. Nato izdelke pobarvam z glazurami – te kupujem večinoma v tujini, ker je izbira tam veliko večja, predvsem pa te glazure ne vsebujejo svinca in niso strupene. Izdelki gredo še enkrat v peč – tokrat na višjo temperaturo, nato pa sledi le še oblikovanje nakita v celoto. Broškam dodam priponko, pri ogrlicah pa ne zanemarjam dejstva, da je izbira prave vrvice pomemben del nakita samega.
KJE NAJDEŠ INSPIRACIJO ZA USTVARJANJE IN KAKO LE-TO PRENESEŠ NA KERAMIKO?
Skozi ustvarjanje sem si izoblikovala nekakšen oseben izraz. Zvesta ostajam predvsem navidezni naključnosti oblik, ki prehajajo iz mnogodetajlnih strukturiranih površin v izčiščene gladke površine. Posebej raziskujem odtise črt in vključujem relief. Kombiniram več različnih oblik, ki skupaj predstavljajo celoto. Rada puščam navidez naključne špranje med posameznimi elementi – s tem skušam doseči oblikovno prvinskost in naravnost. Slednjo skušam uloviti tudi v barvah, saj pogosto uporabljam odtenke sive, črne in bele; dodajam pa raznovrstne odtenke modre barve, predvsem mi je pri srcu turkizna. Pogosto uporabljam glazure, katere med pečenjem na visoki temperaturi razvijejo posebne efekte, kar je zopet ena od naključnosti, ki spremljajo oblikovanje keramike.
DELIŠ Z NAMI SVOJA NAJLJUBŠA SPLETNA MESTA?
Vsak dan pregledam ista in še raje kakšno novo – rada pregledam novosti na enemu mojih najljubših blogov (poleg Peperminta, hehe) The Sartorialist, nekaj kreativnih postaj, kot sta Behance.net in DesignBoom.com, pa še kaj bi se našlo…
TUDI TEBE KAJ VLEČE V BLOGERSKE VODE, MORDA K ODPRTJU SPLETNE TRGOVINICE? KJE SO SICER NA VOLJO TVOJI IZDELKI - ZA OGLED IN NAKUP? :)
Načrtujem odprtje spletne trgovinice, za enkrat pa se predstavljam bolj kot ne na svoji Facebook strani, moj spletni portfolio pa si boste lahko v kratkem ogledali tudi tule.
ŠE KLIŠE ZA KONEC: NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Nisem preveč od planiranja, tako da se bom pustila presenetit. Bi pa še naprej rada počela precej iste stvari, ker že sedaj kar uživam.
Hana, veliko uspehov pri vsem, kar počneš in najlepša hvala za sodelovanje!
in sva šla zadnjič z ekoasom v kinošiška na zloglasno modno revijo o knjigi (a čemu zloglasno? preberite njegovo objavo in komentarje nanjo:). o reviji je bilo povedanega že dovolj, zatorej bom pokazala fotke z razstave tekstilnih knjig, ki je bila na ogled v pritličju, trenutno pa je nekaj kosov z razstave na levi izložbeni strani maxija. razstave nisem čisto razumela, ma ajde, nismo vsi za vse.
ja, še vedno se delam, da pepermint dela. no, ni res. tale blogpavza vnaša nove dimenzije časa v moj dan. ta presežek bi lahko namenila učenju, ker sem kar malo pozabila, da sem študentka. vsaka stvar je za nekaj dobra.
Nejc Gazvoda je najbrž večini poznan kot mladenič, ki je nekaj let nazaj presenetil javnost z večkrat nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide ('04). Vevericam se je štiri leta zatem pridružila še druga od njegovih kratkozgodbnih zbirk, Fasunga,izdal pa je tudi tri romane, Camera Obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo ter V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Če rečem, da je Nejc zaljubljen v zgodbe, najbrž ne udarim kaj dosti mimo. Če ne drugega, lahko opazko potrdi Nejčeva druga ljubezen (ali prva, tega pač ne vem:) - film. Zaključuje namreč študij režije, kot koscenarist pa je sodeloval tudi pri celovečercu Osebna prtljaga. Tudi danes boste brali o zgodbah. Filmskih. Ljubezenskih, kakopak.
Za Pepermintovih 5 je Nejc izbral njemu najljubše flmske ljubezenske prizore. Uživajte!
Če bi moral (pogojeno z življenjem!) definirati ljubezen, bi pokazal ta prizor. Kdor bi začutil, bi začutil. Če ne bi, ne navija za isti klub kot jaz. Film je trenutek, ko besede umrejo iz spoštovanja, ker so izgubile bitko. Mojstrovina Roya Anderssona in moj najljubši filmski prizor.
V resničnostnih šovih so se zaredili povprečneži, ker naj bi ljudje hrepeneli po junakih, ki so njim enaki. Ampak potem to ni junak, ne? Junake od bedakov ločijo dejanja. In končno dejanje glavnega junaka v filmu Oasis korejskega režiserja Chang Dong Leeja je tisto, ki iz njega dokončno naredi človeka, ki ga spoštuješ. Kljub temu, da je posiljevalec in morilec. Več ne povem, da se boste potrudili in izvohali ta spregledan biser (tudi priložena sekvenca ni tista, o kateri pišem).
Odnosi so behemoti umetnosti, a ko prideš blizu, vidiš drobne koščke iz katerih so grajeni. Scena, ki najlepše pokaže, zakaj so pomembne »male reči«. Zakaj se razhajamo in prepiramo zaradi »nepomembnosti«. Jastogi in nevrotičen očalar, ki jih lovi po kuhinji, dvakrat – ampak jasno mu je, zakaj bi s prvo žensko lahko preživel celo življenje, z drugo pa ne. In jasno je tudi nam.
Včasih sem rad pameten in ciničen, ko pride do medsebojnih odnosov in njih kompleksnosti. Potem pa sem v kinu po koncu sekvence te Pixarjeve animacije brisal špegle v majico in upal, da se mi bodo solze posušile do prižiga luči. Čustvena bomba. Po svoje je žalostno, da se me od sodobnih visokoproračunskih Hollywoodskih filmov dotaknejo le še Pixarjeve animiranke. Nadvse priporočam tudi WallEja, ki je kot celota boljši film.
Film si ljubosumno lasti element pogleda. Tega nima nobena druga umetnost, v sledeh morda teater in fotografija, a ne tako zelo živo kot film. Nekaj minut, nekaj pogledov, a jasno nam je vse – nikoli se ne bosta pozabila. Prevečkrat sta umaknila pogled. In prevečkrat sta ga vrnila.
naš oči je bil v mladih letih DJ. doma imamo kar nekaj malih in velikih plošč. včasih sem imela v sobi gramofon (dokler se ni pokvaril) in največkrat sem poslušala abbo in oprosti mi katrin. nekaj let nazaj je bila v MGLC raztava ovitkov gramofonskih plošč in lani sem napisala seminar paper z naslovom družbenokritična dimenzija oblikovanja na primeru CD ovitkov in v ta namen prebrala zbornik, ki je ob tej razstavi izšel. artcoustic - zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč. fino branje.
in vse to so miselne povezave, ki jih imam z vinilkami. včeraj sem jih odbrala en kup. nekatere so najbrž kultne, nekatere so hecne, nekatere pa prav navdušujoče oblikovane. fotk sem naredila miljaužnt, zato sem se odločila, da naredim eno serijo za čez teden. če koga vinilke in oblikovanje ovitkov ne zanima, mi je zelo žal, oziroma mi ni - prav nič. odklikajte pač kam drugam. :)
kaj štiri, pet razstav sem si ogledala ta teden. no, peto sem pogledala kar v izložbi, v podhodu ajdovščina se namreč nahaja galerija kapsula in tam visijo trakovi z ilustracijami mine žabnikar. če bi vstopila, bi si najbrž lahko ogledala še vse kaj drugega, ampak mudilo se je. pa drugič.
ta teden sem bila na parih razstavah. razstavo ilustracij jelke reichman sem že predstavila. za rep pa sem ujela čar lesa na magistratu. magistrat je presenetljivo lep prostor za razstave, notranja dvorišča so lepo svetla in predvsem zelo tiha in mirna.
prireditev ČAR LESA se je sicer začela že 12. maja z odprtjem prvega dela razstave v cankarjevem domu - ta se je zaključila 16. maja. drugi del razstave, ta na magistratu, pa je bil na ogled od 13. do 24. maja. les je lep, mehek ali trd, svetel ali temen, obdelan ali neobdelan. nekaj industrijskih izdelkov notranje opreme ter unikatnih in umetniških izdelkov iz lesa sem torej ujela na zadnji razstavni dan.
v drugem notranjem dvorišču pa so na ogled porterti pesnikov in pisateljev fotografa jožeta suhadolnika.
no, in še četrta v nizu razstav, na drugem, pa tudi ne preveč oddaljenem koncu mesta, v galeriji Avla. dovolj časa imate (do sredine septembra), da si ogledate razstavo ilustracij nemškega oblikovalca, grafika, ilustratorja christopha niemanna. fino!
ko sem jeseni spekla mafine za prvo pepermintovo čajanko, me je kameleonka vprašala, kje se kupi zastavice, ki so jih "krasile". ah, kaj bi kupoval, kar lahko narediš sam, je geslo vsakega vsaj malce ustvarjalnega človeka. pa sem se končno spravila k temu, da vam to najbolj simpl dekoracijo za zabave, prigrizke in pojedine, tudi pofotkano pokažem.
ja, skoraj bi pozabila in zato nisem pripravila nič posebnega. danes namreč mineva eno leto od prve objave na pepermintu, hihi. spomnim se, kako sem izbirala njegov prvi lejaut, prvi header. kako sem mesece prej razmišljala, da bi nekaj naredila, nek magazinček, nekaj pač. nekaj, česar ni. kako so bile ideje in plani veliko večji od tega, kar je potem nastalo, ker nisem potrpežljiva in ko se zaljubim v neko idejo, jo hočem čimprej izpeljat. no, pa je nastal pepermint. a zakaj pepermint? ker mi je beseda nadvse všeč, ker ni predolga ne prekratka, pa še predstavlja en tak mini bonbonček, ki osveži. ne vem, kaj sem si predstavljala, da bo nastalo in ne vem, kam me bo tole vsakodnevno zrenje v prazen okvir pod "nova objava" pripeljajo. se še spomnim, kako sem zbirala pogum, da pišem tjaši za prvi intervju. kako vsiljivo sem se počutila. pa evo, sem se kar ufurala. :)
pepermintić moj, lepo mi je s tabo. zaradi tebe se mi zdi, da sem pa le naredila nekaj iz sebe še pred diplomo. :D
tudi v mojih očeh so odsevale ilustracije jelke reichman. ko sem bila majhna punčka, pa tudi zdaj (pa ne samo zato, ker delam v knjigarni:). je ena mojih najljubših ilustratork. okroglolični obrazki njenih narisanih otrok so bili vedno tako lepi, najbolj pa so mi bila všeč njihova oblačilca. nič ni bilo videti, da imajo mokre rokavičke, ko so se sankali. ali da se jih kamenčki špikajo, ko bosi tekajo po travi. da o zajčkih in lisičkah in mačkih murijih niti ne govorim. do konca meseca imate čas, da se vrnete v otroštvo v galeriji kresija pri tromostovju.
