SLIDER





spomini na vrvici.

sreda, 04. avgust 2010

creature comforts je eden mojih najljubših blogov. ez se mi zdi taka fajn gospodična, spremljam tudi njen personal blog in tvite. ima poseben občutek za pisanje in urejanje. in ima en red, ki ga jaz pri bloganju najbrž nikoli ne bom osvojila. zelo je odkrita in poštena (kar se creditsov tiče), najbolj pa mi je všeč, da svoj blog posveča predvsem promoviranju kreativnosti in lepih reči, ne glede na to, kdo je njihov avtor, vseskozi pa ohranja kakovost objav in ostaja zvesta svoji estetiki. od bloga živi (je mami samohranilka) in bom kar priznala, da mi je v navdih. blogat in ne vpletat preveč sebe zraven namreč ni tako lahko. (:

in nenazadnje, pri njej vedno najdem preproste in lepe ideje za ustvarjanje. že selotejpke sem zagledala pri njej, pa tudi za tale mini projekt sem takoj vedela, da se ga bom lotila, takoj ko me bo prijelo. sama sem uporabila več različnih tehnik. najprej servietno.
čopič, škarje, servetki, lepilo za servietno tehniko, najpomemnejše pri tem projektu pa so seveda lesene ščipalke (ali kakorkoli jim že rečete, tudi za te sem, tako kot za gugalnico, slišala že svašta izrazov:). spodaj sledijo zelo preprosti koraki: izreži, nalepi, posuši.
tukaj pa so še druge možnosti. selotejpki iz blaga so itak ena najboljših pogruntavščin sploh in jaz se jih sploh ne naveličam, povsod jih štulim. tudi direktno lepljenje blaga na les se fino obnese.
pridno čakajo...
...na fotošuting. to je tisti fotošuting, ko se v hiši ob sadovnjaku odpirajo okna in nate letijo sestrine posmehljive opazke, oči pa hodi mimo, ti pogleduje čez ramo in sprašuje, kaj mi bo to. ah ja. (:

vrvico lahko napeljete tudi v sobi, morda na posebni vrtni zabavi, poroki, rojstnem dnevu. enkrat sem bila na obletnici poroke in čez celoten prostor je bila napeljana random rjava vrvica, na njej pa so takole visele fotografije iz življenja para in njunih otrok. zelo lepo.
 uspešno ustvarjanje želim!

cocta - pijača vaše in naše mladosti

torek, 03. avgust 2010

Ali Razstava o dediščini blagovnih znamk v Slovenskem etnografskem muzeju, ki sem si jo ogledala danes, vi pa si jo lahko, če si je seveda še niste in vas tematika zanima, ogledate še do septembra.
Razstava je manjša, kot sem pričakovala, ampak najbrž so predstavili le tiste ključne znamke. En tak mini pregled razvoja slovenskih BZ s prostorskim in vsebinskim poudarkom na nesporni princeski slovenskega gospodarstva in kultnega simbola slovenske kulture in družbe nasploh - Cocti. Začeli pa smo levo od dvigala.
Tole oranžno je stolpič s knofki in zvočnikom navrh, iz katerega donijo izbrani radijski oglasi. Prvi je bil zelo dolg in nedinamičen, haha, z Radia Študent. Naprej se pride v prostor, kjer so na hitro predstavljene BZ kot recimo Peko, Ilirija, Šumi, Elan, Gorenje. Pikčrs:
Iii. Tole Šumijevo škatlo si pa tako želim! Enkrat jo bom ujagala na bolšjaku, ziher! :)

V letaku ob razstavi piše, da so Cocta in druge slovenske blagovne znamke postale del naše kulturne identitete in da nas prijetno spominjajo na čase gospodarskega in družbenega razcveta. Sama sem najbrž premlada, da bi me kokta spominjala na kaj drugega kot na brezskrbno otroštvo, šumijevi bombončki na rojstne dneve, radenska pa na nekaj, česar še zdaj ne morem spiti več kot požirek. Nostalgija pač. In kokto imam rada in jo pogosto naročim ali kupim.
Hm, tudi tegale medveda bi imela. Za na steno, kajpak. Dve fotki sta zato, ker se na prvi vidi konstrukcija iz koktinih plastenk. Spodaj pa razvoj koktine flaške. Ja, včasih je bil napis nasprejan. Že takrat so poznali stencile, frajerji!
Tudi te pločevinaste oznake se bežno spominjam s pročelij oštarij in bifejev v devetdesetih. Bifejev z balinplacom in škripajočimi gugalnicami, se razume.

Priporočam še ogled (starih in novih) koktinih TV oglasov.

čisto moj piknik.

ponedeljek, 02. avgust 2010

danes sem imela piknik. dopoldne, na travci pred hišo. in to tak, angleški! s kvačkano odejo in kockasto tudi. kukiji in kolački. borovničevim šejkom. pa z lepimi krožnički in pušeljčkom. in starimi izdajami šerloka holmsa. a da ne verjamete?
 
in vse to sm si prištimala sama in zase. in filing je bil res luškan. (: aja, z mano je bil arčibald in fotk je še milijon. ampak naj bo to to. lahko vam edino pokažem, kako se naredi take čedne ovoje za piškotke in okrancljane kozarčke, ki se spremenijo v svečnike. jaz sveč pač nisem rabila, so pa papirnate čipke vseeno metale lepe obrise senc na odejo.
kako se pa vi kaj imate?

intervju: Ana Razpotnik Donati

petek, 30. julij 2010

Na faksu so nas učili, da se novinar v intervjuju ne sme izpovedovati. Res, koga pa zanima, kako je novinar spil že tretji zanič kapučino, medtem ko je čakal na intervjuvanca ali kako je le-ta pohvalil njegov kajpavem šal. :) Ampak jaz nisem novinarka in to ni tazaresen intervju. Zato bom subjektivna. Torej, ko so bile moje mlajše (imam tudi eno starejšo:) sestre še mlajše, toliko mlajše, da so v mali šoli in prvih razredih OŠ naročale Cicibana, sem izrezovala ven tanajlepše ilustracije. In pri tanajlepših je vedno pisalo Ana Razpotnik Donati. In ko sem se odločila, da poskusim srečo in moji najljubši ilustratorki pošljem povabilo za tole hecno reč, ki ji pravim Pepermintov intervju, sem morala kar globoko vdihnit, da sem to tudi zares storila. Saj veste, rešpekt, pomešan z občudovanjem rezultira v hecni tremi. In tu so - odgovori in izbor njenih ilustracij.  Ne vem, če bi znala opisati svet, ki se odpre pred tabo, ko imaš v naročju slikanico, ki jo je ilustrirala Ana. Čudovite, pogosto presenetljive kombinacije barv in tehnik, prisrčna bitja, neverjetni karakterji, ki jih razbiraš z obrazov, hudomušnost, vzdušje... Enostavno lepo na tist poseben, čaroben način. Izvolite, spoznajte Ano.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana. Mama. Žena. Ilustratorka. Slovenka, živeča na šestem paru vezalk na italijanskem škornju. Ljubiteljica vsega lepega za pogledat, vsega dobrega za pojest ter vsega prijetnega za slišat. Ljubiteljica štirinožnih bitij  (lahko so tudi večnožna, vendar obvezno s krili), skrivna opazovalka ptic in predvsem ‘nora’ na barve.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moji dnevi so precej podobni drug drugemu kar se zadeva mojih aktivnosti… Razlikuje se samo tisto kar je na moji delovni mizi in s tem povezane misli. Na srečo živim v prečudovitem okolju, kjer sem obdana z oljkami, poleti s polji sončnic ter predvsem z magično svetlobo, ki nas občasno dobesedno poboža. Zaradi vsega tega se večkrat počutim kot da sem na počitnicah. In zaradi tega tudi težko oddidem na počitnice. Kombinacija narave dela in pa okolje zahtevata več kot odlično disciplino (kar se zadeva delovnega urnika, ki je enak tistemu v vrtcu…), če želim da so rezultati tudi vidni (beri, da skočijo iz glave na papir). Torej zjutraj, takoj ko se nahranijo vsa živa bitja (z mano vred) in nekatera oddidejo po svojih opravkih, začnem z delom. Rišem, rišem… radiram, barvam, perem čopiče, stiskam barvne tube, trgam lepilni trak itd. Popoldne sem pa samo mama... z vsemi neumnostmi in igrarijami ki spadajo zraven. Dnevi se končajo z obveznim nočnim pasjim sprehodom (v poletnem času z lovlenjem kresničk), da se misli dneva počasi v miru posedejo na svoja mesta.
In zjutraj? Kot da včerajšnjega dneva ni bilo... vse spet znova odprto za vse novo.
Kako si sploh začela z ilustracijo, kako te je potegnilo v svet zgodb, pesmic in knjig?
Potegnilo me je že v otroštvu, ko sem dojela, da to lepo v knjigah je delo nekoga. In se mi je zdelo blazno fino in da bi to počela tudi sama... ko bom velika. Vedno sem knjigo bolj gledala kot brala, teksta je bilo vedno preveč zraven. In danes se mi včasih zdi še vedno tako.
Bi znala razložiti, kako se razvije ilustratorjev individualni slog? Kaj je značilno zate kot avtorico?
Ne bi znala razložiti, kako se razvije individualni slog in kaj je značilno zame. Lahko samo razložim, kaj so moji cilji oz. kaj se trudim doseči v svojem delu in če to potem nakazuje moj slog oz. moje značilnosti, v redu. Na prvem mestu se trudim, da so slike prijazne, pozitivne, zelo sem zadovoljna če mi uspe v sliko vključiti tudi humor in da je slika jasna,enostavna, lahko ’berljiva’... Potem pa so tu še barve, ki jih obožujem. Če bi se dalo, bi pobarvala vse - drevesa, hiše, oblake,...

Kako poteka ustvarjalni proces, ko dobiš naročilo za ilustracijo zgodbice? Kako knjižni junaki dobivajo svoje obrazke?
Začetek dela se mi zdi po eni strani najtežji (še posebno ko gre za knjigo) hkrati pa najbolj spontan. Preberem tekst. Ga spravim v zadnji del možganov, meljem, meljem (skeniram, skeniram), dokler se mi ne prikaže slika (print). Dokler ne vidim celote oziroma ni jasno to kar naj bi narisala, ne morem začeti. Potem pa stvari stečejo bolj gladko in je tu le še vprašanje ur, ki jih proces zahteva. Zelo tehničen opis, a ne?
Kaj še drugače rada počenjaš, ko ne rišeš?
Glede na vse vloge, ki jih imam, mi za tisto dodatno redkokdaj ostane čas… Za tisto zraven štejem vse kar me sprošča in mi hkrati daje kakšne nove ideje ali zgolj motivacijo. Včasih je to ustvarjanje ogromnih ‘vrtnih palčkov’ – ki to niso, vrtnarjenje je obvezno na tem seznamu (še posebej spomladi), šivanje raznih, predvsem neobveznih stvari... Predvsem vse tisto, pri čemer me ne priganja čas.
Načrti in želje za prihodnost? Se obeta kakšen nov zanimiv projekt, ki se ga še posebej veseliš?
Načrte imam vedno. Želja še več. Ker pa prinese vsakodnevni tok življenja svoje, se prepustim temu…nerada govorim o načrtih, raje o rezultatih. Načrte in želje skrivnostno čuvam in raje presenetim z rezultatom le teh. Veselim se pa vsega novega. Če je še drugačno, pa še toliko bolj.

Ana, najlepša hvala za sodelovanje!

embalaža: žganjekuha budič

četrtek, 22. julij 2010

ne, tole niso objave za otroke. samo kaj, ko so pa flaške tako lepe! in steklenice + etikete žganjekuhe budič so nekaj posebnega, tako kot včeraj objavljene. le poglejte.

za oblikovanje so poskrbeli pri kontrastiki.

{tudi tole via eva sardina}

princeska zvezdana

menda je zadnjič v knjigarno prišel starejši par. spraševala sta, če imamo princesko zvezdano. da jo imata doma in ne vesta letnice izida. nimamo je, princeske. najbrž je zelozelo redka bukvica in priznam, bolj ko jo gledam, bolj si jo želim, jaz, stripoljubka. princeska zvezdana je namreč strip. malce nenavaden, saj letnica slovenske izdaje datira v leto 1928, ko se najbrž izraz strip še ni uporabljal. njen avtor je, po mojem raziskovanju, gerard theodor rotman.

DIY: broška + trak za v lase

petek, 02. julij 2010

tako, danes vas bom naučila, kako se naredi rožico iz blaga. ha, najprej pa moram tole kategorijo iz DIY preimenovati v ročne spretnosti z gospico kati ali kaj podobnega. kot ponavadi, me je zadnjič, med finalom eurosonga, če smo natančni, prijela mrzlica izrezovanja krogcev iz blaga. ja, včasih me kaj takega prime, pa ne vem, zakaj točno bi rabila precejšnje število krogcev iz blaga, pa ajde, nekaj se bomo že spomnili, saj to je pa ja lastnost kreativnih ljudi, anede. aja, da nadaljujem, do danes me je mrzlica že zapustila. rožastih brošk sem se že naveličala. morda pa navdušim koga med vami, da si jo ureže, zašije in pripne na poletno majčko ali povezne trak čez lase.
no, nujno moram od blizu pokazati tole tihožije cvirnov.
tole so okvirne reči, ki jih potrebujemo za izdelavo broške/traku. sveto sem bila prepričana, da sem pofotkala tudi elastični trak, ampak očitno ga nisem. :) če želite cvet iz blaga nositi v laseh tako kot je prikazano na fotomodelu, najbolj blond članu moje družine, potrebujete torej še obično elastiko iz blaga, ki se jo da zelo poceniti dobiti v trgovini z blagom (belo pa celo v mečkatorju). pa se lotimo dela:
krogec iz blaga prepognimo po četrtinah. skozenj potegnemo en šiv. dodamo nov zvitek, pa še enega in še enega. cvetke sproti prilagajamo nastali obliki, tako da na koncu tvori karseda čeden cvet. zadaj prišijemo še zaponko, pa smo! imamo broško. če cvet prišijemo na elastični trak, pa imamo headband.
naj opozorim, tole početje je zelo adiktivno. zelo. kako zelo? recimo toliko:
pa to sploh še niso vse. veselo na delo in uživajte. :) pa poročajte, če si upate nositi takele rože v laseh, moje sestre, še posebej model, so bile odločno proti takim stvorom na glavi.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.