INTERVJU: ZLATO JABOLKO
ponedeljek, 18. marec 2013
Med urejanjem tokratnega intervjuja sem razmišljala, katero od omamnih fotografij naj postavim na začetek. Težko je namreč razmišljati o čem drugem kot o tortah, kolačih in pitah, če je tvoja naloga izbirati fotke, ki so poleg vseh dobrot ozaljšane še s čudovito keramiko. Kot vidite, je zmagala pita, ki boleče spominja na lahkotno poletje. Zares zadovoljna/srečna/vesela/ponosna sem, da lahko po toliko in toliko letih, komentarjih in duhovitih iskricah, s katerimi naš blogerski svet zasipa Matilda, na Pepermintu predstavim njen projekt. Čaki, čaki, Matilda? Ja, prav ta. V resnici ji je ime Alenka, njeni ne-sestri, ki jo prav tako že dobro poznamo, pa Davorka. In skupaj sta se lotili okusnega, drznega, ljubezni do življenja in uživanja polnega projekta, ki sliši na ime ZLATO JABOLKO.
Torej ... Začnimo na začetku. Kako sta se sploh spoznali, se spoznavali ter
ugotovili, da bi lahko nekoč pa nekaj ustvarili skupaj?
Spoznali sva se davnih 17 let tega, na odru, kjer je Davorka ustvarjala igre in jaz sem uživala v tem, da so njene zamisli zaživele tudi v kostumih, šminki in prostoru ... pa si nisva bili ravno simpatični na prvo žogo! Iz gledališča se je najino prijateljstvo preneslo v resnično življenje. Ker sva se velikokrat radi podružili po službi, sva kmalu začeli ugotavljati, da v bližini ni prostorčka, ki bi naju očaral tako kulinarično kot s sproščenim ambientom in v obupu sva si zamislili najino namišljeno The Kuhinjo, kjer bi dišalo po finih juhah, na pultu bi se bohotile pite, naši prijatelji bi uživali v dobri glasbi pod lepim lestencem, s knjigo v roki in v kredenci bi se svetili kosi keramike, žlahten izbor knjig in beležnic (še sedaj imam skico tlorisa in detajlov) in po skupnih izletih in potovanjih je bila ta žalost in želja po prijetnem in lepem še močnejša ... in ker se iz malega rodi veliko je sedaj na vrsti projekt Zlato Jabolko.
Spoznali sva se davnih 17 let tega, na odru, kjer je Davorka ustvarjala igre in jaz sem uživala v tem, da so njene zamisli zaživele tudi v kostumih, šminki in prostoru ... pa si nisva bili ravno simpatični na prvo žogo! Iz gledališča se je najino prijateljstvo preneslo v resnično življenje. Ker sva se velikokrat radi podružili po službi, sva kmalu začeli ugotavljati, da v bližini ni prostorčka, ki bi naju očaral tako kulinarično kot s sproščenim ambientom in v obupu sva si zamislili najino namišljeno The Kuhinjo, kjer bi dišalo po finih juhah, na pultu bi se bohotile pite, naši prijatelji bi uživali v dobri glasbi pod lepim lestencem, s knjigo v roki in v kredenci bi se svetili kosi keramike, žlahten izbor knjig in beležnic (še sedaj imam skico tlorisa in detajlov) in po skupnih izletih in potovanjih je bila ta žalost in želja po prijetnem in lepem še močnejša ... in ker se iz malega rodi veliko je sedaj na vrsti projekt Zlato Jabolko.
Si morala Davorko dolgo prepričevati, da pa res dobro peče in da res ne sme
tega zadrževati le za ozek krog ljudi?
Davorka je od
zmeraj gostiteljica najhrupnejših najfinejših druženj, njena velika fusion
družina je malček tudi moja in je njena kuharska ustvarjalnost in nadarjenost
nekaj tako naravnega, da se okrog tega ni nikoli postavljalo vprašanj. Ona
je Tista, ki peče, to je nekje v rangu; eni šepetajo konjem, eni tečejo z
volkovi. Eureka pa se je zgodila, ko je pripravila prvo čokoladno pito z
gozdnimi sadeži in je nastala množična histerija ... no, to je bil znak. In
družina je bila dobro leto hvaležni poskusni zajček, da se je izoblikoval prvi
klasični seznam ZJ.
In Davorka ... Od kod ta ljubezen do ustvarjanja dobrot? Preizkušanja
receptov in iskanja novih kombinacij?
S približno devetimi
leti sem že brkljala po loncih in skledah in mi je mama (ki ji kuhanje ni ravno
dišalo) kar prepustila kuhinjo in tako so se začele moje kuharske izkušnje.
Začela sem preizkušati recept za receptom tudi v peki in moja številna, apetita
polna družina je bila hvaležna klijentela. 
Nato se je zgodilo
življenje, kariera in peka je postala redkost, vendar sem se vedno znova nekako "vračala" k loncem in pekačem. Kombinacije pa... no, šlo je bolj za trenutni
navdih in tudi malce kuharske mode, ko smo se začeli oddaljevati od
tradicionalnih, preizkušenih okusov in naenkrat smo vsi mešali skupaj divje
kombinacije. Zame je bil ta navdih Jamie Oliver, njegov joie de vivre v
loncih (a ni l'vely!) me je potegnil v svoj vrtinec, znova sem začutila
potrebo po kulinaričnem ustvarjanju in začela razvijati svoj čut za to, kar mi
diši in mi zbudi brbončice.
Alenka - kako bi opisala Davorko?
Davorka žari, pa
ne le ko ima 40 vročine, enostavno ima neko karizmo, na katero ljudje padajo,
je tornado z veličastnimi diplomatskimi sposobnostmi in marsikdaj sem pri njej
na zasebnem treningu zaradi moje black and white and no gray duše.
Je rojena vodja, ki bo naučil nilskega konja leteti in mu hkrati vcepiti
prepričanje, da je to najbolj naravna zadeva v njegovem življenju. Kot se za
take dive spodobi, je tudi Big Drama Queen v najžlahtnejšem pomenu besede. Ne
poznam osebe, ki bi bila tako altruistična in zaupanja vredna. Ja, tako si
človek zamišlja prijateljico za vse življenje. Jaz ji preprosto rečem, da je
moja najljubša in edina ne-sestra.
Davorka - kako bi opisala Alenko?
Alenka je moja
sestra po duši, tako drugačna od mene, da sva skupaj lahko samo dobra
kombinacija. Alenka potrebuje svojih 5 minut (mesecev, let...) da preuči vsako
(novo) situacijo, nato potrebuje naslednjih 5 minut, da to v miru analizira in
se psihično pripravi na vse možne (najčrnejše) scenarije, kar mene, ki včasih
delam 5 stvari hkrati in reagiram nagonsko, še preden možgani sploh oblikujejo
misel, včasih nervira in verjamem, da je nervoza zaradi te glavne karakterne
razlike obojestranska. Zato pa Alenko zanima vse in s tem mislim VSE,
kajti ona je na tekočem z vsem; s trendi, z dogodki, modo, politiko, filozofijo.
Njeno največje bogastvo pa je vsekakor njen čut za estetiko, za vse lepo, ki
zanjo pride v vseh oblikah.
Kako in kdaj je vzklila ideja o Zlatem jabolku? Kako se je razvijala in
koliko poguma je bilo potrebnega za končni: "No, pa dajva!"?
Ideja o Zlatem
jabolku se je kalila precej časa, vedno bolj za hec. Zaradi stresnega življenja
sem se znova začela zatekati k mojim skledam in pekačem in niti sama se ne
spominjam več, kdo je pravzaprav prvi izgovoril tisti usodni stavek: "... to bi
morala prodajati." Začelo se je z občasnimi naročili prijateljev, nato so
občasno poklicali tudi prijatelji prijateljev, nato pa tudi ljudje, ki jih
pravzaprav nisem poznala in vsi so imeli enako pripombo: "Morala bi odpreti
slaščičarno." Sčasoma so me začele popadati zoprne misli kot "kaj pa, če
bi...?" In tako se je začela ideja za hec počasi spreminjati v tisto zares,
pogum je med raznimi pogoji, zapleti, HACCP sistemom in še marsičem
večkrat izpuhtel kot jutranja meglica, vendar se je na srečo vedno znova vrnil
in počasi je nastala delavnica dobrot.
(Alenka) Da dodam
svoj moment; črpalka na avtocesti, tankanje, jaz grem po kavo in mimogrede mi
ljuba sestrica navrže: "Kapučino bom - mislim o ideji se
morava resno pogovoriti, ker potem poti nazaj ne bo in delali bova kot kameli,
nič spali in na relaks ob sobotah pozabi in a ti veš kaj to pomeni, dobro
premisli, ker želim tvojo potrditev, ne da boš po treh tednih rekla, da greš v
petek v kino namesto v kuhinjo, ker brez tebe v to ne grem ..." Vse v enem
stavku. Dokler sem prišla do avtomata za kavo mi je bilo jasno, da je
vrag odnesel šalo. Do Ljubljane sem bila čisto tiho. Pa tudi spala sem bolj
slabo tisto noč. Porka miseria, petki in sobote...!!!!
Kakšen je vajin koncept, vajina filozofija, slogan? Skratka: kaj, zakaj in
za koga?
Zlato
jabolko, pravljica s sladkim koncem.
Pečemo sproti, po navdihu, s kančkom provokativnosti in veliko ljubezni. Za vse tiste, ki si želijo polnih okusov, ki vedo, koliko časa je potrebno za ročno narejeno dobroto, za tiste, ki uživajo v hrani tudi preden jo poskusijo, skratka za uživače.
Izogibamo vsem aditivom, škrobu in raznim drugim dodatkom, če gre, se izognemo tudi pecilnemu prašku in raje uporabimo sodo. Vse dišave so naravne in če je le možno, je sadje sezonsko, kar nekaj pa ga priroma z Mirčetove njive v Strunjanu.
Pečemo sproti, po navdihu, s kančkom provokativnosti in veliko ljubezni. Za vse tiste, ki si želijo polnih okusov, ki vedo, koliko časa je potrebno za ročno narejeno dobroto, za tiste, ki uživajo v hrani tudi preden jo poskusijo, skratka za uživače.
Izogibamo vsem aditivom, škrobu in raznim drugim dodatkom, če gre, se izognemo tudi pecilnemu prašku in raje uporabimo sodo. Vse dišave so naravne in če je le možno, je sadje sezonsko, kar nekaj pa ga priroma z Mirčetove njive v Strunjanu.
Kako sta se lotili ustvarjanja "blagovne znamke", se
domislili imena, kakšna je zgodba za logotipom? Pa tudi - kako so porazdeljene vajine vloge?
Viharili sva
možgane ob vsakem druženju, meni se je prikazovalo drevo, ker pa je
Davorka pragmatična oseba, ki ima trženje v obeh mezincih je želela manj
simbolike in več direktnega nagovora. Med enim od poležavanj pod češnjo ob čaši
malvazije in gledanjem v nebo je skočilo ven zlato jabolko. Bilo je všeč obema;
sadež, obilje, pravljičnost, sončnost, zadovoljstvo in logo se je nato zgodil
tako naključno, kot se za pripovedko spodobi. Na fantastičnem blogu Kaje Zalokar
sem "zadela" darilce, personalizirano štampiljko. Kaja, ki je tak
multipraktik, da nas običajne ljudi kar boli, je imela proste roke in tako v
eni potezi oblikovala (kot je povedala) ta prekrasen jabuček s svetlečo
kronico. Ko sva ga zagledali, je bilo to to. Colpo di fulmine. Kaja
je bila naše tretje oko. Hvala Kaja.
Davorka je la
Maestra, tista, ki obvlada skrivnosti kuhinjske kemije, Alenka pa skrbi
za lepo, za inspiracijo …
Kakšna je vajina ponudba? Imata že svoje THE kose, vedno ponudita kaj
novega ali ostajata zvesti preverjenim okusom?
Slastne pite,
dišeči kolači, mehki piškoti... Repertoar dobrot se spreminja v skladu z
navdihom, vremenom, trendi in seveda povpraševanju. Absolutni The kos je
famozna čokoladna pita, prodajni hit pa začinjeni korenčkov kolač. Vsakič
ponudiva vsaj eno novost in smo tudi veganom in presnojedcem prijazni. Če pa si kdo
zaželi "odbite" torte, bo potrkal na prava vrata.
Kako poteka vajin običajen dan/večer/noč, preden pride prodajni dan? Kje je
moč dobiti in poizkusiti Zlato jabolko?
Po službi se
dobiva v delavnici, ena ali druga poskrbi za prigrizek in čašo rujnega, naštima
se glasba in pogleda seznam… in ples se začne...Nekje okoli uro po polnoči
poliževa prste in čez 5 ur zazvonijo budilke. Ob 8ih sva žareči za stojnico na
koprski tržnici pod palmami, če je sonce je to fina dodana vrednost. Trenutno
je koprska tržnica naša edina gostiteljica, seveda pa se lahko z našimi
dobrotami razveselite kadarkoli, le naročilo je treba oddati.
Kaj pa embalaža in transport? Imata v mislih tudi to?
Embalaža se nama
zdi pomemben del zgodbe in ni bilo tako enostavno dobiti pravo.
Vedeli sva, da ne bo plastična in na srečo zelo hitro našli
dobavitelja, ki je zadovoljil vse najine želje in potrebe. Danes naši kupci
odnesejo domov dobrote v ličnih kartonskih eko škatlicah in vrečkah.
Transportna
logistika je trenutno še v razvoju, vendar se z vsakim naročnikom posebej
dogovorimo, če potrebuje dostavo.
Alenka, zate vem, da si na spletu zelooo domača in da imaš v malem prstu
vse sorte blogov. Je tudi z Davorko tako? So vama food blogi v navdih? Bi/bosta
pisali tudi svojega?
Meni so food blogi
v velik navdih in imam pri ZJ strokovni naziv virtualne raziskovalke
lepega, medtem, ko v 3Dd življenju nabiram lepe knjige, lepe krožnike in
fotografije. Davorka je seveda tudi v tem segmentu čisto prizemljena in ima
rada dotik in vonj papirja ter posledično krasno knjižnico kuharskih
knjig. Tudi glede tega je najin dvojec idealen. Nič nama ne uide tako v
resničnem kot virtualnem svetu. In blog bo.
In še ... plani za prihodnost? Tisti kratkoročni in tisti sanjavi ... :)
Trenutno sva na
FBju, kjer poskušava deliti najino zgodbo predvsem vizualno, vendar je to le
začetek. Naslednji korak je spletna stran in seveda blog, ki se mi zdi pravi
kanal za izražanje najine kreativnosti, inspiracij in
prijateljstva. Moje velike sanje pa so seveda Davorkina knjiga, kjer bi njeni
recepti dobili svoj oder. Davorkine sanje pa, da bo knjigo oblikovala Alenka.
Na horizontu
vidiva kavarno – čvekarno - knjigarno … Dreams ... v enem
od naslednjih življenj bova imeli mini hotel v Marakešu ali nekje tam okrog,
če ne, pa že kje drugje.
