SLIDER





n a . t e r e n u
Prikaz objav z oznako n a . t e r e n u. Pokaži vse objave

E2RD

sobota, 31. avgust 2013

Gosposka 34
Maribor

Eden tistih prostorov, ki Mariboru dajejo utrip, kakršnega si takšno mesto zasluži, je galerija E2RD, ki ga vodi oblikovalka nakita Bojana Kovačič Zemljič. To ni ne prodajalna in galerija modnega nakita ter umetniških del, je tudi prostor, kjer se odvijajo ženski večeri, literarni popoldnevi, v ozadju za žaluzijami, pa vseeno ne preveč skrit, pa je tudi Bojanin atelje. Sredi prostora kraljuje velika bela gugalnica {ki je moja 50ka ni uspela ujeti v vsej veličini, klik za boljše fotke}, tapete mu dajejo poseben pečat, meni pa so bili od vsega najbolj všeč kupki modnih revij, ki služijo kot podstavek za nakit in dekoracijo. Da se res ve, da je tu doma moda. Pa ozrite se v strop, ko boste tam!

SALON UPORABNIH UMETNOSTI

torek, 27. avgust 2013

Glavni trg 1
Maribor

Na mini počitnice v MB sem odšla s kratkim seznamom. Želela sem v eno kavarno, eno prodajalno in en salon, za katerega sem večer prej izvedela na tviterju. Poleg ostalih čudovitih opravkov - druženja s cimro iz študenta in zmenka z eno stajliš mami in njenimi tremi otročki - sem si namreč zadala, da bo ta teden na Pepermintu posvečen Mariboru. Salon je bil prvi postanek. Moja gostiteljica zanj še ni slišala, zato sva stali na Glavnem trgu in šteli hišne številke. Enka je, kajpak, najbolj famozna stavba na trgu. Nekdanji kazino. Velika izložbena okna so me povsem navdušila, a kaj, ko so bila vhodna vrata zaklenjena. Šli sva skozi prehod na noranje dvorišče, vstopili skozi zadnja vrata (in odkrili vsaj lepo stopnišče s krasnimi ploščicami), a v Salon nisva našli vhoda. Pa sva šli v kavarno, mojo drugo alinejo s seznama, in tam sklenili, da se vrneva nazaj do Salona. In tokrat sva imeli srečo. 

Prostor te prevzame v momentu. Ne vem, predstavljajte si, Ljubljančani, da bi bil Centromerkur nekoč kazino, nato pa bi ga povsem izropali, napol porušili in pustili, da propada, vi pa bi lahko vstopili not in čutili prepih časa. Oluščene stene, visoooki stropovi, štukature, pokvarjen svetlobni napis Casino na tleh, debele preproge, črne zavese, za njimi pa stopnice, ki vodijo nekaj gor. In po prostoru, sem in tja, posejani črni stoli, zanimive luči iz papirja, izložbene lutke, stojala z oblačili, radijski sprejemnik, klavirske tipke, ... Vstopili ste v Salon uporabnih umetnosti. To je prostor, kjer je skupina ljudi, oblikovalcev, ustvarjalcev in umetnikov z Borutom Wenzlom na čelu, začela ustvarjati novo zgodbo v stoletni zgradbi, ki je preživela že marsikaj. 

V njem nastaja razstavno-prodajni salon, stična točka različnih ljudi, ki lahko s svojimi izdelki soustvarjajo nove ambiente. In prav vsak kos, ki je v Salonu, od stola, na katerem sedite, do ogrlice na lutki iz izložbe, lahko kupite. Ko sva se s K. približali težkim črnim zavesam, ki skrivajo stopnice, so te zaplapolale in prisežem, da me je stisnilo v prsih. Prvo nadstropje je ena sama magija. Prazno, kot kakšna skrivnostna plesna dvorana iz knjige ali filma. Ja, z ogledali do stropa, stebri in ogromnimi okni. Noro. 

Če želite soustvarjati zgodbo Salona uporabnih umetnosti, spremljajte dogajanje na FB. Kmalu bodo k sodelovanju povabili nove oblikovalce. Če pa boste kaj kmalu v Mariboru (ali pa ste tam celo doma, a v Salonu še niste bili), toplo priporočam obisk in klepet.  Več o prostoru, njegovi zgodovini in Salonu pa boste lahko prebrali tudi v prispevku, ki ga pripravljam za službo. Link dodam jutri, a prou?

NIKO MATUL V JAKOPIČEVI GALERIJI

petek, 16. avgust 2013

V Jakopičevi galeriji si lahko še vse do 1. septembra ogledate izvrstno razstavo o življenju in delu slovenskega scenografa NIKA MATULA. Obenem je to pregled slovenske filmske scenografije, ki je nehote zaznamovala številna življenja, naše otroške spomine in spomine naših staršev, babic in dedkov in dinamičen zapis pogosto največkrat prezrtega dela filmske ustvarjalnosti. Niko Matul, po izobrazbi arhitekt, je (so)ustvarjal scenografijo premnogih filmov, med drugim Cvetja v jeseni, Sreče na vrvici, Plesa v dežju, Ne čakaj na maj, Kekčeve ukane, Pastirci, Moj ata, socialistični kulak in To so gadi. Razstava nas popelje tako skozi Matulovo zasebno življenje kot skozi nastanek določenih filmskih naslovov: na ogled so skice, načrti, tlorisi, fotografije s snemanj in s terena, ki jih je v zanimiv prikaz uredila kustosinja razstave Metka Dariš.

Za svoje delo je bil Matul večkrat nagrajen, tudi s sedmimi zlatimi arenami na znamenitem puljskem Festivalu jugoslovanskega filma, sodeloval pa je z najbolj priznanimi domačimi režiserji svojega obdobja - Boštjanom Hladnikom, Matjažem Klopčičem, Janetom Kavčičem, Francetom Štiglice, Františkom Čapom ... Ni pa ustvaril le scenografij 31 celovečernih filmov, ustvarjal je tudi scenografije kratkih in televizijskih filmov, serij in TV oddaj.  Mene so prevzeli tudi filmski plakati domačih filmov, nekateri so ...  za doma imet :)

Slovenska cesta 9
torek - nedelja: 10.00-18.00
ponedeljek: zaprto

Razstava je na ogled do 1. septmebra, vsako nedeljo ob 16.30 se lahko po razstavi sprehodite z vodenjem poznavalca.

PLAKATI 48. BORŠTNIKOVEGA SREČANJA

četrtek, 08. avgust 2013

Mesta so spet polna zanimivih plakatov. Ste pozorni na njih? Zdi se mi, da so lahko lep okras mesta, za tujce pa fin vpogled v naše oblikovanje. Žal pa je večina prostorov za oglasne jumbote polepljena z obupno grozo, je pa zato toliko bolje naleteti na kaj finega. V ponedeljek sem že z avtobusa na Tržaški, nato pa še na Tivolski zagledala plakate za letošnje BORŠTNIKOVO SREČANJE, ki bo v Mariboru odvijal med 18. in 27. oktobrom. Že lansko leto mi je bila podoba festivala všeč, letos pa, kljub povsem drugačni  vizualni zgodbi, ni nič drugače, kajti krivec je isti - Nenad Cizl. Vizualna podoba je rezultat debat med oblikovalcem in umetniško direktorico festivala Aljo Predan ter nosi oster sporočilni naboj, ponazarja namreč odnos politike do kulture, pa tudi položaj kulture v slovenski družbi.
Avtor: Cizl
Ni pa le sporočilnost plakatov tista, ki je, še preden se je letošnja edicija festivala sploh začela - predstavili pa so jih že zgodaj spomladi - spodbudila izmenjavo mnenj, zanimive odzive je sprožila tudi njihova likovna podoba. Meni recimo se zdi že preskok od lanskoletnega kolaža različnih tehnik, izrazito ostrih, futurističnih linij k mehkejšim, čopičastim, skorajda otroškim in recimo predračunalniškim ... zelo intriganten. Nekateri recimo letošnje Cizlove plakate primerjajo z gledališkimi plakati v osemdesetih letih, ko so bili ti izjemno pomemben del teatra, njegove promocije in umetniškega izražanja nasploh. Ja, ni vsak plakat ali letak zgolj reklama. 

In kako genialen je slogan Borštnikovega srečanja? "PIČIMO!" Umetnost lahko piči, ostro in neposredno, le goriva, zagona in idej ne sme zmanjkati. Mimogrede, Borštnikovo in Cizla lahko spremljate tudi na FB.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.