SLIDER





ljubljana
Prikaz objav z oznako ljubljana. Pokaži vse objave

STANOVANJE NA TRŽAŠKI • DOM ZA MLAD PAR (+ MUCA) IN NAJLEPŠI KERAMIČNI STUDIO NA SVETU

nedelja, 11. avgust 2019

To je zgodba o iskanju doma mladega para in prava mala saga o prenovi staromeščanskega stanovanja, ki sta ga odkrila precej po naključju in v njem prepoznala vse, kar sta pravzaprav iskala. No, skozi plasti in (kdaj tudi nepotrebne) sloje, ki so jih v prostore skozi več kot stoletno zgodovino hiše prinesli njeni prebivalci in najemniki, sta videla potencial. Ga z občutkom, potrpežljivostjo, posluhom za dediščino in naravo, s pomočjo strokovnjakov počasi začela uresničevati. Videli boste, da stanovanje ni posebno le zaradi skrbne prenove, unikatne razporeditve prostorov in eklektičnega miksa pohištva, osebnih predmetov in hišne muce ... posebno presenečenje in poglavje zase je keramični studio, v katerem ustvarja, predaja znanje in gosti dogodke Anja SlapničarSpodnji zapis je njen. Uživajte v branju Anjinih besed in v fotografijah Mihe Bratine
Po treh letih iskanja manjše hiše nekje v naravi, v bližnji okolici Ljubljane, in po dveh neuspešnih poskusih nakupa – hiške na Zaplani, in stare hiše v Vnanjih Goricah, so se morale želje prilagoditi. Ko so se določili novi kriteriji, se je na tržiščču pojavilo stanovanje. Sprva je bilo listano brez fotografij, le s kratkim opisom in površino. In prav to stanovanje sva potem kupila. Izkazalo se je tudi, da fotografij ni bilo zaradi 'spornega' plesnega studia – za ples na drogu in ravno zaradi tega studia sva se odločila za nakup, saj je bil dovolj velik za bodoči keramični studio. Stanovanje je zadostovalo naslednjim kriterijem: nahaja se v Ljubljani (oddaljeno 20min pešhoje do centra), stanovanje je staromeščansko in dovolj veliko, da ima poleg stanovanja še prostor za studio.

Stavba se nahaja na Tržaški cesti. Začetki gradnje segajo v leto 1887, ko jo je začel graditi premožen ljubljanski krojač. Polovica pritličja je bila namenjena krojaški delavnici, polovica pa trgovini. V višjih nadstropjih je verjetno krojačeva družina bivala, pa tudi delavci in verjetno služinčad, saj je bila hiša precej ogromna in je potrebovala veliko rok za vzdrževanje. Med vojno je je bila stavba nacionalizirana, kasneje denacionalizirana, razkrojila se je na več samostojnih stanovanj, v trenutnih prostorih so se nahajale tudi pisarne od Ilirije, kasneje pa je bilo stanovanje prodano – deloma prenovljeno s cenenimi materiali, kot naprimer plastična okna, neki ruski odvetnici, pod pretvezo, da je to staromeščansko stanovanje. Tudi ona ga je deloma prenovila z nekakšnimi instantnimi rešitvami. Originalni stropi so bili zakriti pod suhomontažnim, katerega stotina nosilcev ni dosti prizanesla originalnemu ometu.
Potencial in dih časa sta se na srečo obdržala, takoj ko si pogledal preko 'knaufa'. Ob nakupu je torej bilo stanovanje dokaj čisto, stene so bile bele, tla so imela neke vrste lamelni parket, del tal je bil oblečen v ploščice. Ko sva se odločila za prenovo, sva želela, da se jo izvede celostno. Kar nekaj časa je bilo namenjeno iskanju navdiha in stila. Z arhitektko Sanjo Premrn smo zasnovali moderno opremljeno stanovanje, ki ima staromeščanske elemente, ki se dopoljujejo z minimalističnimi, a naravnimi kosi. Neoklasična fasada, secesijske note so bili prve točke za korelacijo stranovanja. Še večja povezanost s preteklostjo pa se je zgodila čisto po nesreči, ko se je v studiu popravljal del odstopljenega ometa za zadnjo steno. Pod njim se je po naključju pokazala stenska dekoracija, stara okoli 100 let, narejena s tehniko barvanja z valjčkom ali šablono. Pravzaprav sta bili vidni dve različni dekoraciji – pasovi s slovenskimi nageljni v zemeljskih odtenkih ter čezenj zeleno beli cvetovi, kasnejše, povojne dobe. V to dekoracijo se je na sredino stene zarisal krog in tako je nastalo sonce, okno, ki se povezuje s preteklostjo stavbe.

Sprva smo se odločili za prenovo stanovanjskega dela, studio pa naj bi na prenovo počakal še par let. Zaporedje dogodkov v družini pa je obrnilo načrte na glavo, studio se je pričel obnavljati kmalu za tem, ko se je stanovanje končalo. Razlog za to je bil gozd v lasti družine, ki se je pričel prodajati z namenom izgradje tretje razvojne osi. Čez gozd je bila projektirana cesta. Od nekdaj sem si želela uporabiti domač les, ki je rastel v tem gozdu. Oče se s tem lesom ni hotel kaj dosti ukvarjati, pravzaprav je že skoraj podpisal pogodbo za prodajo zemljišča skupaj z gozdom na njem. Težko ga je bilo prepričati, da se drevesa najprej poseka in šele nato proda zemljišče. Lansko poletje se je tako začel projekt sečnje gozda, kar je za sabo prineslo tudi vprašanja, kako se les shrani in kam. Pričeli smo z raziskovanjem področja sečnje in gozdarjenja, s keterim nismo imeli nikakršnih izkušenj. Prebirali smo članke, knjige, se pogovarjali s strokovnjaki, mizarji, arhitekti, izvajalci sečnje in žagami. Na koncu smo veliko pomoči pridobili od mizarja Mateja Likarja, ki nam je pomagal pri izračunu količin. Velika zahvala gre tudi vodji Gozdnega gospodarstva Novo mesto, ki nam je prijazno razložil, da ne moremo obdržati vseh smrek, ker začnejo v našem podnebju propadati po letu dni. Obdržali smo le toliko smrekovega lesa, kot ga je bilo potrebno za prenovo studia, ter okoli 20 m3 lepših hrastov. Vse hlode smo nažagali na plohe in deske. Hrast se sedaj počasi suši v vinogradu na Trški Gori, smreka pa se je preoblikovala v pohištvo studia. 

Prenova studia se je pričela 18. februarja in končala 31. maja na večer, tik pred otvoritvijo razstave. Želeli smo, da studio zadosti naslednjim kriterijem: 
- pohištvo je izdelano iz domače smreke, 
- ima visok, originalen strop višine 4.2m, 
- je svetel, 
- ima razstavni in delovni del, 
- stene ima oblečene v glino, vsi ostali dodatki so narejeni iz tajnostnih in naravnih materialov, 
- vsebuje minimalno količino plastike.

Sodelovali smo tudi z Gnezdom, centrom sonaravne gradnje, kjer smo pridobili večino materialov za stene in strop. Stene so bile pobrušene, odstranjeni so bili vsi prejšnji sloji premazov. Nanesel se je apneni omet, ki je narejen iz skoraj identičnih materialov, kot so narejeni originalni stari apneni ometi. Omet je pobarvan s glineno peščeno barvo Nativa, ki je nastala v sodelovanju podjetja Jub in Gnezda. Glineni barvi se je dodal kremenčev pesek iz podjetja v Prekmurju za poudarek teksture. Suhomontažni strop se je odstranil. Odstranil se je tudi preveč poškodovani originalen strop, ki je bil pripet na trstiko in lesene letve. Pripeta je bila nova trstika, nanjo pa se je nanesel 1.5cm debel sloj glinenega oz. ilovnatega ometa olivno zelene barve. Razsvetljava je bila zasnovana s pomočjo podjetja Forma svetila.

Nastal je svetel, topel in zračen prostor, popolnoma obdan z naravnimi materiali, na katerega smo ponosni in za katerega smo hvaležni.

TLORIS stanovanje + studio
Arhitektura: Sanja Premrn
Fotografija: Miha Bratina 

BRUNCH FOR BUNCH • ISTRSKA KULINARIKA, UMETNOST IN GLASBA SREDI LJUBLJANE

nedelja, 4. avgust 2019


Sonce je že grelo ljubljanski asfalt, ko sem tisto zgodnje nedeljsko dopoldne hodila po eni od najlepših z drevesi obrčtanih ljubljanskih poti - ob Bleiweisovi mimo vil, galerij, ne-več-Gajotovega-vrta, muzeja, veleposlaništev, cvetličarne in Cankarja vse naprej do Trnovega bi lahko šla, na primer zaplavat na Kolezijo, če ne bi bil moj cilj ravno nekje vmes. Tako pa sem poskenirala hišne številke na Prešernovi in se ustavila pred vrati ene od tistih hiš v ulici, ki malo spominjajo na pariške, in med mrežo zvoncev s priimki pritisnila na tistega z na roke napisanim Pri Črtu. "Živjo, po stopnicah in na levo," sem zaslišala, odprla vrata in sledila navodilom, pritajeni glasbi, žvenketanju pribora in pogovoru, ki se je že odvijal za mizo za osem. 
BRUNCH FOR BUNCH je pop-up koncept preizkušanja dobrot z Manžana nad Koprom, kamor ljubitelje dobre hrane z značilnim lokalnim podpisom že leta vabi Domačija Butul, od lanskega novembra pa lokacija na Prešernovi deluje kot nekakšna ljubljanska rezidenca. A Brunch for bunch ni rezerviran le za Ljubljano in Manžan, ampak z lahkoto postane svetovljanski izletnik, ki z okusi razvaja tudi na najbolj presenetljivih lokacijah, na primer na splavu sredi Soče, kovček okusov slovenske Istre pa je Črt z ekipo odprl tudi že v Amsterdamu in Berlinu, naslednja postaja pa bo, tako kaže, še bolj severni Oslo. 
Po druženjih in pogovorih s prijatelji v stanovanju na Prešernovi se je počasi izoblikovala ideja o brunchih, nekakšnih cateringih za manjše družbe, ki bi jih lahko Črt in Anuša gostila pri sebi doma ali pa pravzaprav kjerkoli. Lansko jesen so se tako začeli prvi Brunch for bunch konci tedna. Druženja za manjše skupine ljudi (ki se med seboj poznajo ali pa tudi ne), ki lahko čarovnije z domačije Butul okušajo tudi več deset ali sto kilometrov stran od Manžana, zraven pa poslušajo glasbo (ki jo kdaj vrti DJ, kdaj pa iz zvočnikov odmeva Črtov izbor) in ogledajo razstavljena dela gostujočih ustvarjalcev. 
Napisala sem čarovnije. In res, to so res prave male čarovnije, zapakirane v kozarčke, razstavljene na deske in krožnike in sklede. Brunch začnemo s polno obloženo mizo in ušesa komaj sledijo očem in Črtovim opisom jedi, ki si jih podajamo, lično zložene v barvno shemo poletnih vrtov. Na sredi na deski stoji četica vloženih dobrot Črtove mame, gospe Tatjane, mojstrice domačih marmelad in v kozarčke shranjenih drobnih sadežev ali plodov, ličino oljk, sušenih paradižnikov, zelišč in ja, tudi plevela z vrta, ki vložen v domačem oljčnem olju postane presenetljiv in okusen dodatek jedem na krožniku ali zgolj kosu sveže pečenega kruha. Nanj navdušeno hitimo mazati okusne marmelade, Anuša pa reže rezine sira s petimi zelišči, ki med okusi zastopa severni del Primorske. Od tam, s Starega sela pri Kobaridu,  je bil namreč doma tudi Črtov nono. 
Tudi sicer se zdi, da je tu vse povezano z družino in Črt jedi (ter hišna vina) večkrat pospremi z anekdoto iz domačega vinograda, nonine kuhinje ali Šri Lanke, s katero so prav tako povezani Butulovi. Medtem si podajamo krožnike in sklede, naložene z ohrovtovimi srčki, jajčevci, bučkami, cvetačo, pa še vsemi mesnimi in ribjimi jedmi, ki si jih nisem zapomnila ali zapisala v beležko. Sori, mesojedci! Čeprav za mizo sedi mešana družba, se kaj kmalu že pogovarjamo o vsem - o zanimivem konceptu, ki nas je na to nedeljsko dopoldne pripeljal za isto mizo, o tem, kaj počnemo, ko ni vikend, o glasbi, ki nas spremlja iz zvočnikov, o stari lončeni peči v kotu in vinskih etiketah, ki jih pravkar fotkam in nekega gospoda zanima, čemu (glede na to, da ni razumel, kako lahko ne jem mesa, mu tudi o blogu raje nisem razlagala). 
Aja, vina. Butulova so zgodba zase, steklenice so butične, na Manžanu maceracije razumejo drugače. In, ko ob koncu s kozarci v rokah še malo posedimo ob mizi in na kavču, Črt pove: "Naša istrska hrana je tako intenzivna, da zraven sodijo prav takšna vina." In medtem ko skozi odprta okna sije sonce in muzika lebdi pod visokim stropom, se je zunaj Ljubljana šele dobro predramila, mi pa smo  v dveh urah že odpotovali do Manžana, na Šri Lanko in še kam. Pop-up brunch, kar perfektno geslo za nedeljsko dopoldne malo drugače. 
Črt Butul
Ps: Tale objava ni naročena in o hrani in vinu morda ne znam najbolje pisati, pa še fotke so ujete tako mimogrede, sem pa res uživala in takih finih reči enostavno ni fer skrivati zase. Priporočam. Nove termine in lokacije BFB najdete na IG & FB, rezervirate pa na spletni strani

HUDA LUKNA • PRENOVLJENO STANOVANJE IZ LETA 1952, KJER SE GLEDA NETFLIX, ZALIVA ROŽE IN POSLUŠA PLOŠČE

nedelja, 11. november 2018


🖤 Psički na fotki je ime Saba in sumim, da se v momentu, ko je bila posneta, malce kuja, ker ne sme na ta čudovito zelen, mamljivo udoben kavč. Stoposto. In kdo bi ji zameril? Človek bi se kar povabil na obisk, na čaj pa piškote, in če ste med tistimi, ki so takoj prepoznali tole dnevno ... potem a) ste veliko na Instagramu in b) veste, da gremo danes na virtualni obisk v Hudo lukno

SABA, NINA IN JAN. DOMA NA NASLOVU "HUDA LUKNA". 
Za vse, ki ne veste, kdo je tu doma, pa ... "Sva Jan in Nina. Družbo nama dela še psička Saba. Jan zaposlen kot grafični oblikovalec, Nina dela v marketingu, Saba pa medtem čuva stanovanje in žveči nama ljube kose pohištva ali gramofonske plošče.  Kreativnost je torej prisotna tako v službi, kot tudi doma. Kaj še počnemo? Hodimo v hribe, pečemo pice na balkonu, raziskujemo bolšjake ali pa se samo guzimo na kavču." 


Stanovanje Huda lukna je oktobra praznovalo dve leti. Ko sta Nina in Jan iskala stanovanje, sta si ogledala veliko takšnih, kamor bi se lahko vselila brez večjih posegov. "Ampak midva nisva taka, saj sva želela stanovanje z dušo, kamor bova s prenovo vložila veliko znoja in kletvic, ter si ga oblikovala po svoje. In točno tako sva tudi našla," opisuje Nina - stanovanje v bloku, zgrajenem leta 1952, z debelimi zidovi in originalnim parketom v obliki ribje kosti. 

PRENOVA ALI KO HODIŠ V SLUŽBO Z MALTO V LASEH
In lotila sta se prenove. "Med samo prenovo sva seveda tudi živela v tem stanovanju, nekaj časa v službo hodila z malto v laseh, prašna in utrujena, ampak se je splačalo. Pravzaprav je bila faza prenavljanja izjemno prijetna, saj so nama pomagali prijatelji, veliko sva se naučila in preverila najino potrpežljivost. Glavna motivacija je bila: prej ko zaključiva z velikimi deli, prej bova lahko še kaj drugega delala v popoldanskem času, kot štemala stene in brusila tla."


Prenovi je sledil še kreativnejši del - opremljanje. Pri tem sta kombinirala veliko različnih slogov, "od vsakega vzela nekaj in potem priredila po svoje. Začela sva z belimi stenami, nevtralnih pohištvom - lahko bi rekli z minimalizmom, nato pa vnesla nekaj skandinavskega stila, nekaj ruralnega, našla en kos pohištva, preprogo, omarico ..." 

MOJSTRA DIY PROJEKTOV
Opremljanja sta se lotila zelo počasi, saj sta želela začutiti prostor tak, kot je, in potem naknadno dodajati drobnarije, od slik, pa rož, kosov pohištva močnejših barv. Kar nekaj je tudi DIY projektov, ki so tudi njuni najljubši. Med njimi so na primer kavna mizica, ladijski pod v kuhinji, klopca v predsobi, koš za umazana oblačila ... Ni da ni, kot pravi Nina. 


Dom je tisti prostor, kjer si lahko slečeš hlače takoj, ko prestopiš prag, že v predsobi. Tisti prostor, kamor se po napornem dnevu z veseljem vračaš, ker veš, da te nestrpno pričakuje kavč. Hkrati pa je to prostor, kjer veljajo čisto tvoja pravila - zajtrk pred televizijo, neskončno število rož, poln pomivalni stroj. 

PA AH, SEVEDA, RASTLINE!
Zelenje v Hudi lukni krasi že skoraj vse kotičke in poličke. Nini se zdi, da rastline v stanovanje prinesejo udobje in toplino. "Omehčajo ostre linije pohištva, omehčajo resne barve sten. Zeleno džunglo dopolnjujeva sproti, najraje pa imam male spominke z dopusta - namesto magneta za na hladilnik, vedno prineseva kak potaknjenec ali kaktus.  



Ninin najljubši kotiček v stanovanju je spalnica. "To je zavetje in zen prostor, kjer prevladujejo bela barva, vonj po mehčalcu in kupi knjig. Janov najljubši prostor pa je dnevna soba, kjer se (ne tega povedat moji mami) vsi trije nagnetemo na kavč, srkamo kavo in preveč glasno gledamo filme. Psička Saba bi se strinjala z Janom. Kavč for ever." 

In kakšna playlista bi se v stanovanju vrtela na eno tako oblačno sobotno/nedeljsko/______ (poljubno vstavi) popoldne? Ta odgovor je prevzel Jan, menda hišni mojster muzike.


HUDA LUKNA plejlista
 Tommy Guerrero - Road to Knowhere (Full Album)
 Benjamin Clementine - I won't complain 
 Tom Waits - Ol'55
 Melody Gardot - Morning Sun
 Crosby, Stills & Nash - Wooden Ships
 P.P. Arnold: The first cut is the deepest
 Nicholas Jarr - Mi Mujer
 Paolo Nutini - Iron sky
 Koala Voice - Ledena
 Svemirko - Možda nisam dobar
 Blue Boy - Rembember me
 Futurski - Pressure of your Pressure


ZA NAVDIH.
Tudi Nina je pripravila en seznamčič. Zanimalo me je namreč, kaj jo vsakodnevno navdihuje, če spremlja kakšne fine Instaprofile, spletne strani, revije, Pinterest boarde. Par njenih trenutno najljubših:

 Remodelista  - tukaj cedim sline in iščem ideje.
• @ ______theo - mogoče posvojim kako mačko, samo zaradi tega Instagram profila
• @herz.und.blut - kdo pa ni zaljubljen v ta krasen Instagram feed?
• Domino - pošiljajo res krasne newslettre, prisežem revija Outsider - z užitkom obračam strani in črpam modrosti piscev




HUDA LUKNA NA INSTAGRAMU. IN BLOGU!
No, navdihuje pa tudi Nina. Že Instagram Hude lukne je prijetno zbirališče vseh, ki imamo radi lepe reči, pred kratkim pa je spet zagnala tudi istoimenski blog"Ko sem enkrat izvedela (butasto, ja vem), da se ne podre svet, če par tednov zaporedoma nič ne objaviš, sem ga oživela, potegnila ven iz začetka leta 2016 in nadaljevala," o tej drugi, (no, tretji, če štejemo zraven še instaLukno) spletni Hudi Lukni pravi Nina. 

"Pišem o tistem, kar me zanima in kar (sklepam), zanima tudi bralce. Nisem več pod pritiskom, da so objave bolj pogoste, ampak delam na kakovosti, na tem, da v pisanju res uživam, pa tudi če me bere samo moja tašča." Tule je link, pojdite brat in delat družbo gospe tašči :) 

KAM NA KAVO • ČRNO ZRNO

ponedeljek, 25. september 2017

Ta objava je v osnutkih že od zgodnje pomladi in upam/verjamem, da ste mnogi v tem času že zavili na Gornji trg v Ljubljani in spili skodelico kave, ki sem jo na Pepermintu paketek za paketkom predstavila lansko jesen. Tedaj je bila kavarnica še osnutek v mislih Alexandra in Tine, Kolumbijca in Slovenke, ki sta k nam pripeljala črna zrna, za številne prinašalce vsakodnevnih aromatičnih požirkov. 

Alexander je prostor, kjer danes pripravlja vrhunsko in skrbno izbrano kolumbijsko kavo, odkril povsem po naključju. Med tekom na grad. Pred tem je raziskoval ponudbo opuščenih lokalov in prostorov, ki bi jih lahko preuredil v "coffee shop", a se je zdelo, da se uresničitev ideje vedno bolj odmika iz središča Ljubljane, mesta, ki je postalo Kolumbijčev novi dom. 
Tudi ta, malce zapuščen, ozek in precej temačen prostor na Gornjem trgu, v katerem so včasih prodajali računalniško opremo, bi marsikoga odvrnil. Alexander, po izobrazbi arhitekt, je v njem videl izziv in po temeljiti prenovi in osvežitvi je na Gregorjevo svoja vrata prvič odprlo Črno zrno

Ko vonju pražene kave sledimo čez prag in mimo opečnato rdečih vrat, ki jih je s pticami poslikal Alexov prijatelj in rojak, ilustrator Dipacho, čigar ilustracije krasijo tudi paketke kave Črno zrno, nam vidno polje takoj zapolni modrina keramičnih ploščic, ki krasijo tla in deloma tudi stene te neobičajne kavarnice. 
Ni slučaj, da nam pogled kaj hitro uide v temno ozadje, proti majhnemu, a širokemu pultu, za katerim nas pričakajo širok Alexandrov nasmeh in vse, kar ta potrebuje za pripravo tistega, zaradi česar smo prišli - skodelice dobre kave. Kavarniški pult tako deluje kot oltar, premišljeno osvetljen in malce skrivnosten, obenem pa ničesar ne skriva. Od blizu lahko opazujemo, kako mojster pripravlja omamen napitek, ob tem pa nam z veseljem razloži potek priprave in posebnosti kave, ki jo bomo spili. 
V Črnem zrnu na nevsiljiv način vzgajajo naše brbončice in okus za kavo, ki ponuja mnogo, mnogo več od tiste klasične kavarniške izbire ali kave, ki jo še napol v sanjah ob jutrih pripravimo doma. Poleti so vabili s kremastim ledenim cold brew napitkom, osvežili smo se lahko z nicepuccinnom,  na arbitražno vročico pa so se šaljivo odzvali z arbitražnim espressom. 
Pripravljajo tudi t.i. food pairing dogodke, na katerih z izbranimi gosti preizkušajo nove, nepričakovane, a okusne kombinacije kave in hrane. Če pa si kavo raje pripravite sami, lahko v Črnem zrnu kupite tudi kakšen paketek za domov. 
ČRNO ZRNO
GORNJI TRG  17
LJUBLJANA
11:00 - 18:00
. . . . . . . . . . . . . . . . . 

PRAV POSEBNA LJUBLJANSKA HIŠA, KI ZA SINJO FASADO ČUVA MNOGE ZGODBE

sreda, 16. november 2016



Mimo te hiše pelje moja tekaška steza. Vedno jo s pogledom lovim že med drevesi, preden mimo gredic pritečem na makedamsko pot, polno kužkov, vozičkov, tekačev, sprehajalcev in obiskovalcev največjega mestnega pokopališča.

Drugačna je od hiš v tisti vrsti, in saj veste, kako je z domišljijo, v mislih sem si v preteklih letih ustvarila predstavo o tem, kdo bo v njej živel. Moja domišljija se ne bi mogla bolj motiti, a zdaj, ko poznam njeno zgodbo, mi je le še bolj pri srcu s svojo valovito sinje modro fasado.



Ta hiša ni običajna stanovanjska enota. Ni le še eden v vrsti sodobnih domov neobičajne oblike, ki bi si ga ustvaril kdo z malce posebnim okusom. To je namreč materinski dom. V njem živi sedem mamic z otroki, ki zaradi različnih dejavnikov nimajo svojega doma ali v njem trenutno ne morejo prebivati. Je tudi najnovejši med osmimi tovrstnimi domovi v Sloveniji, v katerih  biva 170 mamic in otrok. Odprli so ga pred nekaj dnevi.

Hišo, ki najbrž ni le najlepši materinski dom, ampak kar najbolj zanimiva hiša daleč naokoli, so zasnovali Rok Jereb, Blaž Budja in Nina Majoranc iz biroja JEREB IN BUDJA ARHITEKTI. Tudi sami ji pravijo "posebna". In taka je v več pogledih, ne le po zunanjosti. 

O materinskem domu so arhitekti na svoji spletni strani zapisali, da "njegova vsebina v sozvočju z obliko tudi naključnemu opazovalcu pove lepo zgodbo. Na meji dveh mest, stavba namreč leži tik ob glavnem mestnem pokopališču, ki ga od drugega mesta loči park, zlahka razberemo, da je moč z oblikovanjem, ki sledi funkciji, vzbuditi in negovati občutek varnosti. Tega pa njegovi stanovalci najbolj potrebujejo."

POT LESA - NA TLEH IN NA STROPU
Poleg spalnic, ki nudijo intimo in zavetje, so v hiši tudi prostorni skupni prostori. Kuhinja z dvema umivalnikoma in velikim kuhinjskim pultom je nekakšno srce tega dela hiše. Živahne, barvite ploščice ji dajejo igriv, veder značaj. V istem prostoru sta še dve veliki jedilni mizi in kotiček za posedanje.

Posebnost je tudi lesen opaž, ki kot nekakšna reka obliva strop v različnih prostorih, jih s tem povezuje in ustvarja nekakšno leseno nit, ki jo lahko opazujemo z različnih višin hiše.

USTANOVA, KI VARUJE IN PODARJA TOPLINO DOMA
"Oblikovno je funkcija in zasnova hiše jasna že z zasnovo fasade," še pišejo arhitekti. "Pritličje, javni del je s cezuro ločen od nadstropja, spalnega dela. Fasadni ovoj pa objema hišo z dveh strani, z dvema materialoma, betonom, ki z uporabo deščičenega opaža pridobi krhek nagovor in sledi drugemu objemu, stekleni fasadi. Oba skrbno varujeta notranjost. Raster oken pa usmerja in skriva ter odpira poglede. Ureja potrebno komunikacijo z okolico in govori o tem, da Materinski dom ni navadna hiša. Je ustanova, ki varuje in obenem podarja toplino doma."


Res lep projekt. ♥️ In držim pesti, da bi se vse zgodbe v materinskih domovih, varnih hišah in  kar najlepše končale. Hvala za dovoljenje za objavo, arhitekti. 

FOTO: Blaž Budja

ČAJNICA PRIMULA • LJUBKA POSTOJANKA SREDI BOTANIČNEGA VRTA

ponedeljek, 29. avgust 2016


Najbrž morajo vsi prvarčki tega sveta odgovoriti na vprašanje Kaj boš pa ti, ko boš velik/a? Jaz sem si želela postati cvetličarka. Ker je cvetličarka moja teta in ker je bilo nabiranje šopkov moja najljubša stvar na svetu ob spekulas piškotih, knjigah in sladkih penastih bananah. In še danes nadvse rada šopkarim (dokaz 1, 2, 3, 4, 5).

Svoje prvo delovno poletje sem pri petnajstih preživela na vrtnariji, tipkala naročilnice z latinskimi imeni rož šoferjem Gardenie, zlagala lončnice iz tovornjakov, ki so se ob zgodnjih jutrih pripeljali iz Holandije (vedno Holandije, nikoli z Nizozemske) in vse proste minute hodila po rastlinjakih, prebirala od zemlje umazane nalepke na loncih vseh mogočih rož in globoko vase vdihovala vlažni vonj po zemlji. 
Ljudje in zemlja in Na vrtu sta moji najljubši oddaji in dokumentarec o gospe Jeleni de Belder Kovačič znam najbrž na pamet. In takoj bi se preselila v tole hiško sredi Botaničnega vrta. Prav tja vas peljem danes. 

Tam je namreč od leta 2014 doma ČAJNICA PRIMULA, pred katero je tako fino posedati in se delati, da nisi le lučaj stran od Grajskega griča, živahne Špice in starega mestnega jedra. Primula je majhna, preprosta, ljubka postojanka sredi priljubljenega sprehajališča, a zanjo se zdi, kot da je še vedno najbolj strogo varovana ljubljanska skrivnost. 
Pa pojdimo dvesto let v preteklost, natančneje v leto 1810, ko je bila Ljubljana glavno mesto Ilirskih provinc. Takrat je, po zaslugi obveznega sestavnega dela centralnih šol, nastal ljubljanski botanični vrt, berem v zloženki, medtem ko pod tiso pijem koktejl Primula (bezgov sirup, mineralna voda, limonin sok, limeta, jagode in led). 

Ustanovitelj vrta, Franc Hladnik, ga je uspel ohraniti tudi ob prihodu Habsburžanov. Kdaj je sredi vrta zrasla hiška, ni povsem znano. Je pa hiška omenjena v zapisih o potresu leta 1895, ko je bila  tudi poškodovana, novo pa so postavili jeseni leta 1897. Vse do danes služi potrebam vrta, v njej pa je svoje mesto dobila tudi Primula. 
Ko si boste zaželeli sprehoda med stoletnimi drevesi in skrbno urejenimi cvetličnimi gredicami ter se nagledali zelenja v tropskem rastlinjaku, se le ustavite v Primuli in posedite na romantičnih kovanih stolčkih z blazinami v barvi vijoličastih primul. Med srkanjem čaja, kave ali kakšne hladne pijače se lahko posladkate s sladoledom ali pa s torticami in drobnim pecivom, s katerim Primulo zalagajo dijaki in sodelavci bližnjega Biotehniškega izobraževalnega centra

Pssst, moja teta (sestra tiste tete z začetka objave:) tam poučuje telovadbo, zato so tamkajšnje dobrote pogosto njeno darilce ob rojstnih dnevih. Preverjeno slastno, čisto vse! Izdelke lahko kupite tudi v trgovini Slapek ob vhodu v šolo, še posebej priporočam ajdove piškotke z marmelado. 

IŽANSKA CESTA 15
1000 LJUBLJANA
PON-NED 9:00-19:00

© PEPERMINT • Theme by Maira G.