mogoče človek potrebuje le 10 minut na dan, da se vse postavi na svoje mesto. da si rečeš najprej meh, potem pa od meh ostane samo še eh. eh je ekvivalent zamahu z roko. meh je sekiranje, eh pa sprijaznitev. in ko se enkrat sprijazniš, s čimerkoli že, gre lahko samo še na bolje. mojih deset minut tega dne je minilo med fotografiranjem vrtnic v parku. dopoldne sem imela izpit, nato sem malce klepetala in in kvazišopingirala (kupili nisva nič, ziher bova ujeli štokholmske razprodaje!) z miss nino. potem sem šla čez tivoli domov in razmišljala, kako fajn je tisti lesen pomol in kako bi ležala tam in gledala račke in delala nič. ah, bom drugič. sem raje hitela nekaj pojest, nato pa nazaj v mesto. nebo je grozilo z nalivom in veste kaj, bila sem pripravljena nanj. z dežnikom, to že. ampak tudi sicer. bilo bi povsem v kontekstu dneva, če bi me malce zmočilo. pihalo je ravno prav hladno. torej, s seboj sem imela arčija in potem sem deset minut fotkarila vrtnice. vrtnic nikdar nisem preveč marala, zdele so se mi kičaste in klišejske. ampak eno so tiste ravne cvetličarske vrtnice, eno pa tile čarobni grmi bledo rožnatih cvetov. pa recite, da mojih današnjih 10 minut ni bilo čudovitih! potem sem še enkrat srečala miss nino, ki je danes preparkirala mnogo bicikljov. še tretjič sem šla čez tivoli in mimo rac in vrtnic, ampak dežja pa ni bilo. bo jutri.
