Well, bom iskrena. Poleg tega, da mi je tale moja spletna stran v preteklih treh letih (ja, ravno te dni je Pepermint pihal svečke, kmalu pa boste nanj priklikali kar milijontič!) prinesla sama fina poznanstva, priložnosti, odkritja in še in še, mi polepšala marsikateri dan, me spodbudila k sprehodom in izletom z Arčijem v rokah, mi še bolj odprla oči in čut za lepo in nasploh pripomogla k temu, da vem, kaj rada počnem in sem kakršna sem ... mi je prinesla tudi veliko krasnih materialnih reči. Darilc. Zahval. Pozornosti. In jaz to tako težko vzamem, kar vprašajte moje domače, kako sem v zadregi, ko me pričaka kakšen paketek. Ponavadi grem po hitrem postopku gor v svojo sobo ležat na posteljo in razmišljat, kako krasno je, da se nekdo spomni name kar tako in se spet znajdem v tem hecnem začaranem krogu razmišljanja o Pepermintu. Jaz sem ful čudna, verjemite :)
In potem se je v petek zgodilo nekaj zares hecnega, čudnega in lepega obenem. Posedali smo v Argentinskem parku in N. je skočila pozdravit neko dekle, ki je ostali nismo poznali. Čez nekaj časa obe pristopita in N. mi predstavi Tamaro. Že prej sem opazila, da to dekle nosi verižico
Micica in čeprav ne nagovarjam neznanih ljudi, me je res imelo, da bi jo šla vprašat, kje jo je kupila. Ker ste najbrž že opazili, da do hrvaške znamke nakita gojim same simpatije, je bil moj plan en izlet do Reke in obisk studia. Nekoč. Enkrat ob priliki. Mogoče kdaj. Nooo, s Tamaro si seževa v roko, nakar reče, da ima nekaj zame in začne brskati po torbi. Ven potegne bel škrniceljček in mi ga poda. In kaj piše na njem? Micica. In kaj je notri? Ta preprelepa broška.
Mislim, da so se mi takoj začele tresti roke in nič mi ni bilo jasno. Od kje ta punca, ki me prvič vidi in je čisto slučajno tam v parku, v torbi nosi nekaj zame, nekaj z Reke, nekaj od Doris in Stefana. Zame.
Zdaj pa ne vem več, kaj naj sploh še napišem.
♥ Doris in Stefano, hvala vam puno!
{in hvala vsem, ki veste, da Pepermint ni kar tko}