SLIDER





š t a c u n a
Prikaz objav z oznako š t a c u n a. Pokaži vse objave

copa copa

nedelja, 3. oktober 2010

so copati. iz filca. iz filca iz odpadnih volnenih poloverjev. in dišijo po sivki. in so ročno izdelani. takole.
res se jim reče copa copa. zgledajo pravljično. se mi zdi, da bi se komot znašli na nogah kekca, rožleta, mojčice in tinkare. pa kosobrina, seveda, njega še posebej. pa brenclja, jejhata. pa petra klepca. našla sem jih tukajle.

kiosk v kinu šiška.

sreda, 29. september 2010

kino šiška imam rada vedno bolj. tam sicer puščam lepe denarce za koncertne karte (in potem še kao študentskih kart zmanjka, mislim, nikjer ne piše, da je število študentskih kart omejeno, se motim?), ampak prostor sam po sebi je čudovit kulturno družabni doprinos mestu in državi. stena, polepljena s plakati, je briljantno huda. no, danes torej pridem po karto in vidim v veži zložene neke gajbice. ni mi dalo miru in po kavi sem se vrnila in prijazno gospodično povprašala, če je to to. če je to podoba kioska, izbrana na natečaju. in ja, that's it, woohoo.
 priznam, tale kiosk sem si predstavljala povsem drugače. če bi bila malce bolj risarsko/arhitekturno/oblikovalsko podkovana, bi z veseljem prispevala svojo vizijo. ampak potem, ko mi je bil razložen koncept postavitve, mi je vse skupaj malce bolj všeč. prostor je odprt, vreče so udobne, ponudba je dbest.
 kiosk je čitalnica, prodajalnica in striparnica obenem. in je še mnogo več, saj piše tamle na steni: glasbarnica, klepetalnica, črkalnica, brskalnica in ustvarjalnica. no, da vam razložim glavno foro teh gajbic. vidite ta bicikelček? ko pade večer in se kino šiška spremeni v koncertno prizoršišče, se prav vse gajbice lahko zložijo v to kolokolnico (samokolnico na kolesu:). 
 poleg glasbenih revij, cedejev, vinilk in stripov pa bodo v kiosku prodajali tudi majčke kina šiška ter seveda ostale goodies. recimo značkovje in beležke. seveda sem povprašala tudi, če se da dobiti kakšne reklamne plakate za koncerte (ene tri bi res rada in z veseljem imela doma:). mejbi kdaj res (celo podpisane!).ne se drenjat, jaz sem prva v vrsti, se razume.
kiosk se bo ves čas spreminjal, saj so gajbice sestavljive in predvsem zelo mobilne. vabljeni k posedanju, branju, ogledovanju, nakupu itd. naj kiosk zaživi!

p.s.: ko bo v KŠ kakšno prosto delovno mesto, se javim! frišna diplomiranka pa to... :)

printam.si

sreda, 15. september 2010

ta teden je na pepermintu očitno slovenski teden. za vas imam namreč spet eno fajn domačo zadevo. v ponedeljek sva šli s kompanjonko printat plakate. no, ona je šla printat plakate, jaz sem šla pa družbo delat. semle:
printam.si je digitalni studio, ki se nahaja v trnovem. zadeve na zidovih (iz folije! am, zadeve, ne zidovi:) so porihtali fantje iz ZEK-a. but of course.

p.s.: moje fotke očitno vedno kazijo bicikli. ampak tale zgoraj ni navaden bicikel, ampak moj. ki mi ga je ena baraba še isti večer sunila! že tretji bicikel, odkar napol živim v lj. torej, kdo mi, pošteni pridni punci, šenka kolo? :)

sm ribnčan urban, po ceumu svejtu znan!

nedelja, 29. avgust 2010

ribnica je tam nekje na meji med notranjsko in dolenjsko. kaj pa vem, te pokrajine so tako hecno brezmejne, da človek res ne ve, kam spada. jaz sem recimo notranjka, s tapravih notranjskih hribov, ampak nimam nič skupnega z ribničani (seveda pa še manj s postojnci, ha!). zavijamo že, ampak vsak po svoje. notranjska bo zame vedno dežela okoli cerkniškega jezera, po eni strani jo omejuje avtocesta pri uncu, na severu je meja klanec do rakitne, na vzhodu rob bloške planote, na jugu javorniki (morda še rakov škocjan), na jugovzhodu pa seveda snežnik.
šit, spet pametujem, hotela sem pa samo napisati eno objavo o suhi robi. zadnjič sem opisovala mojo ljubezen do lesenih izdelkov in se spraševala, zakaj ribničani ne spromovirajo svoje tradicije tudi s kakšno spletno trgovino. prijazni komentator me je opomnil, da taka trgovina že obstaja, zato se čutim dolžno, da vam jo predstavim. imenuje se, kakopak, ribničan, na njej pa najdete vse od izdelkov za v kuhinjo, do navijaških rekvizitov, rožnih vencev in celo pasti za polhe, podgane in miši (proti!).

knjigo sodim (tudi) po platnicah.

petek, 14. maj 2010

jaz sem en tak velik estet. ne bom rekla, da je moj vid kaj posebno oster, zagotovo pa se zaostri, fokusira in zazumira, ko vidim kaj lepega. zanimivega. drugačnega. in odkar si ogledujem reči še z mislijo na pepermint, imam nekje v telesu skrit še tak visokofrekvenčni alarm, ki me dodatno opozori na tak objekt. in potem vlečem in žepa mobitel, da si zapišem eno zabeležko, ali moleksina, da kaj načečkam. da ne pozabim.
škoda, ker si v knjigarni nisem ogledala, kdo je oblikoval tele knjižne ovitke. so mi pa nadvse všeč. obljubim, da grem jutri še enkrat mimo in pogledam kolofon na zavihku. naslovi so iz zbirke žepna beletrina študentske založbe, vsaka knjiga pa stane pičle 3€. in škoda za tako majhno resolucijo fotk. in ne, to ni sponzorirana objava. :)

intervju: KraKra

petek, 7. maj 2010

Zelo sem ponosna, da se je Maja, KraKra  ustvarjalka, pripravljena malce razkriti širšemu občinstvu prav na Pepermintu. Poznate KraKra svet? Tudi jaz ga nisem, dokler mi ni pred kratkim prijazna komentatorka namignila, naj si ogledam to čudo. Pa sem si ga res {najdete ga na etsy + flickr + FB} in se takoj zaljubila v bitjeca, pa če so človeška ali živalska. Ker so enostavno adorable, ljubka, pisana, prefrigano nasmejana, rdečih ličk in barabice male točno vejo, da se ti s takim nasmehom takoj prikupijo in se začenjaš spraševati, kako morajo biti šele mehka tale bitjeca v resnici.  Potem so tu še oblekce za blazine, pa pisane zastavice in dišeči žakeljčki, napolnjeni s sivko... Vse lepo z ljubeznijo zašito. Da boste vedeli, čigave pridne ročice režejo, krojijo in šivajo te lepote, vam torej predstavljam Majo. Na koncu pa sledi še presenečenje. (:
Kdo si in kaj počneš?
Sem Maja in nisem ravno oseba, ki rada velikodušno govori o sebi, ampak tokrat pa bom, ker drugače lahko kar zaključimo že na začetku in to se pri teh rečeh nekako ne spodobi! Naj naštejem svoje najbolj karakteristične prvine …
Sem kavč aktivist in to vročekrvni! Polovico do večino časa patološko asocialna (So what, bite me!! Ampak še kar pridno delam na izboljšanju stanja, prosim za kanček razumevanja). Prepojena z muziko (čeravno je res, da sem instrumentalni analfabet, žal! Moja kariera bobnarke ni nikoli zaživela, obupano zdaj hrepenim le še po poziciji tamburin tresalke, po možnosti še pred časom, ko bo zopet potrebno nositi plenice), politično nekorektna (ker je politika ena velika packa in ima nedoumljive norme, ki so vse prevečkrat povsem skregane z preprosto logiko bivanja) in sem kruto iskrena vendar držim jezik za zobmi in zato je možno shajati z mano, vsaj večino časa in z tistimi potrpežljivimi, ki imajo konjsko močne živce.
No, sem tudi zmerni pesimist (ker je res lahkotno opravilo mrščenje čela v kombinaciji z dvomljivim in nezadovoljnim skomiganjem z rameni) in kolerični optimist (ker je svet lep in čutim, da je potreben le miceni poriv, da se megalomansko kolesce mehanizma zgane!). In ja, sem kofeinski džanki, priznam.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Standardne vsakodnevne rutine ni, ampak moj povsem običajen delovni dan vsekakor sestavljajo naslednje reči: khm, khm skodelic kave ob katerih zagnano pišem to-do listke (in takoj zatem zmečem v ločene odpadke včerajšnje, neodkljukane to-do listke), več urnega ropota moje šivačke/likalnika/fotoaparata (ki se brezobzirno porazporedijo od jutranje dopoldanskih ur do pozno nočnih ur), avtomobilskega cijazenja, ždenja pred računalnikom, izvrševanja gospodinjskih opravil (ki hkrati služijo večim namenom in so bojda blagodejni relaksacijski ventilčki za dušo), španciranja (selektivno gluhega in pretirano samosvojega) psa, peke kruha in kartanja.
So pa še prazniki, dopust in posebne priložnosti, takrat pa je na vrsti hedonistični kaos!
Predstavi nam prosim tvoje male prijatelje iz blaga. Kako ste se spoznali, kako so zaživeli?
Precej so živahni in glasni in tiste strašno radovedne sorte. Premalo prostora imajo kot le ideje in kar nadležno zahtevajo svojo dogodivščino. Zato jih pač spustim iz vrvice, z nekaj pomoči šivačke in blaga (opranega, po možnosti takšnega, ki je že imelo predhodno življenje ali pa je novo, in je iz naravnih surovin). Ker so tako suvereni, je nuja, da so tudi edinstveni, torej unikatni.
Ugotavljam, da smo zdaj, po trmastih začetniških mukah in polžjem ritmu dela, že kar vpeljani v ta kreativni proces. Je pa res (in to iskreno priznam), da je zelo malo vode preteklo odkar zmorem vsaj približno spodobno skoz mašino potegniti šiv, pred tem je bil namreč čas, ko je bil opis mojih delovnih nalog bolj ilustratorsko usmerjen, kar pa se zaradi pomanjkanja samoiniciative ni najbolj izšlo. Šivanje je zame velik dril in tako delujoč izrazni medij mi trenutno zelo ustreza! Ampak, ker sem po naravi bolj nostalgične sorte, še vedno na vsake kvatre, malo počičkam po papirju.
Komu so namenjene tvoje male žverce, fantje in dekleta? Kako si predstavljaš njihove zgodbe, potem ko se ločiš od njih in dobijo nov dom?
Mislim, da najbolj in predvsem, otroškim dušam! V glavi si zamišljam, da so narejene za vse tiste, ki jih pač… pokličejo (tako ali drugače), da se začuti vabljiva energija in jih vzamejo k sebi ter jim poklonijo nov dom. Želim si, da s sabo prinesejo kakšen nasmeh in da jih otroci radi stiskajo. S tem namenom ta bitjeca (pa tudi ostale reči) tudi delam!
In še, mogoče ni ravno priporočljivo izdati, vendar jih med nastajanjem čaram. Zaželim si, da bi v svojih novih domovih/pri novih prijateljih slišale ogromno smeha in navihanosti, pa posrečena tuhtanja (obožujem lucidno otroško logiko!!!), pa konstruktivna pričkanja in podobno ter nikoli, ampak res nikoli, bile priča čemu hudemu. Seveda ne živim v pravljicah, le srčno upam, da so tam kjer se nastanijo, le radoživa in breskrbna otroška doživetja, ki rastejo in tkejo svoje spomine v ljubečih sredinah. Takšne misli mi dajejo največji zagon.
Kaj še drugače rada počneš, ko se Krakra delavnica zapre in šivalni stroj utihne?
Drži, moja draga šivačka in tudi ostali tehnično-mehanski kreativni kolektiv res utihne, jim ugodim z pavzo, jaz pa medtem rada (naštevam po naključnem vrstnem redu):
  •  vzgajam z ljubeznijo, po najboljših močeh in zmožnostih.
  • kuham (vegansko oz., če ne drugače pač vegetarijansko), perem (mmm, svežina), likam, sekam drva, pucam in pacam in spet pucam!
  • vrtnarim (to je, rinem po zemlji in z navdušenimi kriki strašim trenutno še mirkoskopske rastlinice ali pa se štorasto natikam na trne)
  • lutkarim
  • zelo rada potujem in si že vrsto let noro želim na Islandijo, pa vedno najdem kakšno prepreko (od okoljske ozaveščenosti zavoljo letaskega prometa do finančnega fedra), no letos je moja ljuba Islandija končno prišla k meni, sicer le kot prašni vulkanski delci, ampak ne dlakocepimo (toliko o potovanjih!)
  • obožujem knjige, to je ljubezen brez meja in preprek. Čeprav se je v tej ljubezni kruto pripetilo, da sem prešla iz »dve bukvice na teden« na »dejmo, vsaj ena bukvica na teden!« na »ni veliko časa, ampak bukvica na mesec or die!!!«, zato se upravičeno bojim, da sledi le še tisto strašno stanje, ko si na redko posajene dni v letu vzameš knjigo s police, čez čas še kakšno in še kakšno in jih potem (tedne kasneje) skesano pospraviš nazaj na polico, neprebrane. Oh knjige!
  • in še ena reč, ki jo redno prakticiram (zadnje čase tik pred spanjem, toliko da izenačim vse te pocukranosti sreče čez dan), študiozno se obremenjujem z grozotami sveta (prek vrste aktivistično usmerjenih spletnih strani in blogov le teh) in kot kaže, mi še dolgo ne bo zmanjkalo gradiva!
Imaš svoja najljubša spletna mesta? Jih deliš z nami?
Najpogosteje klikam po Etsy, Flickr, YT, vmes je še polna pest prej omenjenih ozaveščeno naravnanih strani, zadnje čase tudi po FB. Za mašenje luknjastih informacij in ostalega firbčnega raziskovanja pa je tu seveda ata vseved - Google.
Načrti in želje za prihodnost? (Zelo navijamo za Krakra blog, zelo glasno in zelo močno.)
Glede načrtov sem nekaj nakazala že pri to-do listkih, torej načrtovanje je fina reč in se pri meni na veliko dogaja, je pa izpeljava prepogosto težko breme za povsem prelene za izpeljavo. Kaj?! Ups, pa ne prelene, pre-zaposlene kot sem jaz, ki se strogo držim načela »kam pa pridemo, če bomo vsi požrešno ambiciozni?!«
Želje … seveda so, ampak tako zelo preproste in zelo realne, ker si kaj več oz. drugače kot že poklicno funkcioniram, niti ne želim, vsekakor pa je največja želja, da bi bila malenkost bolj produktivna oz. organizacijsko gospodarna z delovnim časom (in to bo kmalu, čutim na vodi, da bo - le še kolektivni omm mi manjka). Poleg tega se mi poklic indie crafter sliši zelo prima in se ga želim še nekaj časa držati!
Blog?! Kaj je to blog? Mislim, da kaj takega pri meni ne bi šlo dobro skozi … predvsem zavoljo tega, ker šele meseca maja odkljukavam decembrski spisek idej in opravil, poleg tega je vsekakor bolje prepustiti zadeve tistim, ki jih res obvladajo (in tukaj se intervjuvanka prijazno nasmehne in požmikne pepermintki K!).
Sedaj pa, kot obljubljeno, presenečenje!
~ KraKra giveaway ~
Trije med vami, ki se boste potrudili in napisali zgodbico o zaenkrat še neobstoječemu KraKra bitjecu iz blaga, boste dobili prav posebno darilce izpod Majinih rok. Vsaka KraKra igračka ima namreč svoje ime in zgodbico. To lahko preverite tule. Čas imate do naslednjega Peperminovega  intervjuja (hja, ne vem, kdaj bo:)! Z Majo pa se bova še zmenili, ali bova dobitnike izžrebali ali bodo nagrajene najbolj simpatične zgodbice. Sedaj pa...spustite domišljijo na pašo!

n i i r o . j e w e l l e r y

četrtek, 3. december 2009

Bodičasta igrivost morskega ježka, krhka struktura jesenskega lista, raskava površina obmorskega skalovja, vroča vdolbina vulkanskega kraterja so oblike in teksture, ki dajejo navdih oblikovalki, ki ustvarja nakit pod blagovno znamko Niiro.

Rosana R. Ceglar je iz oblikovanja diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Med študijem je delala v fabriki stekla na otoku Murano, kjer se je večinoma ukvarjala z oblikovanjem unikatnih vaz ter se nato specializirala za posebno tehniko brušenja stekla.


Ročni proces nastajanja vsakega kosa nakita je induktiven in edino vodilo je dolgotrajno filigransko prepletanje žice v edinstveno tkanino.

Z oblikovanjem unikatnega nakita se je Rosana začela ukvarjati po prihodu v Slovenijo. Nastala je njena blagovna znamka Niiro Jewellery. O svojih začetkih in vzgibih Rosana pravi, da jo je narava s svojo organskostjo in urejenim mikro svetom tako zelo fascinirala, da je želela s tehniko iregularnega pletenja tak svet prenesti na svoj nakit.

Zaradi prosojnosti strukture se izdelek očesu kaže kot krhek in lahkoten a je hkrati na otip kompakten in obstojen.

Z navdušenjem nad dejstvom, da lahko s takšno iregularnostjo pletenja uspe ustvariti izdelek, ki je izpopolnjen, deluje pravilno in urejeno, tako kot je taka narava, so prihajale tudi nove ideje, novi nenavadni materiali in tehnike.

S svojim nakitom želi Rosana povedati in dokazati, da popolnost narave lahko funkcionira tudi v današnjemu sodobnemu in kaotičnemu načinu življenja in da se z enostavnimi stvarmi lahko naredi marsikaj. Z uporabo preprostih materialov (kot je žica) se želi prilagoditi duhu časa in svoj nakit posveča sodobni ženski, ki stremi k svežem in edinstvenem modnem dodatku.

Zahvaljujoč se bakreni ali srebrni žici, ki kljub voljnemu upogibanju suvereno nosita strukturo in ohranjata zadano obliko, se izdelki ponašajo s prefinjeno ekstravagantnostjo.

Rosana pa ni omejena zgolj na en material, žico, ustvarila je namreč tudi kolekcijo nakita iz plastike, kmalu pa bomo lahko občudovali tudi njene izdelke iz srebra in papirja.



Več o Niiro Jewellery na spletni strani, pokukajte pa še na zanimivo spletno prodajalno Not just a label.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.