SLIDER





KOLEKTIV 22 • SVETLO PRAŽENA KAVA IZ VASICE POD STOLOM

četrtek, 31. avgust 2017

Pod 2236 metrov visokim Stolom že dobro leto diši po kavnih zrnih, ki jo v svoji pražarni skrbno praži in v lične paketke z napisom Kolektiv 22 shranjuje Polona Burnik. Dekle, ki se je v kavo in vse, povezano z njo, zaljubila tam nekje pri dvanajstih, lahko bi rekli, da na prvi požirek. Morda pa je ta ljubezen vzklila že leta prej, ko je bila še majhna in je z občudovanjem opazovala mamo, ki se je ob jutrih ličila za v službo in srebala kavo. "Zdelo se mi je tako fino, tako odraslo." Tudi drugače so se v njihovi družini pogosto družili ob kavi, Poloni pa so še posebej ljubi kavni rituali, povezani s staro mamo.

POKLON STARI MAMI TONČKI

"Večkrat nam pove zgodbe izpred mnogih let, med drugim tisto, kako je mojo mamo pošiljala k sosedi, naj jo povabi ‘na bencin’," pripoveduje Polona, ki staro mamo obišče vsak konec tedna, jima skuha kavo, stara mama pa speče piškote. Stara mama Tončka je tudi navdih blagovne znamke svetlo pražene kave Kolektiv 22, ki jo Poloni pomaga voditi brat Gaber. Številka v imenu je namreč poklon prav njej, saj je bila rojena leta 1922. 

Polona je sprva sanjarila o svoji kavarni. Nekoč, morda čez 10 let, si je mislila. A še prej se je zgodila pražarna. "K sreči imam ob sebi brata, ki se mu nič ne zdi nemogoče. Pražarna je bila pravzaprav njegova ideja, jaz pa sem bila takoj za." In sta poskusila. Polona je pred letom dni spražila prvih nekaj kilogramov kave, Gaber pa ji je pomagal z vizijo, spletno stranjo in bolj poslovnim delom ustvarjanja lastne znamke. 

UŽITEK, DRUŽENJE IN "CELA ZNANOST"
Čeprav za praženje ne potrebuješ drugega kot surova zrna kave in pražilnik, je praženje kave pravzaprav "cela znanost", in Polona se zaveda, da je še na začetku svoje pražarske poti. Tako je šele po letu dni preizkušanja in učenja svojo kavo ponudila tudi drugim. Z veseljem posluša tudi zgodbe in nasvete ljudi iz "kavnega sveta", saj se od vsakega lahko nekaj novega nauči o kavi in njeni pripravi. 
JE KAVA BOLJ KOMPLEKSNA OD VINA?
Sama ima najraje kiselkast, saden okus svetlo pražene kave. Večina slovenskih kavarn kupuje temno pražena kavna zrna, zato se je odločila, da bo pražila nekaj, česar pri nas še ni veliko. "Želim si, da bi ljudje dali priložnost tudi tovrstno praženi kavi, saj je res odlična in ponuja malo morje okusov; kava je namreč bolj kompleksna od vina." Trenutno pod žigom Kolektiv 22 najdemo dve vrsti kave: ena je iz Vzhodnega Timorja, druga pa ekološko pridelana iz Peruja. Obe sta 100% arabica.

NA VREČKI ODTISNJENA GORA
Podobo belih kavnih vrečic, ki sta jih P & G izbrala zaradi želje po čim preprostejši podobi, dopolnjuje zanimiv logo. Sestra in brat sta izbrala Stol, goro, pod katero sta doma in kjer pražita kavo. Gaber je razmišljal, da bi goro upodobili s trikotniki, prijateljica Tanja Pleša pa je podobo še poenostavila, črko O v besedi kolektiv pa oblikovala v kavno zrno. 
Logo na vrečke ni prilepljen, ampak odtisnjen s štampiljko, ki so jo izdelali s pomočjo RogLaba. Polona vsako vrečko poštemplja sama. "Vidi se, da ni popolno, vendar mi je to všeč."

VSAK MESEC PAKETEK KAVE V NABIRALNIKU
Kavo lahko za zdaj kupimo v spletni trgovini, kjer se lahko nanjo kar naročimo in vsak mesec prejmemo paketek sveže pražene kave kar v poštni nabiralnik. Najdemo pa jo tudi "na terenu", v Ljubljani v bistroju Robin Food na Resljevi, v Radovljici pa v baru Šmeks Lounge
"Za zdaj sva še čisto na začetku in pomembno se nama zdi, da ne hitiva in skušava ponuditi kakovost pred količino." Čeprav imata tudi velike in daljnosežne želje, je za zdaj njun prvi cilj ta, da bi bistroji in kavarne, ki poudarjajo in strežejo lokalno hrano in pijačo, ponujali tudi kavo Kolektiv 22. 

Za konec pa še to. Z družino in mamo Tončko pa je povezan še en detajl. "Pri nakupu vrečke kave vsak prejme zahvalno kartico, na kateri je tudi kratka pesem ali del pesmi. To pa zato, ker mi je poezija poleg kave nekaj najlepšega na svetu," zaključi Polona, ki jo je prve pesmi naučila prav stara mama. 
_______________________________________________
KOLEKTIV 22

Foto: Petra Sodja in Tjaša Kikelj

PIRATE PIŠKA • KAR IZDELAM, JE DEL MOJE OSEBNE ZGODBE

torek, 29. avgust 2017

"Začetki so bili precej naivni, mogoče celo romantični,« pravi Tjaša Križnar, mlada oblikovalka, ki je pod svojo znamko začela ustvarjati brez načrta, zgolj s strastjo do handmade izdelkov in željo, da začne izdelovati nekaj svojega. Njena PIRATE PIŠKA letos praznuje petletko. Pet let, v katerih se je ustvarjalka precej naučila, kot pravi, največ zagotovo iz napak in padcev.

"Naučila sem se, da je dober izdelek le majhen del zgodbe in da je trženje tisto, kar zahteva največ dela. In tu se pri meni pojavi težava, saj sem v osnovi oblikovalka/izdelovalka. Ne zanimata me trženje in promocija, rada bi, da produkti govorili sami zase. Vendar je tako razmišljanje (žal) neumno, žal živimo v času, ko to ni dovolj."

Neizogibni marketinški plati ustvarjanja lastne znamke navkljub njen pogled na dizajn in izvedbo ostaja enak. "Preprosto ne morem iz svoje kože in še vedno verjamem, da je handmade tisto, kar dela moj brand poseben in unikaten."
ZA IZDELKI STOJIM S SVOJIMI PRSTI, S SVOJIMI ROKAMI 
Že na začetku se je osredotočila na dvoje: na izdelovanje nahrbtnikov ter tiskanje svojih ilustracij na majice, puloverje in vrečke (tudi na nogavice!) v sitotiskarski tehniki. "To občasno dopolnim z značkami, nalepkami, še bolj občasno naredim tudi kakšen fanzine."

Glavne tehnike njenega ustvarjanja so torej ilustracija, sitotisk in šivanje. "Vse tri me na svoj način izpopolnjujejo, največ mi pomeni ravno ta dotik na vseh mojih izdelkih. Tega ne bi rada izgubila ali predala nekomu drugemu. Za svojimi izdelki stojim s svojimi prsti, s svojimi rokami."
NEKDAJ DEDKOVA DELAVNICA, DANES ODPRT KREATIVNI PROSTOR
Tjaša je pred leti dedkovo delavnico preuredila v Pirate Piška studio, ki je postal zelo pomemben del njenega vsakdana. Tam ustvarja, tiska majice in šiva nahrbtnike, tam pa se ji občasno za krajše ali daljše obdobje pridružijo tudi drugi ustvarjalci. "Plac je velik in prostoren, odprt je za takšne in drugačne, tudi zunanje, projekte. Vajb je kreativen, k temu pa sigurno pripomorejo tudi art, filmski ali glasbeni plakati po stenah, knjige, zini in še vse male stvari, ki prostor naredijo zanimiv in hkrati domač."

V delavnici ji družbo dela tudi muzika – »nekaj, kar je že od nekdaj prisotno v mojem življenju, prav tako pri ustvarjanju.« Kar nekaj je albumov, ki si jih rada zavrti, a za vas, Pepermintove bralce, je sestavila playlisto pesmi, ki jo na tak ali drugačen način povezujejo z ustvarjanjem, delavnico, Pirate Piško. 

  1.  Björk - Army Of Me
  2.  Dub  Trio (feat. Mike Patton) - 02 Not Alone 
  3. Massive Attack - Angel
  4. Death Grips - Get Got 
  5. Wu-Tang Clan - C.R.E.A.M. 

IZDELKI IN MOTIVI, KI GOVORIJO SAMI ZASE 
Tjašine ideje za nove izdelke ponavadi pridejo same od sebe, saj jo zanima in navdihuje veliko stvari. "Povečini so ideje precej kompleksne, vendar jih želim do končne realizacije izčistiti do točke, da lahko govorijo same zase, brez moje dodatne razlage. Kljub temu pa sem zelo vesela, če si kdo vzame čas in me vpraša, kaj me je pri določenem izdelku inspiriralo in ponavadi so ljudje kar presenečeni, ko povem ali napišem blog post o zgodbi iz ozadja. Spet druge ideje pa zahtevajo tudi precej raziskovanja, tako kot npr. zadnja kolekcija majic /Platonik/, ki je zelo konceptualna in kjer sem inspiracijo črpala iz zelo različnih virov, kot so platonska telesa, planeti itd."

(P)OSEBNA LINIJA MAJIC /PLATONIK/
T-shirti so ob nahrbtnikih (tudi o njih v nadaljevanju) najprepoznavnejši izdelek z etiketo Pirate Piška. "Ideje za motive pridejo zelo spontano in iz čisto osebnih vzgibov. Vse kar na koncu odtisnem na majice, je del moje osebne zgodbe. Zadnja kolekcija /Platonik/ je zelo osebna, koncept je sicer nastajal par let, a so bile končne ilustracije odraz tega, kar se mi je dogajalo zadnjih nekaj mesecev."

Linija /Platonik/ je posebna tudi zato, ker je prva, ki je natisnjena na majice, prijazne do okolja in delavcev tekstilne industrije. To so fair wear majice iz stoodstotnega organskega bombaža. Tjaša je tudi pri embalaži in razpošiljanju majic razmišljala celostno, s pozornostjo na vsak detajl, saj je tudi klasične, s plastiko oblazinjene kuverte, zamenjala s kartonsko embalažo, ki je primerna za reziklažo. 

JESENSKA SLOVESA IN NOVOSTI
Medtem pa v delavnici že nastajajo novi nahrbtniki, ki so nadgradnja /black on black/ canvas backpacks in bodo prav tako izdelani iz vodoodbojnega materiala. "Z novimi nahrbtniki želim iti korak naprej, saj se s 5-letnico poslavljam od basik in palma nahrbtnikov.  Z izdelavo teh preprostih nahrbtnikov sem začela leta 2012 in po petih letih čutim, da se od njih lahko poslovim in nadaljujem z novimi. Obračam nov list in veselim se vsega kar bo to prineslo."
    
SaveSave

KAM NA KAVO • KAVARNA SPIN NA KOZINI • ZAVOJ NA POTI PROTI MORJU

ponedeljek, 28. avgust 2017


Tokrat vas na virtualno kavo vabim na Kozino, mestece, mimo katerega se peljemo iz notranjosti države proti morju. Od letošnje pomladi obstaja razlog več, zakaj na izvozu zaviti z avtoceste in se zapeljati do Kozine, saj na vogalu novega nakupovalnega kompleksa najdete krasno opremljeno kavarno SPIN. Zasnova notranje opreme lokala je delo primorske arhitektke Sanje Premrn, ki sem jo tu že predstavila, tudi tale objava pa je kar dolgo čakala v Pepermintovih osnutkih. 

Kot pravi Sanja, je bilo vodilo pri snovanju podobe kavarne ustvariti prijeten ambient za pitje kave pred nakupi ali po njih (no, ali vmes, če potrebujete oddih in svežo energijo). Odprt prostor z visokim stropom so navidezno znižali tako, da so čezenj prepletli kasete, strop in inštalacije pa pobarvali v črno. 

Temnemu stropu nasproti stojijo svetle stene, tla in pohištvo. Vse pohištvo je izdelano iz svetle brezove plošče, ki jim arhitektka pripisuje "skoraj svilnat lesk". Izbrala jih je ne le zaradi prijetnega videza, temveč tudi zaradi mehanskih lastnosti lesa. Tanki elementi namreč ustvarijo lahkoten interier.

Tiste površine, ki niso oblečene v les, so obložene s keramiko v vzorcu ribje kosti, ki se ponovi na nekaterih stenah in tleh. Mreža, ki ga na stropu ustvarjajo lesene kasete, se nadaljuje na zadnji steni točilnega pulta in pa nad njim - nastale so police za vse, kar kavni bar potrebuje. 

Vhod v toaleto je skrit za lesenim koritom z zelenimi sobnimi rastlinami, ki prostor nevsiljivo pregradijo. Pred njim je lounge otoček z nizko mizico in počivalniki. Prostor definira tudi preproga, ki pomaga ublažiti zvok (če se preveč zatopite v klepet) in tako poskrbi za močnejši občutek intime.

Vzdolž okna in desno od točilnega pulta stoji visoka miza z barskimi stoli, katerih sedalo je prav tako izdelano iz vezane brezove plošče. Miza se neprekinjeno nadaljuje v nizko klop in doda še en poseben detajl več temu svetlemu, vabljivemu prostoru, ki se mu nikar ne izognite, ko se boste prihodnjič vozili proti morju. 

_____________________________________________________________________
SaveSave

FEKK • SVEŽ NABOR KRATKIH FILMOV V LJUBLJANI



Danes se v ljubljanski Kinoteki s prvimi projekcijami začenja letošnja izvedba Festivala kratkega filma FeKK. O njem je več povedala Bojana Bregar, soorganizatorka in selektorka slovenskega tekmovalnega programa, svoj oblikovalski prispevek pa je opisal tudi avtor prenovljene festivalske podobe Jan Virant, s katero otvarjam tudi sveže objave na Pepermintu. Akcija!

KAJ JE FEKK
FeKK je mlad, a ambiciozen festival, na katerem zdaj že tretje leto skrbimo, da se kar čim večjemu občinstvu približa medij kratkometražnega filma, se pravi, predvajamo samo filme, ki so dolgi do 30 minut. Med njimi je veliko študentskih filmov ter filmov mladih avtorjev, seveda pa obstajajo tudi režiserji, ki se tej formi posvečajo skozi celotno kariero, saj kratki film omogoča posebno svobodo filmskega izraza, seveda pa ima tudi svoja posebna pravila, in tako še zdaleč ni takšna »skrajšana verzija celovečerca«, kot si ljudje včasih predstavljajo.


Zgodovina FeKKa se je pravzaprav pričela z nekim drugim festivalom. Osnovna ekipa se je formirala kot slovenska sekcija mednarodnega festivala kratkega filma K3, ki je imel glavni »štab« v Celovcu, ampak smo dokaj kmalu ugotovili, da je ta okvir za vse naše želje in načrte preozek in da bi bilo bolje, če se osamosvojimo. Avgusta 2015 smo tako izpeljali prvi FeKK, z ločenima tekmovalnima programoma slovenskih in mednarodnih (ex-yu) filmov. Vmes smo z isto ekipo začeli delovati tudi kot Društvo za uveljavljanje kratkega filma Kraken, in tudi izven festivalskega okvira pričeli z organizacijo programov, raznih prireditev, predavanj. ekipi smo zagotovo vsi navdušeni nad filmom, nekateri se s tem ukvarjamo tudi profesionalno, na različnih področjih; smo filmski kritiki, režiserji, snemalci, producenti ... 

PO KAJ NA FEKK
Od prve edicije dalje je eden naših glavnih ciljev ta, da v enem tednu, na enem mestu združimo najboljše, kar lahko ponudi to kulturno-geografsko okolje, po čemer se tudi razlikujemo od ostalih festivalov. V ta namen se na našem sporedu bohotita dve tekmovalni sekciji  - prva je posvečena kratkim filmom domačih avtorjev, druga produkciji iz širše balkanske regije. Ampak pri tem se program šele dobro začne. V sekciji FeKKstival, kjer gostimo druge mednarodne festivale, bomo letos dobrodošlico izkazali finskemu festivalu kratkega filma Tampere, ki je eden od petih največjih evropskih festivalov te vrste in ki se bo predstavil z naborom najboljših filmov iz zadnjih let. Zelo smo ponosni tudi na retrospektivo portugalskega režiserja Miguela Gomesa, ki je znan po odličnih celovečercih Tabu in trilogiji 1001 noč, mi pa bomo pokazali njegove kratke filme in to na filmskem traku, kar je poseben zalogaj. Fina zadeva bo tudi program kratkih iz nabora Evropskih filmskih nagrad, ki so tak old world ekvivalent ameriških oskarjem. Pozabiti ne smem na polnočni program VHS bizarnosti Everything is terrible, pa posebni izbor filmov »East of Eden«, ki prinaša kanček vzhodnoevropske eksotike in nenazadnje tudi na dokumentarne filme Luksuz delavnice iz Krškega, ki so tudi z nami že od začetka ... Če še kdo bere na tej točki, potem mu velja čestitati in ga v isti sapi povabiti tudi na letošnjo okroglo mizo, ki se bo šibila pod težo uveljavljenih gostov, ki bodo s poslušalci delili nasvete glede prijav na festivale. Da si pa od vsega tega oddahnemo, bo na predzadnji dan,v petek, organiziran že legendarni (no, skoraj) FeKK party z mikavnim naborom DJ-ev. Celotni program, z lokacijami in naslovi si lahko pogledate na spletni strani

Pa še čisto zadnja stvar: vstop na (skoraj) vse predstave je brezplačen.


ŠE NEKAJ O SVEŽI PODOBI FEKK
Haha, res je sveža! :) Avtor letošnje podobe festivala je Jan VirantZa komentar letošnje FeKK podobe pa sem vprašala kar njega samega, in pravi takole: Za glavno podobo festivala sem si zamislil ilustrativen prikaz predmetov oziroma užitkov, ki se jim predajamo pretežno poleti (čas festivala) in imajo kratek rok trajanja (tako kot kratki filmi). Tem sem v drugi fazi dodal vizualni element, ki asociira na film in tako dobil končne ilustracije. V procesu načrtovanja smo se skupaj odločili, da ne potrebujemo serije ilustracij in na koncu je zmagavalka postala sladoledna lučka. Iz klasičnih sladolednih okusov izhajajo tudi letošnje festivalske barve - jagodno rožnata, borovničevo modra in vanilijino rumena.

Pravi, da se je neizmerno zabaval ob oblikovanju letošnje podobe, ter da je videti, da smo se mi tudi, kar lahko samo potrdim. Malo se bojim, da nam bo zmanjkalo značk in promo materiala že v prvih dneh. Zato pa si lahko vsi, ki vam je podoba festivala všeč, z naše spletne strani brezplačno prenesete ozadja za telefon! Pa se vidimo na FeKKu!


ANA MARAŽ • ČRTE IN PODOBE OD TAM, KJER PIHA BURJA

nedelja, 19. marec 2017


Ko sem pred sedmimi leti na Pepermintu prvič predstavila ilustratorko ANO MARAŽ, ki smo jo takrat blogerji in občudovalci lepega spremljali na krasnem blogu talking to volcano, sem imela navado ob zaključku Pepermintovih vprašalnikov intervjuvance v mislih postaviti v prihodnost in jih vprašati, kje se vidijo čez nekaj let. 

Predvsem si želim, da bi bila moja prihodnost prežeta z ustvarjalnostjo. Želim si, da bi lahko živela od svojih del, pred tem seveda še uspešno diplomirala in se čim prej preselila v skupen domek s svojim najdražjim. Sanjsko bi bilo spet potovati v skandinavske dežele in se naučiti veliko novega.

Zgornje vrstice so Anin odgovor na to, priznam, zares neizvirno vprašanje. A izkazalo se je, da čez sedem let vse prav pride, tudi klišejska vprašanja. Zaradi neklišejskih odgovorov, kajpak.  Ob reprizi intervjuja sem tako gostjo prve Pepermintove objave v letu 2017 najprej spomnila na njene tedanje besede.

"Bilo je ustvarjalno, predvsem pa pestro in polno izzivov," danes pravi rdečelaska iz Vipavske doline, ki je medtem diplomirala, si tudi zares ustvarila dom in dvakrat postala mama. O severnih deželah še vedno sanjarijo, le da so zdaj v potovalne načrte vključene tudi otroške želje. Hiša Muminov, na primer. 

Ana, ki ni le likovna mojstrica, temveč tudi čarodejka lovljenja vsakdanjih momentov v fotografski in telefonski objektiv - le poglejte na njen IG! -, je po diplomi dve leti poučevala likovni pouk in umetnostno zgodovino, svoje ustvarjanje pa v lovljenju novega ritma vsakdana postavila na stranski tir. Povsem drugače je bilo v študentskih letih, ko je lahko nemoteno ustvarjala, takrat morda še brez zavedanja, kakšen luksuz je to.  Ni tako prav pri vseh, ne le pri ustvarjalcih? 

A s prihodom otrok je, opisuje Ana, "iskanje časa za ustvarjanje spet postal svojevrsten izziv, in če povem po pravici, še danes iščem ravnotežje med obema sferama." Pa je na poti do danes kaj - ko gre za njen ustvarjalni slog - opustila, pozabila, zradirala? "Težko rečem. Mogoče sem šla globlje v minimalizem, tam nekje so se izgubili tudi stavki, ki so takrat precej spremljali moje delo ... te malo pogrešam, mogoče se prikradejo nazaj." 

Maraževa nas je nekoč spravljala v dobro voljo, melanholijo in sanjarjenje s svojimi kombinacijami risbe in besede. Neredko jih je, vsaj delček njih, obarvala turkizno. In čeprav so danes so njena dela morda manj barvita, v njih ohranja ta preprost navdih, te drobne stvari in detajle, ki jih obarva s črtami, oblikami, kontrasti.

Premalo časa je bilo za kakšne večje projekte, se nazaj ozira sama in s svojimi besedami, zato so dela mogoče bolj razdrobljena, malo tu, malo tam, morda pomensko nimajo rdeče niti in gre bolj za fragmente. Vsekakor odraz življenjskih okoliščin, doda z nasmehom.

Doma je tam, kjer piha burja. Zanima me, ali pokrajina, sredi katere prebiva, vpliva na njeno delo. Ali kaj pogreša Ljubljano in njeno živahnost? "Ja, burja! Šele med študijem v Ljubljani sem ugotovila kako zelo jo imam rada. Res zna biti divja in neizprosna ampak prevetri človeka do jedra in odpihne vse slabo. No, zdajle malo romantiziram, ampak odmaknjenost mi ustreza. Ljubljana je blizu, všeč mi je njen vrvež, ampak samo za dan ali dva, potem me že motijo promet in gužva in izguba časa med točko a in točko b." 

Meni, da okolje, v katerem živimo, vsekakor vpliva na  posameznika. Morda ne toliko na ustvarjalni slog, kot na to, kar nam je tako samoumevno in lastno, da tega niti ne opazimo. 

Zase in pod svojim imenom ustvarja in prodaja (klik v njen e-shop!) predvsem ilustracije, kolaže in printe z raznolikimi motivi, prisrčnimi vsakdanjimi predmeti in živalmi. Lani je sodelovala tudi pri oblikovanju ovitka albuma benda Mart, za katerega je pred kratkim prejela tudi priznanje festivala Tresk. Ilustrirati pa si želi tudi knjige. "To sem si vedno želela in upam, da se najdeta priložnost in čas za to."

Poznamo pa jo tudi po sodelovanjih, med drugim s slovenskima blagovnima znamkama Vila Malina in ooh noo. Oba projekta je zakrivil Instagram, kjer sta Urška (Vila Malina) in Nina (ooh noo) videli Anino delo in jo povabili k sodelovanju. Anine ilustracije tako krasijo ovijalni papir, kartice, beležnice, posteljnino in še kaj.
Vse fotografije so delo Miloša Miloševiča
"Ker so izdelki obeh znamk vrhunsko oblikovani in izdelani, si jemljem v veliko čast, da jih lahko krasijo moja dela," pripoveduje in doda, da h krasnim občutkom prispevajo predvsem odzivi ljudi, ki izdelke uporabljajo v vsakodnevnem življenju, na svoj način, v svojih kontekstih. "Posebna sreča pa je položiti otroka v posteljo, v kateri rjuho krasi tvoja ilustracija." 

Kaj pa čez novih sedem let? "Kot bi v šali rekel moj tata: Niti policija ne ve. Hahaha." 

Preverim takrat, velja?

Ano in njena dela lahko v prihodnjih tednih ujamete na kar dveh skupinskih razstavah. V Lokarjevi galeriji v Ajdovščini na razstavi novih članov DLUSP Mozaik 2017 (24. marec) ter v Mestnem muzeju Idrija, kjer bo od 6. aprila na ogled razstava Sekcije ilustratorjev ZDSLU. 

MINI PEPERMINTOV VODNIK • PRAVLJIČNA & PRAZNIČNA RADOVLJICA

ponedeljek, 05. december 2016

Poznam točno tri ljudi iz Radovljice in nihče med njimi mi ni nikoli povedal, kako lepo je to mestece. Ko se s pomočjo zemljevida na telefonu in po parih nepotrebnih ovinkih vendarle znajdeš pred ozko uličico, vhodom v stari del mesta, in stopiš v pravljico. 

Ko sem zadnjič pri delu med brskanjem po fototeki naletela na fotografije praznično okrašene Radovljice, sem si rekla, da ta december preverim, če je zares tako lično okrancljano. Ker pri okrašenih mestih sem jaz bolj za klasiko in bele lučke, ne pa za gužvo, pisane ulomke in galaksije. Ko se boste torej peljali v Avstrijo na štante, s sladkorjem oblite mandlje in kuhančka, se ustavite še tule.
O Radovljici vem, da ji rečemo tudi Linhartovo mesto, da ima zelo sladek festival in da je kraj srčkov, tistih iz lecta. Pa da je iz Radovljice veliko dobrih plavalcev in da je čisto blizu do Bleda in okoliških planin. Kaj dosti mi na pozno nedeljsko popoldne niti ni uspelo raziskati, sem pa pojedla najdražji kos štrudla v življenju, da sem si vsaj malo ogrela nos in si ogledala, kako v Lectariji nastajajo izdelki iz lecta.  
Sem pa zato pogledala prav vsako hiško, vsak detajl na fasadah in prav vsa vrata, okrašena z venčki in smrekovimi girlandami z obveznimi rdečimi srci in pentljami. In antikvariat, deloma preseljen na uličice in zidove hiš, me je presenetil in očaral.
In potem, ko prideš čisto do konca trga, te za vogalom čaka pročelje cerkve svetega Petra. 
Potem se je že toliko stemnilo, da sem se obrnila nazaj in ujela trenutek, ko so se prižgale lučke. In čez minuto mi je mrknil iphone. Radolca, se še vidiva!
Več o Radovljici in njenem prazničnem dogajanju lahko preberete tule.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.