SLIDER





p e p e r m i n t k i
Prikaz objav z oznako p e p e r m i n t k i. Pokaži vse objave

POGRINJEK / BREZA

nedelja, 30. december 2012

Breza, najbrž moje najljubše drevo. Drugačno, nežno, z drobnimi vejicami, ki so kot lasje. In seveda z najbolj lepim lubjem. Mlade veje so bele, z redkimi sivimi lisami, medtem ko je lubje na deblu razpokano od mnogih let in pokaže tudi svojo temno plat. Očiju sem dolgo težila, da mi razreže eno poleno in zadnjič me je na stopnicah res pričakala škatla s centimetrskimi kolutki. Aaaaa, kako je to lepo. Sem kar en pogrinjek naredila na zdaj že slavni dili pred hišo. Čeprav samo za nekaj fotk. Ampak jaz bi to počela kar naprej :)

NA OBISKU: PRI MENI

nedelja, 9. september 2012

Well, če bi kdo slučajno zataval v to stanovanje in bi vsaj enkrat v življenju zataval tudi na Pepermint ... No, bi v momentu vedel, da tu živim jaz. Se vam ne zdi? Preseljena sem dober teden in že prvi večer sem se med temi stenami počutila domače. Ko me je čez nekaj dni klicala mami, kako je, sem ji rekla: "Sej veš, svoje servetke imam zložene in same lepe šalčke ..." Jp, vse te male in velike stvarčice, ki sem jih kupovala in zbirala v minulih letih, na potovanjih ali kar tako, med slučajnim obiskom trgovine, so dobile svoj namen in prostor. Da o raznoraznih DIY-projektih niti ne govorim :) Vedno sem imela rada take detajlne fotke drobnarij v stanovanjih, pisarnah, ateljejih. Ogromno povedo, ne da bi razkrile vse ali preveč. In čeprav bi lahko bil čuden občutek deliti svoj (še vedno drugi, kajti moj dom je tam, kjer je moja otroška soba) dom, se mi zdi to kar nekako samoumevno.

Naporen mesec je za mano. Ampak zadnji teden ... je bil eden najboljših tednov sploh.

PALAČINKE Z MARMELADO, TE PA ZMERAJ VSE POJEM!*

ponedeljek, 13. avgust 2012

Uf, te fotke so stare že najmanj dva tedna, če ne celo tri. Ne vem, če obstaja kdo, ki ne mara palačnik in tudi jaz jih obožujem. Z marmelado. Kategorično pa zavračam palačinke s čokolado, smetano in kajvemčim. Pri palačinkah sem za oldskul. Testo vedno delam na blef in te so bile kljub polnozrnati moki, s katero sem jih delala prvič, kar fine. Hm, no, zdaj sem pa lačna!

*moja najljubša kaseta iz otroštva, Tinko Polovinko na eni + Slonček Jakonček na drugi strani.

DESKA + POTONKE

ponedeljek, 18. junij 2012

POTONKE + ŽAJBELJ + LILIJE
Naslednji konec tedna bom spet doma in včeraj sem izvedela, da imamo piknik v Lazu. Piknik v Lazu je najlepši dan v letu. To pa je šopek izpred dobrega tedna, ko sem ždela na deski in fotkala za revijo. In potem sem fotkala še malo zase, ker potonke je treba vsako leto znova (klik+klik) ovekovečit in jim dat častno mesto na Pepermintu.

LONDON / BETKIN DŽUBILI

ponedeljek, 11. junij 2012

Obiskati London prav v obdobju praznovanja Betkinega diamantnega džubilija je bilo prav posebno doživetje. Tko no, ko se nad tabo svetlikajo ognjemeti, množica, ovita v barve britanske zastave, poje, in nimaš kaj, še ti pritegneš God Save the Queen, čeprav znaš samo refren (študije pa kažejo, da tudi Britancem ne gre dosti bolje:). In ponovno smo se zaljubljale v Harryja, komentirale Katine oblekce, vsak večer v hotelski sobi na BBC News preverjale, kako kaj princ Philip in njegov mehur in malo šmrkale ob dokumentarcu o Williamu in Dianinem pogrebu. Britanci so patrioti, ne le, ko gre za fuzbal, olimpijske in kriket. In Betko imajo radi. In jaz, ki imam tudi sicer en softspot za evropske kraljeve dvore, sem šele ob vseh teh zastavah, razstavah, koncertih, čakajočih množicah (kljub dežju) in retrospektivnih prispevkih na TV, dobila občutek o veličastnosti kraljice Elizabeth II. Stara je bila toliko kot jaz, ko je prevzela krono, in bila je prelepa na tako poseben, dostojanstven in eleganten način. In še zdaj je. Tko, toliko o Beti in njenem džubiliju. Jutri pa sledi že bolj Pepermintasta izložbena objava :) V LDN namreč nisem šla zaradi jubileja, da ne bo kdo dobil takega občutka po tej uvodni objavi, hihi.

LONDON PACKING

petek, 1. junij 2012

moja uniforma zadnjega meseca :)
Uf, jaz res nisem dobra v pakiranju. Najbrž zato, ker tudi sicer nisem ravno biserček, kar se tiče reda v omari ... in kaj pa je drugega kovček/ruzak kot omara v malem. Vedno vzamem preveč s seboj, sploh stvari, ki jih nikoli ne rabim/oblečem, zato sem za tale London trip, ki se začne jutri, naredila dober plan. Ker nameravam domov prinesti veliko več kot pa odnesti tja, sem garderobo skrbno splanirala. Najbolj težak del mojega kufra bo itak Arči z vso svojo kompanijo. In glede na družbo dveh fashionable in zabavnih punc se obeta shop till you drop teden. V bistvu komičakam. Poležavanje v parku, kraljičin jubilej, stritstajl, štacune, galerije, muzeji, klubi, fotkanje, angleščina. V lovu za lepimi kavarnicami sem že naredila eno pinterest mapico, a zadnje dni nisem ravno pridno zbirala linkov. Torej vprašam vas: KAM V LONDONU, ČE SI PEPERMINT GIRL?

U MEĐUVREMENU

četrtek, 17. maj 2012

V četrtek (pred enim tednom) sem pometla naš balčkončič z razgledom na žerjave, ljubljanske hribčke, zvonike in antene, si skuhala en čaj, vanj vsula 6 kock ledu in se zleknila čez dva zložljiva stola. In čitala. Stripe, te taoldskul, se čita. In moja najljubša beseda v stripih je "u međuvremenu". Ne le, da me vedno znova nasmeji, po mojem mnenju nosi še toliko drugih pomenov, ki odlikujejo stripe. Kako te samo ti znajo v hipu prestaviti iz enega prizora v drugega in kot bralec povsem zaupaš toku zgodbe. Verjameš dvojno, sliki in besedi. Kokrkoli že, fino je bilo, cel paketek Blek-Zagor-AlanFord sem prebrala v dveh dneh.

SKOZI IVIN OBJEKTIV

sreda, 16. maj 2012

Pred kakšnim mesecem sem na intervju povabila IVO NOVAK, ki jo, sem prepričana, že vsi dobro poznate po njenih čudovitih fotografijah, ki jih deli na svoji v nulo dodelani, premišljeni in prelepi strani in iskrenem blogu. Dobili sva se v kavarnici, a še preden sva začeli s pogovorom ~ o poročni fotografiji, seveda ~ je morala Iva opraviti še en sestavni del intervjuja, fotografiranje. Vmes je prišla še po svoj fotoaparat, jaz pa sem se med čakanjem zaposlila s pregledovanjem zapisanih vprašanj, napisala nekaj opomb in, hja, že začela risati in pogledovati na uro, kje le sta se Iva in fotograf tako dolgo zadržala ... In potem s kotičkom očesa opazim Ivo, kako fotografira ... mene. Zgodba med mano in fotografiranjem res ni romantične narave, če fotoaparata ne držim v roki jaz, ampak kdo drug. Zato sem postala nervozna in se takoj uprla. Ko sem nato Ivo spraševala vse sorte o poročni in zaročni fotografiji in se je razgovorila (že to počne s takšnim žarom, da je kar neverjetno!) o procesu dela, sem nekje v kotičku misli že sumila, da bi se njej pa nekoč nekje pa res pustila fotografirati. Recimo, če se bom kdaj res poročila pa to. No, Iva me je tistega hladnega jutra nekajkrat vseeno uspela ujeti v objektiv. In čeprav sem na fotografijah jaz in sem sama sebi seveda čudna, sem po drugi strani točno taka. 

Iva, hvala ti še enkrat za pogovor in fotkice (kjub upiranju sem vesela, da jih imam:).

SPEACHLESS

nedelja, 13. maj 2012

Well, bom iskrena. Poleg tega, da mi je tale moja spletna stran v preteklih treh letih (ja, ravno te dni je Pepermint pihal svečke, kmalu pa boste nanj priklikali kar milijontič!) prinesla sama fina poznanstva, priložnosti, odkritja in še in še, mi polepšala marsikateri dan, me spodbudila k sprehodom in izletom z Arčijem v rokah, mi še bolj odprla oči in čut za lepo in nasploh pripomogla k temu, da vem, kaj rada počnem in sem kakršna sem ... mi je prinesla tudi veliko krasnih  materialnih reči. Darilc. Zahval. Pozornosti. In jaz to tako težko vzamem, kar vprašajte moje domače, kako sem v zadregi, ko me pričaka kakšen paketek. Ponavadi grem po hitrem postopku gor v svojo sobo ležat na posteljo in razmišljat, kako krasno je, da se nekdo spomni name kar tako in se spet znajdem v tem hecnem začaranem krogu razmišljanja o Pepermintu. Jaz sem ful čudna, verjemite :)

In potem se je v petek zgodilo nekaj zares hecnega, čudnega in lepega obenem. Posedali smo v Argentinskem parku in N. je skočila pozdravit neko dekle, ki je ostali nismo poznali. Čez nekaj časa obe pristopita in N. mi predstavi Tamaro. Že prej sem opazila, da to dekle nosi verižico Micica in čeprav ne nagovarjam neznanih ljudi, me je res imelo, da bi jo šla vprašat, kje jo je kupila. Ker ste najbrž že opazili, da do hrvaške znamke nakita gojim same simpatije, je bil moj plan en izlet do Reke in obisk studia. Nekoč. Enkrat ob priliki. Mogoče kdaj. Nooo, s Tamaro si seževa v roko, nakar reče, da ima nekaj zame in začne brskati po torbi. Ven potegne bel škrniceljček in mi ga poda. In kaj piše na njem? Micica. In kaj je notri? Ta preprelepa broška. 

Mislim, da so se mi takoj začele tresti roke in nič mi ni bilo jasno. Od kje ta punca, ki me prvič vidi in je čisto slučajno tam v parku, v torbi nosi nekaj zame, nekaj z Reke, nekaj od Doris in Stefana. Zame.  

 Zdaj pa ne vem več, kaj naj sploh še napišem. 
Doris in Stefano, hvala vam puno!

{in hvala vsem, ki veste, da Pepermint ni kar tko}

SPREHODIČ

nedelja, 1. april 2012

Prejšnji vikend sem šla na sprehod brez Arčija. Ta vikend sem ša z Arčijem, dodatnim objektivom, cekarjem in vrtnimi škarjami. To suho travo imam najrajši na svetu, čeprav skoraj vedno, ko ležim na njej:
a) na hitro vstanem, ker zaslišim kakšne šume iz šume (haha:)
b) na hitro vstanem, ker se mi zdi, da mi je nekaj zlezlo za obleko
c) na hitro vstanem, ker v vsej tej romantični samoti čisto zraven sebe opazim kakšne zajčje drekce ...
Ta vikend je bil ful lep. In spet sem preveč jedla. Šopkarila sem (pokažem čez teden) in nekaj malega ustvarjala. Jutri se začnejo modni trije dnevi, zato sem mičknu šivala. Če bom pridna in če boste vi pridni in če bo čas, bom s fešnuika tudi kaj fotoreportažirala. Skratka, kot ponavadi - superbizi teden je pred mano. Zdajle grem pa še 3 tekste spisat. Huh.

CRUBA DRESS

sreda, 21. marec 2012

Razmišljam. V zadnjem času pogosto slišim besede "čisto Katja stil", "tak pepermintast", "tako ti/zate"... In morda je res tako, da se je moj osebni slog končno le zbistril in postajam vedno bolj "jaz". In tudi vedno bolj črna, na žalost naše mami. Ampak po na eni strani so oblačila in slog oblačenja, na drugi pa ta moj pepermintast alterego, ki ga živim in ustvarjam v prostoru in na blogu. Nasprotje vsej črnini // moja najljubša temno roza, pikepikice, črte in vzorci, rože. Kokrkoli že, včeraj zjutraj sem ob zajtrku listala Trende od Financ in evo jo, ena "čisto zame" obleka. CRUBA oblikovalke Mire Becker. Nadlepa. Menda se najde v Nami. BZ, za točno to obleko pa (še) ne vem.

FLOWERS & CAKE

nedelja, 11. marec 2012

Na moji torti ni bilo tapravo številko svečk, ampak hukers, upihnila sem itak samo eno. Zvončke sem šla nabrat prav tja, kamor smo jih hodili nabirat vse otroštvo, le da sem se po toliko letih počutila, kot da kaj rabutam :) Takrat pa je bilo čisto samoumevno, da hodiš, se igraš in nabiraš zvončke na "tuji posesti". La la la, pomlad je v zraku, skrajni čas, da začnem pripravljati delovne liste za ekspedicijo Lokev. Otroci namreč ne pozabljajo. Ste imeli lep vikend?

POLOVIČKA DNEVA

četrtek, 1. marec 2012

Današnji dan je bil dolg in zapolnjen. Dela prost /razen večerne razstave - o njej jutri/ in tako lepo pomladen, da je kar bolelo. In tudi je. Dan, prelep za smrt, morda pa prav zato tako lep, da nam je v opomin. Zato bom rekla, da je bil ta dan prečudovit. Vsaj polovička. Tisti solo sprehod čez mesto, ko sva samo jaz in Arči in se igrava turistko. Ko nočem nikogar znanega srečat, ko se nočem ustavljat tam, kjer se nočem in ko se počutim kot duh. Ljubljana je majhna, a jaz se skrijem vanjo in ona skrije mene, če to rabim. In potem popoldne z mami. Na klopci v parku, na pijački ob reki, ob šetkanju po trgovinah. 
 
Angelček je pa za M. Nisva marala kemije, si me pa naučil, kaj je to čošak.

MAČICE IN SLEPICE

nedelja, 26. februar 2012

Najbrž je bilo lani prav ta čas, ko sem se podala na isto pot. Iskat mačice. Ko sem jih nabrala, v gozdičku našega otroštva, tam, kjer so pač vedno rasle, točno vem, kaj sem naredila. Odšla po poti in šla k mami in atu. Spomnim se, da smo se pogovarjali, kje še rastejo mačice v Dobcu in vem, da je ata povedal za en kraj, kjer so včasih rasle in vem, da sem rekla, da bom šla naslednje leto pogledat tja. Nisem šla, pozabila sem, kje je že bilo. Ampak leto je naokoli in naokoli je tudi dober mesec, odkar našega ata ni več. Nič nisem pisala o tem, nočem pisati o žalosti ... ampak če kaj, upam, da iz mojega bloga lahko začutite, kako rada sem doma, obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. In imam jaz rada njih. Od zmeraj in za zmeraj.

Kuhinja pri mami in atu je najbrž že od mojega najzgodnejšega otroštva moj najljubši kraj na svetu. In tam sem se vedno počutila kot otrok, kot vnučka. Tam sem spekla svoje prve buhteljčke, pila citronko s cukrom in najboljši čaj kar jih je, tam sem se kot minijaz skrivala v kotu pod klopjo, kot šolarka hodila intervjuvat mamo in ata, kako so živeli včasih, poslušala mamin brezmejni svet zgodbic, štorasto pometala tla, se bala luknje na tleh (in kevdra spodaj), kot velika punca pa hodila čitat Kmečki glas in z atom tret orehe (tega ata res ni rad počel, ker je slabo videl in naskrivaj sem pobirala luščine iz sklede z orehovimi jedrci:). In čeprav sem stara 25 in sem nadvse srečna, da mi je dano imeti stare starše pri teh letih, je bilo izgubiti ata najhujša stvar v mojem življenju. 

Ampak prepričana sem, da me je imel ata (tako kot vse nas) nadvse rad in vedel, da sem pridna punca. In jaz ne bi mogla biti bolj hvaležna in ponosna, da sem del družine, ki sta jo ustvarila z našo mamo. Del tako velike in tako povezane družine. In vsako leto bom še v snegu poiskala prve mačice in jih nesla atu na grob. Na lepem kraju je, ob njem je nizek zidek in jaz se kar zapeljem tja do majhne cerkvice in pokopališča v sosednji vasi in se malo pomenim z njim.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.