SLIDER





DIY: fabric tape

ponedeljek, 24. maj 2010

tole sem videla pri ez, ona pri mayi, ta pa pri kathrin. saj veste, kako vedno jamram zaradi papirnatih selotejpkov, a ne? in seveda sem se v hipu odločila, da si selotejpke iz blaga naredim tudi jaz.

P R I P O M O Č K I
peki papir + mekol + škarje + krep papirni lepilni trak + trakovi blaga

L E T ' S   D O   I T
lepilni trak nalepimo na peki papir. lepilni trak naj bo matiran, nikakor ne ta svetleči, saj se le tako lepilo in posledično blago sprime z njim. peki papir nadomešča spodnjo plast, ki jo bomo ob uporabi sproti lepili stran (kot recimo pri nalepkah).
na trak nanesemo lepilo. na mekolu sicer nič ne piše, da lepi tudi blago, ampak preverjeno ga. če ne pretiravamo s količino, lepilo tudi ne bo pronicalo skozi površino blaga. mekol je zakon!
nalepimo plast blaga. ker je večina blaga raztegljiva, vam odsvetujem pretirano napenjanje traku v želji, da bi ga čim lepše poravnali. ko se bo lepilo posušilo, se bo blago namreč skrčilo, selotejp pa nagubal, tega pa seveda nočemo. spljoh! vseeno pa z dlanjo iztisnemo morebitne zračne mehurčke med blagom in lepilnim trakom.
nalepimo še drug, tretji, četrti... trak blaga. najbolj lep je tak z gostim vzorčkom, da potem vsak odrezan košček pride do izraza. pa tudi barve seveda naredijo svoje.
evo jih, skoraj vsi moji trakovi med sušenjem. doma imam eno veliko škatlo vseh sort retro blaga in če sem do sedaj šparala tisti oldskul brezrokavniček in kiklco, sem za ta projekt brez milosti zarezala tudi v njiju, ha!

ko se trakovi posušijo, jih lepo naravnost obrežemo in previdno zavijemo v rolco. konce prilepimo z rjavim selotejpkom. takole, a niso luštni?

U P O R A B A
a zakaj bi jih sploh potrebovali, vas zanima? hja, recimo za zavijanje darilc, lepšanje paketkov, pisemskih ovojnic, lepljenje fotografij na zid/inspiration board...
seveda lahko izrežemo tudi kakšne druge oblike, ne le preproste trakce. moja prva izbira je seveda srčk. ;)
pa še ena gasilska. ;)
no, dve.
ah, možnosti uporabe so neskončne. zelo luškan, preprost in endvatri projekt! upam, da bom koga navdušila, da se ga loti še sam.

m a g d a l e n a ' 1 0

torek, 18. maj 2010

bila je mrzla deževna sobota, ko sva se z ninoleno iz LA odpravili proti daljnemu MB. brisalci so šibali sto na uro, avto pa s hitrostjo, prilagojeno razmeram na cesti, seveda. pri slovenskih konjicah je na cesto kot naročeno pred naju zapeljala eva sardina, ki naju je mojstrsko vodila direkt na frej parkirplac v centru. :)
dež, dež in še enkrat dež (pa še mraz za povrh!) je zaznamoval letošnji finale magdalene, festivala kreativne komunikacije. moje superge so bile premočene že na prvi trasi od parkirplaca do naskovega dvorca, kjer smo se pofočkale in spoznale eno izmed organizatorjev, katjo. dobile smo goodie bags, nina pa še najlepšo majčko, ki sva si jo sicer želeli tudi midve z evo, pa so žal/na srečo že zdavnaj pošle. ninina je bila pač najboljša.
magdalena je pač še bolj kul, ko je lena magda.
za začetek nekaj statistike. letos je na magdaleni sodelovalo 574 del, ki so jih prijavili oblikovalci (ali kaj drugega, da ne bom delala razlik) iz enajstih držav. dela so bila razdeljena v 14 kategorij. a vam jih naštejem? print + outdoor + small promos + music videos + TV ads + website design + creative media conten for the web + experimental + magazine and newspaper design + book design + CD cover design  + visual identity + typography + packaging design. pa smo šle pogledat razstavljena in nominirana dela.
iz naskovega dvorca smo po ogledanem odšle tudi v UGM, kjer je bila razstavljena glavnina prijavljenih del. super plac.
oznaka na wc-jih v ugm.
za reportažo in terensko delo si je treba kdaj tudi kaj zapisat. :P
in potem, potem smo končno prišle v najlepšo dvorano s čudovito poslikanim stropom, kjer je nina že z vhodnih vrat zagledala svoj plakat, zaradi katerega smo sploh pristale na festivalu. uiii. aplavz!
evo ga. pa še od blizu:
nakar smo odšle na eno orng kavo v nadvse lepo zrihtan rožmarin. okej, kavo in tortice in čokoladni mousse. dež se kar ni hotel ustaviti pa smo se kar zasedele. nato se je eva poslovila, z nino pa sva počakali na večerno podelitev nagrad, ki je spet potekala na drugi lokaciji - v narodnem domu.  začela se je z več kot polurno zamudo. prvi minus. in potem, kar se je dogajalo potem... saj ne vem, ali so bile vse tiste težave z displejem in računalnikom nenačrtovane ali del programa... ampak vse skupaj je bilo prav mučno za gledat. naj me kdo prepričuje, da je bil program en velik hec, ampak mu ne bo uspelo. meni se je vse skupaj zdelo precej klavrno in nenazadnje, nespoštljivo do nagrajencev. kakorkoli že, večino nagrad (zlatih modrcev) so pobrali mladi hrvaški oblikovalci. glavno nagrado letošnjega festivala, magdaleno torej, pa je prejela zagrebčanka katarina zlatec za oblikovanje kataloga DKSB. ostali zmagovalci so napisani tule.
za ves fotomaterial je poskrbela eva

utrujeni od vsega sva še malo postali ob šanku (haha, kako se to sliši:), kjer sva spoznali še zabavnega kopiurajterja iz zagreba, nato pa jo popihali domov.  nina, hvala za fin izlet, varno vožnjo in kot vedno dobre debate + eva, hvala za vodstvo po MB, super družbo in fotke. pepermintova prva press izkušnja je bila torej bolj tako-tako. biti medij ni lahko. :)

knjigo sodim (tudi) po platnicah.

petek, 14. maj 2010

jaz sem en tak velik estet. ne bom rekla, da je moj vid kaj posebno oster, zagotovo pa se zaostri, fokusira in zazumira, ko vidim kaj lepega. zanimivega. drugačnega. in odkar si ogledujem reči še z mislijo na pepermint, imam nekje v telesu skrit še tak visokofrekvenčni alarm, ki me dodatno opozori na tak objekt. in potem vlečem in žepa mobitel, da si zapišem eno zabeležko, ali moleksina, da kaj načečkam. da ne pozabim.
škoda, ker si v knjigarni nisem ogledala, kdo je oblikoval tele knjižne ovitke. so mi pa nadvse všeč. obljubim, da grem jutri še enkrat mimo in pogledam kolofon na zavihku. naslovi so iz zbirke žepna beletrina študentske založbe, vsaka knjiga pa stane pičle 3€. in škoda za tako majhno resolucijo fotk. in ne, to ni sponzorirana objava. :)

intervju: KraKra

petek, 07. maj 2010

Zelo sem ponosna, da se je Maja, KraKra  ustvarjalka, pripravljena malce razkriti širšemu občinstvu prav na Pepermintu. Poznate KraKra svet? Tudi jaz ga nisem, dokler mi ni pred kratkim prijazna komentatorka namignila, naj si ogledam to čudo. Pa sem si ga res {najdete ga na etsy + flickr + FB} in se takoj zaljubila v bitjeca, pa če so človeška ali živalska. Ker so enostavno adorable, ljubka, pisana, prefrigano nasmejana, rdečih ličk in barabice male točno vejo, da se ti s takim nasmehom takoj prikupijo in se začenjaš spraševati, kako morajo biti šele mehka tale bitjeca v resnici.  Potem so tu še oblekce za blazine, pa pisane zastavice in dišeči žakeljčki, napolnjeni s sivko... Vse lepo z ljubeznijo zašito. Da boste vedeli, čigave pridne ročice režejo, krojijo in šivajo te lepote, vam torej predstavljam Majo. Na koncu pa sledi še presenečenje. (:
Kdo si in kaj počneš?
Sem Maja in nisem ravno oseba, ki rada velikodušno govori o sebi, ampak tokrat pa bom, ker drugače lahko kar zaključimo že na začetku in to se pri teh rečeh nekako ne spodobi! Naj naštejem svoje najbolj karakteristične prvine …
Sem kavč aktivist in to vročekrvni! Polovico do večino časa patološko asocialna (So what, bite me!! Ampak še kar pridno delam na izboljšanju stanja, prosim za kanček razumevanja). Prepojena z muziko (čeravno je res, da sem instrumentalni analfabet, žal! Moja kariera bobnarke ni nikoli zaživela, obupano zdaj hrepenim le še po poziciji tamburin tresalke, po možnosti še pred časom, ko bo zopet potrebno nositi plenice), politično nekorektna (ker je politika ena velika packa in ima nedoumljive norme, ki so vse prevečkrat povsem skregane z preprosto logiko bivanja) in sem kruto iskrena vendar držim jezik za zobmi in zato je možno shajati z mano, vsaj večino časa in z tistimi potrpežljivimi, ki imajo konjsko močne živce.
No, sem tudi zmerni pesimist (ker je res lahkotno opravilo mrščenje čela v kombinaciji z dvomljivim in nezadovoljnim skomiganjem z rameni) in kolerični optimist (ker je svet lep in čutim, da je potreben le miceni poriv, da se megalomansko kolesce mehanizma zgane!). In ja, sem kofeinski džanki, priznam.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Standardne vsakodnevne rutine ni, ampak moj povsem običajen delovni dan vsekakor sestavljajo naslednje reči: khm, khm skodelic kave ob katerih zagnano pišem to-do listke (in takoj zatem zmečem v ločene odpadke včerajšnje, neodkljukane to-do listke), več urnega ropota moje šivačke/likalnika/fotoaparata (ki se brezobzirno porazporedijo od jutranje dopoldanskih ur do pozno nočnih ur), avtomobilskega cijazenja, ždenja pred računalnikom, izvrševanja gospodinjskih opravil (ki hkrati služijo večim namenom in so bojda blagodejni relaksacijski ventilčki za dušo), španciranja (selektivno gluhega in pretirano samosvojega) psa, peke kruha in kartanja.
So pa še prazniki, dopust in posebne priložnosti, takrat pa je na vrsti hedonistični kaos!
Predstavi nam prosim tvoje male prijatelje iz blaga. Kako ste se spoznali, kako so zaživeli?
Precej so živahni in glasni in tiste strašno radovedne sorte. Premalo prostora imajo kot le ideje in kar nadležno zahtevajo svojo dogodivščino. Zato jih pač spustim iz vrvice, z nekaj pomoči šivačke in blaga (opranega, po možnosti takšnega, ki je že imelo predhodno življenje ali pa je novo, in je iz naravnih surovin). Ker so tako suvereni, je nuja, da so tudi edinstveni, torej unikatni.
Ugotavljam, da smo zdaj, po trmastih začetniških mukah in polžjem ritmu dela, že kar vpeljani v ta kreativni proces. Je pa res (in to iskreno priznam), da je zelo malo vode preteklo odkar zmorem vsaj približno spodobno skoz mašino potegniti šiv, pred tem je bil namreč čas, ko je bil opis mojih delovnih nalog bolj ilustratorsko usmerjen, kar pa se zaradi pomanjkanja samoiniciative ni najbolj izšlo. Šivanje je zame velik dril in tako delujoč izrazni medij mi trenutno zelo ustreza! Ampak, ker sem po naravi bolj nostalgične sorte, še vedno na vsake kvatre, malo počičkam po papirju.
Komu so namenjene tvoje male žverce, fantje in dekleta? Kako si predstavljaš njihove zgodbe, potem ko se ločiš od njih in dobijo nov dom?
Mislim, da najbolj in predvsem, otroškim dušam! V glavi si zamišljam, da so narejene za vse tiste, ki jih pač… pokličejo (tako ali drugače), da se začuti vabljiva energija in jih vzamejo k sebi ter jim poklonijo nov dom. Želim si, da s sabo prinesejo kakšen nasmeh in da jih otroci radi stiskajo. S tem namenom ta bitjeca (pa tudi ostale reči) tudi delam!
In še, mogoče ni ravno priporočljivo izdati, vendar jih med nastajanjem čaram. Zaželim si, da bi v svojih novih domovih/pri novih prijateljih slišale ogromno smeha in navihanosti, pa posrečena tuhtanja (obožujem lucidno otroško logiko!!!), pa konstruktivna pričkanja in podobno ter nikoli, ampak res nikoli, bile priča čemu hudemu. Seveda ne živim v pravljicah, le srčno upam, da so tam kjer se nastanijo, le radoživa in breskrbna otroška doživetja, ki rastejo in tkejo svoje spomine v ljubečih sredinah. Takšne misli mi dajejo največji zagon.
Kaj še drugače rada počneš, ko se Krakra delavnica zapre in šivalni stroj utihne?
Drži, moja draga šivačka in tudi ostali tehnično-mehanski kreativni kolektiv res utihne, jim ugodim z pavzo, jaz pa medtem rada (naštevam po naključnem vrstnem redu):
  •  vzgajam z ljubeznijo, po najboljših močeh in zmožnostih.
  • kuham (vegansko oz., če ne drugače pač vegetarijansko), perem (mmm, svežina), likam, sekam drva, pucam in pacam in spet pucam!
  • vrtnarim (to je, rinem po zemlji in z navdušenimi kriki strašim trenutno še mirkoskopske rastlinice ali pa se štorasto natikam na trne)
  • lutkarim
  • zelo rada potujem in si že vrsto let noro želim na Islandijo, pa vedno najdem kakšno prepreko (od okoljske ozaveščenosti zavoljo letaskega prometa do finančnega fedra), no letos je moja ljuba Islandija končno prišla k meni, sicer le kot prašni vulkanski delci, ampak ne dlakocepimo (toliko o potovanjih!)
  • obožujem knjige, to je ljubezen brez meja in preprek. Čeprav se je v tej ljubezni kruto pripetilo, da sem prešla iz »dve bukvice na teden« na »dejmo, vsaj ena bukvica na teden!« na »ni veliko časa, ampak bukvica na mesec or die!!!«, zato se upravičeno bojim, da sledi le še tisto strašno stanje, ko si na redko posajene dni v letu vzameš knjigo s police, čez čas še kakšno in še kakšno in jih potem (tedne kasneje) skesano pospraviš nazaj na polico, neprebrane. Oh knjige!
  • in še ena reč, ki jo redno prakticiram (zadnje čase tik pred spanjem, toliko da izenačim vse te pocukranosti sreče čez dan), študiozno se obremenjujem z grozotami sveta (prek vrste aktivistično usmerjenih spletnih strani in blogov le teh) in kot kaže, mi še dolgo ne bo zmanjkalo gradiva!
Imaš svoja najljubša spletna mesta? Jih deliš z nami?
Najpogosteje klikam po Etsy, Flickr, YT, vmes je še polna pest prej omenjenih ozaveščeno naravnanih strani, zadnje čase tudi po FB. Za mašenje luknjastih informacij in ostalega firbčnega raziskovanja pa je tu seveda ata vseved - Google.
Načrti in želje za prihodnost? (Zelo navijamo za Krakra blog, zelo glasno in zelo močno.)
Glede načrtov sem nekaj nakazala že pri to-do listkih, torej načrtovanje je fina reč in se pri meni na veliko dogaja, je pa izpeljava prepogosto težko breme za povsem prelene za izpeljavo. Kaj?! Ups, pa ne prelene, pre-zaposlene kot sem jaz, ki se strogo držim načela »kam pa pridemo, če bomo vsi požrešno ambiciozni?!«
Želje … seveda so, ampak tako zelo preproste in zelo realne, ker si kaj več oz. drugače kot že poklicno funkcioniram, niti ne želim, vsekakor pa je največja želja, da bi bila malenkost bolj produktivna oz. organizacijsko gospodarna z delovnim časom (in to bo kmalu, čutim na vodi, da bo - le še kolektivni omm mi manjka). Poleg tega se mi poklic indie crafter sliši zelo prima in se ga želim še nekaj časa držati!
Blog?! Kaj je to blog? Mislim, da kaj takega pri meni ne bi šlo dobro skozi … predvsem zavoljo tega, ker šele meseca maja odkljukavam decembrski spisek idej in opravil, poleg tega je vsekakor bolje prepustiti zadeve tistim, ki jih res obvladajo (in tukaj se intervjuvanka prijazno nasmehne in požmikne pepermintki K!).
Sedaj pa, kot obljubljeno, presenečenje!
~ KraKra giveaway ~
Trije med vami, ki se boste potrudili in napisali zgodbico o zaenkrat še neobstoječemu KraKra bitjecu iz blaga, boste dobili prav posebno darilce izpod Majinih rok. Vsaka KraKra igračka ima namreč svoje ime in zgodbico. To lahko preverite tule. Čas imate do naslednjega Peperminovega  intervjuja (hja, ne vem, kdaj bo:)! Z Majo pa se bova še zmenili, ali bova dobitnike izžrebali ali bodo nagrajene najbolj simpatične zgodbice. Sedaj pa...spustite domišljijo na pašo!

na mariborskih zidovih.

četrtek, 06. maj 2010

še vedno v osnutkih čaka nekaj fotk iz maribora. hecno, tam sem bila šele tretjič in res bo treba večkrat malo na obisk. nujno sem recimo morala preveriti, kakšen je mariborski mestni park, pa trije ribniki, kamor hodi premišljevat inšpektor vrenko. lepo je tam. ob dravi je en tak nasip, sprehajalna pot in zidovi so ponekod porisani z grafiti. saj itak niso vsi od teosona, ampak njegov podpis sem celo uspela dešifrirati, zato ga omenjam. ;)
© PEPERMINT • Theme by Maira G.