SLIDER





PEPERMINTOV MINI VODNIK • ŠKOFJA LOKA

ponedeljek, 02. oktober 2017



Ne, cvetoče jablane na fotografijah spodaj niso privid. Škofjo Loko sem obiskala spomladi in pričakala me je v najlepših barvah. Eno od slovenskih mest(ec) z najlepšim starim mestnim jedrom, ki višinske strahopetce, kakršna sem jaz, najprej pozdravi z "samo naravnost glej" sprehodom čez most nad Soro, nato pa očara z vegastimi hišami, poslikanimi pročelji, umetelno izrezljanimi vrati in celim kupom zanimivosti, je po Kranju, Celju in Radovljici prizorišče četrtega Pepermintovega mini vodnika.

Bila je sobota pred cvetno nedeljo in trg je bil poln skavtov, ki so pletli butarice. Na sončni strani trga so pred kavarno sedeli meščani, s cekarji in vrečkami ob stolih so se najbrž, tako kot jaz, čudili nad nenavadno toplim dopoldnevom. Tudi jaz sem si zaželela kave, a najprej sem hotela zaviti še v kakšno uličico in odkriti še kaj novega.

ŠKOFJA LOKA - MESTECE V MESTU
Kot številna slovenska mesta, se je tudi to s stoletji in desetletji razširilo v sodobnejša naselja in soseske, stari trški del pa je postal (bolj ali manj posrečen) miks sodobnega in (pol)preteklega časa.

Škofja Loka je srednjeveško mesto, ki mu karakter dajejo globok kanjon z vihravo reko, Loški grad na griču, Kapucinski samostan, loški običaji in okrušene sledi zgodovine na vsakem koraku. Pa vendar se tudi tu te mešajo s sodobnostjo, najsi bodo to grafiti in nalepke na skritih zidovih, lične prodajalne in kavarne, ki v notranjosti skrivajo sodobne interierje. Pa Jan Plestenjak je tu odraščal, kajpak, tudi po tem slovi Škofja Loka :) 
NA OGLED IN PO NAKUPIH
Na trgu je bil sejem, a moja prva postojanka je bila prodajalna slovenskih oblikovalskih izdelkov ROZAMUNDA, založena z raznolikimi izdelki za dom, modnimi dodatki za male in velike, prisrčnimi in humornimi razglednicami in še čim. Na seznamu sem imela še dve trgovinici, pa sta bili žal zaprti.

Rokodelsko tradicijo Škofjeloškega lahko od blizu spoznate v Rokodelskem centru DUO. Ob mojem obisku so v galeriji gostovali suhorobarski mojstri, vitrine pa so krasili dražgoški kruhki, volneni in polsteni izdelki, drobni predmeti iz lesa ... Da so na tem koncu doma tudi kovači, pričajo številni umetelni izveski nad vrati okoliških hiš.








KAM NA KAVO IN SLADKARIJE
Prav te so me najbolj navdušile. Vsaka je malce drugačna in po svoje zanimiva. V eni je frizerski salon, v drugi šiviljska delavnica, v tretji na primer ena od kavarn, ki sem si jo zabeležila pred obiskom. Vahtnca je neobičajna kombinacija domačnosti in sodobnih elementov, luč - pajek je najbrž najbolj očiten primer. Kavarnic je še veliko. Če mimo avtobusne postaje stopite čez most, vas na trgu pred cerkvijo vabi Kavarna na ŠtengahNajlepši razgled zagotovo najdete v kavarni Etno, kjer lahko posedite na balkonu nad Soro, med ozkimi uličicami pa najdete še Lunco. Prava škofjeloška klasika pa je seveda Kavarna Homan, ki se ponaša s 150-letno slašičarsko tradicijo in slikovitim kavarniškim vrtom pod lipo na osrednjem Mestnem trgu. 
POT NA LOŠKI GRAD
Malce lena od sonca in sladkarij sem se malce izgubila, nato pa le našla položno pot ob grajskem obzidju in pod košatimi kostanji počasi grizla v hrib mimo rdečih streh hiš, ki so s te strani videti še bolj vegaste, polne so zatrepov in prizidkov, da o skrivnih vrtovih ne govorim. V času od mojega obiska so najmlajši Škofjeločani dobili tudi novo otroško igrišče.

Na gradu pa - tišina, če odštejem žvrgolenje ptičkov. Le nekaj pohodnikov, ki so se bržkone podali proti Lubniku, se je zbralo na parkirišču, sicer pa je grajsko dvorišče samevalo. Tisto uro sem bila ena od redkih obiskovalcev in sem imela grad skoraj zase. Loški grad je zgodovinska in umetnostna zakladnica, ki hrani in prikazuje preteklost mesta in razgibane okoliške pokrajine, spreminjajoč način  vsakdanjega življenja in dela umetnikov ter rokodelcev Poljanske doline. V stolpu sem naletela na pravo svetlobno doživetje - projekt Stvarno - Nestvarno hrvaškega umetnika Dujeta Jurića.
Na grajskem vrtu stoji Škoparjeva hiša, ki so jo v šestdesetih letih tja prestavili s Puštala, obiskovalci pa lahko v njej vidimo, kako so - tako drugače od loškega gospostva - živeli kajžarji. Sprehodite se lahko po drevoredu in posedite na stopnicah avditorija.

Z grajskega griča sem se spustila nazaj v mesto. Ker sem si za raziskovanje rezervirala le nekaj dopoldanskih ur, sem izpustila še veliko. Prihodnjič se oglasim v Sokolskem domu,  z veseljem pa bi se podala še naprej med hribe in doline, raziskovat Železnike, največjo slovensko vas Davča, mikajo pa me tudi okoliški hribi. Pa vi, ste že obiskali Škofjo Loko? Ali pa ste celo Škofjeločani in ste polni predlogov, česa ne gre zamuditi? Z idejami na plan.

PISANE NOGAVICE ZULU ZION • KMALU TUDI ZA OTROKE

petek, 29. september 2017



Letos so minila tri leta od Kickstarter kampanje, v kateri sta Dijana in Miha Rolc predstavila pisane nogavičke ZULU ZION. V tem času se je zgodilo marsikaj novega – pa ne le novi vzorci in modeli nogavic. Pridružila se jima je hčerka, s svojim delom sta se predstavila v TV-oddaji in znamko razširila tudi na druge izdelke.

KICKSTARTER IN KARLA
Leto 2014 je bilo za Dijano in Miha res razburljivo. Kampanja na platformi za množično financiranje se je ravno iztekala, ko se je rodila Karla, danes navihana triinpolletnica. Obenem sta se lotila prenove doma in Zulu Zion za kratek čas postavila na stranski tir. Leto zatem sta predstavila novo kolekcijo nogavic in se povezala z butiki na različnih koncih sveta. 
ZULU ZION V ŠTARTAJ SLOVENIJA
“V zadnjem letu pa se je zgodil največji premik, saj sva z nastopom v oddaji Štartaj Slovenija dobila prostor v 54 Sparovih trgovinah, s tem pa tudi večjo prepoznavnost po celi Sloveniji,” o prelomnem letu pravi Dijana. Z Mihom sta bila sprva zelo skeptična do pojavljanja v tovrstni oddaji, a jima je bil všeč koncept, na koncu pa sta od sodelovanja zares veliko odnesla. 

NOGAVIČKE TUDI NA JAPONSKEM, ČILU, AVSTRALIJI, ZDA ...
Ta hip zato vse sile usmerjata v domači trg, saj cenita slovenske kupce, ki so ju prvi podprli in cenijo product, ki je v celoti delo slovenskih rok. “Tujina je vedno v igri, preko spletne trgovine dosežemo kupce iz ZDA, Avstralije, Španije, Anglije, Japonske in celo Kuvajta. Sodelujeva tudi z manjšimi butiki, nogavice so na voljo v trgovinicah v Italiji, Španiji, Čilu, ZDA in Avstraliji.”
NOVI MODELI VEČKRAT NA LETO
Pred poletjem sta predstavila kolekcijo basic, modele brez vzorčkov v color block različici, ki jo je navdihnilo Bauhaus gibanje. Poleti sta v ponudbo dodala še nizke nogavičke, spremenili pa so tudi način produkcije. “Zdaj ne lansiramo ene kolekcije na leto, temveč na nekaj mesecev predstavimo dva ali tri nove modele, predstavimo novosti, testiramo, kaj se obnese in to apliciramo na nove modele,” rayloži Dijana, leva polovica Zulu Zion možganov. 

Kreativni proces medtem ostaja enak: “Malo skicirava, Miha vse prenese na računalnik, nato pa tiščiva glave skupaj. Jaz ponavadi izpadem kot naročnik, ki oblikovalcu teži za vsak detajl in si zaželi pet različic dizajna,” šaljivo pove Dijana. A se 'teženje 'obrestuje, saj je rezultat nogavica, ki je obema 100% všeč in za njo stojita. 

MAJČKE, PULOVERJI, KAPE ... IN MINI NOGAVICE
Vedno sta želela razširiti ponudbo svoje blagovne znamke. Nogavicam so se prvi pridružili puloverji,  t-shirti, tem so se spontano pridružile še kapice s šilti, kmalu bodo na voljo tudi zimske kape, največja novost pa so zagotovo Zulu Zion Kids nogavice za malčke, ki bodo na voljo kmalu. Prihajata pa tudi dva nova modela nogavic za odrasle, tako da bo poskrbljeno za vso družino :)


FOTO: Zulu Zion, Nike Koležnik, @lajfjelep

KAM NA KAVO • ČRNO ZRNO

ponedeljek, 25. september 2017

Ta objava je v osnutkih že od zgodnje pomladi in upam/verjamem, da ste mnogi v tem času že zavili na Gornji trg v Ljubljani in spili skodelico kave, ki sem jo na Pepermintu paketek za paketkom predstavila lansko jesen. Tedaj je bila kavarnica še osnutek v mislih Alexandra in Tine, Kolumbijca in Slovenke, ki sta k nam pripeljala črna zrna, za številne prinašalce vsakodnevnih aromatičnih požirkov. 

Alexander je prostor, kjer danes pripravlja vrhunsko in skrbno izbrano kolumbijsko kavo, odkril povsem po naključju. Med tekom na grad. Pred tem je raziskoval ponudbo opuščenih lokalov in prostorov, ki bi jih lahko preuredil v "coffee shop", a se je zdelo, da se uresničitev ideje vedno bolj odmika iz središča Ljubljane, mesta, ki je postalo Kolumbijčev novi dom. 
Tudi ta, malce zapuščen, ozek in precej temačen prostor na Gornjem trgu, v katerem so včasih prodajali računalniško opremo, bi marsikoga odvrnil. Alexander, po izobrazbi arhitekt, je v njem videl izziv in po temeljiti prenovi in osvežitvi je na Gregorjevo svoja vrata prvič odprlo Črno zrno

Ko vonju pražene kave sledimo čez prag in mimo opečnato rdečih vrat, ki jih je s pticami poslikal Alexov prijatelj in rojak, ilustrator Dipacho, čigar ilustracije krasijo tudi paketke kave Črno zrno, nam vidno polje takoj zapolni modrina keramičnih ploščic, ki krasijo tla in deloma tudi stene te neobičajne kavarnice. 
Ni slučaj, da nam pogled kaj hitro uide v temno ozadje, proti majhnemu, a širokemu pultu, za katerim nas pričakajo širok Alexandrov nasmeh in vse, kar ta potrebuje za pripravo tistega, zaradi česar smo prišli - skodelice dobre kave. Kavarniški pult tako deluje kot oltar, premišljeno osvetljen in malce skrivnosten, obenem pa ničesar ne skriva. Od blizu lahko opazujemo, kako mojster pripravlja omamen napitek, ob tem pa nam z veseljem razloži potek priprave in posebnosti kave, ki jo bomo spili. 
V Črnem zrnu na nevsiljiv način vzgajajo naše brbončice in okus za kavo, ki ponuja mnogo, mnogo več od tiste klasične kavarniške izbire ali kave, ki jo še napol v sanjah ob jutrih pripravimo doma. Poleti so vabili s kremastim ledenim cold brew napitkom, osvežili smo se lahko z nicepuccinnom,  na arbitražno vročico pa so se šaljivo odzvali z arbitražnim espressom. 
Pripravljajo tudi t.i. food pairing dogodke, na katerih z izbranimi gosti preizkušajo nove, nepričakovane, a okusne kombinacije kave in hrane. Če pa si kavo raje pripravite sami, lahko v Črnem zrnu kupite tudi kakšen paketek za domov. 
ČRNO ZRNO
GORNJI TRG  17
LJUBLJANA
11:00 - 18:00
. . . . . . . . . . . . . . . . . 

ORNAMÊNTIST • STARODAVNO VOZLANJE VRVI ZA DOM 21. STOLETJA

torek, 19. september 2017


Makrame se je v velikem slogu vrnil v naše domove, na tiste "boho" poroke in druga praznovanja. Ta starodavna tehnika vozlanja vozlov v vzorce in strukture je danes še bolj prefinjena, bolj elegantna in izbira umirjene tone. Med ustvarjalci, ki vozlajo te čudovite ornamente, je tudi ORNAMÊNTIST oziroma Lejla Žorž. 

Inženirka geodezije, ki v vsakdanjem življenju pluje zelo daleč stran od stroke – tako poslovno kot tudi po duši. Rada ima kreativno delo in kulturno življenje, trenutno kot rekviziterka sodeluje pri dveh slovenskih muzikalih. "Z možem, ki je lučni tehnik, veliko časa preživim v teatrih in na raznih dogodkih, zato imam občutek, da sem vedno vpletena v kreativno delo."

'NONA', KI DOMA PLETE V DRUŽBI MAČKE
Zase pravi, da je precej nedružabna, melanholična oseba. "V velikem loku se izogibam množicam, redko kdaj me boste zalotili nekje na kavi. Obožujem mir in tiha jutra zato z možem pogosto pobegneva v gore. Rada imam jutranjo kavo, deževne dni, jogo, fotografijo, interier in pohištvo, obiske botaničnih vrtov, večerne čaje pod dekico. Če vprašate koga drugega me bo verjetno enostavno označil kot čudaško horderko sobnih rastlin." Makrame je v zadnjem letu postal del njenega vsakdana, in Lejla prizna, da bi lahko rekli, da je "nona, ki doma nekaj plete ob svoji mački". 
Njena ljubezen do prepletanja vrvi se je začela lansko poletje, a ne takoj z makramejem, temveč z otroškimi mobili. "Takrat sem bila brez 'prave' službe (tako kot danes), imela sem veliko časa, prijateljica je zanosila in želela sem ji podariti unikatno, ročno izdelano darilo. Mobile sem naredila iz naravnih materialov - naplavina, bombažna vrv, volna in lesene perle -, s pridihom boemskega stila."

MAKRAME: PRAKTIČEN, VSESTRANSKI IN SPOMINJA NA STARE ČASE
Ustvarjeni izdelki so ji bili všeč in nekaj podobnega je želela narediti tudi za njun dom. Tako je iz enakih materialov nastal prvi stenski ornament. V tistem času se je začela tudi njena obsedenost s sobnimi rastlinami, zato je prvi vozel zvezala za obešanko za rože, ker pa so težki lonci potrebovali močnejšo oporo, se je morala naučiti par osnovnih vozlov in vrvi zvezati v makrame. "Makrame me je pritegnil, ker je praktičen, vsestranski in spominja na stare čase. Obrt je zelo močna in razvita tudi na Instagramu, ki je moj glavni kanal za predstavitev izdelkov, zato mi je toliko bolj pri srcu."
Makrame je starodavna tehniko vozlanja vozlov v vzorce. V 70. ih letih je doživel razcvet; takrat so bile na naših tleh popularne obešanke za rože in stenski okras v obliki sovic. Se jih kdo spomni? Verjetno jih je imela babi obešene nekje v dnevni sobi :)
Lejla najraje ustvarja iz bombažne vrvi, kupljene pri lokalnem proizvajalcu. "Vrv je kakovostna in močna, hkrati pa mehka, ima nežno teksturo in je krasna za izdelavo makrameja. Lepo se veže in mi hkrati omogoča izdelavo ravnih linij." Najraje izdeluje  iz vrvi v barvi naravnega bombaža ali v črni, drugih barv pa jo je kar malo strah, predvsem zato, ker je hitro lahko vsega preveč, kombinacija barv napačna, pa tudi barvni trendi so miniljivi. 

"Natur barva je precej umirjena, nevtralna, nevpadljiva in zato najraje delam z njo. Glede velikosti rada raziskujem; debelejša vrv pomeni večji makrame." Tanjša kot je vrv, več vozlov je treba zvezati, dlje časa traja, tako da Lejla običajno debelino vrvi prilagaja velikosti makrameja, saj se drugače vzorec hitro izgubi.
PRODAJE SE JE DOLGO OTEPALA, PRVI IZDELKI SO ROMALI V DUBAJ
Da bo izdelke ponudila tudi v nakup, se je odločila s težkim srcem. Prodaje se je dolgo otepala, čeprav so jo prijatelji spodbujali, naj poskusi. Prvi izdelki, ki jih je predstavila pod imenom ornamêntist, so bili stenski ornamenti in mesec dni po odprtju Etsy spletne trgovine je v prvem naročilu pet koso v prodala v Dubaj. "Odziv je bil zelo pozitiven in spodbujajoč; takrat sem dobila malo več samozavesti, zaupanja vase in tudi motivacije za izdelavo ornamentov in raziskovanje novih izdelkov."

ZA NA STENO ALI ZA NA HRBET
Vozla dekorativne in uporabne izdelke za dom, pa tudi modne dodatke. Rada pletem vse, saj vsak izdelek nudi nekaj posebnega. "Do zdaj so mi daleč najljubši in najbolj pri srcu makrame nahrbtniki,« pravi ustvarjalka, ki je nahrbtnike izdelala v sodelovanju s "krasnim dekletom, ki ustvarja, oblikuje in šiva pod imenom Laura"
Stenskih makramejev je na trgu ogromno, zato je težje ustvariti nekaj novega, drugačnega in izstopajočega. "Pri izdelavi stenskih makramejev je vedno prisoten nek pomislek, dvom ... če na trgu že obstaja kaj podobnega, če kdo izdeluje večje, boljše kot jaz, kako cenovno umestiti izdelek in podobno." 

"VSAK IZDELEK IMAM RADA PO SVOJE"
Kljub temu jih Lejla zelo rada izdeluje, saj so najboljši način za iskanje in preizkušanje novih kombinacij vozlov in vzorcev. "Pri obešankah in visečih poličkah uživam, ker se potem vedno veselim fotošutinga s sobnimi rastlinami; okvirji za fotografije so mi ljubi iz osebnih razlogov, obeske za ključe imam rada, ker lahko ves material nosim s seboj in pletem mimogrede, da se zamotim.. Tako, vsak izdelek imam rada po svoje :)"
MAKRAME ZA 21. STOLETJE
Brskanje po Pinterestu, Instagramu pa tudi po kakšnih trgovinah z izdelki za dom dokazuje, da se je makrame vrnil v velikem slogu. Kako se je posodobil za 21. stoletje? Lejla pravi, da je na trgu mogoče najti neverjetno kreativne in edinstvene izdelke - od otroških gugalnic, poročnih makramejev in dekorja, kosov oblačil, pa vse do izdelkov za dom in modnih dodatkov, še vedno pa je najbolj pogost kot stenski dekor. 

"Posodobil se je tudi v oblikovnem smislu, ustvarjalci skozi kombinacije vzorcev, gostoto vzorcev, obliko, barvo in velikost makramejev iščejo svoj, prepoznaven slog izdelave," opisuje ustvarjalka, ki premike opaža tudi pri ponudbi priročnikov in knjig, novi niši pa so se prilagodili tudi izdelovalci vrvi. Te so kakovostnejše, imajo drugačno strukturo in so prijetnejše na otip. 
Pomemben pečat novi eri makrameja dajejo tudi družbena omrežja, preko katerih se ustvarjalci združujejo v skupnosti, delijo in oglašujejo svoje delo, organizirajo delavnice, giveawaye, snemajo tutoriale in podobno. "Velika prednost sodobnega časa je ta," pravi Lejla, "Da lahko makrame na nešteto načinov približamo publiki. Jaz v tem neizmerno uživam."

Spremljaj Lejlo in njeno delo na:
 ETSY + FB + INSTAGRAM

PICI BICI • KOLESARSKA TRGOVINA, KI JE PRERASLA V SKUPNOST

četrtek, 14. september 2017



Konec septembra vrata zapira PICI BICI, specializirana kolesarska trgovina in popravljalnica koles, ki je v zadnjih štirih letih postala veliko več kot to. Točka srečevanja in druženja kolesarskih navdušencev, tistih izkušenejših in tistih, ki so kolesarski svet šele spoznavali. Fante sem v Šiški obiskala že spomladi, a naključje (okej no, blogerska pavza:) je poskrbelo, da je zgodba online šele zdaj, ravno v času, ko je ekipa naznanila, da butik zapira svoja vrata. 

Vse se je začelo leta 2011, ko je Andrej, gonilna in vodilna sila kolektiva, zaključeval študij in se odločil, da ne bo iskal dela, ampak si ga bo ustvaril sam. Že od prej so se Andrej, Klemen, Marko in Jure, vsi s pivško-postojnskega konca, poznali s punk scene, koncertov in tudi s kolesarskih poti v okolici (tedaj so jim bile ljube predvsem tiste bolj gorskolesarske). 
Ko so prišli študirat v Ljubljano, je navdušenost nad gorskimi kolesi zamenjala fascinacija nad fixed-gear subkulturo. "Takrat je bil močen ta fixie moment, bajki brez prestav in zavor, in ker se teh pri nas ni dalo dobiti, smo si jih sestavili kar sami. Takrat sicer čisto narobe," se spominja Andrej. To je bilo še pred velikim fixie bumom, zato specializiranih trgovin s tovrstnimi deli še ni bilo, prav tako teh ni bilo možno naročiti prek spleta ali pri velikih trgovcih, zato so se morali znajti, kot so vedeli in znali.

Slovenija je še nekaj desetletij nazaj veljala za močno kolesarsko silo (zgodbo o Rogu sem na Pepermintu opisala v tej objavi). Tudi osnova fixed-gear koles na primer prihaja z velodromov, a ta disciplina se pri nas, kljub infrastrukturi - velodrom so leta 1996 zgradili v Češči vasi pri Novem Mestu, a žal ni (bil) veliko v rabi in je prepuščen propadanju - ni razvila. Zato tudi ni bilo veliko možnosti, da bi potrebne dele dobili "iz druge roke".

"Pa smo se mi štirje dali na kup in naredili spletno trgovino, predvsem zato, da bi sebi in drugim odprli vrata do te robe v tujini." Povezali so se tudi z ljubljanskim društvom Muslauf, ki je v tistem času že delovalo in kolesarska skupnost v prestolnici se je vedno bolj krepila. Širila se je tudi subkultura, z njo pa ponudba na trgu, zato je četverica spomladi 2014 že začela razmišljati o tem, da bi spletno ponudbo nagradili tudi s fizičnim prostorom. "Vse se je dalo dobiti na internetu, le kolesa na spletu ne moreš sestaviti. In smo začeli iskati plac."

Našli so ga v Spodnji Šiški, v zgradbi, kjer je že delovala Kreativna cona Šiška, v delavnici v pritličju pa so domovali Muslaufovci. S kolesi se je na Tavčarjevi v središču Ljubljane ukvarjal tudi Bor Čeh in ko je iskal nove prostore za nekakšno kolesarsko delavnico, workshop, so se povezali in se projekta lotili skupaj. "Ta prostor je že neštetokrat spremenil obliko, na začetku pa je bil totalna luknja," pove Andrej. Lotili so se čiščenja in prenove in ustvarili prostor, ki je miks prodajalne, popravljalnice koles, galerije in čitalnice kolesarskega čtiva. Vzporedno pa je Pici Bici postal epicenter druženja, izmenjevalnica izkušenj, ustvarjalnica posebnih kolesarskih zgodb.

"Firmo smo naredili iz potrebe, da dobimo kose iz tujine, ki se jih tu ni dalo dobiti. Še bolj kot to pa smo se projekta lotili zato, da smo lahko mi in enako misleči ljudje, ki furajo iste bajke, lahko še naprej ustvarjali, se družili, kolesarili." Pici Bici je tako iz spletne trgovine prerasel najprej v kolektiv, nato pa še v skupnost, "pa naj se sliši še tako hipijevsko". Organizirali so dogodke, z raznoliko ponudbo in odprtostjo privabili nove ljudi, mnoge na novo navdušili za kolesarjenje. 
"Še posebej nas veseli, da smo vzbudili tudi pozornost mlajših in pokazali, da to gibanje ni le del ene generacije."
So pobudniki številnih kolesarskih akcij. "Alleycat, serija petih dirk Gwozdna senichka, vzpon na Ljubljanski grad, pa mednarodno zastavljen Dust Lust projekt ... Hkrati smo ustanovili tudi kolesarski klub, saj so nekateri člani naše skupnosti začeli tako resno dirkat in postali tako dobri, da so si morali urediti licenco, ki pa jo dobiš le, če imaš klub." Ta ima zdaj okoli 25 članov, udejstvujejo se tudi v cikloklos prvenstvu. Cikoklos je mešanica specialkarske in gorske discipline, aktualna predvsem pozimi, ki sicer velja za mrtvo kolesarsko sezono. 
"In to je tudi tisto, s čimer se najbolj identificiramo – nismo ne specialkarji, ne mountainbikerji. Smo nekje vmes in vse nam je kul."
Tako so tudi v servis vzeli vsako kolo, brez diskriminacije, in na pomoč priskočili vsakemu, ki je pred njihovo delavnico zapeljal s kolesom, kakšno tehnično zagato ali vprašanjem. Z nabranim znanjem in posebno pozornostjo pa so se fantje lotili sestavljanja koles po meri posameznika, kar je tisto, po čemer so se ločili od velikih, spletnih in drugih ponudnikov. Pri njih so se tako oglasili posamezniki s posebnimi željami, fantje so njihove želje preučili, pripravili predlog, naročili potrebne dele in sestavili kolo. 

Glas o Pici Bici je segel tudi preko meja, poskrbeli so za kolesa naročnikov iz Zagreba, Banjaluke, Beljaka, Verone ... Med najbolj zanimiva naročila prištevajo kolo, ki so ga sestavili za namen slovitih, izjemno dolgih in zahtevnih cestnih dirk na svetu - transameriško Trans Am Bike Race ter Transcontinental, ki starta v Belgiji in se konča v Turčiji. 
Pri njih se je na primer oglasilo tudi dekle, ki zaradi svojih nekaj več kot 150 centimetrov višine pri običajnih trgovcih ni našla kolesa zase. Pa so ga sestavili. In prav ta oseben, unikaten pristop je tista mala revolucija, zaradi katere so postali znani tudi v širši regiji in zaradi česar so se obdržali tudi v letih, ko so drugi fixie shopi po Evropi zamrli.

Da se bodo morali iz prostorov na Celovški 50 slej ko prej izseliti, so vedeli že od samega začetka. Še spomladi so načrtovali selitev v nove prostore, nedaleč stran od zdajšnjih, ostali bi v becirku, ki so ga vzeli za svojega in ki je tudi z njimi postal zanimivejši. In nadaljevati zgodbo. A tik pred zimo, ko povečini kolesa pospravimo v kleti in kolesarnice, bi selitev pomenila tudi tveganje. Zato izkoristite zadnje Pici Bici tedne, obiščite prodajalno, pobrskajte med številnimi kakovostnimi deli in z njimi izboljšajte ali polepšajte svoje kolo. In poklepetajte z ekipo, zares fino zgodbo so ustvarili. 
PICI  BICI 
CELOVŠKA 50
LJUBLJANA
PON-PET 10:00 - 18:00
(do 30. septembra '17)
. . . . . . . . . . . . . . . . . 
SaveSave

URŠKA ALIČ • SVETLOBA TUKAJ TERJA TAMLE SENCO

torek, 12. september 2017

Danes zvečer bo za vitrinami Dobre vage grafična oblikovalka Urška Alič predstavila svoj novi zine Svetloba tukaj terja tamle senco, ki je nastal prav za to priložnost. Samostojno razstavo je razdelila na dva dela: predstavila bo pretekla dela (zini, sodelovanja, male grafike) in nov zine ter koncept njegovega nastajanja.

"Vse stvari bo družila tehnika risografije, mislim pa, da se preko del da videti tudi razvoj mojega likovnega izraza, ki je nekakšna mešanica analogne fotografije in preprostih oblik."
Dve mali grafiki, narejeni v riso tehniki.
Po izobrazbi je grafična oblikovalka, pa tudi sito- in risotiskarka, "za zdaj še v prostem času," doda. Fotografira tudi. "Pred nekaj leti sem posvojila še atijevo Praktico in jo od takrat povsod vlačim s sabo.
"

Poetičen naslov razstave Svetloba tukaj terja tamle senco je pravzaprav stavek iz knjige K svetilniku Virginie Woolf, a s knjigo in njeno vsebino nima druge povezave. "Imam navado, da med branjem izpisujem stavke, pa sem zapisala tudi tega, ki je super skupek besed." In ta skupek nekako povezuje njeno delo: "Fotografija sama kot svetloba in senca ter oblike, ki tudi nosijo neko težo/temo/senco ali lahkotnost/transparentnost/svetlobo."
To je ta super praktica in ta svetloba/senca! :)
Je večstranska ustvarjalka in raziskovalka raznolikih medijev in tehnik. Morda je tako, ker zaradi dela veliko časa preždi za računalnikom, da potrebuje nek ventil, neko drugo obliko ustvarjanja ali (samo) sprostitve. "Pa tudi izdelati neko fizično stvar, jo držati v rokah je zame vedno plus. Če pa lahko to deliš še s kom, ki se mu zdi fajn, pa še bolje! Rada imam sicer oboje, oboje pa me tudi kdaj nervira."

Je del kolektiva Riso Paradiso. Kaj sploh je risograf, jo vprašam. "Je neke vrste kopirna mašina, na pogled zelo podobna običajnemu kopirnemu stroju. Deluje na princip sitotiska: motiv se namesto na sito s termografijo izdela na master papir, ki se ovije okrog barvnega bobna in tako določa barvo odtisa. Risografija ima, kot vsaka tiskarska tehnika, določene specifike glede delovanja in glede odtisa, kar pomeni, da je komu všeč, komu pa ne."
Zadnja akcija Riso Paradiso je bila razstava v Velenju v okviru festivala Kunigunda, kjer je kolektiv eno steno prelepil z riso tapetami.

Najljubše barve nima, pri ustvarjanju in tudi sicer. Riso tehnika že sama po sebi prinese omejeno paleto barv, Urškina želja pa je s čim manj povedati kaj več.

Rada bi se priučila še kakšne tiskarske tehnike in se naučila delati s statvami. Predvsem pa si želi še več delati na lastnih projektih in izdelkih, vedno pa lahko na poti k sodelovanju povabiš še koga, se tako razvijaš in postajaš bolj siguren vase in v svoje delo. 
Am i there? shots and shapes quest je bil Urškin prvi zine, izdala ga je založba Look Back and Laugh, ki jo vodi Zoran Pungerčar.
 Flat Gold je Urškin drugi zine, ki je nastal letos marca v času umetniške rezidence na Dunaju. 

"Super izkušnjo sem imela marca, ko sem mesec preživela na Dunaju v okviru umetniške rezidence. Tam je nastal Flat Gold zine. O tem itak vsi sanjamo, da bi lahko na primer en mesec preživeli v Kanadi, enega na Portugalskem …"

____________________________
Urškina samostojna razstava se v Dobri vagi odpre nocoj ob 19. uri, na ogled pa bo vse do 11. oktobra. V zakulisje njenega ustvarjanja pa lahko pokukate tudi na Instagramu


IZ ZANEMARJENEGA STANOVANJA V POPOLN 'AIRBNB' DOM V LJUBLJANI

nedelja, 10. september 2017

V spalnico tega stanovanja na Taboru v Ljubljani sem se zagledala na Instagramu (ta svetloba! pa tla! pa roza posteljnina! in pregrada!) in sporočilo s predlogom za objavo na Pepermintu je bilo ena od prvih alinej na popočitniški to-do listi. Anja Gea in Jože - par, ki je dal zapuščenemu stanovanju povsem novo podobo ga spremenil v popotniški pristan - tako fino opisujeta celoten proces prenove in opremljanja tega enosobnega stanovanja na Taboru v Ljubljani, da objavo prepuščam kar njima. In fotografijam, ki sta jih posnela Aleš Rosa in David Guček.

NEW EDGE • KO DIPLOMSKO DELO ZRASTE V MEDNARODNI MAGAZIN URBANE KULTURE

petek, 08. september 2017

Poznate New Edge? Revijo, namenjeno mladim in obetavnim, ki se želijo izpostaviti in pokazati, kaj počnejo? Platformo za nadobudne, ki lahko na njej gradijo svoj portfolio, in za tiste, ki o svežih obrazih, avtorjih in projektih s področja umetnosti, mode, glasbe, literature, filma in drugih kreativnih obrti ... radi berejo? Ja? Potem je čas, da izveste več o tem, kako nastaja. Ne? Brž klikat :)

Ustvarila jo je Anja Korošec, grafična oblikovalka, ki dela v oglaševanju, pred tem pa je kar nekaj let v svetovnih prestolnicah krmarila med modo in dizajnom, študijem in delom manekenke. New Edge Magazine je pravzaprav … njeno diplomsko delo. Revijalni medij ji je bil od nekdaj zelo všeč, a ker na trgu ni našla takšne revije, ki bi ji bila pisana na kožo, jo je ustvarila sama. Od prve do zadnje strani. V prvi, ‘diplomski' številki revije, je bila namreč podpisana pod vse vloge, bila je odgovorna urednica, lektorica, tehnična urednica, oblikovalka. Danes, po osmih številkah, Anjino ime ni več edino v kolofonu. 
New Edge Magazine je platforma za nadobudne ustvarjalce in avtorje, ki lahko na njej gradijo svoj portfolio.
“Ko se je koncept revije prijel, sem te vloge začela prepuščati novim talentom, ki so res dobri na svojih področjih in sami ustvarjajo odlične vsebine. Tako tudi kakovost z vsako številko raste,” pravi Anja, ki danes nad revijo bdi v vlogi glavne urednice. Njeno ožjo ekipo sestavljata še Anže Ermenc kot modni urednik in Maja Podojsteršek kot avtorica večine besedil. “Skupaj brainstormamo in snujemo ideje za celoto revije.” Pri ustvarjanju vsebin jim pomagajo tudi Vanja ŽižićDenis Pucelj in Jasna Rajnar Petrović ter še nekateri, ki pri ustvarjanju ne sodelujejo stalno, so pa vsekakor del ekipe. “Zelo sem ponosna in srečna, da imamo okoli sebe tako nadarjene ljudi.”

Po izidu edicije začne ekipa snovati novo številko. Anja določi temo revije in jo sporoči ekipi, nato pa vsak pripravi svoj del in vsebine. “Želim, da je nastajanje revije sproščeno,” razlaga Anja, “vsak zase ve, kaj bo pripravil, vsi vemo, kdaj je izid, in temu primerno tudi organiziramo delo. Všeč mi je, ko si nekdo za izdelek vzame čas in vanj vloži del sebe, zato ne pritiskamo in poskušamo čim bolj neobremenjeno ustvarjati."
"Všeč mi je, ko si nekdo za izdelek vzame čas in vanj vloži del sebe, zato ne pritiskamo in poskušamo čim bolj neobremenjeno ustvarjati."

Revijo je zasnovala v obdobju, ko se ji je zdelo težko nekaj doseči brez zvez in poznanstev. Pa vendar je želela to miselnost preseči in spremeniti - kakovost dela je tisto, kar velja veliko več. “Zato sem ustvarila revijo, kjer imajo vsi, ki nekaj delajo dobro in s strastjo, možnost to tudi pokazati na svoj način, brez omejitev in usmeritev, so pri tem svobodni. Lahko se izrazijo in opozorijo na svojo kreativnost.”

New Edge Magazine pa ne ustvarjajo le Slovenci, meje in robovi se ves čas premikajo in brišejo. Če je bila prva številka zaradi svoje diplomske narave pripravljena v slovenskem jeziku, so danes vsebine v angleščini. Anji se pred tremi leti ni niti sanjalo, da bo danes projekt še živel. “Po diplomi sem leto dni živela v Londonu, delala sem pri kreativni agenciji Tea Entertain in revijo sem pokazala kolegom. Po odličnih odzivih sem se odločila nadaljevati z delom in tako smo že drugo številko prevedli v angleščino. Po statistiki sodeč dosegamo oglede s celega sveta. Kar je neverjetno.”

Anže, Anja in Maja, ožja uredniška ekipa New Edge Magazine. 
Revijo najdete na spletu, v tiskani različici pa v nekaterih ljubljanskih kavarnah. Prelistate jo lahko tudi v Moderni. 


Revija je spletna in izide dvakrat letno, Anja pa vsake toliko iz lastnega žepa financira par izvodov tiskane revije za ekipo, kakšno tiskano različico pa najdete in prelistate tudi v nekaj lokalih v Ljubljani. Njena želja je, da bi še naprej ustvarjali s srcem in se veselili vsake nove številke. “Ponosna sem na vsako številko posebej, na postavljen temelj, ki mu ljudje radi sledijo, kar me res osrečuje. Še posebej pa sem ponosna na to, da ustvarjamo zato, ker si to želimo in to potrebujemo.”

New Edge  lahko spremljate tudi na FB + IG.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.