Zgodbica, ki nas pripelje do tega intervjuja, je precej kjut. Pisala mi je namreč Anjina prijateljica, ki se ji je želela zahvaliti in ji podariti takle intervju. Sem pa prepričana, da bi do njega prišlo slej ko prej, četudi ne bi bilo posredi tistega luštnega mejla. Ker Anjine skodelice, posodice in ostali izdelki iz gline so enostavno preveč lični, da bi ostali neopaženi. Se strinjate?
Kdo si in kaj počneš?
Sem absolventka geodezije, torej precej tehnični človek po prvi plati, po ostalih pa še vse drugo. Zanima me skoraj vse, s čimer pridem v stik, o vsaki stvari želim vedeti čim več. O njeni zgodovini, nastanku, namenu,... Od tod izhaja moja nagnjenost k praktičnosti. In ker sem punca, tudi k lepemu izgledu - sedaj govorim že o mojih šalčkah. Torej, rečem si, da se ukvarjam z lončarjenjem.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Čeprav je moj urnik primeren za daljše jutranje poležavanje, ponavadi vstanem relativno zgodaj. Po zajtrku skočim na net, potem pa ali v službo - delam kot študentka, ali pa v delavnico, odvisno od razporeda ur v službi. V delavnici delam običajno par ur, dopoldne ponavadi več, ker sem spočita. Če imam kakšen dan prost službe, se zgodi, da v delavnici preživim cel dan. Nikoli pa ne morem lončariti zvečer, ker lončarjenje zahteva poleg volje in navdiha tudi precej fizičnega vložka, zvečer mi za take stvari enostavno zmanjka energije. Večer mi zato ostane za vse druge stvari.
Kako si zašla v lončarstvo, kje si se naučila osnov in kako si se nato odločila, da se s tem začneš resneje ukvarjati?
Že od nekdaj je v mojem življenju prisotna želja o ustvarjanju: veliko sem risala, izdelovala razne stvari iz raznih materialov. Zahvala za to gre tudi moji stari mami, ker sva v mojem otroštvu preživeli veliko časa skupaj, delali 'umetnost' iz vsega kar nama je prišlo pod roke. V stik z glino sem prišla pri svojih šestih letih na šolskem krožku, potem pa spet v gimnaziji, kjer sem opravila prvi pravi tečaj in od tedaj po malem packala sem ter tja. Nato sem opravila še dva zanimiva tečaja. Pred dobrimi dvemi leti pa sem si omislila vreteno, kmalu zatem še peč in glina je postala prisotna skorajda v vsakem mojem dnevu. Glina se je odločila namesto mene, ker me je tako vlekla k sebi, še vedno me, vsakič na drugačen način.
Kakšno opremo uporabljaš pri svojem delu? Katere so tiste osnovne reči, ki jih mora lončar imeti v delavnici?
Ravno zadnjič sem razmišljala, brez česa ne bi mogla lončariti. Brez ene točno določeno oblikovane modelirke in seveda vretena. Vreteno je čisto sodobno električno in ne leseno na nožni pogon, kot si mnogi predstavljajo, ko jim ga omenim. Poleg ostalih lončarskih pripomočkov pa imam tudi svojo 100 litrsko električno peč. Ta je moja zadnja pridobitev, s katero se rada pohvalim. Peč je ena izmed stvari, ki je osnova za resnejše lončarjenje, hkrati pa tudi največji izdatek. Lončar mora imeti seveda še glino, glazure in barve, površino za gnetenje, prostor za sušenje izdelkov, vodo,... še bi se dalo naštevati.
Lahko opišeš svoj delovni proces od ideje do končnega izdelka?
Začne se z idejo, ki največkrat pomeni čisto praktičen odgovor na zastavljeno vprašanje. Na primer - kje bi imela razstavljene svoje prstane? Na stojalu za prstane! Potem kar nekaj časa posvetim idejam o izgledu, da bo zadeva zadovoljila estetski vidik, nato pa razmislim, kako jo poleg tega narediti še čim bolj praktično. Medtem včasih preteče več dni, včasih pa se razreši samo od sebe v zelo kratkem času. Veliko rišem, si zapisujem ideje, ker jih je kar precej. Včasih, če je ideja težje izvedljiva, si naredim tudi načrt izdelave. Sledi samo še čas za vretenom. Včasih seveda kaj moduliram, popravim, vprašam za nasvet. Barve si določim že prej ali pa se zanje odločim po tem, ko formo držim prvič pečeno v rokah. Vse izdelke pečem dvakrat, najprej t.i. biskvitno peko, nato še glazurno pri višjih temperaturah. Rezultat je vedno zabaven, saj nanj ne vpliva samo tehnično lončarjevo znanje, temveč tudi kemija in fizika materialov in peči.
Kako bi opisala svoj stil? V čem so tvoji izdelki posebni in drugačni od drugih?
Moj stil je pravljično/enostaven/zabaven/babičin/eleganten. Moji izdelki oddajajo mojo energijo, ki sem jo vložila vanje z vso svojo srčnostjo. Posebni so vsem, ki znajo to ceniti. Zelo se trudim, da so izdleki drugačni od drugih, po obliki, veliko poudarka dajem barvam.
Kaj še drugače rad počneš?
Poleti veliko tečem in lenarim na plaži s kakšno knjigo (poučno, ne leposlovjem), pozimi bordam, v kuhinji rada preizkusim kakšen dober recept. Želim se tudi čim več kulturno udejstvovati na raznoraznih prireditvah z različnih področij. Glasba je nujna v delavnici ali med tekom. Zelo rada tudi potujem. Iz vseh teh stvari črpam ideje za svoje ustvarjanje.
Tvoja najljubša spletna mesta?
Zadnje čase veliko obiskujem
etsy, kjer je predstavljenih ogromno keramikov s svojimi izdelki. Večkrat si ogledam
filmčke posebnega lončarja Simona Leacha na youtubu . Veliko prijateljev keramikov in lončarjev sem pridobila tudi na facebooku. V slast pa mi je listati e-kataloge glazur in glin na
tej spletni strani. Brez njih ne bi prišla do sem, kjer sem.
Načrti in želje za prihodnost?
Nekoč, ko bom temu dorasla, bi si želela imeti svojo veliko stekleno delavnico in svoj s.p. Tudi če tega ne dobim, bom pri glini zagotovo ostala, dokler mi bo v takšno veselje, kot mi je sedaj. Želim se bolj resno ukvarjati z lončarjenjem. Kar pa pomeni, da se moram par stvari še naučiti. Oziroma nikoli se nočem nehati učiti.
Anjo lahko kontaktirate tule ali pa se najavite za obisk v njeni delavnici. :)
Fotografije so delo Dušana Smolnikarja.