5: Nejc Gazvoda

5: Nejc Gazvoda

ponedeljek, 31. maj 2010

Nejc Gazvoda je najbrž večini poznan kot mladenič, ki je nekaj let nazaj presenetil javnost z večkrat nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide ('04). Vevericam se je štiri leta zatem pridružila še druga od njegovih kratkozgodbnih zbirk, Fasunga, izdal pa je tudi tri romane, Camera Obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo ter V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Če rečem, da je Nejc zaljubljen v zgodbe, najbrž ne udarim kaj dosti mimo. Če ne drugega, lahko opazko potrdi Nejčeva druga ljubezen (ali prva, tega pač ne vem:) - film. Zaključuje namreč študij režije, kot koscenarist pa je sodeloval tudi pri celovečercu Osebna prtljaga. Tudi danes boste brali o zgodbah. Filmskih. Ljubezenskih, kakopak.

Za Pepermintovih 5 je Nejc izbral njemu najljubše flmske ljubezenske prizore. Uživajte!

1. SANJSKA POROČNA SEKVENCA V FILMU DU LEVANDE

Če bi moral (pogojeno z življenjem!) definirati ljubezen, bi pokazal ta prizor. Kdor bi začutil, bi začutil. Če ne bi, ne navija za isti klub kot jaz. Film je trenutek, ko besede umrejo iz spoštovanja, ker so izgubile bitko. Mojstrovina Roya Anderssona in moj najljubši filmski prizor.

2. KONČNI PRIZOR V FILMU OASIS

V resničnostnih šovih so se zaredili povprečneži, ker naj bi ljudje hrepeneli po junakih, ki so njim enaki. Ampak potem to ni junak, ne? Junake od bedakov ločijo dejanja. In končno dejanje glavnega junaka v filmu Oasis korejskega režiserja Chang Dong Leeja je tisto, ki iz njega dokončno naredi človeka, ki ga spoštuješ. Kljub temu, da je posiljevalec in morilec. Več ne povem, da se boste potrudili in izvohali ta spregledan biser (tudi priložena sekvenca ni tista, o kateri pišem).

3. PRIZOR Z JASTOGI V FILMU ANNIE HALL

Odnosi so behemoti umetnosti, a ko prideš blizu, vidiš drobne koščke iz katerih so grajeni. Scena, ki najlepše pokaže, zakaj so pomembne »male reči«. Zakaj se razhajamo in prepiramo zaradi »nepomembnosti«. Jastogi in nevrotičen očalar, ki jih lovi po kuhinji, dvakrat – ampak jasno mu je, zakaj bi s prvo žensko lahko preživel celo življenje, z drugo pa ne. In jasno je tudi nam.

4. PRIZOR ŽIVLJENJA V PIXARJEVEM UP

Včasih sem rad pameten in ciničen, ko pride do medsebojnih odnosov in njih kompleksnosti. Potem pa sem v kinu po koncu sekvence te Pixarjeve animacije brisal špegle v majico in upal, da se mi bodo solze posušile do prižiga luči. Čustvena bomba. Po svoje je žalostno, da se me od sodobnih visokoproračunskih Hollywoodskih filmov dotaknejo le še Pixarjeve animiranke. Nadvse priporočam tudi WallEja, ki je kot celota boljši film.

5. PRIZOR V ZVOČNI KABINI V BEFORE SUNRISE

Film si ljubosumno lasti element pogleda. Tega nima nobena druga umetnost, v sledeh morda teater in fotografija, a ne tako zelo živo kot film. Nekaj minut, nekaj pogledov, a jasno nam je vse – nikoli se ne bosta pozabila. Prevečkrat sta umaknila pogled. In prevečkrat sta ga vrnila.

PREBERI

v i n i l k e #1

v i n i l k e #1

nedelja, 30. maj 2010

naš oči je bil v mladih letih DJ. doma imamo kar nekaj malih in velikih plošč. včasih sem imela v sobi gramofon (dokler se ni pokvaril) in največkrat sem poslušala abbo in oprosti mi katrin. nekaj let nazaj je bila v MGLC raztava ovitkov gramofonskih plošč in lani sem napisala seminar paper z naslovom družbenokritična dimenzija oblikovanja na primeru CD ovitkov in v ta namen prebrala zbornik, ki je ob tej razstavi izšel. artcoustic - zgodbe z ovitkov gramofonskih plošč. fino branje.

in vse to so miselne povezave, ki jih imam z vinilkami. včeraj sem jih odbrala en kup. nekatere so najbrž kultne, nekatere so hecne, nekatere pa prav navdušujoče oblikovane. fotk sem naredila miljaužnt, zato sem se odločila, da naredim eno serijo za čez teden. če koga vinilke in oblikovanje ovitkov ne zanima, mi je zelo žal, oziroma mi ni - prav nič. odklikajte pač kam drugam. :)

bowie + jagger - dancing in the street 

{jezuskristus, jagger v videu, vse od stajlinga do frizure in vsega pač, smeh.}

PREBERI

mina fina v kapsuli.

mina fina v kapsuli.

sobota, 29. maj 2010

kaj štiri, pet razstav sem si ogledala ta teden. no, peto sem pogledala kar v izložbi, v podhodu ajdovščina se namreč nahaja galerija kapsula in tam visijo trakovi z ilustracijami mine žabnikar. če bi vstopila, bi si najbrž lahko ogledala še vse kaj drugega, ampak mudilo se je. pa drugič.

PREBERI

niz razstav.

niz razstav.

petek, 28. maj 2010

ta teden sem bila na parih razstavah. razstavo ilustracij jelke reichman sem že predstavila. za rep pa sem ujela čar lesa na magistratu. magistrat je presenetljivo lep prostor za razstave, notranja dvorišča so lepo svetla in predvsem zelo tiha in mirna.

prireditev ČAR LESA se je sicer začela že 12. maja z odprtjem prvega dela razstave v cankarjevem domu - ta se je zaključila 16. maja. drugi del razstave, ta na magistratu, pa je bil na ogled od 13. do 24. maja. les je lep, mehek ali trd, svetel ali temen, obdelan ali neobdelan. nekaj industrijskih izdelkov notranje opreme ter unikatnih in umetniških izdelkov iz lesa sem torej ujela na zadnji razstavni dan.

v drugem notranjem dvorišču pa so na ogled porterti pesnikov in pisateljev fotografa jožeta suhadolnika.

no, in še četrta v nizu razstav, na drugem, pa tudi ne preveč oddaljenem koncu mesta, v galeriji Avla. dovolj časa imate (do sredine septembra), da si ogledate razstavo ilustracij nemškega oblikovalca, grafika, ilustratorja christopha niemanna. fino!

PREBERI

DIY: zastavice za na mafinčke

DIY: zastavice za na mafinčke

četrtek, 27. maj 2010

ko sem jeseni spekla mafine za prvo pepermintovo čajanko, me je kameleonka vprašala, kje se kupi zastavice, ki so jih "krasile". ah, kaj bi kupoval, kar lahko narediš sam, je geslo vsakega vsaj malce ustvarjalnega človeka. pa sem se končno spravila k temu, da vam to najbolj simpl dekoracijo za zabave, prigrizke in pojedine, tudi pofotkano pokažem.

hm. že dolgo nisem pekla. :)

PREBERI

happy birthday, pepermint!

happy birthday, pepermint!

torek, 25. maj 2010

ja, skoraj bi pozabila in zato nisem pripravila nič posebnega.  danes namreč mineva eno leto od prve objave na pepermintu, hihi. spomnim se, kako sem izbirala njegov prvi lejaut, prvi header. kako sem mesece prej razmišljala, da bi nekaj naredila, nek magazinček, nekaj pač. nekaj, česar ni. kako so bile ideje in plani veliko večji od tega, kar je potem nastalo, ker nisem potrpežljiva in ko se zaljubim v neko idejo, jo hočem čimprej izpeljat. no, pa je nastal pepermint. a zakaj pepermint? ker mi je beseda nadvse všeč, ker ni predolga ne prekratka, pa še predstavlja en tak mini bonbonček, ki osveži. ne vem, kaj sem si predstavljala, da bo nastalo in ne vem, kam me bo tole vsakodnevno zrenje v prazen okvir pod "nova objava" pripeljajo. se še spomnim, kako sem zbirala pogum, da pišem tjaši za prvi intervju. kako vsiljivo sem se počutila. pa evo, sem se kar ufurala. :)

pepermintić moj, lepo mi je s tabo. zaradi tebe se mi zdi, da sem pa le naredila nekaj iz sebe še pred diplomo. :D

PREBERI

odsevi v otroških očeh

odsevi v otroških očeh

razstava ilustracij Jelke Reichman

Galerija Kresija

tudi v mojih očeh so odsevale ilustracije jelke reichman. ko sem bila majhna punčka, pa tudi zdaj (pa ne samo zato, ker delam v knjigarni:). je ena mojih najljubših ilustratork. okroglolični obrazki njenih narisanih otrok so bili vedno tako lepi, najbolj pa so mi bila všeč njihova oblačilca. nič ni bilo videti, da imajo mokre rokavičke, ko so se sankali. ali da se jih kamenčki špikajo, ko bosi tekajo po travi. da o zajčkih in lisičkah in mačkih murijih niti ne govorim. do konca meseca imate čas, da se vrnete v otroštvo v galeriji kresija pri tromostovju.

PREBERI

DIY: fabric tape

DIY: fabric tape

ponedeljek, 24. maj 2010

tole sem videla pri ez, ona pri mayi, ta pa pri kathrin. saj veste, kako vedno jamram zaradi papirnatih selotejpkov, a ne? in seveda sem se v hipu odločila, da si selotejpke iz blaga naredim tudi jaz.

P R I P O M O Č K I

peki papir + mekol + škarje + krep papirni lepilni trak + trakovi blaga

L E T ' S   D O   I T

lepilni trak nalepimo na peki papir. lepilni trak naj bo matiran, nikakor ne ta svetleči, saj se le tako lepilo in posledično blago sprime z njim. peki papir nadomešča spodnjo plast, ki jo bomo ob uporabi sproti lepili stran (kot recimo pri nalepkah).

na trak nanesemo lepilo. na mekolu sicer nič ne piše, da lepi tudi blago, ampak preverjeno ga. če ne pretiravamo s količino, lepilo tudi ne bo pronicalo skozi površino blaga. mekol je zakon!

nalepimo plast blaga. ker je večina blaga raztegljiva, vam odsvetujem pretirano napenjanje traku v želji, da bi ga čim lepše poravnali. ko se bo lepilo posušilo, se bo blago namreč skrčilo, selotejp pa nagubal, tega pa seveda nočemo. spljoh! vseeno pa z dlanjo iztisnemo morebitne zračne mehurčke med blagom in lepilnim trakom.

nalepimo še drug, tretji, četrti... trak blaga. najbolj lep je tak z gostim vzorčkom, da potem vsak odrezan košček pride do izraza. pa tudi barve seveda naredijo svoje.

evo jih, skoraj vsi moji trakovi med sušenjem. doma imam eno veliko škatlo vseh sort retro blaga in če sem do sedaj šparala tisti oldskul brezrokavniček in kiklco, sem za ta projekt brez milosti zarezala tudi v njiju, ha!

ko se trakovi posušijo, jih lepo naravnost obrežemo in previdno zavijemo v rolco. konce prilepimo z rjavim selotejpkom. takole, a niso luštni?

U P O R A B A

a zakaj bi jih sploh potrebovali, vas zanima? hja, recimo za zavijanje darilc, lepšanje paketkov, pisemskih ovojnic, lepljenje fotografij na zid/inspiration board...

seveda lahko izrežemo tudi kakšne druge oblike, ne le preproste trakce. moja prva izbira je seveda srčk. ;)

pa še ena gasilska. ;)

no, dve.

ah, možnosti uporabe so neskončne. zelo luškan, preprost in endvatri projekt! upam, da bom koga navdušila, da se ga loti še sam.

PREBERI

m a g d a l e n a ' 1 0

m a g d a l e n a ' 1 0

torek, 18. maj 2010

bila je mrzla deževna sobota, ko sva se z ninoleno iz LA odpravili proti daljnemu MB. brisalci so šibali sto na uro, avto pa s hitrostjo, prilagojeno razmeram na cesti, seveda. pri slovenskih konjicah je na cesto kot naročeno pred naju zapeljala eva sardina, ki naju je mojstrsko vodila direkt na frej parkirplac v centru. :)

dež, dež in še enkrat dež (pa še mraz za povrh!) je zaznamoval letošnji finale magdalene, festivala kreativne komunikacije. moje superge so bile premočene že na prvi trasi od parkirplaca do naskovega dvorca, kjer smo se pofočkale in spoznale eno izmed organizatorjev, katjo. dobile smo goodie bags, nina pa še najlepšo majčko, ki sva si jo sicer želeli tudi midve z evo, pa so žal/na srečo že zdavnaj pošle. ninina je bila pač najboljša.

magdalena je pač še bolj kul, ko je lena magda.

za začetek nekaj statistike. letos je na magdaleni sodelovalo 574 del, ki so jih prijavili oblikovalci (ali kaj drugega, da ne bom delala razlik) iz enajstih držav. dela so bila razdeljena v 14 kategorij. a vam jih naštejem? print + outdoor + small promos + music videos + TV ads + website design + creative media conten for the web + experimental + magazine and newspaper design + book design + CD cover design  + visual identity + typography + packaging design. pa smo šle pogledat razstavljena in nominirana dela.

iz naskovega dvorca smo po ogledanem odšle tudi v UGM, kjer je bila razstavljena glavnina prijavljenih del. super plac.

oznaka na wc-jih v ugm.

za reportažo in terensko delo si je treba kdaj tudi kaj zapisat. :P

in potem, potem smo končno prišle v najlepšo dvorano s čudovito poslikanim stropom, kjer je nina že z vhodnih vrat zagledala svoj plakat, zaradi katerega smo sploh pristale na festivalu. uiii. aplavz!

evo ga. pa še od blizu:

nakar smo odšle na eno orng kavo v nadvse lepo zrihtan rožmarin. okej, kavo in tortice in čokoladni mousse. dež se kar ni hotel ustaviti pa smo se kar zasedele. nato se je eva poslovila, z nino pa sva počakali na večerno podelitev nagrad, ki je spet potekala na drugi lokaciji - v narodnem domu.  začela se je z več kot polurno zamudo. prvi minus. in potem, kar se je dogajalo potem... saj ne vem, ali so bile vse tiste težave z displejem in računalnikom nenačrtovane ali del programa... ampak vse skupaj je bilo prav mučno za gledat. naj me kdo prepričuje, da je bil program en velik hec, ampak mu ne bo uspelo. meni se je vse skupaj zdelo precej klavrno in nenazadnje, nespoštljivo do nagrajencev. kakorkoli že, večino nagrad (zlatih modrcev) so pobrali mladi hrvaški oblikovalci. glavno nagrado letošnjega festivala, magdaleno torej, pa je prejela zagrebčanka katarina zlatec za oblikovanje kataloga DKSB. ostali zmagovalci so napisani tule.

za ves fotomaterial je poskrbela eva

utrujeni od vsega sva še malo postali ob šanku (haha, kako se to sliši:), kjer sva spoznali še zabavnega kopiurajterja iz zagreba, nato pa jo popihali domov.  nina, hvala za fin izlet, varno vožnjo in kot vedno dobre debate + eva, hvala za vodstvo po MB, super družbo in fotke. pepermintova prva press izkušnja je bila torej bolj tako-tako. biti medij ni lahko. :)

PREBERI