SLIDER





SINJA ELEGANCA V LJUBLJANI • DOM ZA DAMO, KI ŽIVLJENJE ZAJEMA Z VELIKO ŽLICO

nedelja, 13. oktober 2019

Čeprav izjemno rada pišem Pepermintove zgodbe, se mi danes zdi povsem nepotrebno v tako perfekten zapis in opis vrivati svoje besede. Le kdo domovanje, ki so ga simbolično poimenovali  Dama, pozna bolje od snovalcev tega elegantnega stanovanja v ljubljanski Šiški, idea:list studia. Uživajte v branju in fotografijah interierja, ki jih je posnel Blaž Gutman.

Ko smo pristopili k oblikovanju interierja v eni od ljubljanskih novogradenj, je bilo stanovanje pripravljeno za vselitev – prebeljeno, izvedeni inštalacijski priključki, položen hrastov lamelni parket in keramične ploščice v kopalnici ter montirana vsa sanitarna oprema. Svetlo stanovanje, orientirano na jugovzhod in severozahod, je bilo projektirano za splošnega uporabnika in tlorisno v veliki meri že vnaprej določeno.
Kako torej oblikovati interier in ga funkcionalno prilagoditi za naročnico s specifičnimi bivanjskimi navadami, hobiji in interesi, ki življenje zajema s polno žlico? Želeli smo, da bi stanovanje odražalo njen duh - uglajenost, sofisticiranost, toplino, hkrati pa bi moralo služiti kot prostor ustvarjanja: vse od šivanja, kuhanja, pripravesladic, sprejema gostov, dela od doma, ki je prepleten v običajni vsakdanjik in hrambe modnih dodatkov ter različnih športnih rekvizitov.

Naročnica je želela stanovanje ohraniti svetlo, na videz toplo, preprosto oblikovano, vanj pa je želela vnesti še nekaj modrine, ki ji je tako ljuba. Zato smo konceptualni navdih iskali v obdobju Bauhausa in v mnogokrat spregledanih interierjih Elieen Gray, v čistih linijah in funkcionalnosti njenih kosov, ki pa so bili kljub temu oblikovani z mislijo na udobje ter z veliko mero ženske elegance in glamurja.
Stanovanje je oblikovano s previdnim preigravanjem praznin in volumnov glede na njihovo funkcijo ter dematerializacijo in maksimizacijo le-teh. Oblikovanje je na ta način konsistentno skozi celotno stanovanje - vsak poln element je uporaben in namenjen točno določeni stvari, vsaka praznina pa je oblikovana z vednostjo, da se lahko kmalu zapolni. Praznine v osnovi funkcionirajo same zase, če pa se v njih naseli lastnici ljub objekt, kot je slika, kipec ali kakšen uporaben kos kot so modni dodatki in obleke, je le-ta postavljen v funkcionalen okvir oz. v kompozicijski kontekst in ne deluje kot tujek.

V bivalnem prostoru smo kuhinjo, ki je bila predhodno zasnovana v obliki črke L, preobrazili v dve vzporedni liniji in tako pridobili dodatne shranjevalne površine. Volumen kuhinjskega otoka sloni na dolgi shranjevalni klopi, ki povezuje kuhinjo in jedilnico, njegova reducirana lahkotnost pa prostor odpira in prepušča svetlobo globoko vanj. Nova orientacija kuhinje in posledično jedilnice omogoča krožno vizualno komunikacijo med kuhinjo, jedilnico in dnevnim prostorom, ki popolnoma ustreza bivanjskim navadam naročnice. Protiutež elegantni kuhinji v dveh odtenkih modre predstavlja pohištvo v hrastovem furnirju. Oblikovanje volumnov in kombinacija barv ter materialov predstavlja izhodišče za snovanje ostalih prostorov, kjer se prav tako v različnih funkcijah manifestirajo enake barve in nalaganje oblik.
V kabinetu so praznine, kjer se nahaja postelja za goste in delovni kotiček, poudarjene z lesenimi linijami, ki se v obliki klopi vizualno nadaljujejo skozi hodnik naprej v dnevni prostor, tam pa se linija manifestira kot omarica pod televizijo. V kopalnici delujejo večji volumni kot vizualna pregrada, praznine pa so zasedli priročni predmeti. Prazen okvir v spalnici odpira svetlobi prosto pot do garderobe, obenem ločuje spalnico od garderobnega dela insluži kot obešalnik ter prostor za vrtljivo ogledalo.
Čiste minimalistične linije smo dopolnili z detajli zaobljenih oblik, ki prostor naredijo bolj eleganten in prefinjen. To se odraža v obliki ogledal v stanovanju, ki imajo dvojno funkcijo - tisto v spalnici sočasno služi kot prostor za shranjevanje nakita na drugi strani, ogledalo v predsobi pa (skupaj z modro podlogo) prekriva instalacijske omarice, služi kot polička za obešanje ključev, poleg tega pa obliskovalca že pri vhodu seznani z estetiko stanovanja in naročnice. 

Razkošen zamolklo moder žamet na zaobljenih tapiciranih hrbtiščih klopi in postelj doda prostoru željeno eleganco, vse skupaj pa še obogatijo skrbno izbrane tkanine v obliki zaves in blazin, ki s svojimi raznolikimi teksturami dodajo prostoru nežen kontrast.   
Nežno oblikovanje, skupaj z ženstvenimi linijami izbranih funkcionalnih kosov, predstavlja kontrast pragmatično zasnovanemu pohištvu in nakazuje estetsko izbiro, ki jasno opredeli identiteto uporabnika prostora – brezčasno Damo.
Avtorji: idea:list studio – Urša Kres, Tina Begović, Urban Pahor (IG + FB)
Naročnik: zasebni
Lokacija: Šiška, Ljubljana
Površina: 62 m2
Leto izvedbe: 2019 

Fotografije: Blaž Gutman

31m² • OD SOCIALISTIČNEGA STANOVANJA IZ 70. LET DO SODOBNEGA DOMA BREZ STEN

nedelja, 6. oktober 2019

Koliko kvadratnih metrov je dovolj za udobno bivanje? Za enega, za dva, za družino? Kaj definira udobje in kaj sploh je prostornost? Pomislite: "Bi lahko bivanje v manjšem stanovanju vzbujalo občutek prostornosti? Obstaja možnost, da bi se stanovanje prilagajalo uporabniku in ne obratno? Bi lahko stopili iz trenutnega načina življenja in živeli drugače?" 
Stanovanje, ki ga spoznavate tokrat, se dotika prav teh vprašanj in na njih odgovarja na najlepši možen način. Na dobrih 30 kvadratnih metrih, kolikor meri dom mladega para, je arhitekturni STUDIO AINO, sestavljata ga Urša Križman in Luka Fabjan, ustvaril interier, ki briše ločnice med prostori in preprosto riše dom, kjer je lepo bivati. 
Enosobno stanovanje iz 70. let prejšnjega stoletja je bilo potrebno celovite prenove in popolne sanacije priključkov, tlakov in opreme. Odstranili so predelno steno in tako pridobili na zračnosti bivalnega dela, za še več svetlobe pa so poskrbeli z znižanje m okenskega parapeta. Ostalo je 25 m² bivalnega prostora, v katerem je vse, kar si stanovalca lahko želita: kuhinja z otokom, prostorna jedilnica, kamor lahko povabita tudi prijatelje, dnevni kotiček s sedežno in zračno spalnico. Brez nepotrebnih sten in strogih definicij prostorov.
"Morda pa stanovanje ne potrebuje zavetja samostojne sobe in se prava svoboda skriva v skupnem odprtem prostoru," razmišljata arhitekta. "Tako nismo več omejeni z malimi prostori, ki se izdajajo za dnevno sobo, jedilnico, kuhinjo ipd. Stanovanje tako postane prostor z eno samo namembnostjo in se po potrebi spreminja. Lahko je jedilnica, če želimo gostiti večje število ljudi, lahko je dnevna soba za deževne popoldneve, lahko je spalnica, lahko pa tudi otroško igrišče!"
A kot poudarjata - "ne vse hkrati in ne istočasno." Za hitro transofrmacijo prostora poskrbi zavesa, ki omogoča vidno, delno pa tudi zvočno zaščito. Drugi del transofrmacije pa omogoča pohištvo.
To je oblikovano z ekonomičnimi vzvodi, tako je večina funkcionalnih delov izdelana iz običajnega iverala, opisujeta snovalca. Posebno vlogo pa v tem stanovanju igrajo naravni materiali, kot so kamen, les, glina in medenina. Uporabljeni in izpostavljeni so na tistih mestih, kjer imamo fizičen stik s pohištvom, tako vzbujajo tudi druge čute in (so)ustvarjajo prijeten ambient. 
Vse to je tesno povezano s filozofijo in vrednotami studia Aino, ki se je sprva imenoval Arhitektura IN Obrt. Slednja predstavlja pomemben in velik del razvoja studia, saj sta se Urša in Luka posvetila obsežni študiji obrti, kot so mizarstvo, kamnoseštvo, lončarstvo, kovaštvo in druge, v današnjem času že skoraj pozabljene veščine. Obiski mojstrov, spoznavanje obrti, naravnih materialov in orodij za obdelavo se tako prepletajo z njunim arhitekturnim delom. 
Zanimiva je tudi druga plat imena Aino. Ste vedeli, da je bilo tako ime ženi slovitega finskega arhitekta in oblikovalca Alvarja Aalta? Čeprav je živela v senci svojega moža, je bila tudi sama oblikovalka in je skupaj z Alvarjem ustanovila podjetje Artek, pod tem imenom pa tudi sama snovala in oblikovala pohištvo, tkanine in druge oblikovalske predmete. Kot še zapišeta Urška in Luka, je iz življenjepisa finskega para moč razbrati, da je Aino s svojim pristopom k arhitekturi po eni strani uspelo ohranjati družinsko vez in toplino, po drugi pa je predstavljala močno inspiracijo Alvarju in bila posredno vpletena v snovanje marsikatere njegove mojstrovine. 
"To so vrednote, ki tudi v današnjem instantnem, hitrem, potrošniškem in stresnem svetu niso tako enostavno dosegljive. Naša želja in ideja je, da te vrednote uporabljamo in plemenitimo tako v sklopu arhitekture kot tudi na osebni ravni," pravita arhitekta studia Aino, ki sta to filozofijo vpletla tudi v stanovanje in izdelavo pohištva. 
Primer sta na primer obe mizi v stanovanju - Miza I oziroma miza, ki nima oblike, ter Miza III, ki tehnologiji materiala in naravi prepuščata, da najdeta lastno podobo in obliko. Snovanje takšnih pohištvenih kosov ne poteka za računalnikom ali listom papirja in s svinčnikom, pač pa za mizarsko delavnico s dleti, obliči in žagami. Rezultat? "Izdelek, ki v ospredje ne postavlja človekove želje po izkazovanju lepote, pač pa zgolj govori o resnici narave."

Projektanti: Urša Križman, Luka Fabjan
Leto izvedbe: 2019
Velikost objekta: 31 m2
Investitor: Zasebni
Fotografije: Studio Aino
Glavni izvajalec: Harco d.o.o.
Teracerstvo: Teracerstvo Belec Branko
Notranja oprema: Mizarstvo Jerančič, Klemen Ebner - Ebimont d.o.o., Starman d.o.o.
Oprema: Gramat Gril d.o.o., Ideo d.o.o., 
Svetila: Urša Križman, Sense of design

SRCOZLOM 💔 BODO ZLOMLJENA SRCA POSTALA REVOLUCIONARNA SILA 21. STOLETJA?

četrtek, 3. oktober 2019

A bo kdaj Srcozlom na Pepermintu? Me je pred dnevi v instakaselčku pričakalo prijateljevo vprašanje, podčrtano  z obveznim emojijem zlomljenega srca. Ah, seveda. Vsi smo jih že kdaj čutili - male in velike, epske in brezvezne, mimogredne in tragične ... srcozlome. Pa sploh ni nujno, da so povezani z ljubeznijo. Je pa res, da so nekakšno 'trpljenje mladega Wertherja' generacije, ki čuti drugače. Ljubi (ali ne ljubi) drugače. Se zaljublja na neke povsem druge načine. Gleda na svet skozi filtre, ki niso nujno rožnato kičasti. Misli brez filtra, pa piše in govori tudi. In hej, to ni nujno narobe. Morda so se res nekje vmes dokazi ne-zanimanja romantičnih interesov iz 'sploh me ne pogleda' spremenili v 'sploh ne gleda mojih storijev', med legitimne razloge za dejt s fantom pa kar naenkrat lahko prištevamo tudi 'dobre meme mi pošilja." 
Pa kaj. Srcozlomi so tu. Z vsemi slovničnimi napakami in zatipki vred. Trezni in malo manj prisebni. Natipkani na hitro, na raztreščene zaslone pametnih telefonov, sredi noči na Metelkovi ali na mestnem avtobusu. Namenjeni prijateljem na drugi strani chata ali telefonske številke, ampak po svoje tako univerzalnim, da jih na Instagramu spremlja, deli, komentira ali se jim samo nasmehne več tisoč ljudi. Hvala eni punci, ne želi se izpostavljati z imenom, ki jih je spravila na Instagram. In hvala, da si je vzela čas in povedala, zakaj. Sledi Srcozlomova zgodba.
"Instagram profil Srcozlom je nastal zaradi prijateljice, ki je imela zlomljeno srce. Da bi jo vsaj malo potolažila oziroma njeno bolečino spremenila v nekaj vizualnega, sem njene citate o občutkih, ki so nastali ob srcozlomu, nalepila na nekaj svojih fotografij, za katere ves čas poslušam, da so skrajno depresivne. Ustvarila sem Instagram profil Srcozlom, ker je bila to takrat beseda, ki sem jo najraje uporabljala za občutke žalosti, ki jih lahko povzroči nesrečna ljubezen, podivjani kapitalizem ali pa neizbežna podnebna apokalipsa. Ker mi je bil rezultat všeč, sem s tem nadaljevala, najprej s citati svojih prijateljev in prijateljic, občasno pa sem kak svoj citat od njih dobila tudi nazaj v obliki screenshota kot dokaz, da sem sama sebi največji srcozlom.
Sčasoma, ko je za profil izvedelo več ljudi, so mi citate začeli pošiljati tudi neznanci in neznanke. Trenutno vsak dan dobim povprečno 10 do 15 citatov, vedno več pa dobivam tudi fotografij. Posebnih kriterijev za izbiro citatov nimam. Trudim se, da jih objavim čim več, pomaga, če me nasmejijo. Ker nisem posebno urejena oseba, je tudi vrstni red objav naključen, pogosto je odvisen od mojega trenutnega razpoloženja.

Podobno kot citati so bile tudi fotografije sprva moje ali pa od mojih prijateljev in prijateljic. Zadnje čase v inbox dobivam vedno več fotografij, kar me še posebej razveseli, ko vidim, da so sodelujoči razbrali prevladujoč slog fotografij. To so prizori, ki jih ne fotografiramo pogosto, na primer smeti, izgubljeni predmeti, polite tekočine in nespektakularni prizori iz narave. Glede skladanja z zapisi nisem pretirano pazljiva, največkrat naključno poskrolam po svojem arhivu in izberem tisto, kar mi najprej pade pod prst.
Cilj Srcozloma je bil in ostaja tolažba. Ker na družbenih omrežjih ni pretirano zaželeno govoriti o neprijetnih čustvih, je Srcozlom prostor, kjer je zaželeno prav to: da smo iskreni o tem, da nas boli, da nas je strah, da smo tudi sami kaj zajebali, da smo kdaj prav patetično bedni, da smo bili zavrnjeni in da preprosto nimamo moči, da bi se pretvarjali, da nas to ni prizadelo. Zdi se mi, da s tem, ko so ta čustva postavljena v javnost, skupaj lahko prebolimo srcozlom ali pa vsaj najdemo uteho v tem, da nas več istočasno doživlja iste stvari.
Mogoče Srcozlom res počne nekaj podobnega, kot je nekoč v Pilu počela Teta Justi, vendar pa sama žal nisem tako vešča v dajanju ljubezenskih nasvetov, kot je Desa Muck. Čeprav se prek zasebnih sporočil kdaj kdo name obrne prav s tem namenom, je za zdaj največ, kar lahko dam, prostor, da skupaj pogledamo, “kaj smo kej zajebal” in zaradi česa imamo srcozlom. No, in da občasno moja prijateljica Simona Gorjan organizira SADmeet.
SADmeet je nastal na pobudo sledilk in sledilcev, ker pa sama nisem pretirano družabna oseba, se je za organizacijo javila Simona Gorjan, sicer klinična psihologinja v Polju, ki je tudi bistveno bolj usposobljena za tovrstne pogovore. Do zdaj sta potekali dve srečanji, eno poleti in eno jeseni, obakrat pa se je nekaj deset ljudi zbralo v ljubljanskem Tivoliju, kjer so ob spremljavi alkohola ter solidarnosti udeležencev in udeleženk govorili o svojih srcozlomih.
Odzivi na Srcozlom me vedno znova presenečajo, saj si nisem nikoli mislila, da bodo supertužni kolaži zanimali kaj več kot šest ljudi. Kolikor opažam, se ljudje z zapisi precej pogosto poistovetijo, če se ne, pa jih ti vsaj zabavajo ali pa se jim zdijo simpatični ker so iskreni, pogosto tudi vulgarni. Do zdaj me je najbolj ganil citat tovarišice, ki je zapisala, da si želi, da bi zlomljena srca postala revolucionarna sila 21. stoletja."

Ps: Svoje srcozlome lahko delite tudi vi, preporsto tako, da jih na IG delite v Srcozlomova DM sporočila. 

MLADI PTUJČAN NA INSTAGRAMU OBJAVLJA PESMI, KI LOMIJO (IN CELIJO) SRCA

četrtek, 5. september 2019


Še ena Pepermintova zgodba, ki se začenja na Instagramu. Prav tam sem nekega jutra naletela na temno siv kvadratek s tremi kratkimi, preprostimi vrsticami besed, ki so me spomnile na to, kako so me nekdaj pesmi ganile, kako sem o njih premišljevala, jih brala ob večerih namesto romanov in si skrbno beležila najljubše. Nekatere mi še zdaj, ko to pišem, mrmrajo v mislih, ko se poskušam spomniti rim in besed, ki sem jih znala na pamet. Na to, kaj nam lahko da nekaj v vrstice zbranih besed, nas zadnje čase opominja mladenič, ki s svojo haiku poezijo na Instagramu dnevom marsikaterega bralca daje drugačno barvo. Spoznaj njegovo zgodbo, morda insta-poezija postane tudi del tvojega vsakdana. 


FARMACEVT, KI ČARA BESEDE
Spoznajte Nejca Klemenca, šestindvajsetletnega Ptujčana, ki že od študija naprej živi v Ljubljani. Morda bi pomislili, da je študiral jezike, književnost, filozofijo ali kaj podobnega, kar je običajna podlaga za začetek pesniškega ustvarjanja. Pa ni tako. "Iskreno povedano nisem nič kaj bolj literarno-teoretično razgledan kot kakšen gimanzijec," pravi. Po izobrazbi je farmacevt in dela v enem od farmacevtskih podjetij, a je že od malega imel zelo rad besede in vse, povezano z njimi. "Rad sem si izmišljeval nove besede, rad sem se igral z njimi, zmeraj pa sem se spraševal, zakaj se neki stvari reče tako, kot se ji reče. Zakaj ravno ta beseda in ne katera druga? In tako sem členil besede, jih združeval in obračal po svoje, jim dodajal in odvzemal presledke in vse ostalo. V prostem času pa rad nabiram zgodbe. Rad opazujem stvari okrog sebe, rad poslušam ljudi in rad imam zgodbe, ki jih imajo za povedati. Rad nabiram svoje zgodbe, ki jih imam potem za povedati." 


KRATKE ZGODBE SO SE DALJŠALE ...
Pisati je začel pred kakšnim desetletjem. Najprej kratke zgodbe. Eno je na začetku srednje šole poslal na šolski natečaj in proti njegovim pričakovanjem je bila ljudem všeč. Kratke zgodbe so se sprva daljšale, nato pa na neki točki začele postajati vedno krajše … "In evo me zdaj na haikujih." Prvo pesem je napisal na vlaku, bila je jesen, se spominja. "Še zdaj jo rad preberem. Ni ravno nek višek poezije, a je moja."

Preden je svoje haikuje začel objavljati na Instagramu, je imel kakšna tri leta pesniške pavze. "Zdi se mi, da sem vedno težko pisal o stvareh, ki se ljudi dotaknejo, če sem bi srečen. In zato tudi nisem čutil nobene potrebe po tem, da karkoli napišem. No, pred dobrim letom in pol pa sem začel ponovno na veliko pisati. Najprej zase, čez čas pa sem pesmi delil še s prijatelji." Z enim trikom. Sprva jim namreč ni povedal, da so pesmi njegove. Ker pa so bili odzivi dobri in so želeli prebrati še kakšno pesem istega avtorja, jim je le razkril, da za njimi stoji on. "In tako je prišla ideja za objavljanje. Na Instagramu sem že nekaj časa spremljal profila @slovenskapoezija in pa @knjigoljub, in spomnim se, da mi je vsaka objava polepšala kakšen dan. Lepo je bilo videti kakšen košček poezije na svojem feedu in sem si mislil – zakaj pa jaz ne bi postal ta košček?" Nastal je profil @nk.le.besede, ki ga trenutno spremlja že več kot 1.600 ljudi. 


SECIRANJE SPOMINA
Zakaj tako kratka pesniška oblika? "Od nekdaj sem imel rad kratke pesmi," pravi Nejc. "In pesmi, kjer me je en verz (ponavadi zadnji) sesul. Rad imam plot-twiste v pesmih in verze, ob katerih lahko začutiš različne stvari, odvisno kako se počutiš in kdo si. Rad imam pesmi v katerih se najdeš, ter pesmi, za katere misliš, da so bile napisane samo zate in samo o tebi." Zato se je najbolj našel v haikujih (oz. v njegovi obliki), kjer se trudi v nekaj besedah povedati zgodbo, ki se te, me, nas dotakne. Če so strogo uradno in teoretično gledano haikuji kratke, trovrstične pesmi, zgoščene na 5, 7 in 5 zlogov v posamezni vrstici, tematsko pa prikazujejo trenutek iz narave, Nejčevi od njih kdaj odstopajo. Zato za svoje raje reče, da so le oblika haikuja.

V njih najpogosteje zasledimo motive "iskanja, odhajanja, izgubljenosti, samomotivacije, hrepenenja po izgubljenem in zaljubljenosti." Nejc pri tem veliko črpa iz sebe, a ne toliko iz zdajšnjih čustev, bolj z vračanjem nazaj in s seciranjem spominov. "Ogromno navdiha pa najdem v ljudeh okrog sebe  – v vsakdanjih pogovorih, v njihovih čustvih in njihovih zgodbah."


KO BESEDE NISO LE BESEDE
S tem, ko pesmi deli s svetom, pridejo tudi odzivi. Slovenskega Instagram poeta pri tem najbolj preseneča to, da se njegove besede nekaterih dotaknejo tako močno, da jih želijo deliti z drugimi. "In da jih včasih nosijo s seboj še cel dan. Pokažejo jih svojim prijateljem na kavi, jih delijo na storyjih, razmišljajo o njih. Kdaj pa kdaj mi kdo napiše: 'Hvala ti za to pesem, danes sem jo res rabil,' in mi s tem polepša dan." Mnogo ljudi njegov profil najde v obdobju, ko v sebi nosijo kakšno stisko, opaža. Morda iščejo sami sebe ali imajo zlomljeno srce.

"Marsikdaj opazim, da nekateri, ki so nekoč veliko všečkali samo žalostne verze, začnejo všečkati samo še srečne. Lepo je vedeti, da si bil nekje za nekoga, ki te je takrat potreboval, zdaj pa so nekje na boljšem. Vem, da verjetno ni vsaka objavljena pesem dobra/kvalitetna poezija, a če se dotakne vsaj enega, se mi zdi to dovolj. In tako imam občutek, da delam nekaj dobrega, da imajo ljudje kaj od tega. In da besede le niso le besede."


Seveda ga vprašam, kaj in koga najraje prebira sam. In tole je njegov odgovor: "Iz časa pisanja kratkih zgodb obožujem vse, kar nastane izpod rok Nejca Gazvode – kratke zgodbe, romani, gledališke predstave, filmi. Se mi zdi, da je s svojim ustvarjanjem imel velik vpliv name, da sem sploh začel s pisanjem. V poezijo sem zašel predvsem s poslušanjem spoken word poetry in slam poezije. Tukaj bi rad izpostavil predvsem avtorje kot so Shane Koyczan, Michael Lee, Guante in Phil Kaye. Glede slovenske poezije pa rad prebiram predvsem kratke pesmi, zato najraje v roke vzamem kakšno pesniško zbirko Esada Babačića, ki mi v nekaj verzih pove vse in še več. Glede haikujev pa seveda ne morem izpustiti Josipa Ostija, h kateremu se še zmeraj pogosto vračam.”

Čeprav si nekoč želi izdati svojo zbirko, pa se aktivno tega projekta še ni lotil. Mora najprej nastati dovolj dobrih pesmi, ki bi bile vredno objave v knjigi, razmišlja. Instagram profil Nk (to sta njegovi začetnici) Le besede pa ni edini njegov pesniški projekt, mednje prišteva še magnetno poezijo, sestavi svoj haiku in celo Tinder poezijo. Aktiven je tudi v “realnem” svetu, vodi kreativne delavnice in se kakšne tudi udeleži, nastopa na literarnih večerih in slamih. “Za zdaj sem zadovoljen s tem, kje sem in kam me to pelje. Predvsem pa bom še naprej užival v pisanju, branju in ustvarjanju,” doda mladi poet. 

ROKOVNIKI, PLANERJI IN ZVEZKI ZA NOVO ŠOLSKO LETO (IN NOVE ZAČETKE)

nedelja, 1. september 2019

Ja, ja, vidim vas - vse, ki vas v zadnjih tednih na Pepermint pripelje iskanje novih rokovnikov. Dve takšni objavi preteklih dveh let sta namreč najbolj brani v zadnjih dneh. In zato sem zavihala rokave  (no, nanizala zavihke na računalniku) in pripravila pregled čisto sveže bere koledarjev, rokovnikov, planerjev, notesnikov, zvezkov ... vsega lepega, kamor lahko zapišemo nove cilje, opravke, zaznamke in druge pomembnosti. Tudi če ne gremo spet v šolske klopi, vedno je čas za nov začetek. In kaj vznemirljivost in obete novih začetkov oriše bolje kot nov, nepopisan, še po tiskarni dišeč zveščič?

PHOEBE
Phoebe je prava sodobna punca v obliki planerja. Prilagodljiva, pozitivna, barvita, s svojim karakterjem. Pri tem koledarčku lahko vrstni red strani preprosto zamenjaš ali prestaviš. S seboj ti ni treba nositi listov za celo leto, ampak samo za tekoči mesec ali pač toliko mesecev, kot želiš. Za vse, ki delate v šolstvu, pa so na voljo še posebni pedagoški planerji. Phoebe spoznaj tu

GUD WORK
Znova so krasen nabor planerjev pripravili v GUD-u, kjer lahko kot vsako sezono izbirate med štirimi različnimi platnicami. No, pa veliko sreče s tem, saj je izbrati najlepšega praktično nemogoče. Mogoče pomaga kakšna izštevanka? Ko izbereš, lahko svojega prednaročiš v spletni trgovini.

SIMPLANER
Simplanerje najlepše opiše kar njihova ustvarjalka Tara, ko na spletni strani zapiše, da so "cilji zato, da se lovijo, v šopih ali drobcih, prepleteni z iskricami pastelnega poguma. Pri tem pa te bodo spodbujali simpl izdelki, s katerimi bo motivacija vedno na tvoji strani."  Svojega pastelnega spremljevalca, polnega motivacijskih misli in drugih presenečenj, lahko najdeš tu.                    

BAEBA
Rokovniki Baeba so prav tako več kot samo med platnice zvezan kupček papirja. V vsakem se namreč skrivajo tudi ogledalce & pilica, kemični svinčnik, nalepke, žep za shranjevanje, perforirani listki, ki jih z lahkoto iztrgaš za tiste nujne to-go zapiske in še kaj. Po novi spletni trgovini se lahko izgubljaš tu.

MAGIC PLANNER
Za vse tvoje male čarovnije in druge skrivnostne zapiske je tu tale planerček, ki ti pravi: Stay golden, girl! Poleg običajnega planerja v obliki mesečnih koledarjev pa je to tudi načrtovalnik financ. Roko gor vsi, ki to potrebujemo :) Poišči ga tule

QUOTELIFE
Planerček, ki ga trenutno uporabljam in me navdušuje s svojo preprostostjo, preglednostjo in tedenskim razporedom. S tem vnaša malo reda in obvladljivosti v moj pogosto kaotičen vsakdan. Hvala, Nika! Svojega lahko naročiš tu ali pa počakaš na novo leto. 

Okej, okej, zdaj pa še zvezki. 

STUPICA
Ah, nostalgija. A ni škoda, da je v sodobnem svetu tipkanja in tapkanja že zapisovanje v zvezke nekaj skoraj pozabljenega. Tole so zvezki, ki te bodo zpet zvabili k šiljenju svinčnikov, zapisovanju in risanju. Paketek zvezkov, ki jih krasijo ilustracije dinastije Stupica, najdeš tule. Izdelani so iz recikliranega papirja. In ko jih popišeš, lahko platnico še uokviriš. 

LITTLE OTJA
Najbolj kjut zvezčiči daleč naokoli (ne samo v borovem gozdičku) so izdelani iz odpadnega recikliranega papirja in med ličnimi platnicami skrivajo 36 praznih strani. No, vmes se skriva tudi igrivo presenečenje v slogu flipbooka. Naredi zalogo tukajle

ALJA HORVAT
No, če si ne boste privoščili slavnega Ban.do-jevega planerja, ki skriva tudi Aljino ilustracijo, v spletno košarico naložite katerega od njenih spiralnih zvezkov. Za zapisovanje to-do seznamov, zmagovalnih misli in ostalih drobnarij, ki jih ni dobro pozabiti. 


LILIANA • RISANKA, KI JE NASTAJALA SLIČICO PO SLIČICO, NOSTALGIČNO, A NAJBOLJ OČARLJIVO

četrtek, 22. avgust 2019

Septembra bo na festivalu slovenskega filma v Portorožu premierno predvajan nov slovenski kratki animirani film z naslovom Liliana. O njem pravzaprav še ne vem(o) veliko, le toliko, kot nam pokaže kratek napovednik, ki je med nas prišuštel te dni, ali kolikor nam o Liliani ali Lili, kakor dekletu, ki ga je iz nič narisala in tako dolgo oživljala, pove njena stvariteljica, ilustratorka Milanka Fabjančič. Pa naj bo to dovolj, da v nas vzbudi radovednost in željo, da si jo to jesen ogledamo v živo. Jaz kar sumim, da bo krasna. 

IDEJA, KI JE POMENILA VEČ
"Zametki Liliane so stari že več kot desetletje," začne pripovedovati Milanka, ki jo zagotovo poznate po njenih značilnih likovnih potezah ali katerem od njenih številnih in raznolikih delih. "Očitno je pri idejah, ki avtorju pomenijo preprosto več od ostalih idej, že tako, da lahko tudi počakajo," doda. "Se z leti kristalizirajo in čistijo."
PESEM IZ PREDALA, KI JE JUNAKINJI DALA IME
Njena Lili dolgo ni imela imena, nato pa se je, nadaljuje, nekaj prelomilo, sprožil se je kamenček, počasi je sledil še plaz. V glavi je imela zgodbo, nekega jutra pa jo je prešinilo, da mora poklicati svojega prijatelja Roberta Pešuta in mu predstaviti zgodbo. "Od tam naprej je stvar prešla v malo hitrejši drnec. Scenarij in zgodboris sta mu bila takoj všeč, tedaj pa je iz predala potegnil pesem, ki je zaokrožila celoto in moja junakinja je dobila glasbo in ime - Liliana."
PROJEKT ENTUZIASTOV
Še hitreje se je zgodba začela odvijati, ko je Milanka celotno zgodbo in idejo o glasbi predstavila še Kolji Saksidi, ki je tudi sam avtor animiranih filmov in vodja produkcijske hiše ZVVIKS. "Pa stručko na celi črti. In moj prijatelj iz srednje šole, to je tudi del enačbe," doda ilustratorka. Tako so se na kupu zbrali sami entuziasti, ki jim je dodaten veter v jadra zapihalo odobreno sofinanciranje projekta s strani Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenije. Milanka se je lahko tako prvič v življenju posvetila svoji največji ljubezni, risanemu filmu, posvetila v celoti. 
ZAMUDNO IN NOSTALGIČNO, A NAJBOLJ OČARLJIVO
"Ta medij te namreč vzame celega, sploh, če se lotiš risanja na precej zamuden, nostalgičen način, sličico po sličico," opiše proces risanja. "Prav takšen tip animacije mi je bil od nekdaj namreč najljubši, najbolj očarljiv." Sledila je skoraj dveletna delovna izolacija, med katero je bila v delo "potopljena do ušes, z obsesivnim urnikom, pa presrečna hkrati", zaključila pa se je v začetku letošnjega poletja. Sledila je postprodukcija: zvok, glasba ter svetlobne korekcije, ki so Liliano - retrofuturistično romanco, tak žanrski termin so ji pridali - pripeljale do točke, ko njeni avtorji le še napeto pričakujejo premierno kinematografsko projekcijo. Ta bo, kot že zapisano, prihodnji mesec na Festivalu slovenskega filma. 
... DO PRIHODNJEGA PROJEKTA
Po svoje se Lilianina zgodba s tem, ko vstopa v naše vidno in slušno polje, šele začenja. Milanka pravi, da se ustvarjalci najbolj hranijo predvsem s samim procesom izdelovanja, ko pa je njihov izdelek zaključen, se od njega rahlo distancirajo. "Prvič ga morda vidiš objektivno. Prvič navijaš zanj kot za otroka na šolskem tekmovanju. In če imaš srečo, si zadovoljen. In potešen. Do prihodnjega projekta."
© PEPERMINT • Theme by Maira G.