SLIDER





RIBRAND • SUHA ROBA KOT NAVDIH ZA SODOBEN DOM

torek, 31. maj 2016


Septembra je med ljubitelji domačega oblikovanja zašumela vest o novi in sveži blagovni znamki lesenih izdelkov za dom. Minimalistično oblikovanje, topel les, kanček barve in sestavljanka v imenu, ki ne spominja slučajno na Ribnico.

RIBRAND je znamka oblikovalskega studia Mashoni. Nastala je na pobudo oblikovalca Janeza Mesariča, ki v sklopu rokodelske šole Rokodelskega centra Ribnica poučuje industrijsko oblikovanje. Pri svojem delu je opazil velik potencial za oplemenitenje ribniške dediščine izdelovanja lesenih izdelkov z novim, sodobnim pristopom. 


FUDO • NA VOGALU POŠTNE ULICE

ponedeljek, 30. maj 2016


Vedno, ko pridem v Maribor, s seboj prinesem mini listo lokalov in trgovinic. Prijateljica, nekdanja cimra iz študenta, je tega že vajena. (PS. Hvala, K!) Vedno najprej vpraša: Kam bi pa šla? Nekam greva na kavo, nekam na kosilo, potem pa še na sladoled/sladico. Zame je pač Maribor nekaj takega kot Trst,  Celovec ali Gradec. Izlet, pa četudi za en dan.

Ko sem bila tam nazadnje, pred kakšnim mesecem, sem imela na seznamu FUDO. Zasledila sem ga na Instagramu in ekipo spremljala še pred uradnim odprtjem. Res šolski primer tega, kako lahko z IG razbobnaš vest o novem prostoru druženja v mestu, stopnjuješ pričakovanja, postopoma razkrivaš zgodbo in pridobiš goste na svojo stran.

TAM, KJER SE GRAMOFONSKE PLOŠČE POSLUŠA DOLGO V NOČ

nedelja, 29. maj 2016


Ah, ta Instagram. Meni najljubša reč pri tej aplikaciji je ta, da nam omogoča virtualno sprehajanje ali posedanje z ljudmi, ki jih sploh ne poznamo. Dovolijo nam, da z njimi pohajkujemo po skritih ulicah Pariza, si predstavljamo vročino in vonj maroškega kamna, pijemo kavo v fotogenični kavarni ob amsterdamskih kanalih in čakamo, da se ohladijo pravkar spečene cimetove rolce na marmornati mizi nekje v Stockholmu. Ker je tudi blizu lahko tako daleč, ni nujno, da občudujemo le daljne kraje in prostore. Morda je ta nekdo, čigar zgodbi sledimo, le nekaj kilometrov stran.

Dolg uvod v pripoved o tem stanovanju. Že dolgo jo občudujem in se po njej 'sprehajam' na čudovitem Poloninem profilu na Instagramu - PERCEPCIJA. Prepričana sem, da nisem edina,  ki jo že dolgo navdušuje njen občutek za vse lepo, za malenkosti in ... kako lepi so vedno njeni šopki! Zelo sem vesela, da nam je tokrat dovolila tudi za fotografije, za osvetljene zaslone in filtre.



DOM JE TAM, KJER SO KNJIGE, KJER JE DOVOLJ SVETLOBE IN KJER LAHKO HODIŠ BOS.

Polona z družino živi v Celju, v eni od vrstnih hiš arhitekta Jagriča iz leta 1956, ki stojijo ob sprehajalni poti ob Savinji. Zaradi barvitih fasad, ki so bile, kot pravi Polona, za tiste čase revolucionarne, jim Celjani pravijo tudi Čebelnjak. Hiša je medetažna in ima veliko prostorov. In stopnic, doda Polona ter razloži, da se je namen prostorov glede na potrebe in skladno z odraščanjem družine vseskozi spreminjal in prilagajal.

"Dom je tam, kjer so knjige, kjer je dovolj svetlobe in kjer lahko hodiš bos. Zato so pri nas povsod knjige, zelo malo vrat – zgolj tista nujno potrebna, lesene oljene stopnice in pod. Prav oljene stopnice in bela tla v kuhinji sta projekta, katerih smo se potem, ko so mojstri obupali, lotili sami, in jih imamo, tudi zaradi tega, posebej radi. Stene so  bele in na tistih delih, kjer želimo tudi kaj zapisati, tabla črne oziroma temno sive barve."



POSLUŠANJE GRAMOFONSKIH PLOŠČ DOLGO V NOČ. PLUS DOMAČ METIN ČAJ. 

Polona pravi, da so dom in občutki doma neobhodno povezani s stanovalci in njihovimi navadami skozi leta. "Trenutno je moja najljubša asociacija v zvezi z domom pozno večerno ali nočno družinsko poslušanje glasbe z gramofonskih plošč in domač metin čaj. Na srečo vseh vpletenih je glasbeni okus enoten," doda.

Pri opremljanju (če ji sledite na Instagramu, ste morda opazili še dve pogosti lokaciji njenih fotografij - #intheforest označuje počitniško hišo, #intheoffice pa pisarno) Polona zagovarja slog mix&match. Meni, da je vsak, na prvi pogled še tako grd in neuporaben kos, z malo domišljije, nekaj ročnih spretnosti in dobro kombinacijo moč spremeniti in uporabiti.



RETRO KOSI, ZNANA IMENA, DOMAČE ZNAMKE IN IKEA

"Naša oprema je mešanica obnovljenih retro najdb, babičinih omar, dizajnerskih kosov in seveda Ikeje. Blizu so mi kosi Vitre in RexKralj, katerih letnice tudi sicer sovpadajo z obdobjem nastanka hiše in tako zaključujejo njeno retro podobo. Prav tako imam rada dela slovenskih oblikovalcev in proizvajalcev. Tudi sicer sem mnenja, da je 'misli globalno, kupuj lokalno' na tem  področju nujnost. Pri nas lahko tako najdete luči Vertigo Bird, KobeiagiKilims, ooh noo, Kraljeve rexe … če naštejem samo nekatere."



DROBNE REČI, KI STANOVANJE NAREDIJO DOM

Že z njenih fotografij je takoj jasno, da so pri tem pomembni tudi detajli. Poloni so najbolj ljubi takšni, ki izhajajo iz življenja in življenjskega sloga stanovalcev. "Na primer zbirka kamnov, ki jih prinašamo od povsod, žičnat oblak nad pisalno mizo, ki mi ga je naredil oče, kolaži osebnih instax fotografij, diy projekti, zbirka naslovnic sobotne priloge Dnevnika, v katero ovijemo šolske knjige in zvezke, zbirka gramofonskih plošč, že omenjene knjige, kvačkanje ... takšne osebne stvari," pravi Polona, ki je bila morebiti v kakšnem od prejšnjih življenj cvetličarka. 


PERCEPCIJA, NJENI ŠOPKI IN PLAKATI

Cvetje, rastline, vejice, trave – brez tega v njihovem domu namreč ne gre. Je tudi strastna zbiralka vaz, pogled na cvetje v njih jo razveseljuje. "Tudi tukaj rada kombiniram – travniško cvetje in trave s tistim z maminega vrta, tržnice ali cvetličarne."

Povprašala sem jo tudi o plakatih in printih, ima namreč kar zavidljivo zbirko. Prinašajo jih s potovanj, iz muzejskih trgovin, gledališč. "Praviloma so spontan nakup in v stanovanju nimajo stalnega mesta, krožijo po različnih lokacijah, v raznovrstni družbi in jih potem, ko potrebujemo prostor za nove, podarimo naprej.”

Njihova zadnja pridobitev je smučišče v megli mladega obetavnega ilustratorja Matije Medveda, vedno aktualna, ljuba in zaželena pa so dela Petra Varl. 



NAVDIH? ŽIVLJENJE SAMO.


In sprehod po stanovanju ob Savinji (ki bo, psst, morebiti kmalu na prodaj) zaključimo, kot smo ga začeli – z Instagramom. Polono sem vprašala, če jo pri opremljanju doma navdihuje tudi ta. In pravi: "Inspiracija je življenje samo in je mnogo več kot majhni kvadratki na IG. Pa vendarle me slednji in percepcija uporabnikov iz vsega sveta, inspirirajo vedno znova in znova."

DOBRA VAGA • UMETNOST VZPOREDNO Z LJUBLJANICO

sobota, 28. maj 2016

 

Pod Plečnikovimi arkadami ob mestni ribarnici je ekipa Kina Šiška včeraj odprla nov razstavno-prodajni prostor DobraVaga. V njem sta poleg prodajalne umetniških del tudi razstavni prostor ter atelje, kjer bo vsak mesec gostoval drug ustvarjalec. 

Prostor, do katerega se lahko spustite z roba Mesarskega mostu, skozi vhod pri arkadah ali skozi ribarnico, je zadnja leta sameval, a podoba še vedno spominja na njegov nekdanji trgovski namen. V ozek prehod tik ob oknih nad Ljubljanico so postavili nekaj mizic, saj v DobriVagi deluje tudi kavarna. V izvotlenih in zasteklenih kubusih (poimenovali so jih Zine Vitrine) na sredini so razstavljeni zini in grafike, ki jih lahko obiskovalci tudi kupijo. Trenutno tam razstavlja Nez Pez. Na prodaj so tudi dela, razstavljena na steni.

Za železnimi vrati so tri sobe. V eni je Viharnica z deli različnih avtorjev. V drugi sobi, razstavnem prostoru Umetnik na mesec trenutno razstavlja Kapitan Kolačkov. Tretja soba pa je pravzaprav atelje, v katerem bo kot prva tri mesece ustvarjala mlada umetnica Helena Tahir. 

Idejna zasnova in oblikovanje podobe DobreVage je delo Tomata Koširja, ribice v okvirju pa so prispevali različni slovenski oblikovalci in risarji.

DobraVaga je med ponedeljkom in petkom odprta med 10. in 22. uro, ob sobotah pa do 23. ure. Kmalu pa bo - nadstropje višje - zaživel tudi vrt pod arkadami.

NORI NA PONY • ROG SE VRAČA KOT STARTUP

Kot skoraj vsakemu študentu, so tudi meni v nekaj letih na relaciji Rožna – mesto – faks sunili nekaj koles. Tri! Eno je bilo mamino, temno modro, dolga leta je ždelo v kleti pod stopniščem, v Ljubljano mi ga je v belem puntotu pripeljala sestra. Njegova druga pomlad ni trajala dolgo, ukradli so mi ga pred študentskim domom. Potem so mi ukradli še dve kolesi, večkrat pa sem brskala po bolhi in iskala naslednje lepo kolo. Vmes sem se spomnila tudi na retro kolesi – eno je bilo zeleno, drugo bordo -, s katerim smo se mulci vozili pri starih starših. Pa ju je ata vmes že odpeljal na odpad.  

NA BOLHO PO PONYJA 
No, na bolhi so bili poniji vedno par deset evrov dražji od recimo tistih pisanih gorskih koles. Kljub njegovi prisrčnosti sem vedela, da bi mi ponija ukradli v treh minutah. Zdaj se naokoli vozim s črno riviero s košaro, me je pa novica, da bodo ponovno začeli izdelovati ta kultni simbol slovenske mladosti, spravila v dobro voljo.


Vse bi imela s teh fotk! No, razen frizure. (vir: tovarna.org)

'ROGOV' STARTUP BO NAJPREJ OSVEŽIL PONYJE

Pretekli teden sta namreč podjetji Gorenje in BTC napovedali, da bosta skupaj obudili blagovno znamko koles Rog. Prvi izdelek, ki se bo v osveženi podobi na ulice vrnil prihodnjo pomlad, bo prav kolo pony. Za ta korak sta se podjetji odločili zaradi priljubljenosti kolesarstva, pa tudi zato, da vrneta sijaj ikoni slovenskega gospodarstva. Z blagovno znamko Rog bo upravljala novoustanovljena družba GOR Kolesa, ki bo delovala v obliki startupa. Sprva bo ekipa štela okoli deset ljudi, ki bodo skrbeli tako za oblikovanje, razvoj, raziskave in montažo, na tržišču pa se bodo z izdelki predstavljali postopoma. 

V NAČRTU TUDI PAMETNA KOLESA

Novi pony, ki bo v prodaji v začetku kolesarske sezone leta 2017, bo sicer sledil podobi kultnega kolesa, a v novonastalem podjetju napovedujejo izboljšano ergonomijo, osvežen dizajn in izdelavo iz sodobnejših mateiralov. Čez dve leti naj bi ponudbo razširiči še na cestna, gorska in celo e-kolesa znamke Rog.

Rogov lookbook iz šestdesetih. (vir: tovarna.org)

OD MINI ZLOŽLJIVEGA KOLESA DO PETIH MODELOV

Tovarna koles Rog je v kompleksu med Trubarjevo ulico in Ljubljanic začela obratovati po letu 1951. Leta 1965 so začeli izdelovati tudi ponyje, priljubljena zložljiva kolesa, ki so jih izvažali celo v ZDA. Malo sem raziskovala (= brskala po forumih ) in izkazalo se je, da so ponyji pravzaprav kopija italijanskih modelov koles graziella, ki so jih v tistem obdobju izdelovali v Toskani. Podobna kolesa z različnimi prilagoditvami so prihajala tudi iz drugih evropskih držav. Tudi v Rogu so predstavili več različnih modelov – od P1 do P5, ponyje pa so izdelovali tudi v Rogovi izpostavi v Sarajevu. 

V Rogovi tovarni na Trubarjevi so sicer kolesa izdelovali vse do leta 1991, nato pa se je proizvodnja preselila v industrijsko cono ob Letališki cesti. Od leta 2004 do danes je blagovna znamka Rog zamenjala več lastnikov. Zdaj pa komaj čakam, da nova ekipa pokaže, kako bodo videti novi ponyji in druga kolesa novega Roga. Zaloge v kleteh in na bolšjakih pač niso večne. 


© PEPERMINT • Theme by Maira G.