SLIDER





MINI PEPERMINTOV VODNIK • PRAVLJIČNA & PRAZNIČNA RADOVLJICA

ponedeljek, 5. december 2016

Poznam točno tri ljudi iz Radovljice in nihče med njimi mi ni nikoli povedal, kako lepo je to mestece. Ko se s pomočjo zemljevida na telefonu in po parih nepotrebnih ovinkih vendarle znajdeš pred ozko uličico, vhodom v stari del mesta, in stopiš v pravljico. 

Ko sem zadnjič pri delu med brskanjem po fototeki naletela na fotografije praznično okrašene Radovljice, sem si rekla, da ta december preverim, če je zares tako lično okrancljano. Ker pri okrašenih mestih sem jaz bolj za klasiko in bele lučke, ne pa za gužvo, pisane ulomke in galaksije. Ko se boste torej peljali v Avstrijo na štante, s sladkorjem oblite mandlje in kuhančka, se ustavite še tule.
O Radovljici vem, da ji rečemo tudi Linhartovo mesto, da ima zelo sladek festival in da je kraj srčkov, tistih iz lecta. Pa da je iz Radovljice veliko dobrih plavalcev in da je čisto blizu do Bleda in okoliških planin. Kaj dosti mi na pozno nedeljsko popoldne niti ni uspelo raziskati, sem pa pojedla najdražji kos štrudla v življenju, da sem si vsaj malo ogrela nos in si ogledala, kako v Lectariji nastajajo izdelki iz lecta.  
Sem pa zato pogledala prav vsako hiško, vsak detajl na fasadah in prav vsa vrata, okrašena z venčki in smrekovimi girlandami z obveznimi rdečimi srci in pentljami. In antikvariat, deloma preseljen na uličice in zidove hiš, me je presenetil in očaral.
In potem, ko prideš čisto do konca trga, te za vogalom čaka pročelje cerkve svetega Petra. 
Potem se je že toliko stemnilo, da sem se obrnila nazaj in ujela trenutek, ko so se prižgale lučke. In čez minuto mi je mrknil iphone. Radolca, se še vidiva!
Več o Radovljici in njenem prazničnem dogajanju lahko preberete tule.

NA PLATNICE ŠOLSKIH ZVEZKOV RISAL BOARDE, ZDAJ JIH IZDELUJE SAM

četrtek, 1. december 2016

Medtem ko v dneve vse bolj reže mraz in našo sapo spreminja v puhaste oblačke, nekaj sto metrov višje sledi v sneg že nekaj časa zarezujejo robovi, ostrejši od zimskega mraza.

In v letu, ko se na veliko piše o novi znamki skakalnih smuči, ki bodo morda na smučarskih skakalnicah in letalnicah prinašale rekorde, pa o drugih velikih imenih zimske športne industrije, v delavnici nekje na Gorenjskem Jure Sodja izdeluje prav posebne snowboarde. MOONCHILD SNOWBOARDS

KO TRENINGE IN TEKMOVALNOST ZAMENJATA SVOBODA IN ZABAVA

Jure je v osnovnošolskih časih kar osem let treniral alpsko smučanje, ki pa se mu je zaradi tekmovalnosti, treningov, sledenju navodilom trenerjev zamerilo. Takrat, sredi 90., je bordanje pridobivalo na priljubljenosti in tako si je Jure sposodil bratovo desko in se že prvi dan na njej povsem navdušil nad tem športom. 

"Na boardu mi ni nihče govoril, kako naj se peljem, kako naj se držim, zame je bila to popolna svoboda po dolgih letih. Lahko sem skakal, kot sem hotel," se spominja Jure, ki mu je bilo všeč tudi to, da takrat tekmovalno snowboardanje še ni bilo prisotno. "Vse je bil lifestyle in zabava." Od tistega prvega dne pred dvajsetimi leti je strasten boarder.
OD SNEŽNIH PARKOV DO PROSTRANIH TERENOV IN CELCA
Na začetku je bil najbolj entuziastičen, scena se je tudi v Sloveniji počasi razvijala, veliko so deskali po snežnih parkih, Jure je v enem od njih tudi delal. "Nikoli nisem bil tako uspešen kot nekateri kolegi, sam krivim pomanjkanje talenta in telesno višino," pravi o tem, zakaj se je odrekel tekmovalnim ambicijam. Sčasoma se je naveličal tudi snežnih parkov, hkrati pa ga je od freestyle snowboardanja odvrnilo to, da je bilo vse bolj podobno gimnastiki. "Kar preveč časa sem potreboval, da sem se odlepil od parkov in ponovno začel uživati v prostranih terenih, na celcu, v naravi."

A odkar izdeluje svoje deske, se je je vrnilo tudi skorajda začetniško navdušenje nad tem športom. Želja po oblikovanju in izdelavi desk je v njem tlela ves ta čas. "V šolske zvezke sem na platnice risal dizajne boardov. Seveda se mi takrat ni sanjalo, da bi jih lahko izdeloval doma."
© PEPERMINT • Theme by Maira G.