SLIDER





will you marry me?

četrtek, 31. december 2009

pri {a cup of jo} sem zadnjič naletela na to čudovitost. v stripovski maniri narisano snubitev. nisem ravno za osladnosti, ampak tole definitivno ne spada med te.






ko se vse slike zložijo v zloženko, pa lahko gospodična prebere tole:

bjutiful.
več o sami ideji in procesu izdelave si seveda oglejte pri avtorju, ilustratorju guyu shieldu.

i z v e s k i.

verjamem in vem, da nisem edina, ki na izletih in/ali potovanjih v objektiv rada lovi novodobne in starodobne napise, pa naj bo to urbani street art ali produkti stare tradicionalne obrti, v tem primeru tiste kovaške in železarske. na mojem zadnjem potepu po salzburgu sem bila navdušena nad raznolikostjo kovanih izveskov nad trgovinicami. vsak je drugačen, vsak je umetelno izdelan in poseben, mnogi med njimi pa ne samo z napisom, ampak tudi z železnimi detajli razkrivajo, kakšno obrt oglašujejo.


salzburška "čopova", getriedegasse.

vuittonov je bogat, baročen, kar malce kičast. :)

tale že na daleč razkriva, kaj počne georg.

pod temle je trgovinica s spodnjim perilom.

staro + novo = zanimivi barvni kontrasti.

pekarnico seveda čuva pek (pekovski kurirček?).

v severnem morju plavajo ribice.

nasproti si stojita dva zanimiva izveska. zgornji označuje trgovinico, kjer najdete vse v povezavi z božičem...
 
...v tej pa vse v povezavi z veliko nočjo (in odprti sta vse leto:).

tale fantič pa deluje precej zamišljeno in otožno.

ljubka povezava med črkami na napisu.

potem je tu račka, oznaka za očitno zelo priljubljeno restavracijo. na obhodu sem jo namreč srečala vsaj dvakrat.

najbolj šik med vsemi. filigranske kovane rožice so prava kombinacija k napisu. elegantno.

hihi, precej predvidljivo ime za nočni klub. ne spreglejte kovanega srčka. :)

le kaj drugega bolj pritiče urarni kot pa ura na izvesku? najboljša možna reklama (če seveda kaže točen čas:).

seveda pa na avstrijskem ne sme manjkati vsaj ena rogata žival.

ko se znoči, pa pridejo do izraza tisti osvetljeni. lepo.

najbolj pa mi je všeč, kako so se vsi veliki korporativni mogotci {recimo mcdonalds, luis vuitton, H&M} prilagodili tradiciji in dediščini mesta. čeprav ohranjajo svoje značilne napise, jih vpnejo v železne izveske in tako malce manj nasilno tvorijo podobo mestnega središča. pri nas sem nekaj podobnega srečala le v škofji loki. pa si predstavljajte čopovo ali miklošičevo z izveski. :)

p.s.: spreglejte zamike med fotografijami in besedilom. še ena reč, ki me jezi pri urejanju objav. :|

galerijski trojček.

petek, 4. december 2009

Včerajšnji Ta veseli dan kulture sva z M. (spremljevalko in fotografinjo:) odlično izkoristili. Obiskali sva galerijski trojček, ki se razteza v zelo majhnem radiju: MGLC, Moderna in Narodna.

Začeli sva s sprehodom po opustelem Tivoliju do tivolskega gradu, kjer sta trenutno v MGLC na ogled dve razstavi. Tista v prvem nadstropju je posvečena prekmurskemu umetniku Štefanu Galiču, lesorezcu, grafiku, ilustratorju in strastnemu zbiralcu metuljev.





 

{vaša poročevalka med zavzetim preučevanjem lesorezov:}
 
 
V pritličju pa se v majhni sobi nahajajo Mali svetovi Špele Čadež. Čudovito. Dih jemajoče. Ganljivo.  Fotografije niti ne morejo ujeti vseh filigranskih podrobnosti, še manj pa truda, ki ga je Špela vložila v svoje prizore. Čarobnost pa seveda najbolj pride do izraza v končnih izdelkih, v njenih noro dobrih animirankah. DVD z njimi lahko kupite na razstavi za 10€.






S Špelo že tečejo dogovori za Pepermintov intervju. Komaj čakam. :) Vaša domača naloga pa je, da si še pred njim ogledate Male svetove. Kot spremljajoča razstava Animateke bodo v MGLC na ogled še do 31. decembra.

O obisku v Moderni in Narodni galeriji pa naslednjič.


Rada pa bi opozorila tudi na zelo različne politike galerij in sorodnih ustanov glede fotografiranja razstavnih eksponatov. Nekateri fotografiranje strogo prepovedujejo (v Narodni galeriji se moraš predhodno najaviti in pridobiti dovolilnico, pa še to ponavadi dobijo zgolj kompetentni mediji ali strokovnjaki), drugi ga dovoljujejo, a moraš prej podpisati izjavo, da fotografij ne boš uporabljal v komercialne namene (Moderna galerija), seveda se fotografira izključno brez uporabe fleša. Spet tretji pa nimajo jasnih pravil. Tako se nama je v MGLC-ju zgodilo, da nama je gospodična, ki čuva razstavo Štefana Galiča, fotografiranje dovolila, ko pa sva za dovoljenje vprašali v spodnjih prostorih, kjer je razstava Špele Čadež, pa nama 5 ljudi ni znalo jasno povedati, kako in kaj. Dva sta skomignila z rameni, ena je grdo gledala, tretja je rekla, da ne ve in da glede tega niso dobili navodil. Nihče pa ni rekel, ne, ne sme se. Kako lahko nekdo dela v taki instituciji in ne ve, ali je fotografiranje dovoljeno ali ne? V bistvu sva sami videli znak s prečrtanim fotoaparatom, ampak ker sva fotografirali za Pepermint in z namenom promoviranja njihove ustanove in umetosti ter ustvarjalcev nasploh, sva razstavljeno vseeno pofotkali. Je to komercialni namen? Je Pepermint profitna stran? Ne in ne. :) Moj namen je le pokazati, kaj vse se dogaja okoli nas in privabiti kar največ ljubiteljev lepega k ogledu. In s tem sama prav nič ne zaslužim. :)

Stopnišče v MGLC-ju. Duhovito in kritično obenem. Kritika tudi meni? Kaj menite?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.