SLIDER





intervju (poln lepih fotografij): Katarina Jazbec

Ko sem, povsem po naključju, prvič pristala na Katarininem fotoblogu, sem ostrmela. Onemela. Skratka, povsem sem bila fascinirana (in sem še!) nad njenimi fotografijami. Tako lepe so, močne in obenem mehke, svetloba na njih je čudovita, pa če je fotografija nastala sredi mrzle zasnežene zime ali toplega poletnega večera. Najbrž k temu veliko pripomore dobra stara analogna tehnika. In seveda - Katarinin občutek. Za zgodbo, za tisti pravi trenutek, za detajle in za barve. Tudi za črno in belo in vse njune odtenke. In tudi njene besede razkrivajo veliko o njej. O tem, kaj počne in kaj ima rada, ta mlada in nadarjena punca.
Kdo si?
Sem Katarina, dijakinja, ki obiskuje 4. letnik Gimnazije Kranj. Na žalost ali pa srečo sem pred slabima dvema mescema vstopila v svet polnoletnosti, kar pa ne pomeni, da sem sedaj kaj bolj odgovorna. Skupaj s starši, bratoma in ostalimi sorodniki (ki jih sploh ni malo) živimo v prijetni vasici Sebenje, ki leži med Kranjem in Tržičem.
Prijateljice bi verjetno rekle, da sem nasmejan, skuštran, zbegan in neroden deklič, ki kar naprej teži s fotografiranjem, ki na plesišču izgubi ves razum, v šoli pa je odločno preveč priden.
Če pa je bilo vprašanje zastavljeno bolj na filozofski način, lahko povem le, da skoraj ne mine dan, ko se ne bi verjetno kot vsak izmed nas vprašala, kdo sem. No, in ponavadi me takšno razmišljanje nikamor ne pripelje, še posebno pa ne do odgovora.



Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
To bo potemtakem šolski dan. Zjutraj vstanem navadno od petih do pol šestih, pojem zajtrk, zraven pa berem revije in časopise, nato pa sledi rutinski obred v kopalnici. Ko je vse to opravljeno ali pa skoraj, se začne igra na srečo – ujeti avtobus ali pač ne. Pouk začnemo ob bogokletni uri, to je deset čez sedem. Vmes med glavnim odmorom in po pouku pa obvezno kofetkamo v rock lokalu Down Town, kjer vrtijo res zakon musko. Popoldan nekaj časa porabim za sproščanje, kot je poslušanje glasbe, surfanje po internetu (bloganje, fb, youtube …), branju, sprehodih, brenkanju na kitaro, urejanju fotografij … Zvečer pa sledi neprijetni del, (m)učenje. Zadnje čase pa me zaposluje tudi izpit za avto. Kdaj pa kdaj, ko imam bolj aktivna obdobja, se zvečer odpravim tudi teč.

Kako si zašla v fotografijo in na kakšen način je spremenila tvoj vsakdan?
Fotografija me »spremlja«, vse odkar se je z njo začel resno ukvarjati brat, ki je fotograf. Tega pa je sedaj že kar nekaj let. In čeprav sem se vedno upirala ideji, da bi tudi sama poskusila s fotografiranjem, sem vseeno podlegla čarom analogne fotografije. Pred enim letom in pol sem v Londonu tako »poškljocala« moj prvi film in še preden mi ga je uspelo previti do konca, sem ga strgala in veselo izpostavila svetlobi na Trafalgar Square-ju. Ja, v bistvu se mi ni sanjalo o tehniki. No, to me vseeno ni ustavilo in danes še vedno vztrajam pri analogni fotografiji.
Zdi se mi, da sedaj vidim svet čisto drugače, v fotografijah. Poleg tega veliko časa posvetim spremljanju fotoblogov, branju fotografskih revij, v glavnem seznanjenju z deli drugih fotografov.

Kako bi opisala svoj stil fotografiranja? kakšno opremo uporabljaš?
Fotografiram večinoma samo ljudi. Svetloba, barve in trenutki pa so tisto, kar me vodi. Zanimajo me male čarovnije, ki velikokrat že izginejo, ko uspem izvleči ven fotoaparat, ampak če ne drugega, si takšne fotografije shranim v glavi. Včasih pa gre za motiv, ki samo čaka, da ga ukradem pa se zgodi, da se pojavijo druge ovire. Namreč fotografirati ljudi ni vedno enostavno.
Uporabljam analogni fotoaparat Canon AE-1, 50mm objektiv ter praviloma fuji filme 200 ase.

Kaj/kdo te inspirira?
Karizmatični ljudje, glasba (zadnje pol leta Olivija in Caetano Veloso), fotografi (Francesco Zizola, Annie Leibowitz, Gregory Colbert, Pep Bonet …), filmi (nazadnje Frida), dobri romani in kratke zgodbe, poezija, letni časi (jesen mi je najljubša, kar se tiče svetlobe in barv), gledališče, ples, Brazilija, Afrika, Rusija, Indija …

Kaj še drugače rada počneš?
Obožujem potovanja (četudi je to samo potepanje po Prekmurju), uživam v druženju in žuranju s svojo klapo (Urša, Maša in Ula), rada berem, učim se igrati na kitaro, čez leto sem v šolski dramski skupini, kolesarim, smučam, pečem …

Načrti in želje za prihodnost?
Zaenkrat si želim naučiti dobro fotografirati, ogromno potovati, izbrati pravi študij in uspešno opraviti maturo. Zakaj pa ne?:)
Katarini hvala za sodelovanje (in da bi se ta Zakaj pa ne? čimbolje končal:), vsi pa lepo vabljeni, as usual, h komentiranju.

10 komentarjev

  1. prelepe fotografije, prijeten intervju :)

    OdgovoriIzbriši
  2. hej!
    ravnokar sem ti napisala celo goro pohval na tvoj blog, pa blogspot ne sprejema mojih komentarjev ;( šmrk
    enihu, za noret lepe stvari. in priznat morem, da si me spodbudila, da tudi jaz neham ignorirat moje fotkiče na filme!
    le tako še naprej!!!!

    OdgovoriIzbriši
  3. Ful lepe fotke! In tudi v redu odgovori.

    Mir in ljubezen!

    OdgovoriIzbriši
  4. :)uff...Hvala Katja tebi še enkrat in prav tako vsem drugim za komplimente!!

    Sicer pa se opravičujem za malo pozn odziv, ampak sem šele ponoči prišla z izmenjave, kjer se mi je med drugim pokvaril fotoaparat, kar me je res potrlo ... Ampak sedaj ko berem komentarje, dobivam res kul voljo in motivacijo, d si čimprej priskrbim nov fotkič:)

    Lepo se mejte pa se beremo na blogu/ih;)

    OdgovoriIzbriši
  5. Pozdravljena Katarina,

    Včeraj sem slučajno naletel na tvoje fotografije.....izjemne, prefinjene, likovno dovršene....ne vem kaj naj še dodam....

    Zanima me če se da dogovorit za kakšno družinsko fotografijo oz.fotografijo mojega sina....

    Kje te lahko kontaktiram?

    lep p. Iztok

    OdgovoriIzbriši
  6. iztok, poskusi s komentarjem na katarininem blogu! sicer imam njen mejl, pa ga ne bi tako javno delila. lahko pa pišem meni na katja@pepermint.si in ti ga pošljem.

    OdgovoriIzbriši

© PEPERMINT • Theme by Maira G.