SLIDER





k u l i n a r i k a
Prikaz objav z oznako k u l i n a r i k a. Pokaži vse objave

MALCE DRUGAČNE LEDENE KOCKE

sobota, 8. junij 2013

Pa ne le zaradi srčkaste oblike. Saj ne vem, morda pa kočno prihaja pravo vroče poletje, ko se v naših kozarcih trkljajo gore ledu, pijemo kisle limonade in domače ledene čaje z meto in ingverjem. Beri: ohlajene pijače, ne pa čajčkov z vrelo vodo. Za tiste, ki bomo naslednje tedne preživljali tudi za knjigami in za tiste, ki pripravljate kakšno poletno zabavo ... so tile sadni ledki kot nalašč. Videti so kjut, ko pa se stopijo, v kozarčku plavajo koščki sadja, ki jih lahko tudi pojemo.

Izberemo priljubljeno sadje, bolj barvito bo, bolje je, in ga narežemo na koščke. Lahko se igramo z različnimi oblikami - jaz sem s pomočjo širše slamice izrezala krogce, iz jagod pa s pomočjo nožka izrezala srčke. Namesto z vodo sem posodice najprej do polovice napolnila s sadnim čajem (vanilija+jagoda), jih nato nadevala z različnimi dodatki, nato pa še do roba zalila s čajem. Hop, v zmrzovalnik za vsaj dve uri. Kako sem si nato na strehi priredila mini limonadni žur, pa v naslednji objavi.

ZA POJEST: MAFINČKI Z BOROVNICAMI IN MAKOM

ponedeljek, 27. maj 2013

Ne verjamem ravno v recepte, ampak Donni Hay pa res verjamem. In ko sem zadnjič pozno zvečer gledala eno njenih oddaj, je na hitro spekla borovničeve mafine. Tole je bilo drugič, da sem upoštevala njena navodila in obakrat so bili mafini fino rahli in okusni. Včeraj sem v testo stresla še makova semena, zato so še lepo videti. 
ZA 12 MAFINOV:
- dve in pol skodelice moke
- pol vrečke pecilnega praška
- skodelica mletega sladkorja
- pol skodelice rastlinskega olja
- pol skodelice mleka
- eno jajce
- žlička vanilijevega ekstrakta
- sveže ali zmrznjene borovnice
- navaden sladkor za posip
+ makova semena {niso v originalnem receptu}


Postopek poznamo. Moko s pecilnim praškom, dodamo sladkor. Posebej zmešamo olje, mleko, eno jajce in vanilijo. Zmešamo z moko, dodamo še borovnice {+makova semena}, nadevamo v modelčke in povrh posujemo s kristalnim sladkorjem. Pečemo pol ure na 180°Celzija. Še ko jih pojemo, ostanejo lepi papirčki, a ne :)



    BRUNCH / TRAPEZ / MINIDOMA

    četrtek, 28. marec 2013

    Tako se je glasilo vabilo. In sem spet šla v drugi dom dnevnih in večernih vagabundov, ki zdaj že drugi teden zahajamo v MINIDOMA. Danes sem bila prvič (skupno pa joj, četrtič) tam čez dan in v družbi Mankice in Fensišmensi Ane jedla same dobrote. Pripravili so jih punce in fantje iz kolektiva T r a p e z, vse skupaj pa je bilo le še bolj fino, ker je skozi steklena okna sijalo toplo sonce. Včeraj zvečer smo sicer tam lahko prisluhnili fotografskemu mojstru Janezu Pukšiču, ki je razkril nekaj zanimivih prigod iz zakulisja nastajanja fotografij vrhunske kulinarike ter si premierno ogledali miks fotografij Mance Jevšček in ilustracij Mete Wraber. In se sladkali s tortami, seveda. Kaj bomo počeli, ko se bo Mark P. s svojim minijem odpeljal iz Ljubljane? Jp, tudi jaz ne vem.

    INTERVJU: ZLATO JABOLKO

    ponedeljek, 18. marec 2013

    Med urejanjem tokratnega intervjuja sem razmišljala, katero od omamnih fotografij naj postavim na začetek. Težko je namreč razmišljati o čem drugem kot o tortah, kolačih in pitah, če je tvoja naloga izbirati fotke, ki so poleg vseh dobrot ozaljšane še s čudovito keramiko. Kot vidite, je zmagala pita, ki boleče spominja na lahkotno poletje. Zares zadovoljna/srečna/vesela/ponosna sem, da lahko po toliko in toliko letih, komentarjih in duhovitih iskricah, s katerimi naš blogerski svet  zasipa Matilda, na Pepermintu predstavim njen projekt. Čaki, čaki, Matilda? Ja, prav ta. V resnici ji je ime Alenka, njeni ne-sestri, ki jo prav tako že dobro poznamo, pa Davorka. In skupaj sta se lotili okusnega, drznega, ljubezni do življenja in uživanja polnega projekta, ki sliši na ime ZLATO JABOLKO.
    Torej ... Začnimo na začetku. Kako sta se sploh spoznali, se spoznavali ter ugotovili, da bi lahko nekoč pa nekaj ustvarili skupaj? 

    Spoznali sva se davnih 17 let tega, na odru, kjer je Davorka ustvarjala igre in jaz sem uživala v tem, da so njene zamisli zaživele tudi v kostumih, šminki in prostoru ... pa si nisva bili ravno simpatični na prvo žogo! Iz gledališča se je najino prijateljstvo preneslo v resnično življenje. Ker sva se velikokrat radi podružili po službi, sva kmalu začeli ugotavljati, da v bližini ni prostorčka, ki bi naju očaral tako kulinarično kot s sproščenim ambientom in v obupu sva si zamislili najino namišljeno The Kuhinjo, kjer  bi  dišalo po finih juhah, na pultu bi se bohotile pite, naši prijatelji bi uživali v dobri glasbi pod lepim lestencem, s knjigo v roki in v kredenci bi se svetili kosi keramike, žlahten izbor knjig in beležnic (še sedaj imam skico tlorisa in detajlov) in po skupnih izletih in potovanjih je bila ta žalost in želja po prijetnem in lepem  še močnejša ... in ker se iz malega rodi veliko je sedaj na vrsti projekt Zlato Jabolko. 
    Si morala Davorko dolgo prepričevati, da pa res dobro peče in da res ne sme tega zadrževati le za ozek krog ljudi?
    Davorka je od zmeraj gostiteljica najhrupnejših najfinejših druženj, njena velika fusion družina je malček tudi moja in je njena kuharska ustvarjalnost in nadarjenost nekaj tako naravnega, da se okrog tega ni nikoli postavljalo vprašanj. Ona je Tista, ki peče, to je nekje v rangu; eni šepetajo konjem, eni tečejo z volkovi. Eureka pa se je zgodila, ko je pripravila prvo čokoladno pito z gozdnimi sadeži in je nastala množična histerija ... no, to je bil znak. In družina je bila dobro leto hvaležni poskusni zajček, da se je izoblikoval prvi klasični seznam ZJ.
    In Davorka ... Od kod ta ljubezen do ustvarjanja dobrot? Preizkušanja receptov in iskanja novih kombinacij?
    S približno devetimi leti sem že brkljala po loncih in skledah in mi je mama (ki ji kuhanje ni ravno dišalo) kar prepustila kuhinjo in tako so se začele moje kuharske izkušnje. Začela sem preizkušati recept za receptom tudi v peki in moja številna, apetita polna družina je bila hvaležna klijentela. 
    Nato se je zgodilo življenje, kariera in peka je postala redkost, vendar sem se vedno znova nekako "vračala" k loncem in pekačem. Kombinacije pa... no, šlo je bolj za trenutni navdih in tudi malce kuharske mode, ko smo se začeli oddaljevati od tradicionalnih, preizkušenih okusov in naenkrat smo vsi mešali skupaj divje kombinacije. Zame je bil ta navdih Jamie Oliver, njegov joie de vivre v  loncih (a ni l'vely!) me je potegnil v svoj vrtinec, znova sem začutila potrebo po kulinaričnem ustvarjanju in začela razvijati svoj čut za to, kar mi diši in mi zbudi brbončice.
    Alenka - kako bi opisala Davorko?
    Davorka žari, pa ne le ko ima 40 vročine, enostavno ima neko karizmo, na katero ljudje padajo, je tornado z veličastnimi diplomatskimi sposobnostmi in marsikdaj sem pri njej na zasebnem  treningu zaradi moje black and white and  no gray duše. Je rojena vodja, ki bo naučil nilskega konja leteti in mu hkrati vcepiti prepričanje, da je to najbolj naravna zadeva v njegovem življenju. Kot se za take dive spodobi, je tudi Big Drama Queen v najžlahtnejšem pomenu besede. Ne poznam osebe, ki bi bila tako altruistična in zaupanja vredna. Ja, tako si človek zamišlja prijateljico za vse življenje. Jaz ji preprosto rečem, da je moja najljubša in edina ne-sestra. 
     
    Davorka - kako bi opisala Alenko?
    Alenka je moja sestra po duši, tako drugačna od mene, da sva skupaj lahko samo dobra kombinacija. Alenka potrebuje svojih 5 minut (mesecev, let...) da preuči vsako (novo) situacijo, nato potrebuje naslednjih 5 minut, da to v miru analizira in se psihično pripravi na vse možne (najčrnejše) scenarije, kar mene, ki včasih delam 5 stvari hkrati in reagiram nagonsko, še preden možgani sploh oblikujejo misel, včasih nervira in verjamem, da je nervoza zaradi te glavne karakterne razlike  obojestranska. Zato pa Alenko zanima vse in s tem mislim VSE, kajti ona je na tekočem z vsem; s trendi, z dogodki, modo, politiko, filozofijo. Njeno največje bogastvo pa je vsekakor njen čut za estetiko, za vse lepo, ki zanjo pride v vseh oblikah.
    Kako in kdaj je vzklila ideja o Zlatem jabolku? Kako se je razvijala in koliko poguma je bilo potrebnega za končni: "No, pa dajva!"?
    Ideja o Zlatem jabolku se je kalila precej časa, vedno bolj za hec. Zaradi stresnega življenja sem se znova začela zatekati k mojim skledam in pekačem in niti sama se ne spominjam več, kdo je pravzaprav prvi izgovoril tisti usodni stavek: "... to bi morala prodajati." Začelo se je z občasnimi naročili prijateljev, nato so občasno poklicali tudi prijatelji prijateljev, nato pa tudi ljudje, ki jih pravzaprav nisem poznala in vsi so imeli enako pripombo: "Morala bi odpreti slaščičarno."  Sčasoma so me začele popadati zoprne misli kot "kaj pa, če bi...?" In tako se je začela ideja za hec počasi spreminjati v tisto zares, pogum  je med raznimi pogoji, zapleti, HACCP sistemom in še marsičem večkrat izpuhtel kot jutranja meglica, vendar se je na srečo vedno znova vrnil in počasi je nastala delavnica dobrot.
    (Alenka) Da dodam svoj moment; črpalka na avtocesti, tankanje, jaz grem po kavo in mimogrede mi ljuba sestrica navrže: "Kapučino bom  -  mislim o ideji  se morava resno pogovoriti, ker potem poti nazaj ne bo in delali bova kot kameli, nič spali in na relaks ob sobotah pozabi in a ti veš kaj to pomeni, dobro premisli, ker želim tvojo potrditev, ne da boš po treh tednih rekla, da greš v petek v kino namesto v kuhinjo, ker brez tebe v to ne grem ..." Vse v enem stavku. Dokler  sem prišla do avtomata za kavo mi je bilo jasno, da je vrag odnesel šalo. Do Ljubljane sem bila čisto tiho. Pa tudi spala sem bolj slabo tisto noč. Porka miseria, petki in sobote...!!!!
    Kakšen je vajin koncept, vajina filozofija, slogan? Skratka: kaj, zakaj in za koga?  
    Zlato jabolko, pravljica s sladkim koncem.   

    Pečemo sproti, po navdihu, s kančkom provokativnosti in veliko ljubezni. Za vse tiste, ki si želijo polnih okusov, ki vedo, koliko časa je potrebno za ročno narejeno dobroto, za tiste, ki uživajo v hrani tudi preden jo poskusijo, skratka za uživače.  

    Izogibamo  vsem aditivom, škrobu in raznim drugim dodatkom, če gre, se izognemo tudi pecilnemu prašku in raje uporabimo sodo. Vse dišave so naravne in če je le možno, je sadje sezonsko, kar nekaj pa ga priroma z Mirčetove njive v Strunjanu. 
    Kako sta se lotili ustvarjanja "blagovne znamke",  se domislili imena, kakšna je zgodba za logotipom? Pa tudi - kako so porazdeljene vajine vloge?
    Viharili sva možgane ob vsakem druženju, meni se je prikazovalo  drevo, ker  pa je Davorka pragmatična oseba,  ki ima trženje v obeh mezincih je želela manj simbolike in več direktnega nagovora. Med enim od poležavanj pod češnjo ob čaši malvazije in gledanjem v nebo je skočilo ven zlato jabolko. Bilo je všeč obema; sadež, obilje, pravljičnost, sončnost, zadovoljstvo in logo se je nato zgodil tako naključno, kot se za pripovedko spodobi. Na fantastičnem blogu Kaje Zalokar sem "zadela" darilce, personalizirano štampiljko. Kaja, ki je tak multipraktik, da nas običajne ljudi kar boli, je imela proste roke in tako v eni potezi oblikovala (kot je povedala) ta prekrasen jabuček s svetlečo kronico.  Ko sva ga zagledali, je bilo to to. Colpo di fulmine.  Kaja je bila naše tretje oko. Hvala Kaja.
    Davorka je la Maestra,  tista, ki obvlada skrivnosti kuhinjske kemije, Alenka pa skrbi za lepo, za inspiracijo …
    Kakšna je vajina ponudba? Imata že svoje THE kose, vedno ponudita kaj novega ali ostajata zvesti preverjenim okusom?
    Slastne pite, dišeči kolači, mehki piškoti... Repertoar dobrot se spreminja v skladu z navdihom, vremenom, trendi in seveda povpraševanju. Absolutni The kos je famozna čokoladna pita, prodajni hit pa začinjeni korenčkov kolač. Vsakič ponudiva vsaj eno novost in smo tudi veganom in presnojedcem prijazni. Če pa si kdo zaželi "odbite"  torte, bo potrkal na prava vrata.
    Kako poteka vajin običajen dan/večer/noč, preden pride prodajni dan? Kje je moč dobiti in poizkusiti Zlato jabolko?
    Po službi se dobiva v delavnici, ena ali druga poskrbi za prigrizek in čašo rujnega, naštima se glasba in pogleda seznam… in ples se začne...Nekje okoli uro po polnoči poliževa prste in čez 5 ur zazvonijo budilke. Ob 8ih sva žareči za stojnico na koprski tržnici pod palmami, če je sonce je to fina dodana vrednost. Trenutno je koprska tržnica naša edina gostiteljica, seveda pa se lahko z našimi dobrotami razveselite kadarkoli, le naročilo je treba oddati.
    Kaj pa embalaža in transport? Imata v mislih tudi to?
    Embalaža se nama zdi pomemben del zgodbe in ni bilo tako enostavno dobiti pravo.  Vedeli  sva, da ne bo plastična in na srečo zelo hitro našli dobavitelja, ki je zadovoljil vse najine želje in potrebe. Danes naši kupci odnesejo domov dobrote v ličnih kartonskih eko  škatlicah in vrečkah.
    Transportna logistika je trenutno še v razvoju, vendar se z vsakim naročnikom posebej dogovorimo, če potrebuje dostavo.
    Alenka, zate vem, da si na spletu zelooo domača in da imaš v malem prstu vse sorte blogov. Je tudi z Davorko tako? So vama food blogi v navdih? Bi/bosta pisali tudi svojega? 
    Meni so food blogi  v velik navdih in imam pri ZJ strokovni naziv virtualne raziskovalke lepega, medtem, ko v 3Dd življenju nabiram lepe knjige, lepe krožnike  in fotografije. Davorka je seveda tudi v tem segmentu čisto prizemljena in ima rada dotik in vonj papirja ter posledično  krasno knjižnico kuharskih knjig. Tudi glede tega je najin dvojec  idealen. Nič nama ne uide tako v resničnem kot virtualnem svetu. In blog bo.
    In še ... plani za prihodnost? Tisti kratkoročni in tisti sanjavi ... :) 
    Trenutno sva na FBju, kjer poskušava deliti najino zgodbo predvsem vizualno, vendar je to le začetek. Naslednji korak je spletna stran in seveda blog, ki se mi zdi pravi kanal za izražanje  najine  kreativnosti, inspiracij in prijateljstva. Moje velike sanje pa so seveda Davorkina knjiga, kjer bi njeni recepti dobili svoj oder. Davorkine sanje pa, da bo knjigo oblikovala Alenka.
    Na horizontu vidiva kavarno – čvekarno - knjigarno … Dreams ... v enem od naslednjih življenj bova imeli mini hotel v Marakešu ali nekje tam okrog, če ne, pa že kje drugje.

    © PEPERMINT • Theme by Maira G.