Eva je krajinska arhitektka, ki vsak dan hodi v službo in tam projektira. In je Eva Sardina, ki piše, riše, fotografira in oblikuje blog, ki mora med obvezne zaznamke vsakega oblikovalskega ali/in fotografskega navdušenca. Njen dan se zdi prekratek za vse, kar počne, ampak bi rekla, da vsakega izkoristi kolikor se da. Med čakanjem na njen www in nove projekte izpod njene miške/svinčnika pa preberite mini intervju, si poglejte njene kolaže in pridno kukajte na njen blog. in... sardine še nikoli niso bile tako kul! :] ° kdo si?sem krajinska arhitektka, ki se navdušuje nad kvalitetnim dizajnom vseh vrst in oblik. usta se mi razlezejo v nasmeh ob pogledu na morje, obisku ikee, prebiranju kvalitetnih knjig in babjem čveku. če vstanem z napačno nogo, znam neskončno tečnariti in biti nasploh neprijazno bitje, ampak se trudim, da se to ne dogaja prepogosto. ne maram birokracije, risanja prerezov v autocadu in ljudi, ki se jim v življenju nič ne ljubi.
° kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?zbudim se okrog 8h zjutraj. presrečna sem, da se mi služba začenja šele ob 9h. delam v
Studiu AKKA, kjer vsakodnevno ob smehu in bizarnih debatah s sodelavci razrešujemo najrazličnejše naloge s področja krajinskega oblikovanja. med delom občasno malo poškilim na svoj blog in autocad zamenjam za wordpress. službo v biroju kombiniram tudi s pedagoško dejavnostjo, v preteklem letu sem s krajinsko arhitekturo seznanjala študente na visoki šoli za dizajn. ob prostih popoldnevih in večerih rada spijem pivce s prijatelji ali odbrzim k fantu na postojnsko - tja, kjer je najljepša rwoža bwor ... :) vikendi so, če se le da, rezervirani za lenobne obiske pri prijateljih, ki ne živijo v ljubljani in potepanja po sloveniji.
° kako si zašla v oblikovanje? je ustvarjanje tvoj full time job, hobi, nekaj vmes?med študijem krajinske arhitekture sem v stranskih ulicah labirinta, ki vodi do diplome iskala in tudi našla mnogo več kot oblikovanje, ki smo se ga priučili na faksu. začelo me je navduševati grafično oblikovanje, sledila je tipografija, zadnje čase me privlačijo ilustracije. kljub različnim službam, ki zaenkrat ostajajo na področju mojega poklica, se v prostih uricah usedem pred računalnik ali vzamem v roke fotoaparat in na svet pospremim kakšen logotip, značko ali fotografijo. celo šivalni stroj na mizi čaka na nove podvige. z blogom "eva sardina" se je začelo zabavno obdobje ustvarjanja, povezovanja in spoznavanja ljudi, kar mi nepogrešljivo popestri delovne dneve.
° kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? kakšna so tvoja oblikovalska "načela"?uf, sem še precej nova pri ustvarjanju, zato težko govorim o lastnem stilu ali načelih ... vem le kaj me zabava in kdaj sem vsaj približno zadovoljna s svojim delom. pri grafičnem oblikovanju se trudim ustvarjati preproste a hudomušne oblike in pomene. značke se mi za ta namen zdijo super, fino bi bilo, če bi se značkam nekoč pridružile še majice. s fotografskim aparatom pa najraje nadlegujem prijatelje. v objektiv lovim obraze, ki jih poznam in tako sama lahko presodim ali je portret uspešen ali ne. uživam tudi ob fotografiranju drobnih detajlov, kjer se skušam igrati s kompozicijo in zgodbo za njimi.
° kaj/kdo te inspirira?inspirira me mnogo stvari in ljudi. debate s prijatelji in sodelavci, ure prebite na oddelku za oblikovanje in arhitekturo v konzorciju,
črke na vratih v službi, hiter pogled na kak izviren grafit ter drugi nepričakovani dogodki in srečanja. v zadnjem je času me je resnično navdušil profesor
steve diskin, ki sem ga imela priliko spoznati pri svojem delu. vsak dan se ob kaki nalogi v službi spomnim na njegovo trditev, da bi morali na šolah oblikovanja obvezno izvajati tečaje kuhanja, igranja tenisa in letenja z jadralnim padalom. pri kuhanju se človek sprosti in raziskuje harmonije okusov, barv in oblik, pri tenisu spoznava korenite razlike leta žogice že pri subtilnih spremembah zamaha z loparjem, pri letenju pa izkusi svobodo in pogled na svet iz neba.
° kaj še drugače rada počneš?ko ne sedim za računalnikom, fotografiram ali pohajam naokrog, se občasno udeležim še kakšne tako imenovane gverilske akcije. trenutno s skupino
PAZ!PARK v ljubljani pripravljamo izobraževalno igrišče, ki bo v okviru dogajanja na
"world habitat day" govorilo o zelenem sistemu v mestu. kaj več bo nedvomno objavljeno na blogu, PAZ!PARKovce pa najdete tudi na facebooku, morda kmalu tudi na twitterju
. 
° načrti in želje za prihodnost?želim si svežih izzivov, da bi imela čas se naučiti vse stvari na mojem to-learn spisku (na vrhu je trenutno risanje in učenje flasha). da bi mi čim prej uspelo postaviti web page, izdelati vizitke in da bi dan imel 26 ur!
evi najlepša hvala za čas, ki si ga je utrgala za intervju in sestavljanje mozaikov.
vi, dragi pepermintki, pa vabljeni h komentiranju.
tile prispevki naj ne bodo sami sebi namen,
kliknite in napišite svoje mnenje, ouki?
Legendarna stripovska serija o srečnem Luki (heh, tako poslovenjeno zveni kot junak iz kakšne Jurčičeve zgodbe), kavboju z rdečo rutko in zvestim konjičem, je začela izhajati že leta 1946. Do leta 2001 jo je vztrajno risal belgijski ilustrator Maurice De Bevere, v stripovskih krogih bolj znan kot Morris, ki mu je pri pisanju pomagal še bolj kultni René Goscinny (avtor Asterixa). Po Morrisovi smrti se dogodivščine Lucky Lukea še niso zaključile, z risanjem je nadaljeval Achde, zgodbo pa je prevzel Laurent Gerra.
Lucky Luke je z leti postal prava pop ikona, nekakšna bolj štorasta, zato pa toliko bolj simpatična verzija robinhudovskega junaka, ki s Jolly Jumper, najpametnejšim konjem na svetu, vandra po pustinjah ameriškega zahoda in se bori proti nepravičnosti in kriminalu. Kot vsaka (tudi urbana) pravljica ima tudi ta svoje bedgaje. To so bratje Dalton, ki pa niso v celoti imaginarni junaki, saj je nekoč po svetu strašil resničen Dalton klan. Po stripu so seveda posneli tudi ekranizirano verzijo, ena epizoda pa je le klik stran od nostalgičnih vzdihljajev.
krompir + nožek + barve (tempere, vodenke, barve za tekstil) + podlaga (papir, karton, blago). preprosto in zabavno. 
