PEPERMINTOV MINI VODNIK • ŠKOFJA LOKA
ponedeljek, 2. oktober 2017
Ne, cvetoče jablane na fotografijah spodaj niso privid. Škofjo Loko sem obiskala spomladi in pričakala me je v najlepših barvah. Eno od slovenskih mest(ec) z najlepšim starim mestnim jedrom, ki višinske strahopetce, kakršna sem jaz, najprej pozdravi z "samo naravnost glej" sprehodom čez most nad Soro, nato pa očara z vegastimi hišami, poslikanimi pročelji, umetelno izrezljanimi vrati in celim kupom zanimivosti, je po Kranju, Celju in Radovljici prizorišče četrtega Pepermintovega mini vodnika.
Bila je sobota pred cvetno nedeljo in trg je bil poln skavtov, ki so pletli butarice. Na sončni strani trga so pred kavarno sedeli meščani, s cekarji in vrečkami ob stolih so se najbrž, tako kot jaz, čudili nad nenavadno toplim dopoldnevom. Tudi jaz sem si zaželela kave, a najprej sem hotela zaviti še v kakšno uličico in odkriti še kaj novega.
ŠKOFJA LOKA - MESTECE V MESTU
Kot številna slovenska mesta, se je tudi to s stoletji in desetletji razširilo v sodobnejša naselja in soseske, stari trški del pa je postal (bolj ali manj posrečen) miks sodobnega in (pol)preteklega časa.
Škofja Loka je srednjeveško mesto, ki mu karakter dajejo globok kanjon z vihravo reko, Loški grad na griču, Kapucinski samostan, loški običaji in okrušene sledi zgodovine na vsakem koraku. Pa vendar se tudi tu te mešajo s sodobnostjo, najsi bodo to grafiti in nalepke na skritih zidovih, lične prodajalne in kavarne, ki v notranjosti skrivajo sodobne interierje. Pa Jan Plestenjak je tu odraščal, kajpak, tudi po tem slovi Škofja Loka :)
Kot številna slovenska mesta, se je tudi to s stoletji in desetletji razširilo v sodobnejša naselja in soseske, stari trški del pa je postal (bolj ali manj posrečen) miks sodobnega in (pol)preteklega časa.
Škofja Loka je srednjeveško mesto, ki mu karakter dajejo globok kanjon z vihravo reko, Loški grad na griču, Kapucinski samostan, loški običaji in okrušene sledi zgodovine na vsakem koraku. Pa vendar se tudi tu te mešajo s sodobnostjo, najsi bodo to grafiti in nalepke na skritih zidovih, lične prodajalne in kavarne, ki v notranjosti skrivajo sodobne interierje. Pa Jan Plestenjak je tu odraščal, kajpak, tudi po tem slovi Škofja Loka :)
Na trgu je bil sejem, a moja prva postojanka je bila prodajalna slovenskih oblikovalskih izdelkov ROZAMUNDA, založena z raznolikimi izdelki za dom, modnimi dodatki za male in velike, prisrčnimi in humornimi razglednicami in še čim. Na seznamu sem imela še dve trgovinici, pa sta bili žal zaprti.
Rokodelsko tradicijo Škofjeloškega lahko od blizu spoznate v Rokodelskem centru DUO. Ob mojem obisku so v galeriji gostovali suhorobarski mojstri, vitrine pa so krasili dražgoški kruhki, volneni in polsteni izdelki, drobni predmeti iz lesa ... Da so na tem koncu doma tudi kovači, pričajo številni umetelni izveski nad vrati okoliških hiš.
KAM NA KAVO IN SLADKARIJE
Prav te so me najbolj navdušile. Vsaka je malce drugačna in po svoje zanimiva. V eni je frizerski salon, v drugi šiviljska delavnica, v tretji na primer ena od kavarn, ki sem si jo zabeležila pred obiskom. Vahtnca je neobičajna kombinacija domačnosti in sodobnih elementov, luč - pajek je najbrž najbolj očiten primer. Kavarnic je še veliko. Če mimo avtobusne postaje stopite čez most, vas na trgu pred cerkvijo vabi Kavarna na Štengah. Najlepši razgled zagotovo najdete v kavarni Etno, kjer lahko posedite na balkonu nad Soro, med ozkimi uličicami pa najdete še Lunco. Prava škofjeloška klasika pa je seveda Kavarna Homan, ki se ponaša s 150-letno slašičarsko tradicijo in slikovitim kavarniškim vrtom pod lipo na osrednjem Mestnem trgu.
POT NA LOŠKI GRAD
Malce lena od sonca in sladkarij sem se malce izgubila, nato pa le našla položno pot ob grajskem obzidju in pod košatimi kostanji počasi grizla v hrib mimo rdečih streh hiš, ki so s te strani videti še bolj vegaste, polne so zatrepov in prizidkov, da o skrivnih vrtovih ne govorim. V času od mojega obiska so najmlajši Škofjeločani dobili tudi novo otroško igrišče.Na gradu pa - tišina, če odštejem žvrgolenje ptičkov. Le nekaj pohodnikov, ki so se bržkone podali proti Lubniku, se je zbralo na parkirišču, sicer pa je grajsko dvorišče samevalo. Tisto uro sem bila ena od redkih obiskovalcev in sem imela grad skoraj zase. Loški grad je zgodovinska in umetnostna zakladnica, ki hrani in prikazuje preteklost mesta in razgibane okoliške pokrajine, spreminjajoč način vsakdanjega življenja in dela umetnikov ter rokodelcev Poljanske doline. V stolpu sem naletela na pravo svetlobno doživetje - projekt Stvarno - Nestvarno hrvaškega umetnika Dujeta Jurića.
Z grajskega griča sem se spustila nazaj v mesto. Ker sem si za raziskovanje rezervirala le nekaj dopoldanskih ur, sem izpustila še veliko. Prihodnjič se oglasim v Sokolskem domu, z veseljem pa bi se podala še naprej med hribe in doline, raziskovat Železnike, največjo slovensko vas Davča, mikajo pa me tudi okoliški hribi. Pa vi, ste že obiskali Škofjo Loko? Ali pa ste celo Škofjeločani in ste polni predlogov, česa ne gre zamuditi? Z idejami na plan.
