2 URI VMES.
četrtek, 3. februar 2011
včeraj sem po ogledu razstave v spomin vojtehu ravnikarju imela še slabi dve uri časa, preden bi se morala narisati v knjigarni. in sijalo je sonce. in čeprav mi je sestra naredila lušte z vetrovko iz berške (smotka!), rada bi imela eno za laufat namreč, se mi zdijo šopingcentri zadnje mesece že miselno predaleč, kaj šele fizično. in sem kar šla, kar hodila. z arčijem je tako fajn se šetkat. in tako sem prvič šla bo rebri navzgor, odkrila tisto stopnišče za na grad, šla po tadolgi poti gor, naokoli - ne po bližnjici, opazila, da obnavljajo tisto vilo pod gradom, prvič naredila krog okoli antene, se sprehodila pod oboki in občudovala gozdiček s shojenimi potkami. pa to je en mini rožnik!
 |
| a ni dobra tale streha? :) |
sodelavka se mi je potem čudila, ker sem šla sama takole na sprehod. ampak jaz imam rada svojo družbo, ko sem sama s svojimi mislimi, ko mi nič telefon ne zvoni in nihče ne prekinja toka mojih notranjih monologov. je pa res, da bi me kakšen spremljevalec morda prej opozoril, da nimam več sposojene kape v žepu in mi ne bi bilo treba prehoditi celega labirinta, da sem jo spet našla. :)
in sta minili dve uri vmes. in še nekaj opažam. zadnje čase puščam ajpodka kar doma. čudno, muska je bila vedno podlaga mojega življenja, mojih trenutkov vmes - med srečanji in pogovori in stiki z drugimi ljudmi. ampak bolj verjetno je, da je to le faza.
