toplo in sončno majsko dopoldne v parku tabor, ki je s pomočjo
prostorož-ic zaživel in oživahnel. vem, oživahneti niti slučajno ni beseda, a tako je, če je ni, si jo je treba pač izmisliti. prepričana sem, da bi se pika nogavička strinjala z mano.
na južni strani malega parka stoji ta črna reč. na njej piše "dogodki" pa en srček je narisan. a ko prideš bližje in pokukaš skozi podolgovate tanke reže, se pred tabo razpre program. kot na vrtiljaku si ga zavrtiš do željenega datuma. da vam povem, taki napravi se reče
zootrop/zoetrope po angleško in je prehodnica kamere. to vem zato, ker sem o tej napravi pisala v eni od seminarskih v moji tako kratki (in tako zelo opevani:) karieri študentke grafike. a vidite, kako prav mi pride ta semester!
v bližini je dom starejših občanov. klepetajo na klopicah. opazujem starejši par, urejena sta kot za nedeljsko promenado, ne pa za sprehod do prve klopce, smejita se in se prepirata. nato gospa nekaj zagleda. s pogledom sledim njenemu stegnjenemu prstu in se zasmejim. mladenič na vrvici vodi malega dihurčka. bolje rečeno, dihurček vodi njega, šiba sem in tja, ovohava tla, spreminja smer. steče klepet. dihurček pride posmrčkat še mene, preden se odpravim naprej po potkah parka.
na modrih klopicah sedijo tri gospe. in kaj počno? slikajo, rišejo, medtem ko migetajoča sončna svetloba pronica skozi gosto olistane veje platan. takoj sem zraven in jih prosim za dovoljenje, da poslikam njihovo ustvarjanje. vprašajo me, če sem od prostorožic. nisem. bom pa napisala nekaj za spletno stran. ker o tem petkovem dopoldnevu (in mojih petnajstih minutah) v parku tabor je treba nekaj napisati.
upam, da ste začutili malce mojega navdušenja. po
fotografijah z otvoritve parka tabor sodeč, bo tam še precej živahno. v neposredni bližini parka so na moj naslednji cilj opozarjali pisani helijevi baloni. o tem pa jutri!
