ROB SVENŠEK • FANBOY MODERNIZMA, KAVE, RASTLIN IN KOLES

ROB SVENŠEK • FANBOY MODERNIZMA, KAVE, RASTLIN IN KOLES

nedelja, 9. december 2018

Nedelja. Dan za poležavanje, prvo kavo v pižami, drugo pa že nekje na obisku ali v mestu, v najljubši kavarni ali pa - hej, zakaj ne? - med raziskovanjem novih. Ni naključje, da uvod v tokratni Pepermintov intervju začenjam s kavo. Med drugim je bila prav kava povod zanj. Naš sogovornik je z njo povezan na prav poseben način. Rob Svenšek je ilustrator in grafični oblikovalec, katerega osebni projekti so pogosto prepleteni s kavo. Pa z rastlinami. In kolesi. Ampak o tem več pozneje. Njegov zine o kavi se je to jesen prepletel še z eno fino kavno zgodbo in tako lahko Robove ilustracijev ličnih kompletkih s kavo Črno zrno najdete v istoimenski kavni postojanki. 

Preden nadaljujete z branjem, si pripravite skodelico kave ali čaja in kliknite na naslednje številke, pod katerimi se skriva glasbena podlaga po Robovem izboru. 1 / 2 / 3 / 4 / 5 Ste? Kul. 

Aja, to je Rob.

Za začetek standardno Pepermintovo vprašanje: kdo si in kaj počneš? 

Moje ime je Rob Svenšek, prihajam iz Ljubljane. Za bližnje realist, kofetar, človek načel in rastlinojedec. Za večino pa ilustrator in grafični oblikovalec.

Predvsem po zaslugi Instagrama te (in tvoje delo) v zadnjem času spoznavamo tudi ostali. Kot ilustratorja in oblikovalca. Kaj si bolj - ilustrator ali oblikovalec ... ali gre to z roko v roki?

Hmmm … Ludje, ki me spremljajo na instagramu, vidijo večinoma ilustratorsko stran, saj tam večinoma objavljam osebne projekte, ki so ponovadi povezani z ilustracijo. Sam se imam za grafičnega oblikovalca in ilustratorja. Začel sem le kot oblikovalec, tudi v studiu, kjer delam, sem zaposlen kot grafični oblikovalec. Pred kakšnima dvema letoma pa sem poizkusil z ilustracijo in se zaradi na novo odkritih načinov samoizražanja hitro navdušil. Mislim, da se grafično oblikovanje in ilustracija med seboj odlično dopolnjujeta. Če imaš dovolj znanja iz obeh področij, imaš nad projekti več kontrole in jih lahko hitreje zaključiš. Vendar se kljub temu ne branim sodelovanja, saj lahko različni pogledi in procesi pripeljejo do presenetljivih in dobrih rezultatov.

Kako bi opisal svoj ustvarjalni slog? 

V mojem osebnem slogu se pogosto pojavljajo enostavne geometrične oblike, kombinacija ploskev in linij, rahle strukture ter omejeno število barv. Stvari imam rad oblikovane precej minimalistično. Če bi o tem vprašali moje sodelavce, bi vam odgovorili, da pogosto preveč. Sem “fanboy” modernizma, njegov vpliv občasno zaide v moja dela.

Kakšni motivi so ti najljubši? 

Trenutno se moji najljubši motivi gibljejo nekje med kavo in rastlinami, tudi kolesa so blizu vrha. Te pogosto med sabo tudi kombiniram. Rad združujem stvari, ki na prvi pogled niso kompatibilne. Vendar se ti motivi skozi čas vedno malo spreminjajo. 

O sodelovanju s Črnim zrnom.
Vse skupaj se je začelo že poleti, ko sem se lotil osebnega projekta. Želel sem namreč predstaviti svoje življenje skozi ilustracije in kratka, zabavna spremljevalna besedila. Vse skupaj sem strnil v majhno knjižico, ki so jo je lahko kdorkoli naročil. V Črno Zrno sem začel zahajati že nekaj časa prej, tam sva z Alexom pogosto tudi na kratko poklepetala. Zelo mi je bil všeč kot oseba, všeč pa sta mi bila tudi njegova vizija in način dela. Tudi njemu sem zato prinesel knjižico, saj se mi je zdelo, da bi mu bila všeč. Ko sem mu jo izročil, je nemudoma dobil idejo za kartice z ilustracijami iz knjižice, ki bi jih ponudil skupaj s kavo. Izbrala sva 3 ilustracije. Bistvo ilustracij je moralo biti, da zajamejo celotno izkušnjo pitja kave, ne le skodelico kave, ampak tudi okolje, v katerem jo pijemo, pripravo in izvor. Mislim, da sva to z izbranimi ilustracijami dobro dosegla. Sem pa sam kar velik ljubitelj kave, zato so mi take vrste projekti res super.

Kaj te navdihuje?

Največji navdih so vsakodnevne stvari in situacije okoli mene. Tako doma v stanovanju in zunaj na “terenu”. Zato mi je zelo pomemben prostor, v katerem živim ter delovno okolje.

Katera je tvoja najljubša barva ta hip in ali se to pozna tudi pri tvojem delu?

Moja najljubša barva je črna. Ta se v mojem delu pojavlja zelo pogosto, všeč mi je kombinacija le črne in bele, saj tako pridejo bolj do izraza same oblike in pogosto zaradi tega tudi samo sporočilo. Všeč mi je tudi kontrast med črno in roza.

Tvoj sanjski projekt, produkt ali naročnik? Obstaja svetovna znamka / institucija, s katero in za katero bi z veseljem delal?

Po pravici povedano specifično o naročniku ali znamki nisem veliko razmišljal. Všeč mi je delo z manjšimi naročniki, ki poizkušajo narediti spremembo na področju njihovega delovanja. Rad delam z odprtimi ljudmi z vizijo, ki si želijo več kot le služenje denarja. Glede specifičnega projekta? Glede na to, da sem ljubitelj kave in posedanja v kavarnah, bi bilo lepo, če bi dobil priložnost in odprte roke pri celostni vizualni podobi kakšne kavarne v taki meri, da bi direktno sodeloval z notranjimi oblikovalci, tako da bi bil projekt narejen res celostno s čim manj kompromisi. V sovenskem prostoru bi mi bilo všeč narediti kakšno stvar še s kavarno in pražarno Stow. Širše gledano, pa mogoče s kolesarsko znamko Rapha, saj mi je zelo všeč njihova estetika, nivo oblikovanja, način dela in pojavljanje na socialnih omrežjih.

Še malo kave. Kavarna Bled in Kolektiv 22. 

Živimo v času, ko smo malodane bombardirani z vizualnimi impulzi. Na sprehodu po mestu, med vožnjo z avtobusom, da o medijih, spletu in družbenih omrežjih niti ne govorimo. Kako gledaš na odgovornost vas vizualnih kreatorjev, da ustvarjate kakovostno vsebino? Ali sam čutiš to odgovornost. Si kritičen do svojega "foha"?

Res je, oglaševalci so v tem času naš najbolj zvesti življenski sopotnik. Z "našo" vsebino direktno vplivamo na sam prostor, v katerem se gibamo, s tem pa tudi na izkušnjo ljudi v tem prostoru. Ravno zato mislim, da imamo izdelovalci vizualnih vsebin precejšnjo odgovornost, da delamo kvalitetna sporočila, pa naj bodo lepa, zanimiva ali pomenska. Če gledamo širšo sliko, mislim, da je bilo v preteklosti oblikovanje že na višjem nivoju kot danes. Težko bi bilo izpostaviti specifičen razlog, zakaj. Verjetno nosimo malo krivde tako mi oblikovalci kot naročniki. Velikokrat se oblikovalci srečujemo z zelo kratkimi roki in omejenimi finančnimi sredstvi. Včasih pa je problem v tem, da se oblikovalci v stvar premalo poglobimo ali ne prosimo za pomoč. Obenem pa je danes lahko že skoraj vsak z računalnikom grafični oblikovalec in to se opazi. Mislim pa, da je stanje vizualnih sporočil tudi precej dober odraz stanja naše družbe. A glede tega nisem preveč črnogled, saj med sprehodom po Ljubljani ali brskanjem po Instagramu vseeno opazim kar nekaj dobrih izdelkov naših ustvarjalcev.

Bližamo se koncu koledarskega leta. Kateri je po tvojem mnenju najlepši izdelek tega leta v slovenskem okolju? Te je morda še posebej pritegnil kakšen plakat, knjiga, vizualna podoba? 

To pa je kar nehvaležno vprašanje in bi težko izpostavil le en izdelek, saj je bilo ustvarjenih kar nekaj dobrih. Mogoče mi je bila osebno najljubša vizualna podoba restavracije Kucha, saj je zelo sveža, malo drugačna. Med drugim so mi všeč tudi plakati za mladinsko in lutkovno gledališče, na misel mi pride tudi naslovnica knjige Otok Avgusta Demšarja.

Katere Instagram profile rad spremljaš? 

@streetartglobe

@thebrandidentity

@cabinlove

@stepegphotography

@sirjoancornella 

PREBERI

GAŠPER KRAJNC • STRIPORISEC, KI GA NAVDIHUJE GROZA

GAŠPER KRAJNC • STRIPORISEC, KI GA NAVDIHUJE GROZA

nedelja, 19. november 2017

"Sem Gašper Krajnc in rišem stripe," odgovori na prvo vprašanje, ki je pri Pepermintovih intervjujih vedno enako. Kdo si in kaj počneš? Ko se pogovarjam z ilustratorji, mi skoraj vsi po vrsti povedo, da že od majhnega ves čas rišejo ali pa so že od nekdaj vedeli, da bo njihovo delo povezano s tem. No, pri Gašperju ni bilo tako. 

NEORTODOKSNI RISARSKI ZAČETKI IN PRVI STRIPI V DIJAŠKEM GLASILU

"Bil sem kar neortodoksen, kar se začetkov tiče. Tako kot najbrž vsi, sem rad risal v prvem, drugem razredu osnovne šole, potem pa zmeraj manj. Bolj me je zanimal šport, treniral sem smučanje, in do srednje šole pozabil na risanje," s koroškim naglasom razlaga, kako sta nato s prijateljem začela risati mini stripe za glasilo dijaškega doma Bežigrad, kjer je živel med šolanjem na takratni srednji šoli tiska in papirja. 

Tam je torej objavil svoje prve, "za hec" stripe. Zanimivo, stripov tudi nikoli ni bral. Z izjemo tistih  malih stripov v Večeru in Mikijevega zabavnika iz trafike, s katerim si je nekoč krajšal čas v bolnišnici, stika s stripi ni imel, niti ni vedel, kje bi jih na Koroškem lahko dobil. 

OD TEOLOGIJE DO ANIMACIJE 

V srednji šoli se je naučil nekaj grafičnega oblikovanja, a čeprav je bil že od vedno navdušen nad likovnim svetom in ga je vse po malem zanimalo, ga ni nikoli nič prijelo do take mere, da bi se nečesa lotil zares ali šel kaj takega študiral. Prav nasprotno. Študiral je teologijo. Ko se zasmejim, reče: "Saj ti pravim, nenavaden začetek." No, na faksu, ki ga je kmalu zatem obesil na klin, pa je v njem nekaj kliknilo in s prijateljem sta se lotila 2D animacij. 

"Z Markom Renkom sva delala takšne izi animacije, ena je bila na festivalu Fanimatu tudi nagrajena. In sva ugotovila, da če želiva biti zares dobra, se morava najprej naučiti dobro risati.« In sta se, tudi Marko Renko danes velja za enega najbolj perspektivnih ilustratorjev. Medtem je Gašper spoznal, da je animacija zahteven špas. 

NA KONCU SO OSTALE ZGODBE

"Tisto, kar mi je od tega ostalo, pa je bilo spoznanje, da mi je od vedno najbolj kul pripovedovati zgodbe. In strip je za to idealen medij. Še posebej, ko sem ugotovil, da je strip veliko več od spidermanov, supermanov in batmanov. Da z njim lahko pripoveduješ drugačne zgodbe. Žalostne, resne stvari." 

Prve stripe je nakupil v Pragi, kjer je po tednu dni iskanja našel striparno s stripi za tri krone. "Iz kupa sem vzel tiste, ki so se mi po slogu zdeli takšni, da bi jih lahko risal tudi jaz. Niso bili tako dobro zrisani kot ostali ameriški stripi, a zaradi tega bolj zanimivi, z njimi sem se poistovetil Pa tudi zgodbe so bile daleč od superherojskih, opisovale so obskurne zadeve, ki jih ljudje niso masovno brali."

SAMOUK, KI GA FASCINIRAJO MEJNE TEME. IN STARI RIM.

In je začel, čisto iz nule, študirat anatomijo. S pomočjo knjig in risarskih videov je, popoln samouk, po letih – "bilo je mučno" – učenja in vsakodnevnega risanja, narisal svoje prve stripovske odlomke. 

Fascinirajo ga mejne teme. Od vedno mu je bil najljubši horror, v knjigah, serijah, filmih. A njegove prve zgodbe niso bile povezane z grozo, temveč z zgodovino. "Obožujem zgodovino Starega Rima in pred leti sem začel fantazirati o tem svetu, si izmišljevat svoje zgodbe, semi navezane na realno zgodovino. Nek paralelni svet Rima v času Julija Cezarja. Risal sem kratke, par-stranske stripe, totalno nedokončane, preizkušal sem stile, medije, z vodnimi barvami, z navadnim tušem. Lovil sem se, vsak teden sem zamenjal tehniko, iz meseca v mesec spreminjal mišljenje o tem, kaj je strip in kakšen mora biti."

"RISAR Z AFINITETO DO AKADEMSKEGA REALIZMA"

Sčasoma je našel svoj slog. Pravi, da je najtežje opisovati sebe in svoje delo. Gašper Rus, stripar in kritik, ga je označil za risarja z afiniteto do akademskega realizma. "Moj stil je vsekakor bolj realističen, bolj podoben ameriškemu in francoskemu stripovskemu slogu. Po tem najbrž odstopam od slovenskega stripa, zdi se mi, da se pri nas večinoma držimo alter stripa. Alter strip je v Sloveniji mainstream in kamorkoli greš, slovenski strip poznajo po tem. Izjemi sta morda Lavrič in Smiljanić, ki sledita realističnemu slogu. Pa Bernard Kolle, eden od bolj neznanih slovenskih avtorjev, ki riše za tujino, za francoski in belgijski trg, in fura podoben realistični stil kot Hermann Huppen."

DROBCI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA V KRATKIH STRIPIH

Lani je izšel Gašperjev prvi stripovski album. Zgodbo Obred sta ustvarila s prijateljem Maticem Večkom. Matic jo je spisal, Gašper zrisal. Kar se zgodb tiče, se je našel v današnjem, sodobnem času. "Še vedno bom v svojih zgodbah častil grozo in vse, povezano z njo," se zaheheta. "Poskusil pa jo bom povezati s svetom, kot ga poznam jaz. Postavil jih bom v okolje, ki mi je blizu."

V navdih so mu drobci vsakdanjega življenja. Ustvarja tudi kratke stripovske zgodbe, nekakšne vizualne haikuje v nekaj prizorih in jih sem ter tja objavi na spletu. Takšna je bila zgodba o vročem poletnem jutru, pa tista iz ilustratorjevega studia in odmora z kosilo, ko je za sosednjo mizo ujel pogovor neznank in ga spravil v strip. "Nagovorijo me preproste reči, vedno imam s sabo beležko, skicirko, da lahko te momente ujamem."

"POMEMBNO JE, KAKO BRALCA VODIM ČEZ STRIPOVSKO STRAN"

Ustvarjanje stripa zna biti dolgotrajno delo. Še posebej, če si, kakor Gašper, posebne vrste perfekcionist. Veliko mu pomeni storyboarding, kadriranje stripa v pravo kompozicijo. "Zelo mi je pomembno, kako se strip bere, kako bralca vodim čez zgodbo, čez stripovsko stran. Gre za zelo subtilne stvari, ki jih običajen bralec morda niti ne opazi, ljubitelji stripa pa takoj."

Ena stripovska stran mu vzame vsaj 16 ur, dan ali dva dela. Ko dela zase, je tempo bolj umirjen, kot če ga lovijo deadlini. "Nerad hitim, vmes rad zadiham, pustim malo stat, pogledam čez nekaj časa in kaj popravim." Danes skoraj vse dela na računalniku, saj je tako najhitreje in mu tak način dela ustreza. Si pa želi, da bo imel nekoč dovolj časa in svobode, da bo več časa risal na roke.

STRANGER THINGS PO GAŠPERJEVO

Še en delček Gašperjevega dela, ki je morda celo najbolj zaokrožil na družbenih omrežjih in spletu, pa so momenti iz popkulture, če jim lahko tako rečem. Takšni so bili na primer prizori iz uspešne Netflixove serije Stranger Things. Na Tumblrju, priljubljeni spletni platformi, krožijo še danes. "Zavedam se, da internet zahteva, da nonstop nekaj objavljaš, vsaj tedensko bi moral objaviti kaj novega. Trenutno takšnih svojih projektov delam bolj malo, pa tudi zelo sem kritičen do svojega dela, no, ali pa skromen."

Preživlja se z ilustratorskim delom, riše storyboarde, sodeluje z različnimi naročniki. A sam se ima za striporisca. Iz stripa izhaja, k risanju ga je vedno gnal strip in ko bo velik, pravi, si želi biti samo to. Ne glede na to, kaj počne: riše zgodborise za oglase ali filme, ilustrira za otroke ali ustvarja zgodbe v stripu, je slog vedno njegov.

Menda pa bomo že kmalu lahko Gašperjeve stripovske strani spremljali bolj redno. Medtem pa ga lahko najdete na Instagramu, Facebooku ali Tumblrju. In vmes prebrete še kakšen strip. Slovenski, velja?

PREBERI

ANA MARAŽ • ČRTE IN PODOBE OD TAM, KJER PIHA BURJA

ANA MARAŽ • ČRTE IN PODOBE OD TAM, KJER PIHA BURJA

nedelja, 19. marec 2017

Ko sem pred sedmimi leti na Pepermintu prvič predstavila ilustratorko ANO MARAŽ, ki smo jo takrat blogerji in občudovalci lepega spremljali na krasnem blogu talking to volcano, sem imela navado ob zaključku Pepermintovih vprašalnikov intervjuvance v mislih postaviti v prihodnost in jih vprašati, kje se vidijo čez nekaj let. 

Predvsem si želim, da bi bila moja prihodnost prežeta z ustvarjalnostjo. Želim si, da bi lahko živela od svojih del, pred tem seveda še uspešno diplomirala in se čim prej preselila v skupen domek s svojim najdražjim. Sanjsko bi bilo spet potovati v skandinavske dežele in se naučiti veliko novega.

Zgornje vrstice so Anin odgovor na to, priznam, zares neizvirno vprašanje. A izkazalo se je, da čez sedem let vse prav pride, tudi klišejska vprašanja. Zaradi neklišejskih odgovorov, kajpak.  Ob reprizi intervjuja sem tako gostjo prve Pepermintove objave v letu 2017 najprej spomnila na njene tedanje besede.

"Bilo je ustvarjalno, predvsem pa pestro in polno izzivov," danes pravi rdečelaska iz Vipavske doline, ki je medtem diplomirala, si tudi zares ustvarila dom in dvakrat postala mama. O severnih deželah še vedno sanjarijo, le da so zdaj v potovalne načrte vključene tudi otroške želje. Hiša Muminov, na primer. 

Ana, ki ni le likovna mojstrica, temveč tudi čarodejka lovljenja vsakdanjih momentov v fotografski in telefonski objektiv - le poglejte na njen IG! -, je po diplomi dve leti poučevala likovni pouk in umetnostno zgodovino, svoje ustvarjanje pa v lovljenju novega ritma vsakdana postavila na stranski tir. Povsem drugače je bilo v študentskih letih, ko je lahko nemoteno ustvarjala, takrat morda še brez zavedanja, kakšen luksuz je to.  Ni tako prav pri vseh, ne le pri ustvarjalcih? 

A s prihodom otrok je, opisuje Ana, "iskanje časa za ustvarjanje spet postal svojevrsten izziv, in če povem po pravici, še danes iščem ravnotežje med obema sferama." Pa je na poti do danes kaj - ko gre za njen ustvarjalni slog - opustila, pozabila, zradirala? "Težko rečem. Mogoče sem šla globlje v minimalizem, tam nekje so se izgubili tudi stavki, ki so takrat precej spremljali moje delo ... te malo pogrešam, mogoče se prikradejo nazaj." 

Maraževa nas je nekoč spravljala v dobro voljo, melanholijo in sanjarjenje s svojimi kombinacijami risbe in besede. Neredko jih je, vsaj delček njih, obarvala turkizno. In čeprav so danes so njena dela morda manj barvita, v njih ohranja ta preprost navdih, te drobne stvari in detajle, ki jih obarva s črtami, oblikami, kontrasti.

Premalo časa je bilo za kakšne večje projekte, se nazaj ozira sama in s svojimi besedami, zato so dela mogoče bolj razdrobljena, malo tu, malo tam, morda pomensko nimajo rdeče niti in gre bolj za fragmente. Vsekakor odraz življenjskih okoliščin, doda z nasmehom.

Doma je tam, kjer piha burja. Zanima me, ali pokrajina, sredi katere prebiva, vpliva na njeno delo. Ali kaj pogreša Ljubljano in njeno živahnost? "Ja, burja! Šele med študijem v Ljubljani sem ugotovila kako zelo jo imam rada. Res zna biti divja in neizprosna ampak prevetri človeka do jedra in odpihne vse slabo. No, zdajle malo romantiziram, ampak odmaknjenost mi ustreza. Ljubljana je blizu, všeč mi je njen vrvež, ampak samo za dan ali dva, potem me že motijo promet in gužva in izguba časa med točko a in točko b." 

Meni, da okolje, v katerem živimo, vsekakor vpliva na  posameznika. Morda ne toliko na ustvarjalni slog, kot na to, kar nam je tako samoumevno in lastno, da tega niti ne opazimo. 

Zase in pod svojim imenom ustvarja in prodaja (klik v njen e-shop!) predvsem ilustracije, kolaže in printe z raznolikimi motivi, prisrčnimi vsakdanjimi predmeti in živalmi. Lani je sodelovala tudi pri oblikovanju ovitka albuma benda Mart, za katerega je pred kratkim prejela tudi priznanje festivala Tresk. Ilustrirati pa si želi tudi knjige. "To sem si vedno želela in upam, da se najdeta priložnost in čas za to."

Poznamo pa jo tudi po sodelovanjih, med drugim s slovenskima blagovnima znamkama Vila Malina in ooh noo. Oba projekta je zakrivil Instagram, kjer sta Urška (Vila Malina) in Nina (ooh noo) videli Anino delo in jo povabili k sodelovanju. Anine ilustracije tako krasijo ovijalni papir, kartice, beležnice, posteljnino in še kaj.

Vse fotografije so delo Miloša Miloševiča. 

"Ker so izdelki obeh znamk vrhunsko oblikovani in izdelani, si jemljem v veliko čast, da jih lahko krasijo moja dela," pripoveduje in doda, da h krasnim občutkom prispevajo predvsem odzivi ljudi, ki izdelke uporabljajo v vsakodnevnem življenju, na svoj način, v svojih kontekstih. "Posebna sreča pa je položiti otroka v posteljo, v kateri rjuho krasi tvoja ilustracija." 

Kaj pa čez novih sedem let? "Kot bi v šali rekel moj tata: Niti policija ne ve. Hahaha." 

Preverim takrat, velja?

Ano in njena dela lahko v prihodnjih tednih ujamete na kar dveh skupinskih razstavah. V Lokarjevi galeriji v Ajdovščini na razstavi novih članov DLUSP Mozaik 2017 (24. marec) ter v Mestnem muzeju Idrija, kjer bo od 6. aprila na ogled razstava Sekcije ilustratorjev ZDSLU. 

PREBERI