CERKNIŠKO JEZERO

CERKNIŠKO JEZERO

ponedeljek, 8. avgust 2011

Zadnjič me je zagrabila huda nostalgija. Spomini na vroča poletja pri starih starših v Dolenji vasi, kraju, ki se vije ob Cerkniščici, ko ta zapusti Cerknico. Sprehodi do Selima, lokalnega cerkniškega kafiča, s 100 tolarji v žepu, kar je takrat pomenilo dve kepici sladoleda. Kopanje v potoku in, seveda, v jezeru.

Kopanje v jezeru je bilo sploh posebno doživetje. Avto, rdečo stoenko, pozneje pa srebrno petko, je mama parkirala ob gugalnicah. Takrat so še bile tam, lokal na kolih pa tudi. Po eni od zavitih peščenih potk smo z vso prtljago odpešačili med grmovje do primernega mesta, kjer smo razprostrli podloge in brisače. V zraku je dišalo po jezerskem blatu in šentjanževem olju, s katerim nas je mazala mama. Prava riviera. Vsake toliko je na tvoje koleno pristal kakšen kačji pastir, iz jezera se je zaslišal pljusk rib, otepali smo se sršenov in se (jaz) bali beloušk. Nakar smo šli enkrat na sprehod po presahlem jezeru in z grozo sem gledala v ogromne jezerske kraterje in črne rove na dnu in zaprisegla, da nikoli več niti nog več ne pomočim v vodo. Požiralniki in vse zgodbe in legende o njihovi moči...

Potem smo malo zrasli in na jezero smo hodili s kolesom. S prijatelji z vasi, s sošolci iz osnovne šole. V sedmem in osmem razredu smo tja hodili na piknik ob koncu pouka. V prav poseben zalivček, čez in čez postlan s suhimi, nalomljenimi vejicami. Okoli smo veslali s čolnom, starim drevakom, punce smo vreščale, ko so nas fantje obmetavali z blatom in zvečer smo vsi utrujeni kolesarili bo razritem makadamu proti domu.

Ampak zadnja leta se je jezero zdelo vedno bolj oddaljeno. Nič več ni bilo tako kot v spominih, gugalnice so porušili, tisto hišo na kolih tudi, že zdavnaj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, nenazadnje že dolgo nisem več Cerkničanka, a včeraj sem se zapeljala mimo pokopališča, po dolgi ravni cesti do Dolenjega jezera. Na koncu vasi me je presenetilo urejeno parkirišče. Na desni že skoraj dograjena hiša, na kateri napis naznanja muzej Cerkniškega jezera in bar. Od tam naprej je vse po starem, luknjasta cesta do Ribiškega kota, v njem pa napol pogorela koča. Veliko kolesarjev, ribičev, tudi kopalcev. Za windsurferje najbrž vode ni bilo dovolj. Fajn se je bilo sprehodit po travnikih, ki so spomladi in jeseni prekriti z vodo. In upam, da se bo kmalu kaj spremenilo, zaživelo. Da se bodo ob poteh postavili koši za smeti in informacijske table. Da se morda uredi kakšen mini kamp, da se privabi tabornike in skavte, mlade ornitologe in metuljeljubce. Muzej bo, lokal bo. Možnosti je ogromno. Samo naša občina se tega premalo zaveda.

Več o Cerkniškem jezeru in Notranjski nasploh lahko najdete tule,  tule, tule, tule pa tule tudi. Tko, da ne bo kdo rekel, da nisem lokalpatriotka :D

PREBERI

M I X + M A T C H

M I X + M A T C H

Pa se je začel nov teden! Upam, da je za vami lep vikend, jaz sem ga preživela ob knjigah, šla sem na en izletek (fotke kmalu!) in se uspela prehladit. Že drugič to poletje, safr. Kakorkoli že, pepermintov teden začenjam s kolažem, ki ga je navdihnila fotka z modnega tedna v Copenhagnu (kolekcija Stine Goya via Style Scrapbook). Pod dvojko je jedilni set iz Anthropologie, itak. Zapestničke, krilo in DIY top (iz preproge!) pod številko tri so iz superdruper bloga a pair & a spare. Štiri, oh-tako-kul novosti iz moje fejvrit J.CREW. Pod petko ideja za aranžiranje cvetja (pobrusimo robove konzerv in jih posprejamo z bronastim/zlatim lakom) - Luna and Chloe Weddings. Še en parti pogrinjek pod številko 6, tale je z bloga elizabeth anne designs. In še ogrlica, nežno roza in metalik bronasta - Ann Taylor.

PREBERI

5: ERIK RENKO

5: ERIK RENKO

petek, 5. avgust 2011

Če spremljate kaj povezave, ki so zapisane v levem stolpcu peperminta, potem ste (ali seveda po kateri drugi poti) zagotovo že odklikali na odličen blog Brands & Films, katerega avtor je Erik Renko. In  če znate filme in ostale s kamero posnete gibljive slike  gledati tudi drugače, vzporedno ali onkraj zgodbe, ki nam jo režiser, igralci in vsi ostali, ki so vpeti v vanjo, želijo povedati, vam tudi pojmi in koncepti, o katerih piše Erik, ne bodo tuji. Morda pa le. In ko enkrat usvojite ta pogled, ni skorajda noben film več to, kar se vam je sprva zdel. Naj Erik pove več:

Pri ustvarjanju mojih »5 reči« za Pepermint se mi je bilo najtežje odločiti, katerih 5 reči bi pravzaprav izbral: 5 naj filmov, 5 naj TV-serij, 5 naj filmskih scen... Spodaj je 5 reči, ki so povezane z mojim blogom o product placementu oziroma, kot se temu reče po slovensko, umestitvah izdelkov ali blagovnih znamk v filme, nadaljevanke, videospote in še kam drugam. Ker pišem tudi o set-jettingu, torej o obiskovanju znanih filmskih lokacij, je ena od petih izbranih reči posvečena tudi temu fenomenu.

Mr. Wilson

Ko sem pred časom delal lestvico najboljših product placementov ever, sem na prvo mesto postavil Wilsona iz filma Brodolom (Cast Away). Najboljšega prijatelja brodolomca Toma Hanksa, ki je bil... žoga. Product placement se običajno pojavlja v treh oblikah: pri prvi nam nek realni izdelek le pokažejo, pri drugi ga nek lik uporablja, pri tretji pa celo izgovori njegovo ime. Pri Brodolomu pa se je zgodila še četrta oblika: blagovna znamka je postala kar samostojen lik v filmu. Tom Hanks se je na samotnem otoku spoprijateljil s predmetom, z žogo proizvajalca Wilson. Lahko bi bila Spaldingova ali Adidasova ali Nikejeva. Pa ni bila. Svaka čast, Wilson. Tudi zato, ker so kmalu po premieri filma začeli prodajati žogo z narisanim obrazom. Še vedno jo lahko dobite na Amazonu.

»It's not called the Wheel. It's called the Carousel.«

Nadaljevanka Oglaševalci (Mad Men) je must-see za vse, ki se ukvarjajo z marketingom, pa tudi za vse ostale. Vsebuje precej odličnih primerov product placementa (takšen primer so recimo plašči London Fog ali pa vodka Stoli), po mojem mnenju pa najbolj izstopa ključna scena finala prve sezone. Glavni junak Don Draper, kreativni direktor oglaševalske agencije, takrat izvede superkul pitch za Kodakov diaprojektor Carousel, saj v predlog oglasa za nov izdelek vplete elemente iz svojega zakona, ki se takrat že precej precej maje. Kako zelo dobro so scenarist Matthew Weiner in kompanija izpeljali to sceno, je najbolje opisal TV-kritik Alan Sepinwall, ki pravi: »How freakin' great was Don Draper's sales pitch to the Kodak people? So great that he wowed the Kodak guys into cancelling their other pitches. So great that it made me want to invest in a slide projector even in this age of digital photography.«

Vzrok za moja nova očala

Ko slišiš, da bo nek modni dizajner ali kak drug nefilmar posnel film, si misliš: »Eh, to bo spet style over substance ali pa kr neki«. Ampak Tom Ford je s filmom A Single Man dokazal, da definitivno ima talent za snemanje filmov, pri čemer mu je izdatno pomagal tudi izjemni Colin Firth. Tisti Colin, ki je odigral naslovno vlogo. Tisti Colin, ki skozi ves film nosi očala s temnim okvirjem. Bojda jih je našel sam, ko je brskal po škatli s scenskimi rekviziti. Že pred ogledom filma sem vedel, da potrebujem nova očala, potem mi je postalo jasno, kakšna hočem.

Jaz sem bil Jesse, ona pa Celine

Pred zoro (Before Sunrise) je eden tistih filmov, ki jih je treba videti. Še najraje v dvoje. Svoje doda tudi Dunaj, kjer Ethan Hawke in Julie Delpy preživita nepozaben dan. In ko greš potem na Dunaj, v dvoje seveda, in se sprahajaš mimo Albertine, pa po Mölker Bastei, ko stopaš proti cerkvi Maria am Gestade, ko vidiš, kako zelo majhen je Kleines Cafe, in narediš en krog s praterskim kolesom, ti postane jasno, da ... Hehe, hitro gledat film, če ga še niste, in pot pod noge! Potem pa seveda poglejte še nadaljevanje, Pred sončnim zahodom (Before Sunset), in obiščite Pariz.

Nepogrešljivi

IMDb je bila ena od prvih spletnih strani, ki so me (že davno tega) resnično fascinirale. Kar naenkrat so moji »filmski« zapiski postali neuporabni, zastareli, netočni in predvsem »papirnati«. Poleg enormne količine uporabnih podatkov ima IMDb en fin link: External reviews. Tam sem po naključju našel Jamesa Berardinellija, kritka iz New Jerseyja, s katerim imava podoben okus in način razmišljanja o filmih. Pridružil se je Marcelu Štefančiču jr., do tedaj mojemu nepogrešljivemu vodiču pri gledanju filmov.

PREBERI

NEKEGA LEPEGA DNE

NEKEGA LEPEGA DNE

četrtek, 4. avgust 2011

...sem okoli hiše iskala primerne deske, da sem iz dveh lesenih koz naredila mizo. Postavila sem jo med našim in sosedovim vrtom, ki je pravzaprav sadovnjak. Ampak na vasi je velikokrat tako, da meje med našim in sosedovim ni. Kakorkoli že, ko je bila miza sestavljena, sem čeznjo pogrnila malce obrabljeno (lepolepo) posteljnino in se šla igrico popoldanski čaj/malinovec s pušeljcom in mafini. Že dopoldne sem z belo akrilno barvo pobarvala steklene lončke, ko sem iskala primerno vejo za stojalce, sem spotoma nabrala tudi šop suhih vej in pobarvala še te. Iz njih sem spletla pogrinjek. Ko sem po opravljenem fotkanju koooončnoooo vse potrebščine uspela znositi v hišo in pospravila koze na svoje mesto, sem sklenila, da se tega ne bom šla več. Enostavno me preveč utrudi in za teh nekaj fotkic... nima smisla. Da bi se pa katera od sester javila za asistentko, o, to pa ne! Edini interes, ki ga kažejo za ves moj trud, se vedno znova začne in konča pri: "A lahko en mafin?" :)

Ampak najbrž ne bo minilo veliko časa in jaz bom spet okoli hiše nosila potovalko (ja, potovalko!) z vsemi možnimi rekviziti in postavljala imaginarne dogodke. Taka pač sem.

PREBERI

CAFFEINE HOURS

CAFFEINE HOURS

torek, 2. avgust 2011

Nekaj snepšotkov z včerajšnjega (ker je že po polnoči, ko to pišem, pa naj kdo reče, da nisem ažurna:) festivala/tržnice tiskanih in ostalih ustvarjalnih reči - CAFFEINE HOURS. Priznam, nisem niti vseh štantkov obhodila, ker sem se zasedela in zaklepetala pri puncah. Pa tudi fotkat sem nehala še preden je padel mrak. Na fotografijah so zadeve od Urhove Nine, Lomolena bejb, kajekaje, Zorana in Kreature. Razstavljali pa so še SuperSizeShe, Acerbic Distribution, Moonlee Records, Hahahaha co., WeBecameAware, Yuppie Noise, Stripburger, Bad-Ink, Panda Banda!, Neven Cvijanović, Rdeče Zore, Društvo Gumb in DE/AR Magazine. In če sem na koga pozabila in bi bil rad omenjen, spomnite me! 

Naslednje leto spet (al pa že kej prej)!

PREBERI

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE" (3.del)

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE" (3.del)

nedelja, 31. julij 2011

Tako, še tretji in s tem zadnji del šraufkaste nakitne zgodbe. Makrame. Morda zgleda in se sliši zapleteno, vendar v praksi ni. Tole na fotkah je osnovni makrame vozelj, navodila zanj se v video različici najdejo tudi na spletu, če moj prikaz ne bo razumljiv... Morda ne bo uspelo kar takoj, saj meni tudi ni. :)

Za makrame načeloma potrebujemo 3 vrvice. Srednja je lahko krajša (tolikšna, kolikor je obseg našega zapestja + konca za zavezovanje) in debelejša. Lahko v snop naberemo več dolžin iste vrvice, pa je. Ob strani sta dve daljši vrvici. Vse tri zavežemo v vozel in pričvrstimo na podlago z zaponko ali lepilnim trakom. Pletenje si lahko olajšamo tudi tako, da fiksiramo še srednjo vrvico, a bolj narahlo, saj bomo pod njo peljali stranski vrvici.

 Začnemo tako, da desno vrvico položimo čez sredinsko, tako da nastane okljuk.

 Levo vrvico na levi strani položimo čez desno.

Nato pa jo peljemo pod desno in sredinsko vrvico in skozi okljuk desne. Zategnemo. Sedaj začnemo na levi strani z levo vrvico in ponovimo korak, le da iz druge strani. Vem, sliši se čudno, ampak poglejte kakšen video, pa bo šlo. :)

Vozlamo, vozlamo, vozlamo in se nekje na eni tretjini obsega zapestja ustavimo ter po želji na vrvice nanizamo matice, podložke, palčke. Nato vozlamo naprej, do konca, naredimo zaključni vozel in smo!

Okej, vam na hitro pokažem še en trik. Zanj potrebujemo eno okroglo podložko in dve enako dolgi vrvici.

Prvo vrvico prepognemo na pol in vpeljemo skozi podložko. Prosta konca vrvice peljemo skozi kakosetemureče ovoj in zategnemo. Enako storimo z drugo vrvico. Nastane tole. Upam, da ne naredim prevelike sramote svojemu taborniškemu imenu, če naznanim, da se temu vozlu reče kavbojski vozel. Naj me kdo popravi, prosim.

Inaf! Ampak naj vas ne skrbi, danes sem spet zasedla verando in barvala ter potem na vrtu sestavljala imrpovizirano mizo z lesenimi kozami in dilami, se drla na mačke, ki so mi hotele šnofat po mafinih in tekla na drugi konec vasi v tetino gredo po šopek rož. Vse za pepermint. In nujno potrebujem kakšnega asistenta (ki ni katera od mojih sester, ki niso zainteresirane za nič drugega kot to, če lahko pojedo kakšen mafin), ki mi bo pomagal pospravljat po fotošutingih. 

PREBERI

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE" (2.del)

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE" (2.del)

sobota, 30. julij 2011

Nadaljujemo nakitno železarsko zgodbo. Tokrat s pravim hitom različnih spletnih postojank, modnih blogov in revij = kitko z dodanimi maticami. Zanjo potrebujemo poljubno vrvico (oziroma tri) in poljubno (vendar parno) število matic. Šestrobih matic, se popravljam in širim orodjarski vokabular. 

Za začetek pripravimo tri dovolj velike vrvice (upoštevajmo tudi konce za zavezovanje in to, da se vrvica med pletenjem v kitko skrajša). Če je vrvica najlonska, jo previdno posmodimo nad plamenom, da se ne razdira. Ampak previdno, kar poslušajte me, imam lep spomin na taborniške vragolije na desnem kazalcu prav zaradi tega početja. 

Začnemo plesti kitko in na določeni dolžini (pomerite na svojem zapestju) začnemo vpletati matice. To storimo  tako, da na skrajno levo vrvico nanizamo matico in enkrat ovijemo, se pravi prestavimo levo vrvico čez sredinsko. Na tej točki naslednjo matico nanizamo na skrajno desno vrvico in tudi to prestavimo čez sredinsko (ki je sedaj tista s prvo matico). Pač pletemo kitko. Takole.

Ko vpletemo želeno število matic, nadaljujemo z navadno kitko in zapestnico zaključimo z vozlom. Pa je!

Čaka nas še makrame. Jutri!

PREBERI

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE"

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE"

petek, 29. julij 2011

Lahko bi mu rekli tudi Merkur nakit ali nakit iz očijeve delavnice. Vse, kar zanj potrebujemo, lahko namreč najdemo v domači škatli z orodjem ali na oddelku z železnino. Če katero neuko punco zanima, kako se spodnjemu železju reče - od leve proti desni so to vezni elementi, podložke in matice. Stajliš, ne?

Najprej pa k verižici z naslovne fotke. Zlati vezni elementi so bili najbrž že v osnovi narejeni za nakit, ne pa za zidanje. In paketek stane le 29 centov! V mislih se zdaj preselite v trgovine s hobi materialom, na kaveljčke z vrečkami perlic in ostalimi prčkarijami za izdelovanje nakita. Ne, vam kar povem, da ne boste računali - nič ne stane tako malo. K zlati lepo paše temno vijolična, zato sem že prej kupila tole dvojno vrvico. Za verišco sem jo odrolala in iz ene dobila dve. Nizanje, vozljanje, nič vozljanja, po želji. Moja kolekcija je zaenkrat takale.

Se nadaljuje...

PREBERI