SLIDER





ŽIVLJENJE IN TEHNIKA

torek, 23. avgust 2011

Revija/časopis ŽIVLJENJE IN TEHNIKA je začela izhajati leta 1950 kot Ljudski list. Čez tri leta se je preimenovala v naslov, pod katerim izhaja še danes. Več o zgodovini revije si lahko preberete tukajle. Naš oči, ki nadvse rad ohranja pred propadom stare knjige in podobne zadevšne, mi je prinesel kup starih časopisov, ker se v njih najde tudi marsikateri zanimiv nasvet za DIY :) Ko sem pregledala revije (večinoma so iz leta 1953), sem si skušala predstavljati, da bi recimo naslednje jutro vstala z namenom, da zgradim transformatorsko postajo. Ali morda pograd. Taki in drugačni nasveti z navodili in načrti so namreč prikazani v ŽIT. Danes se gre po take stvari v trgovino (no, za transformatorsko postajo nisem ziher:), še nedolgo nazaj pa so sami naredili vse, kar se je le dalo.
Ni kaj, nekoč je bilo lastno delo vrednota, danes pa smo predvsem leni in bi vse radi imeli po bližnjici, čimprej in takoj. Če montaža kje ni všteta v ceno, je cela panika. Naši izgovori so, da nimamo časa - zato kupujemo prek spleta, saj nam ni do gužvanja po trgovinah. Hah, ta dragoceni čas raje preživimo ob gužvanju na tako zasluženi kavici v mestu. Karikiram, ampak zadeva ni daleč od resnice, se mi zdi. No, najbrž nihče od nas ne bo nikoli zgradil transformatorske postaje, sem pa prav vesela, da znam prijeti kladivo v roke (ali kakšno bolj sofisticirano orodje) in kaj popraviti, celo ustvariti.
Najbolj zanimivo je brati napovedi za prihodnost. Take, v kakršne so trdno verjeli znanstveniki in strokovnjaki tistega časa. Da bo imel čez 50 let že vsak svoje letalo, da bodo kemijski strokovnjaki iznašli nešteto novih elementov in snovi, da bo ocean "polje prihodnosti", kjer bomo gojili vse možno. In ko pod zanimivost spada fotoaparat, ki sam nastavi svetlobo, veš, da se stvari spreminjajo in da se vedno tudi bodo.
Zdaj pa k fotkam. Od vsega sem bila najbolj navdušena nad tipografijo v teh zgodnjih številkah ŽIT.  Lepa, raznolika. Znaki podjetij preprosti a izčiščeni. In oglasi, smešni za crknit, no, ali pa vljudni. Vsekakor takih nismo vajeni več. Tudi Uredništvo je svoje naročnike le z obvestilom v okvirčku povabilo, naj poravnajo svoje naročnine in naznanilo, da se bo v prihodnjih mesecih pri njih oglasil poštar z roza položnico. Danes bi te zasuli s papirji in grožnjami :)

2. FESTIVAL ČRK

četrtek, 18. avgust 2011

V soboto se pričenja letošnji FESTIVAL ČRK. To je ena tako fajn zadeva, da sem se odločila, da vsaj malo prispevam k prepoznavnosti in širjenju vesti o njem. Zato sem šla danes pokukat v prostore na Križevniški ulici 16, kjer se bo glavnina festivala tudi odvijala.
V tiskarni in prostorih tipoRenesanse so črke povsod in v vseh oblikah. Tam so tudi različne priprave za tisk, od velikih do malo manjših tiskalnih strojev, večinoma iz povojnih časov. In vsi delujejo in na vse gospod Marko, duša in delovne roke tiskarne tudi tiska. Festival črk je že lani v mestnem dogajanju pustil močan vtis (mojo skromno lansko fotoreportažo si lahko ogledate tule), letos pa bo na sporedu še več raznolikih delavnic - od tistih za otroke, do tistih za tipografske navdušence z nekaj predznanja. Podrobnejši program si lahko ogledate na tej povezavi, naj omenim le nekaj delavnic:
  • klesanje črk v kamen
  • ročna izdelava papirja
  • lesorez
  • tiskanje vizitk
  • risanje okrasnih inicial
  • oblikovanje črkovnih vrst

V okviru festivala bomo lahko poslušali tudi nekaj predavanj (in sicer v Mini Teatru) in si ogledali kakšen dokumentarni film o tipografiji (v Kinodvoru), dogajalo pa se bo tudi na Stritarjevi ulici.
Zdaj pa še o NATEČAJU ZA POVALJANI PLAKAT. V okviru festivala je namreč razpisan tipografski festival na temo prostovoljstva, saj je letošnje leto tudi leto le-tega. Prispele predloge bo ocenjevala strokovna žirija, tri najbolje ocenjena dela bodo za nagrado natisnjena z nekajtonskim gradbenim valjarjem, nekaj odtisov vsakega plakata pa bo ponujenih na posebni dražbi. Vsa ostala izbrana dela bodo na ogled na v ta namen pripravljeni razstavi v času festivala. Več o pogojih natečaja si preberite tule, sodeluje lahko praktično vsak, ki ga tipografija veseli, le na zadnji dan oddaje, 26. avgust, ne pozabite.

Upam, da se vidimo! :)

5: MAMI SANDRA

sreda, 17. avgust 2011

Sandro na spletnih labirintih poznamo kot Mami Sandro. Je prav posebna mami, taka, ki se gre učit španskega jezika tja nekam ob zahodno morje. Taka, ki na film lovi otroške poglede, mestne prizore in potovalne razglede. Kuka na stara dvorišča, pozabljene hodnike in prašna stopnišča. Mimogrede škljocne zajtrkovalni pejsaž in svetle laske svojih otrok. Njen blog so slike njenega vsakdana, ki jih z objave v objavo pospremijo iskrene besede navdušenosti nad preprosto velikimi drobnarijami življenja. Z nami deli pet reči o sreči.
PET REČI O SREČI.

1. Sreča je, ko naključno najdeš vhod v hišo s čudovitim talnim vzorcem, sedeš v sosednjo krčmo, naročiš pijačo in opazuješ, kako ljudje prihajajo in odhajajo.
2. Sreča je, ko s sorodno dušo sediš ob morju, debatiraš o smislu obstoja, ješ paello in srebaš hladno belo vino.
 3. Sreča je, ko pod pozno poletnim soncem ležiš v visoki travi in bereš vrhunsko knjigo.
4. Sreča je, ko tvoj otrok zjutraj zleze k tebi v posteljo in te nežno poboža po licu.
5. Sreča je: »Sobotno popoldne in dva pogleda, ki se srečata nad kozarcem hladnega vina.« (Michael Foley)
Hvala, Katja, za prijazno povabilo k tebi domov. V užitek mi je bilo.
Sandra, hvala tebi.

INTERVJU: TEJA KLEČ | TEJAIDEJA

četrtek, 11. avgust 2011

Teja. Teja Ideja. Tista oblikovalka, ki ji natipkane besede tečejo prav tako podmazano kot računalniška miška. Vse pepermintove intervjuje sem navdušeno prebrala, a pri Tejinem sem se najbolj naglas smejala. Zabavna in nadvse duhovita je, prav takšna pa so tudi njena vizualna dela. Za slikovno dopolnilo intervjuja je izbrala predvsem dela, ki so bila zavrnjena in so obležala v predalu. A niso kul? Je zaljubljenka v glasbo (le preberite in kliknite njene predloge), v črke in čokolado in, se mi zdi, zelo močno tudi v življenje. Bi rekla, da se njeni sodelavci izvrstno zabavajo v njeni družbi. Draga Teja, štrikat te bom pa še pred zimo naučila jaz, v zahvalo za ta super intervju!
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem špeglarca iz Ljubljane, ki jo je mama celo otroštvo v zadregi opravičevala prijateljem in znancem. Naša rada riše, je rekla, ker sem se ob prvi priliki zatekla k barvicam in papirju, da mi ne bi bilo treba poslušati dolgočasnih pogovorov velikih tet z nalakiranimi nohti. Zdaj si nohte lakiram tudi sama, še zmeraj pa se ne morem otresti nadležne zmerljivke, da rada rišem. Jaz namreč ne rišem, ampak načrtujem in oblikujem sporočila ali izdelke, ki nagovarjajo tisto publiko, ki bi jo moji naročniki želeli nagovorit. Recimo, da sem nekakšen Cirano DeBergerac, ki zna z besedo in sliko očarati izbrance svojih naročnikov.
Majica z borosano je nastala v Armadi. Naredili smo serijo borosan z različnimi vzorci.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Vsako jutro se zbudim in si dovolim samo še pet minut. Vržem se na finto in drnjoham vsaj še deset minut. Po prvi kavi komaj čakam kosilo. Kosilo je vedno začinjeno z dobro družbo Luksovcev in kdaj pa kdaj še s kakšnim ščepcem Tomata, Romana, Milanke... Takoj po kosilu z našo Luks Ivono napletava, kaj vse bi se dalo početi zvečer. Pozimi me sicer ne vleče ven. Pozimi zvečer končam na svojem najbolj udobnem kavču. Vsako zimo si rečem, da se bom naučila štrikat.
OBLIKOVANJE - KAKO SI ZAŠLA V TA SVET IN KAKO JE POSTALO TVOJ POKLIC?
Ker sem nekje na pol poti ugotovila, da ne bom operna solistka, sem kolebala med literaturo in oblikovanjem. Po srednji šoli za oblikovanje, so me ovenčali z nazivom grafična oblikovalka in ker so se vsi meni dragi sošolci vpisali na likovno akademijo, se mi je zdelo najbolj naravno, da se podam kam drugam. Kaj bo svetu toliko oblikovalcev, sem si rekla. Ker me je vleklo k filmu in gledališču, sem se vpisala na dramaturgijo. Besede so mi od nekdaj šle z jezika, se zlahka odtisnile na papir in vtisnile v spomin bralcev. Srednješolski sošolci so mojo besedno veščino radi ponucali v svojih kreacijah in z njimi sem ohranila stik v času študija.

Postalo mi je malo mar za naše gledališče in pri našem filmu je bilo premalo prostora, a sem se vseeno trudila ostati pri literaturi. Prevajala sem leposlovje in ker je to zelo samotno opravilo, sem zvečer potrebo po družbi potešila kot kelnarca v Saxu. Vmes sem oblikovala ovitke za kasete (ja, kasete), ki so jih kompilirali fantje znani kot Radyoyo. Pa nisem oblikovala samo kaset, tudi letake in plakate, ki so vabili na njihove dogodke, pa majice, obeske za ključe in ja, kasneje še cdje ...

In potem so me lepega dne poklicali na Armado, da bi nadomeščala Katjo, medtem, ko je šla nekam na počitnice. Mi smo se na Armadi vse dni šli počitnice, kdaj celo za vikend. Včasih pa smo z ljubljanskih Prul skočili v Beograd al na Švedsko. Med tem pa ušpičili vraga in pol. In zato sem se naposled odločila, da bom oblikovalka, ko bom velika. Priložnostno tudi tekstopiska. In to takšna, ki si izmisli, načrtuje in oblikuje blagovne znamke. Danes to počnem v najboljši družbi bande, ki se ji reče Luks. Na Luksu je glih tko fino kot na najbolj razburljivih počitnicah.
Zavrnjen predlog plakata (zgoraj) in vrečka  za Sejem akademske knjige. Slogan "Sejem knjige, žanjem misli! " je delo briljantne teksopiske Saše Eržen.
KAKO BI OPISALA SVOJ KREATIVNI SLOG? ČEMU OSTAJAŠ ZVESTA NE GLEDE NA NAROČNIKA IN PROJEKT?
Ne glede na naročnika ostajam brezpogojno zvesta naročniku. Tako je zapisano v kodeksu naše stroke. Moj poklic je disciplina, ki se poslužuje likovne govorice za izražanje sporočil naših naročnikov, ki so usmerjena k njihovim odjemalcem. Ni prostora za afnarijo. Vedno moramo izražat naročnika. Sebe izražajo pa umetniki. Kar je gotovo zapisano v njihovem kodeksu. Oblikovanje vidnih sporočil namreč ni umetniška panoga. Je prej obrt. Drži pa, da se v izdelkih in načinu pripovedi prepozna oblikovalčev rokopis. Prepoznati nas je mogoče, četudi kdaj pod izdelek nismo podpisani. Mene najbrž prepoznaš po barvni paleti, zaobljenih oblikah in po tem, da ne glede na sporočilo, od gledalca zahtevam, da se nasmehne.
Triptih ilustracija je  nastala na Luksu kot zafrkancija za lastno dušo in za krancljanje prazne stene.
KOGA V SVETU DIZAJNA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Uf! Takih je pa malo morje. Kljub temu pa bo moj odgovor za moje kolege najbrž dolgočasno predvidljiv. Ne morem se naprimer nagledati mojstrovin Saula Bassa, Paula Randa, Erika Spiekermanna in Massima Vignellija. Pa izdelkov prima črkoriske in zbadljivo zabavne grafične esejistke Jessice Hische prav tako ne. Da o svoji zatrapanosti v Franka Chimera in Nicholasa Feltona sploh ne zgubljam besed. Pri vseh, poleg likovne veščine, neskončno občudujem njihov pogled na svet, ki ga podajajo vsak na svoj način v različnih oblikah. Franka v njegovih razmišljanjih spremljam na njegovem blogu in predavanjih. Jessica pa vedno znova preseneti s kakšno uporabno zadevo  ali zbadljivim izdelkom.

Doma je prav tako cel kup soborcev, ki jih občudujoče gledam. Če jih naštejem, tvegam, da kakšnega po krivici pozabim. Rada sem delala z Darkom Miladinovićem, rada imam Tomata, všeč mi je, ko vidim kaj od mojstrov iz Grupe Ee, pa kako razmišljata Ilovar Stritar mi je blizu in kar skuhajo v Gigotu je vedno dobro, pa Jan, ki sedi v Kabinetu 01 mi je zelo ljub. In takšno neverjetno srečo imam, da za okroglo mizo v Luksu sedim s Primožem. Primož Pislak je inženirsko preudaren, ko načrtuje, ko se loti pripovedi, jo poda s pestrimi likovnim izrazom in je mojster perfektne izvedbe. V Luksu sem zato, ker smo uigrana tolpa, v našem brlogu nam je res lepo in složno se trudimo delat tako, da je najbolj prav.
Joj, kdo manjka? Gotovo kdo manjka. Brez zamere.
Plakat za Broja in Kradljive brisač pa je realiziran. Za muzkontarje je super delat, ker so najbolj hvaležni naročniki.
INTERNET - NUJNO ZLO ALI ZABAVA? TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI, BREZ OGLEDA KATERIH NE MINE TVOJ DAN?
Internet je hitra cesta do informacij. Za firbca, kot sem jaz je to raj in sploh si ne predstavljam, da ga ne bi bilo. Spet bi morala plačevat članarino v NUKu in kupovat debele leksikone. Mislim, da se bo čas kmalu delil na čas pred in po internetu. Je pa jasno odvisno v katero zajčjo luknjo se poženeš. Na internetu me s poti do znanja vedno zanese še na čajanko.

Na čajanko dnevno zavijem k tebi, pa k Swissmiss in k Jani Orsolic. Prebiram kar zapiše že omenjeni Frank Chimero, preverim kaj so izbrali in zapisali na medijski platformi, ki se ji reče Good ter koga priporočajo pri Form Fifty Five. Na facebooku pa me moji prijatelji The Guardian, The New York Times in NPR zamotijo z novicami in zanimivostmi iz sveta, ki se bojda vrti, čeprav se meni vedno bolj zdi, da se sploh nikamor ne premakne.
Skica naslovnice knjige Paula Austerja je nastala na Luksu kot eden od predlogov rešitve, pa smo se na koncu odločili za bolj primernega in je ta ostal v predalu.
MUZIKA - KAJ POSLUŠAŠ, DELIŠ Z NAMI KAKŠNE MP3 NAMIGE?
Z veseljem delim! Najraje se pogovarjam o muziki in filmih. A ste videli oziroma slišali tole: Aloe Blacc in godalci, odlični aranžmaji in brezhibna izvedba. Al pa Raphaela Saadiqa za čist majhno mizo. Trenutno je moj favorit Michael Kiwanuka in prima je vse kar nastane pri založbi Wah Wah 45s, vključno z ovitki albumov. Dnevno poslušam Radio Nula, Colourful Radio in kar ponudi Gilles Peterson. V studiu za dobro razpoloženje poskrbijo z izborom na La Radio De Sebb. Takemu izboru Luksov Simon reče - Tejina muzika.

Poslušam čisto vse zvrsti. Med očete dobre glasbe štejem: Bacha, Paula Simona, Stevieja Wonderja, Sergia Mendesa, Felo Kutija in med najboljše storytellerje Toma Waits pa Franka Zappo. Plešem na funk, drum ‘n’ bass, hip hop, reggae, obsedim na jazz in soul, zaspim ob dubu. Pop zleze vame, čeprav ne prižgem ne tvja ne radia. Znam čisto vsa besedila na pamet. Od vseh komadov na tem svetu. Resno! Moja mama se je zato, ko sem bla še osnovnošolka, večkrat znala pridušat: ko bi bla še za matematko tko temeljita, in zraven zavila z očmi.

U, to moram nujno delit z vami. Če mate radi muziko boste užival ob nadaljevanki Treme. Sem ravno pogledala obe sezoni. Prima! Pa v Kino Šiška na čim več koncertov pejte. Pa na Drugo godbo. In na Jazz. Pa ob torkih v klub Cankarjevega doma. In na dogodke kjer sukajo naši domači funk DJji. Jst grem na čist vse.
KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Rada mam črke in čokolado. Rada grem v svet. Rada berem. Rada gledam dobre nadaljevanke. Rada plešem, pojem in jem. Rada se smejim, še raje vidim, da se ljudje smejijo meni... Rada mam vse, kar majo radi mladi.

PRIHODNOST SKOZI SANJSKI KALEJDOSKOP...
Če bo dovolj vode in zraka za vse in se bomo lahko v miru dogovorili glede vsega, bo super. V idealnem primeru bi želela nazaj še blagovno menjavo. No, pa sem splonkala govor finalistkam izborov za miss. Samo za svojo rit pa si želim, da bi končno dobila kolo, ki mu ne bo treba flikat zračnic, lonček, ki je vedno poln kaše, princa, ki hoče samo eno Pepelko in pa beležko, ki ji ne zmanjka idej.

SUMMER BUBBLE

Tako poletje imamo. Za balončke pihat iz čigumijev in ležanje na plaži (ali travniku) v majčki. Če pa pokukate k Heleni, ki je tole poletje narisala, lahko ujamete še nakitno razprodajo. Kako pa vaše poletje izgleda?

CERKNIŠKO JEZERO

ponedeljek, 08. avgust 2011

Zadnjič me je zagrabila huda nostalgija. Spomini na vroča poletja pri starih starših v Dolenji vasi, kraju, ki se vije ob Cerkniščici, ko ta zapusti Cerknico. Sprehodi do Selima, lokalnega cerkniškega kafiča, s 100 tolarji v žepu, kar je takrat pomenilo dve kepici sladoleda. Kopanje v potoku in, seveda, v jezeru.
Kopanje v jezeru je bilo sploh posebno doživetje. Avto, rdečo stoenko, pozneje pa srebrno petko, je mama parkirala ob gugalnicah. Takrat so še bile tam, lokal na kolih pa tudi. Po eni od zavitih peščenih potk smo z vso prtljago odpešačili med grmovje do primernega mesta, kjer smo razprostrli podloge in brisače. V zraku je dišalo po jezerskem blatu in šentjanževem olju, s katerim nas je mazala mama. Prava riviera. Vsake toliko je na tvoje koleno pristal kakšen kačji pastir, iz jezera se je zaslišal pljusk rib, otepali smo se sršenov in se (jaz) bali beloušk. Nakar smo šli enkrat na sprehod po presahlem jezeru in z grozo sem gledala v ogromne jezerske kraterje in črne rove na dnu in zaprisegla, da nikoli več niti nog več ne pomočim v vodo. Požiralniki in vse zgodbe in legende o njihovi moči...
Potem smo malo zrasli in na jezero smo hodili s kolesom. S prijatelji z vasi, s sošolci iz osnovne šole. V sedmem in osmem razredu smo tja hodili na piknik ob koncu pouka. V prav poseben zalivček, čez in čez postlan s suhimi, nalomljenimi vejicami. Okoli smo veslali s čolnom, starim drevakom, punce smo vreščale, ko so nas fantje obmetavali z blatom in zvečer smo vsi utrujeni kolesarili bo razritem makadamu proti domu.
Ampak zadnja leta se je jezero zdelo vedno bolj oddaljeno. Nič več ni bilo tako kot v spominih, gugalnice so porušili, tisto hišo na kolih tudi, že zdavnaj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, nenazadnje že dolgo nisem več Cerkničanka, a včeraj sem se zapeljala mimo pokopališča, po dolgi ravni cesti do Dolenjega jezera. Na koncu vasi me je presenetilo urejeno parkirišče. Na desni že skoraj dograjena hiša, na kateri napis naznanja muzej Cerkniškega jezera in bar. Od tam naprej je vse po starem, luknjasta cesta do Ribiškega kota, v njem pa napol pogorela koča. Veliko kolesarjev, ribičev, tudi kopalcev. Za windsurferje najbrž vode ni bilo dovolj. Fajn se je bilo sprehodit po travnikih, ki so spomladi in jeseni prekriti z vodo. In upam, da se bo kmalu kaj spremenilo, zaživelo. Da se bodo ob poteh postavili koši za smeti in informacijske table. Da se morda uredi kakšen mini kamp, da se privabi tabornike in skavte, mlade ornitologe in metuljeljubce. Muzej bo, lokal bo. Možnosti je ogromno. Samo naša občina se tega premalo zaveda.

Več o Cerkniškem jezeru in Notranjski nasploh lahko najdete tule,  tule, tule, tule pa tule tudi. Tko, da ne bo kdo rekel, da nisem lokalpatriotka :D
© PEPERMINT • Theme by Maira G.