NEKEGA LEPEGA DNE
četrtek, 4. avgust 2011
...sem okoli hiše iskala primerne deske, da sem iz dveh lesenih koz naredila mizo. Postavila sem jo med našim in sosedovim vrtom, ki je pravzaprav sadovnjak. Ampak na vasi je velikokrat tako, da meje med našim in sosedovim ni. Kakorkoli že, ko je bila miza sestavljena, sem čeznjo pogrnila malce obrabljeno (lepolepo) posteljnino in se šla igrico popoldanski čaj/malinovec s pušeljcom in mafini. Že dopoldne sem z belo akrilno barvo pobarvala steklene lončke, ko sem iskala primerno vejo za stojalce, sem spotoma nabrala tudi šop suhih vej in pobarvala še te. Iz njih sem spletla pogrinjek. Ko sem po opravljenem fotkanju koooončnoooo vse potrebščine uspela znositi v hišo in pospravila koze na svoje mesto, sem sklenila, da se tega ne bom šla več. Enostavno me preveč utrudi in za teh nekaj fotkic... nima smisla. Da bi se pa katera od sester javila za asistentko, o, to pa ne! Edini interes, ki ga kažejo za ves moj trud, se vedno znova začne in konča pri: "A lahko en mafin?" :)
Ampak najbrž ne bo minilo veliko časa in jaz bom spet okoli hiše nosila potovalko (ja, potovalko!) z vsemi možnimi rekviziti in postavljala imaginarne dogodke. Taka pač sem.
