SLIDER





k u l i n a r i k a
Prikaz objav z oznako k u l i n a r i k a. Pokaži vse objave

PAKUNGA: GAJA

sreda, 2. november 2011

Pasteriziran česen v kozarčkih se pod imenom Gaja na policah naših trgovin prodaja že nekaj časa. O nadvse simpatični gospe Tatjani, ki stoji za idejo in izdelavo, sem brala tudi v Odprti kuhinji in pred kratkim tole dobroto tudi preizkusila. Ker seveda izbiram glede na embalažo, sem kupila tavijoličen lonček. Okus preseneti, res. Kulinarične užitke na stran, česen še nikdar ni bil tako privlačen kot v steklenih kozarcih s pokrovčki in etiketami, ki jih je poslikala Meta Wraber. Itak.

POGRINJKANJE: ZLATA IN VIJOLIČNA

torek, 27. september 2011

Še pred jabolčno sem spekla zavihano pito s figami. Med peko sem razmišljala o postavitvi in barvah in pred očmi se mi je kar zlatilo. Ampak kje naj staknem kakšno zlato dekoracijo (razen v škatli z božičnimi okraski)? In sem se spomnila na zlato barvo v spreju, s katero sem že zlatila raznorazne listke. In sem se lotila. Spet k sosedovim po majhna piškava jabolka (teh res ni škoda), v škarpo po mini netresek in odcvetel ameriški slamnik. Pa še pest orehov, ki so se sušili na rešti. Ročice sem si pametno zaščitila z rokavicami, drugače bi bila še zdaj zlata od spreja. Barva se na soncu posuši endvatri. Med fotkanjem so prišli obiski in eno skodrano žlobudralo se je nastavljalo pred objektiv, se mi obešalo za vrat in spraševalo, če so zlata jabolka za pojest. Vem, težko je razložiti, zakaj čepim pred hišo in postavljam vse te stvari na leseno gajbo, potem moram pa vse pospravit in je to to. Pita je bila pa res fina :)

CIMET IN TIMIJAN

četrtek, 15. september 2011

Ob vseh domačih blogih, ki jih dnevno preklikam, ob vseh povezavah, na katere besno zapeljem s kurzorčkom, ob vseh opozorilih in predlogih... Jp, me še vedno kdaj kaj preseneti. Zelo lepo in zelo prijetno. Denimo Cimet in timijan, blog z recepti in fotkami, ob katerih se v sekundi preseliš nekam na jug Francije. In kljub temu, da danes nisem še nič jedla, mi je ta hip povsem vseeno za konkretno kosilo - samo kos figove pite bi!

STOCKHOLM {KAVARNE IN RESTAVRACIJE}

sreda, 20. julij 2011

Ne, švedskih mesnih kroglic nisem jedla, lačna pa zato vseeno nisem bila. Stockholm skriva nekaj lušnih prostorčkov, kjer lahko spiješ kavo, poješ kakšen sendvič, mafin, kolaček s cimetom in kardamomom ali se do sitega naješ za kosilo. Kdaj seveda pride prav tudi kakšen fastfood.
Prijeten lokal v kleti Kulturhuset v središču mesta, tik ob trikotnikastem trgu. Saj nisva jedli samo solate, temveč tudi tortilje, da se ne bo kdo ustrašil. Med čakanjem, da zavibrira tvoja ploščica (ki izgleda kot vesoljski podstavek za krigl piva), ki jo dobiš ob naročilu, lahko prelistaš kakšno lepo knjigo.
Ta lepa in zanimiva kavarna stoji v paviljonu tik ob morju. Vsak stol je bil drugačen, miza tudi, krožnik isto. Nekakšna čolnarna in rastlinjak v enem. Smo se kar zasedele (znam uporabljati dvojino, ampak smo res bile tri, še Katarina) ob kavi in steklenici vode. Priporočam!
Tudi v modernem muzeju (ki je bolj galerija:) imajo svojo restavracijo. Tudi to oglašujejo kot eno z najlepšim razgledom na mesto. Kar fajn sem se najedla, ta krožnik je bil enormen.
V Fotografiski sicer nismo nič jedle, smo le malce posedele ob panoramskih oknih z lepim razgledom na Stockholm, otoke in eno izmed pristanišč. Če pa boste lačni po ogledovanju razstav, le prigriznite kakšen sendvič s škampi. Če bo ravno čas kosila, se iz Fotografiske napotite čez taprometno cesto, poiščite stopnice ob tisti visoki strmi skali in že boste pri Hermansu. 
Hermans je sicer vegi, je pa zelo zelo fino. Plačaš 100 kron in poješ, kolikor in kar želiš. Razgled je menda eden lepših, a mi smo lahko pol kosila gledali le eno veliko ladjo, ki je plula mimo v pristanišče. V Hermansa hodijo stari in mladi, samo ne si v kavo stresat sladkorja s kardamomom, ker ni dobra.

NA OBISKU: GOSTILNA DELA

petek, 6. maj 2011

Danes smo šle na kosilo v frišno odprto gostilnico na Poljansko 7. Imenuje se Gostilna dela in je rezultat finega projekta Tovarna dela - Vstop v svet dela. V Gostilni dela je pet izbranih mladih dobilo delo in priložnost za soustvarjanje uspešne zgodbe gostilnice in je tako pionirski projekt socialnega podjetnišva pri nas. Pri načrtovanju koncepta gostinske ponudbe okrepčevalnice je bila v ospredju misel na mlade kuharje in natakarje, ki na začetku še ne bodo imeli veliko izkušenj in se bodo usposabljali neposredno z delom, nad vsemi pa bdi glavni profesionalni kuhar. Toliko za uvod. Zdaj pa k obisku z lačnim želodkom in fotoapratom. :)
Interier je svetel, prijeten, domač. Vse se dogaja v enem prostoru, vhodna vrata so na široko odprta in vzraku lebdi vonj po dobrotah, ki jih pripravljajo kuharji skorajda pred našimi očmi. Klepet obiskovalcev, vrvež z ulice in smeh mladih zaposlenih ustvarja nadvse prijetno vzdušje. Najprej pa očara prostran bel strop s štukaturami. In les. Ladijski pod, opaž na stenah, klopi in stoli z vseh vetrov. Šopek peteršilja in divjih špargljev na eni polički, skledi z limonami in pomarančami na drugi, vmes pa šopki lilij. Na vsaki mizici pa, mesecu primerno, ivanjščice. Izberemo kosilo z dnevnega jedilnika, ki je s pisanimi kredami izpisan na steno.
Kako luštno je bilo! Ko sediš na klopci za leseno mizo, ki so jo ustvarjalci projekta sami zbili in jim (dobesedno) dodali par kapljic barve za živahnost, se ti zdi, kot da si nekje drugje, ne pa v Ljubljani. Veri frenč. In njami dobro!

LAČNA.

nedelja, 6. februar 2011

rada kuham. čeprav imam rada pri kuhi mir, kar pa niti doma niti v študentskem domu ni ravno pogosto uresničljivo. :) res ne maram, da mi kdo stoji za hrbtom, pod roke gleda in me zraven celo še kaj sprašuje. v taki situaciji postanem zelo razdražljiva in godrnjava. jaz raje med kuhanjem preberem kakšno stran v knjigi (če ni ravno sposojena) kot pa klepetam. zelo rada jem gobe, njamnjam. in njoke tudi. gob sem v zadnjem tednu pojedla natančno pol kile.
NJOKI S ŠAMPINJONI V SMETANOVI OMAKI
šampinjone zelo na hitro operemo pod mrzlo tekočo vodoin jih popivnamo na papirnatem servetku/brisački
očistimo jih in narežemo na kakšne 3mm debele listke
segrejemo malo olja in gobe prepražimo. aja, zdej bi nina vprašala, koliko časa ji pražimo. :) okoli 7minut na precej močnem ognju, ravno toliko, da njihov volumen upade in čisto malo pozlatijo. nato jih solimo, popramo in posujemo s česnom v prahu. po želji.  česen+timijan sta sicer super kombinacija za skoraj vse gobe, čeprav meni timijan k šampinjonom ne paše. zalijemo s smetano (jaz sem s tisto za kuhanje,  lahko tudi s sladko, kislo, nima veze) in dodamo en trikotnik topljenega sira. vmes skuhamo njoke, ki so itak endvatri fertik (vsujemo v vrelo vodo, ko priplavajo na površje, je to to). vse skupaj zmešamo in še malo pustimo na ognju, da se zgosti.
jz mam ful rada to omako, no, zato je je tako veliko. pa poper imam tudi rada. :)

pehtran bi na tem mestu ziher vprašal kaj takega kot: kaj ste pa vi dobrega jedli danes? no, da slišim...
© PEPERMINT • Theme by Maira G.