SLIDER





a r t i s t
Prikaz objav z oznako a r t i s t. Pokaži vse objave

INTERVJU: HANA KARIM

ponedeljek, 7. junij 2010

Keramika. Čudovit in zapleten medij za kreativno izražanje, ki presega bolj vsakdanje materiale in hobije. Hana iz gline že sedem let oblikuje in žge nenavaden nakit zanimivih struktur, oblik in barv. Je vsestransko dekle, poleg keramike jo mika tudi svet grafičnega oblikovanja in ilustracije za otroke, kdaj pa kdaj pa vodi tudi kakšno delavnico ali tečaj izdelovanja keramičnih izdelkov. Naj vas tale mini intervju popelje v svet keramike, čeprav verjamem, da boste težko odmaknili pogled od prelepih izdelkov na fotografijah.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Hana in trenutno končujem drugi letnik študija likovne pedagogike v Ljubljani. Kruh služim kot grafična oblikovalka, med drugim pa je ena mojih večjih kreativnih strasti oblikovanje keramičnega nakita.
KAKO OBIČAJNO POTEKA TVOJ DAN?
Ja, moram reči, da sem pretežno jutranji človek, tako da je moj dan rutiniziran samo v tem času, kasneje pa kar je, je. Je pa tudi res, da negativni posegi v mojo jutranjo rutino pustijo posledice skozi ves dan, tako da brez sitnarjenja pred kavo!
KERAMIKA... KDAJ IN KAKO SE JE ZAČELA ČAROVNIJA MED VAMA?
V stik s keramiko sem prišla preko moje mame Silve (njene stvaritve si lahko ogledate tu), ki me je prva navdušila tako za keramiko kot nakit. Sprva sem nakit že nekje v osnovni šoli oblikovala iz fimo mase, kasneje pa mi prav nenaravnost tega medija ni več ustrezala in sem se našla v glini. Ta omogoča veliko več možnosti ustvarjanja, predvsem pa me navdušuje njena naključnost in nepredvidljivost. Najlepši občutek je, ko hodiva z mamo nestrpno pogledovat keramično peč in čakava na dovolj nizko temperaturo, nato pa – waw – končno odpreva tista vrata in pogledava, kaj je nastalo. Nikoli ni prav tako, kot si si zamislil, vendar je ravno v tem čar!
LAHKO NAM, LAIKOM, OPIŠEŠ DELOVNI PROCES, ORODJA IN MATERIALE, KI JIH PRI SVOJEM DELU UPORABLJAŠ?
Torej, izdelovanje keramike zahteva tudi kar nekaj tehničnega predznanja. Verjetno je ključnega pomena pri vsem skupaj peč. Ta mora biti dovolj močna, da se segreje na temperaturo, ki je potrebna, da se izdelki primerno spečejo. Moj postopek izdelovanja nakita izgleda nekako takole: najprej si skriciram različne kose – večinoma broške in ogrlice – nato se kakšnega lepega sobotnega jutra usedem za mizo na našem vrtu in mečkam, gnetem, kaj tudi razdrem in naredim kaj novega ven. Ker so moji izdelki precej majhni in tanki, ne zahtevajo dolge dobe sušenja, se pa zgodi, da se lahko večji kosi že ob napačnem sušenju uvijejo ali celo popokajo, lahko pa se razletijo tudi med pečenjem, če niso dovolj suhi. Potem sledi prva peka, za katero mora peč doseči nekoliko čez 1000 stopinj Celzija. Nato izdelke pobarvam z glazurami – te kupujem večinoma v tujini, ker je izbira tam veliko večja, predvsem pa te glazure ne vsebujejo svinca in niso strupene. Izdelki gredo še enkrat v peč – tokrat na višjo temperaturo, nato pa sledi le še oblikovanje nakita v celoto. Broškam dodam priponko, pri ogrlicah pa ne zanemarjam dejstva, da je izbira prave vrvice pomemben del nakita samega.
KJE NAJDEŠ INSPIRACIJO ZA USTVARJANJE IN KAKO LE-TO PRENESEŠ NA KERAMIKO?
Skozi ustvarjanje sem si izoblikovala nekakšen oseben izraz. Zvesta ostajam predvsem navidezni naključnosti oblik, ki prehajajo iz mnogodetajlnih strukturiranih površin v izčiščene gladke površine. Posebej raziskujem odtise črt in vključujem relief. Kombiniram več različnih oblik, ki skupaj predstavljajo celoto. Rada puščam navidez naključne špranje med posameznimi elementi – s tem skušam doseči oblikovno prvinskost in naravnost. Slednjo skušam uloviti tudi v barvah, saj pogosto uporabljam odtenke sive, črne in bele; dodajam pa raznovrstne odtenke modre barve, predvsem mi je pri srcu turkizna. Pogosto uporabljam glazure, katere med pečenjem na visoki temperaturi razvijejo posebne efekte, kar je zopet ena od naključnosti, ki spremljajo oblikovanje keramike.
DELIŠ Z NAMI SVOJA NAJLJUBŠA SPLETNA MESTA?
Vsak dan pregledam ista in še raje kakšno novo – rada pregledam novosti na enemu mojih najljubših blogov (poleg Peperminta, hehe) The Sartorialist, nekaj kreativnih postaj, kot sta Behance.net in DesignBoom.com, pa še kaj bi se našlo…
TUDI TEBE KAJ VLEČE V BLOGERSKE VODE, MORDA K ODPRTJU SPLETNE TRGOVINICE? KJE SO SICER NA VOLJO TVOJI IZDELKI - ZA OGLED IN NAKUP? :)
Načrtujem odprtje spletne trgovinice, za enkrat pa se predstavljam bolj kot ne na svoji Facebook strani, moj spletni portfolio pa si boste lahko v kratkem ogledali tudi tule.
ŠE KLIŠE ZA KONEC: NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Nisem preveč od planiranja, tako da se bom pustila presenetit. Bi pa še naprej rada počela precej iste stvari, ker že sedaj kar uživam.

Hana, veliko uspehov pri vsem, kar počneš in najlepša hvala za sodelovanje!

5: Nejc Gazvoda

ponedeljek, 31. maj 2010

Nejc Gazvoda je najbrž večini poznan kot mladenič, ki je nekaj let nazaj presenetil javnost z večkrat nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide ('04). Vevericam se je štiri leta zatem pridružila še druga od njegovih kratkozgodbnih zbirk, Fasunga, izdal pa je tudi tri romane, Camera Obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo ter V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Če rečem, da je Nejc zaljubljen v zgodbe, najbrž ne udarim kaj dosti mimo. Če ne drugega, lahko opazko potrdi Nejčeva druga ljubezen (ali prva, tega pač ne vem:) - film. Zaključuje namreč študij režije, kot koscenarist pa je sodeloval tudi pri celovečercu Osebna prtljaga. Tudi danes boste brali o zgodbah. Filmskih. Ljubezenskih, kakopak.

Za Pepermintovih 5 je Nejc izbral njemu najljubše flmske ljubezenske prizore. Uživajte!

1. SANJSKA POROČNA SEKVENCA V FILMU DU LEVANDE

Če bi moral (pogojeno z življenjem!) definirati ljubezen, bi pokazal ta prizor. Kdor bi začutil, bi začutil. Če ne bi, ne navija za isti klub kot jaz. Film je trenutek, ko besede umrejo iz spoštovanja, ker so izgubile bitko. Mojstrovina Roya Anderssona in moj najljubši filmski prizor.

2. KONČNI PRIZOR V FILMU OASIS

V resničnostnih šovih so se zaredili povprečneži, ker naj bi ljudje hrepeneli po junakih, ki so njim enaki. Ampak potem to ni junak, ne? Junake od bedakov ločijo dejanja. In končno dejanje glavnega junaka v filmu Oasis korejskega režiserja Chang Dong Leeja je tisto, ki iz njega dokončno naredi človeka, ki ga spoštuješ. Kljub temu, da je posiljevalec in morilec. Več ne povem, da se boste potrudili in izvohali ta spregledan biser (tudi priložena sekvenca ni tista, o kateri pišem).

3. PRIZOR Z JASTOGI V FILMU ANNIE HALL

Odnosi so behemoti umetnosti, a ko prideš blizu, vidiš drobne koščke iz katerih so grajeni. Scena, ki najlepše pokaže, zakaj so pomembne »male reči«. Zakaj se razhajamo in prepiramo zaradi »nepomembnosti«. Jastogi in nevrotičen očalar, ki jih lovi po kuhinji, dvakrat – ampak jasno mu je, zakaj bi s prvo žensko lahko preživel celo življenje, z drugo pa ne. In jasno je tudi nam.

4. PRIZOR ŽIVLJENJA V PIXARJEVEM UP

Včasih sem rad pameten in ciničen, ko pride do medsebojnih odnosov in njih kompleksnosti. Potem pa sem v kinu po koncu sekvence te Pixarjeve animacije brisal špegle v majico in upal, da se mi bodo solze posušile do prižiga luči. Čustvena bomba. Po svoje je žalostno, da se me od sodobnih visokoproračunskih Hollywoodskih filmov dotaknejo le še Pixarjeve animiranke. Nadvse priporočam tudi WallEja, ki je kot celota boljši film.

5. PRIZOR V ZVOČNI KABINI V BEFORE SUNRISE

Film si ljubosumno lasti element pogleda. Tega nima nobena druga umetnost, v sledeh morda teater in fotografija, a ne tako zelo živo kot film. Nekaj minut, nekaj pogledov, a jasno nam je vse – nikoli se ne bosta pozabila. Prevečkrat sta umaknila pogled. In prevečkrat sta ga vrnila.

mina fina v kapsuli.

sobota, 29. maj 2010

kaj štiri, pet razstav sem si ogledala ta teden. no, peto sem pogledala kar v izložbi, v podhodu ajdovščina se namreč nahaja galerija kapsula in tam visijo trakovi z ilustracijami mine žabnikar. če bi vstopila, bi si najbrž lahko ogledala še vse kaj drugega, ampak mudilo se je. pa drugič.

intervju: KraKra

petek, 7. maj 2010

Zelo sem ponosna, da se je Maja, KraKra  ustvarjalka, pripravljena malce razkriti širšemu občinstvu prav na Pepermintu. Poznate KraKra svet? Tudi jaz ga nisem, dokler mi ni pred kratkim prijazna komentatorka namignila, naj si ogledam to čudo. Pa sem si ga res {najdete ga na etsy + flickr + FB} in se takoj zaljubila v bitjeca, pa če so človeška ali živalska. Ker so enostavno adorable, ljubka, pisana, prefrigano nasmejana, rdečih ličk in barabice male točno vejo, da se ti s takim nasmehom takoj prikupijo in se začenjaš spraševati, kako morajo biti šele mehka tale bitjeca v resnici.  Potem so tu še oblekce za blazine, pa pisane zastavice in dišeči žakeljčki, napolnjeni s sivko... Vse lepo z ljubeznijo zašito. Da boste vedeli, čigave pridne ročice režejo, krojijo in šivajo te lepote, vam torej predstavljam Majo. Na koncu pa sledi še presenečenje. (:
Kdo si in kaj počneš?
Sem Maja in nisem ravno oseba, ki rada velikodušno govori o sebi, ampak tokrat pa bom, ker drugače lahko kar zaključimo že na začetku in to se pri teh rečeh nekako ne spodobi! Naj naštejem svoje najbolj karakteristične prvine …
Sem kavč aktivist in to vročekrvni! Polovico do večino časa patološko asocialna (So what, bite me!! Ampak še kar pridno delam na izboljšanju stanja, prosim za kanček razumevanja). Prepojena z muziko (čeravno je res, da sem instrumentalni analfabet, žal! Moja kariera bobnarke ni nikoli zaživela, obupano zdaj hrepenim le še po poziciji tamburin tresalke, po možnosti še pred časom, ko bo zopet potrebno nositi plenice), politično nekorektna (ker je politika ena velika packa in ima nedoumljive norme, ki so vse prevečkrat povsem skregane z preprosto logiko bivanja) in sem kruto iskrena vendar držim jezik za zobmi in zato je možno shajati z mano, vsaj večino časa in z tistimi potrpežljivimi, ki imajo konjsko močne živce.
No, sem tudi zmerni pesimist (ker je res lahkotno opravilo mrščenje čela v kombinaciji z dvomljivim in nezadovoljnim skomiganjem z rameni) in kolerični optimist (ker je svet lep in čutim, da je potreben le miceni poriv, da se megalomansko kolesce mehanizma zgane!). In ja, sem kofeinski džanki, priznam.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Standardne vsakodnevne rutine ni, ampak moj povsem običajen delovni dan vsekakor sestavljajo naslednje reči: khm, khm skodelic kave ob katerih zagnano pišem to-do listke (in takoj zatem zmečem v ločene odpadke včerajšnje, neodkljukane to-do listke), več urnega ropota moje šivačke/likalnika/fotoaparata (ki se brezobzirno porazporedijo od jutranje dopoldanskih ur do pozno nočnih ur), avtomobilskega cijazenja, ždenja pred računalnikom, izvrševanja gospodinjskih opravil (ki hkrati služijo večim namenom in so bojda blagodejni relaksacijski ventilčki za dušo), španciranja (selektivno gluhega in pretirano samosvojega) psa, peke kruha in kartanja.
So pa še prazniki, dopust in posebne priložnosti, takrat pa je na vrsti hedonistični kaos!
Predstavi nam prosim tvoje male prijatelje iz blaga. Kako ste se spoznali, kako so zaživeli?
Precej so živahni in glasni in tiste strašno radovedne sorte. Premalo prostora imajo kot le ideje in kar nadležno zahtevajo svojo dogodivščino. Zato jih pač spustim iz vrvice, z nekaj pomoči šivačke in blaga (opranega, po možnosti takšnega, ki je že imelo predhodno življenje ali pa je novo, in je iz naravnih surovin). Ker so tako suvereni, je nuja, da so tudi edinstveni, torej unikatni.
Ugotavljam, da smo zdaj, po trmastih začetniških mukah in polžjem ritmu dela, že kar vpeljani v ta kreativni proces. Je pa res (in to iskreno priznam), da je zelo malo vode preteklo odkar zmorem vsaj približno spodobno skoz mašino potegniti šiv, pred tem je bil namreč čas, ko je bil opis mojih delovnih nalog bolj ilustratorsko usmerjen, kar pa se zaradi pomanjkanja samoiniciative ni najbolj izšlo. Šivanje je zame velik dril in tako delujoč izrazni medij mi trenutno zelo ustreza! Ampak, ker sem po naravi bolj nostalgične sorte, še vedno na vsake kvatre, malo počičkam po papirju.
Komu so namenjene tvoje male žverce, fantje in dekleta? Kako si predstavljaš njihove zgodbe, potem ko se ločiš od njih in dobijo nov dom?
Mislim, da najbolj in predvsem, otroškim dušam! V glavi si zamišljam, da so narejene za vse tiste, ki jih pač… pokličejo (tako ali drugače), da se začuti vabljiva energija in jih vzamejo k sebi ter jim poklonijo nov dom. Želim si, da s sabo prinesejo kakšen nasmeh in da jih otroci radi stiskajo. S tem namenom ta bitjeca (pa tudi ostale reči) tudi delam!
In še, mogoče ni ravno priporočljivo izdati, vendar jih med nastajanjem čaram. Zaželim si, da bi v svojih novih domovih/pri novih prijateljih slišale ogromno smeha in navihanosti, pa posrečena tuhtanja (obožujem lucidno otroško logiko!!!), pa konstruktivna pričkanja in podobno ter nikoli, ampak res nikoli, bile priča čemu hudemu. Seveda ne živim v pravljicah, le srčno upam, da so tam kjer se nastanijo, le radoživa in breskrbna otroška doživetja, ki rastejo in tkejo svoje spomine v ljubečih sredinah. Takšne misli mi dajejo največji zagon.
Kaj še drugače rada počneš, ko se Krakra delavnica zapre in šivalni stroj utihne?
Drži, moja draga šivačka in tudi ostali tehnično-mehanski kreativni kolektiv res utihne, jim ugodim z pavzo, jaz pa medtem rada (naštevam po naključnem vrstnem redu):
  •  vzgajam z ljubeznijo, po najboljših močeh in zmožnostih.
  • kuham (vegansko oz., če ne drugače pač vegetarijansko), perem (mmm, svežina), likam, sekam drva, pucam in pacam in spet pucam!
  • vrtnarim (to je, rinem po zemlji in z navdušenimi kriki strašim trenutno še mirkoskopske rastlinice ali pa se štorasto natikam na trne)
  • lutkarim
  • zelo rada potujem in si že vrsto let noro želim na Islandijo, pa vedno najdem kakšno prepreko (od okoljske ozaveščenosti zavoljo letaskega prometa do finančnega fedra), no letos je moja ljuba Islandija končno prišla k meni, sicer le kot prašni vulkanski delci, ampak ne dlakocepimo (toliko o potovanjih!)
  • obožujem knjige, to je ljubezen brez meja in preprek. Čeprav se je v tej ljubezni kruto pripetilo, da sem prešla iz »dve bukvice na teden« na »dejmo, vsaj ena bukvica na teden!« na »ni veliko časa, ampak bukvica na mesec or die!!!«, zato se upravičeno bojim, da sledi le še tisto strašno stanje, ko si na redko posajene dni v letu vzameš knjigo s police, čez čas še kakšno in še kakšno in jih potem (tedne kasneje) skesano pospraviš nazaj na polico, neprebrane. Oh knjige!
  • in še ena reč, ki jo redno prakticiram (zadnje čase tik pred spanjem, toliko da izenačim vse te pocukranosti sreče čez dan), študiozno se obremenjujem z grozotami sveta (prek vrste aktivistično usmerjenih spletnih strani in blogov le teh) in kot kaže, mi še dolgo ne bo zmanjkalo gradiva!
Imaš svoja najljubša spletna mesta? Jih deliš z nami?
Najpogosteje klikam po Etsy, Flickr, YT, vmes je še polna pest prej omenjenih ozaveščeno naravnanih strani, zadnje čase tudi po FB. Za mašenje luknjastih informacij in ostalega firbčnega raziskovanja pa je tu seveda ata vseved - Google.
Načrti in želje za prihodnost? (Zelo navijamo za Krakra blog, zelo glasno in zelo močno.)
Glede načrtov sem nekaj nakazala že pri to-do listkih, torej načrtovanje je fina reč in se pri meni na veliko dogaja, je pa izpeljava prepogosto težko breme za povsem prelene za izpeljavo. Kaj?! Ups, pa ne prelene, pre-zaposlene kot sem jaz, ki se strogo držim načela »kam pa pridemo, če bomo vsi požrešno ambiciozni?!«
Želje … seveda so, ampak tako zelo preproste in zelo realne, ker si kaj več oz. drugače kot že poklicno funkcioniram, niti ne želim, vsekakor pa je največja želja, da bi bila malenkost bolj produktivna oz. organizacijsko gospodarna z delovnim časom (in to bo kmalu, čutim na vodi, da bo - le še kolektivni omm mi manjka). Poleg tega se mi poklic indie crafter sliši zelo prima in se ga želim še nekaj časa držati!
Blog?! Kaj je to blog? Mislim, da kaj takega pri meni ne bi šlo dobro skozi … predvsem zavoljo tega, ker šele meseca maja odkljukavam decembrski spisek idej in opravil, poleg tega je vsekakor bolje prepustiti zadeve tistim, ki jih res obvladajo (in tukaj se intervjuvanka prijazno nasmehne in požmikne pepermintki K!).
Sedaj pa, kot obljubljeno, presenečenje!
~ KraKra giveaway ~
Trije med vami, ki se boste potrudili in napisali zgodbico o zaenkrat še neobstoječemu KraKra bitjecu iz blaga, boste dobili prav posebno darilce izpod Majinih rok. Vsaka KraKra igračka ima namreč svoje ime in zgodbico. To lahko preverite tule. Čas imate do naslednjega Peperminovega  intervjuja (hja, ne vem, kdaj bo:)! Z Majo pa se bova še zmenili, ali bova dobitnike izžrebali ali bodo nagrajene najbolj simpatične zgodbice. Sedaj pa...spustite domišljijo na pašo!

n i k i n . p o r c e l a n

nedelja, 11. april 2010

Porcelanu pravijo tudi belo zlato. Ko pogledam fotografije Nikinih izdelkov, razumem zakaj. Krhek, mlečno bel, snežinkasto nežen, prosojen in delikaten. Porcelan je lahko zapleteno skonstruiran kakor čipka in le ugibam lahko, kako potrpežljiv in natančen moraš biti, da se naučiš rokovati z njim, ko ga oblikuješ.
Skodelice iz porcelana bi najbrž spravljali na najvišje police in jih čuvali le za posebne priložnosti. No, Nikine šalčke so tako lepe, da jih zagotovo vsi ponosni lastniki postavijo na vidno mesto. Iz njih pijejo jutranjo kavo ali popoldanski čaj. Porcelan, čeprav se zdi krhek in zgleda prosojen, namreč zdrži marsikaj.
Fotografije so delo Nejca Sajeta, več o Niki Stupica, njenih izdelkih in delavnicah, na katerih se lahko naučite kaj o porcelanu, pa tule.

strip v moderni.

četrtek, 4. marec 2010

Trije S-ji so zaznamovali/zaznamujejo moja študijska leta. Trije S-ji so (bili) osišča mojega zanimanja, trije krogi z istim središčem. Strip, street art in skejt subkutura. Ker iz prvega pišem tudi diplomo, sem še toliko bolj vznemirjena, ker se s torkom naslednjega tedna v Moderni galeriji otvarja pregledna razstava enega najbolj prepoznavnih striparjev pri nas - Tomaža Lavriča.
Lavrič se je začel z risanjem stripov ukvarjati sredi osemdesetih, kot pripadnik generacije, ki je ustvarjala pod okriljem revije Mladina. Mladinin krog je združeval različne avtorje, ki so s samosvojim individualnim slogom upovedovali aktualne, družbeno angažirane teme. Tomaž Lavrič pravi: "Mladina je bila od nekdaj angažirana in kritična politična revija in tam se pač ni dalo objavljati plehkih superherojev. Tako nam je prišlo v kri, da je pravi strip pač tak - angažiran in kritičen."

V Mladini je Lavrič leta 1988 začel objavljati tudi časopisni strip Diareja, po katerem ga najbrž tudi vsi najbolj poznamo. Izdal je tudi več stripovskih albumov in drugih publikacij, deluje pa tudi kot ilustrator in karikaturist. Razstava s krovnim naslovom Stripi bo zagotovo ponudila vpogled v vse aspekte avtorjevega ustvarjanja. Na ogled sicer do 6. junija, ampak... se vidimo v torek? :)

new heART for haiti

sreda, 27. januar 2010

Ob nedavnem katastrofalnem potresu, ki je prizadel prebivalce Haitija, se je povezalo veliko umetnikov in ustvarjalcev, tudi slovenskih. Medtem ko se (tudi) na slovenskih ustvarjalnih blogih širi akcija Craft for Haiti, ki spodbuja ustvarjalce, da ponudijo svoje izdelke na dražbi, izkupiček pa gre Haitiju, se je svoje, prav posebne dobrodelne akcije lotil tudi fotograf Matjaž Tančič.

Matjaž (zagotovo se ga spomnite tudi s pepermintovega intervjuja) v sodelovanju z agencijo New Moment ponuja v nakup svoje čudovite modne fotografije v pobudi z imenom NEW heART for HAITI. Fotografije so razdeljene v dve kategoriji, prva ponuja 3 različne motive formata 40x60cm, pri čemer je cena ene fotografije 300€. V drugi kategoriji je motivov več, fotografije pa so manjše (30x40cm), cena enega printa pa je 30€. Zbrana sredstva bodo nakazana Rdečemu križu. Lepo vabljeni, da bo svojih zmožnostih sodelujete v dražbi. V zameno za nakazan denar dobite magično fotografijo talentiranega fotografa z njegovim podpisom. In seveda tisti nezamenljiv občutek, da ste vsaj malo pomagali. Za več informacij prosim kliknite semle.

oliver jeffers

ponedeljek, 18. januar 2010

Zadnjič sva se menili z Ninoleno. In mi je poslala link do spletne strani ilustratorja Oliverja Jeffersa. Ah. Klikneš in kar naenkrat padeš v svet čudovitih ilustracij, krasnih zgodb in nenavadnih likov. Pa sem, vsa navdušena, tegale ilustratorja malce poguglala. In odkrila kaj? Da dela tudi kratke animirane filme in da imam glavna protagonista iz tele risanke že nekaj mesecev za avatar na gmail računu. :)

No, zdaj vsaj vem, kam pobič in pingvinček spadata. Lost and Found je zgodba (najprej napisana v knjižici, nato še zanimirana) o fantku, ki mu nekega dne na vrata potrka pingvin. Fantek meni, da se je pingvin izgubil in ga želi vrniti lastniku. Izkaže pa se, da nihče ne pogreša pingvinčka, zato se fantek odloči, da ga bo sam odpeljal domov, pa kjerkoli že to je. Klik na trailer za tole čudovitost. Knjižica pa se dobi tudi pri nas.

I'm in love! (ja, spet, a mate kej proti?:)

o l g a . k o š i c a

sreda, 6. januar 2010

zaljubljena sem v nakit slovenske oblikovalke olge košica. študirala je v ljubljani in v londonu, razstavljala pa že vsepovsod. pri oblikovanju nakita ~ prstanov, ogrlic, obeskov, zapestnic, brošk, celo obročev za v lase ~ uporablja različne tehnike obdelovanja materialov, ki jih med seboj kombinira do dih jemajoče končne celote.




čokoladni koledarček.

sicer ne vem, kdo bi lahko 12 čokoladic razporedil čez vse leto in si vsak mesec dejansko privoščil le eno, ampak kljub temu se mi ideja grške grafične oblikovalke kanelle zdi ravno prav hudomušna, sveža in predvsem lepo izvedena.


gre namreč za koledarčke v obliki in okusu čokoladic. no, čokoladnih ovitkov. na licu embalaže sta ime meseca in motiv, povezan z njim, na hrbtu pa oštevilčeni dnevi. ko je mesec naokoli, ham-ham, lahko koledarček pojeste.


jaz že ne bi zdržala. v kriznih momentih bi pojedla čokoladko, ovojček lahko itak služi svojemu namenu še naprej. :) že kot otrok nisem kazala potrpežljivosti pri tistih adventnih čoko-koledarčkih, heh.



meni najlepša motiva sta marčevski in novembrski. kateri je pa vam najljubši?

galerijski trojček.

petek, 4. december 2009

Včerajšnji Ta veseli dan kulture sva z M. (spremljevalko in fotografinjo:) odlično izkoristili. Obiskali sva galerijski trojček, ki se razteza v zelo majhnem radiju: MGLC, Moderna in Narodna.

Začeli sva s sprehodom po opustelem Tivoliju do tivolskega gradu, kjer sta trenutno v MGLC na ogled dve razstavi. Tista v prvem nadstropju je posvečena prekmurskemu umetniku Štefanu Galiču, lesorezcu, grafiku, ilustratorju in strastnemu zbiralcu metuljev.





 

{vaša poročevalka med zavzetim preučevanjem lesorezov:}
 
 
V pritličju pa se v majhni sobi nahajajo Mali svetovi Špele Čadež. Čudovito. Dih jemajoče. Ganljivo.  Fotografije niti ne morejo ujeti vseh filigranskih podrobnosti, še manj pa truda, ki ga je Špela vložila v svoje prizore. Čarobnost pa seveda najbolj pride do izraza v končnih izdelkih, v njenih noro dobrih animirankah. DVD z njimi lahko kupite na razstavi za 10€.






S Špelo že tečejo dogovori za Pepermintov intervju. Komaj čakam. :) Vaša domača naloga pa je, da si še pred njim ogledate Male svetove. Kot spremljajoča razstava Animateke bodo v MGLC na ogled še do 31. decembra.

O obisku v Moderni in Narodni galeriji pa naslednjič.


Rada pa bi opozorila tudi na zelo različne politike galerij in sorodnih ustanov glede fotografiranja razstavnih eksponatov. Nekateri fotografiranje strogo prepovedujejo (v Narodni galeriji se moraš predhodno najaviti in pridobiti dovolilnico, pa še to ponavadi dobijo zgolj kompetentni mediji ali strokovnjaki), drugi ga dovoljujejo, a moraš prej podpisati izjavo, da fotografij ne boš uporabljal v komercialne namene (Moderna galerija), seveda se fotografira izključno brez uporabe fleša. Spet tretji pa nimajo jasnih pravil. Tako se nama je v MGLC-ju zgodilo, da nama je gospodična, ki čuva razstavo Štefana Galiča, fotografiranje dovolila, ko pa sva za dovoljenje vprašali v spodnjih prostorih, kjer je razstava Špele Čadež, pa nama 5 ljudi ni znalo jasno povedati, kako in kaj. Dva sta skomignila z rameni, ena je grdo gledala, tretja je rekla, da ne ve in da glede tega niso dobili navodil. Nihče pa ni rekel, ne, ne sme se. Kako lahko nekdo dela v taki instituciji in ne ve, ali je fotografiranje dovoljeno ali ne? V bistvu sva sami videli znak s prečrtanim fotoaparatom, ampak ker sva fotografirali za Pepermint in z namenom promoviranja njihove ustanove in umetosti ter ustvarjalcev nasploh, sva razstavljeno vseeno pofotkali. Je to komercialni namen? Je Pepermint profitna stran? Ne in ne. :) Moj namen je le pokazati, kaj vse se dogaja okoli nas in privabiti kar največ ljubiteljev lepega k ogledu. In s tem sama prav nič ne zaslužim. :)

Stopnišče v MGLC-ju. Duhovito in kritično obenem. Kritika tudi meni? Kaj menite?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.