SLIDER





a r t i s t
Prikaz objav z oznako a r t i s t. Pokaži vse objave

TAKO LEPO

torek, 24. maj 2011

naj vam pokažem čudovite reči, ki jih izdeluje gospa boža. življenje je polno presenečenj in zadnje čase se pri meni vse vrti okoli bloga in ljudi, ki jih imam priložnost spoznati zaradi peperminta. tako se mi je po spletni pošti oglasila tudi gospa boža in me še isti dan presenetila pred knjigarnico s paketkom v vrečki.

držala za servetke so lahko tudi držala za jajčka. svečnik je pa sploh prekrasen. če skozenj posije sonček ali sveloba sveče, luknjice na podlagi ustvarijo čarobne vzorce.
marmelada iz banane in ananasa je pa še v originalni embalaži. poročam, ko jo poskusim! :)

intervju: ZORAN PUNGERČAR

ponedeljek, 2. maj 2011

Začnimo teden z novim pepermintovim intervjujem. Tokrat sem za odgovore na vprašalnik prosila Zorana Pungerčarja, razlog pa je takle. V lokalih, knjižnicah in ostalih javnih prostorih vedno prečekiram stojala z letaki in vzamem tiste najbolj vizualno zanimive. In med njimi je že kar ličen kupček koncertnih letakov, ki jih je oblikoval Zoran.  Oblikuje tudi plakate, pred kratkim pa je sodeloval pri prav posebnem projektu in zdizajniral ovitek ploščka, o čemer (in še o čem drugem) lahko preberete tudi na njegovi spletni strani in blogu. Zoran pa nam v intervjuju postreže tudi z odličnimi linki. In nekam sumljivo se mi zdi, da imajo fantje iz nekega točno določenega konca Slovenije zelo radi brokoli in tofu. :)
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Zoran Pungerčar, plačo si služim kot grafični oblikovalec, drugače pa rišem in oblikujem plakate za koncerte. Rad jem brokoli in tofu. Rad tudi pijem kavo. Vsaj tri na dan.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
PON-PET: zgodnje ustajanje, sprehajanje psa, nato sledi pedaliranje v službo, kjer senadaljnih 8 ur ukvarjam z reševanjem vprašanj iz sveta oblikovanja in postavljanja revij, nato odpedaliram nazaj domov kjer si skuham tretjo ali četrto kavo in v najboljšem primeru še kaj narišem.
VIKEND: sobota in nedelja potekate bolj počasi in sta zato primerni za sprehajanje po hribih in ostale stvari za katere mi zmanjka časa čez teden. Tudi rišem najraje med vikendi, ker si lahko takrat res vzamem čas. Tako lastni projekti ponavadi nastajajo ob nedeljah zvečer.
KDAJ IN KAKO SI SE ZAVEDEL, DA BO GRAFIČNO OBLIKOVANJE TVOJ POKLIC?
Takšnih in drugačnih »trenutkov resnice« je bilo že kar nekaj, prvi pa je bil na koncu osnovne šole. Na gimnazijo nisem hotel, ker sem vedel, da sem prelen, ekonomska šola se mi je zdela dolgočasna, so pa tisto leto odprli program medijski tehnik na Srednji šoli tiska in papirja, pa sem rekel, da grem poizkusit. Še danes sem mnenja, da je bila to ena izmed boljših odločitev.
BI ZNAL Z BESEDAMI OPISATI SVOJ SLOG ILUSTRACIJE IN OBLIKOVANJA?
Sodelavka je moj stil nekoč opisala kot naivnega, ampak v dobrem pomenu besede. Sam bi rekel, da so moje ilustracije malce primitivne, grobe, čudaške... vse kar mi roji po glavi pa ne morem vtaknit nikamor drugam.
POVEČINI OBLIKUJEŠ PLAKATE IN LETAKE ZA KONCERTE. ZANIMA ME, KOLIKO SE V TEM PRILAGAJAŠ BENDU/IZVAJALCU IN ČE MORAJO MORDA IZDELEK "POŽEGNATI", PREDEN GRE V TISK?
Plakate delam »po naročilu« organizatorjev koncertov, parkrat pa se je zgodilo, da sem delal tudi turnejski plakat po naročilu banda. Vedno se trudim, da je ilustracija na nek način povezana z bandom za katerega delam. Stil glasbe vpliva na sam izgled, vendar nočem, da bi me to omejevalo. Proces se vedno začne z googlanjem za preteklimi plakati bandov, ker me vedno zanima, kakšne asociacije je band vzbujal pri ostalih oblikovalcih. Sledi branje besedil in iskanje zanimivih pojmov iz le-teh, ki bi se jih dalo zanimivo upodobiti. V sam proces nastajanja spada tudi poslušanje čimveč glasbe banda v obdobju, ko zanj oblikujem plakat. Zaenkrat se ne spomnim primera, da bi band zahteval, da mora videti plakat pred tiskom, seveda pa sami organizatorji presodijo ali je grafika primerna za band. Na srečo so organizatorji ,s katerimi sodelujem, zelo na tekočem z aktualno glasbo in grafično podobo, ki spada zraven. Vsi sledijo naslovnicam albumov, plakatov itd. in imajo posledično občutek, kaj je dobro in kaj ne. S takimi ljudmi je super delati, saj razumejo in podpirajo to, kar počnem.
KOGA V SVETU OBLIKOVANJA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Eden izmed mojih največjih favoritov je zagotovo Maxwell Loren Holyoke Hirsch, odličen mi je tudi Jon Klassen, redno pa spremljam tudi Lizzy Stewart, Nigela Peaka, Julio Pott, Scotta Bakala, Justina Bartletta, Stacey Rozich... Google Reader folder z ilustratorji je precej velik. Od slovenskih pa najbolj cenim Mino Fino, Leno Sardelo, Lukatarina, super pa se mi zdi tudi ekipa, ki ustvarja ilustracije za Tribuno. Vse naštete ljudi občudujem zato, ker vsakič, ko vidim kaj novega izpod njihovih svinčnikov ,dobim željo in inspiracijo po risanju.

TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
GLASBA:
UMETNIJE:
Pikaland 
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Kadar imam čas, ga rad namenim analognim stvarem. Tako rad poslušam glasbo iz vinilk in namesto iz ekrana probam brati iz revije ali knjige. Dosti časa namenim tudi glasbenim koncertom, pitju kave in sprehajanju psa. Sploh kava in pes sta super za preganjanje designers blocka.
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST.
Čimveč objavljenih ilustracij, cilj sta seveda New York Times in New Yorker, hehe. Narediti še kakšno naslovnico za vinil. Z ilustracijami napolniti čimveč fanzinov in knjig. Ena izmed velikih želja, ki čaka na listi, pa je poizkusiti živeti in delati nekje v tujini.

ALEX STEINWEISS: mojster ovitkov

četrtek, 31. marec 2011

Med moje najljubše umetnike tega sveta lahko od včeraj prištejem tudi Alexa Steinweissa. Ob takih "odkritjih" si vedno očitam butastost in nerazgledanost, ker vsa ta fenomenalna likovna dela obstajajo že skoraj stoletje, jaz pa nič ne vem o njih. Včeraj sem se šla malo naslajat nad knjigami v Konzorcij in tam je bila - ogromna, težka, ohinsploh lepa (in ohinsploh draga) monografija tega pionirja oblikovanja ploščnih ovitkov. LPjk. Preden je Steinweiss leta 1938 pri triindvajsetih letih oblikoval prvi ovitek, so bile plošče ovite v navaden poštarski (tisti rjav, no) papir. The rest is history.

B E K S T E J Đ

torek, 22. marec 2011

Ali lepo po slovensko - zaodrje. Po včerajšnji krasni marionetni predstavi so nas lutkarji povabili v zaodrje. Kako fino, da sem čisto po slučaju imela v torbi Arčija, ne? :) Tako lahko tudi vam pokažem, kaj vse se skriva za tistim mini okencem.
Tole je konstrukcija, na kateri se menjujejo scene. Tisti pravokotnik čisto na koncu je okence, na drugi strani pa smo bili gledalci. Predstavljajte si štiri odrasle ljudi, kako se eno uro tiščijo tukaj, z marionetami v rokah, hkrati pa menjujejo prizore, so lučkarji in še kaj. 
Najboljši moment v predstavi je bil, ko želi hudič barantati za Gašperčkovo dušo, ta pa reče, da je nima, ker mu je mojster Klemenčič ni naredil. :) Marionete iz te predstave sicer niso originalne, z mavčnimi odlitki so jih replicirali, saj so originalne pač preveč dragocene. Nekatere stvari pa so še vedno točno tiste, ki jih je desetletja nazaj naredil in uporabljal mojster Klemenčič. Recimo Viva kartonast tulec, ki ga uporabljajo kot zvočnik. V bekstejđu je prašno, reflektorji so močni, igralci pa imajo čisto posebne glasove. Ah, fino doživetje.

DAN LUTK

ponedeljek, 21. marec 2011

Le kako je boljše obeležiti svetovni dan lutk kot z obiskom lutkovne predstave? Lutkovno gledališče obiskujem praktično vsak dan, predstave pa bolj malo. :/ Vem, vem. Se bom poboljšala. Se mi zdi pa kar fajn privilegij videti lutke od blizu, ko se recimo miška iz Bobka in barčice malce polomi ali pa me v bekstejđu preseneti opica, ki visi s stropa. Štiri muzikante znam tudi že skorajda na pamet, hostese iz gledališča pa Sapramš (kot ljubkovalno rečemo Sapramiški) straši še v spanju. :)
Ampak danes zvečer grem pa na lutke in to na miniaturne lutke! V mini dvorano Kulturnico na Židovski stezi. Doktor Faust je prav posebna lutkovna predstava. Prvič je bila uprizorjena leta 1938, pobudnik zanjo pa je bil oče slovenskega lutkarstva, Milan Klemenčič. Klemenčič se je nad marionetami navdušil še kot otrok v Gorici, nato pa je študiral slikarstvo in ves čas študija zahajal v znamenita lutkovna gledališča v Italiji in Nemčiji. Leta 1910 je na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini odprl vrata svojega Malega marionetnega gledališča. Oder tega gledališča je bil velik vsega 40x23 centimetrov, lutke pa so bile velike le 10 centimetrov. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS.  
Gledališče je delovalo med leti 1920 in 1924, nato pa je moralo zaradi finančnih razlogov zapreti svoja vrata. Kar deset let je razočarani Klemenčič potreboval, da se je spet vrnil k svoji ljubezni. Leta 1936 je kar v svoji dnevni sobi dvignil zastor gledališča Miniaturne lutke. Naenkrat si je lahko predstavo v tako majhnem prostoru ogledalo le 30 ljudi. V tem obdobju je nastala tudi predstava Doktor Faust. Sceno in lutke je kajpada naredil Klemenčič sam. In uiii, prav te male marionete grem gledat danes.
vir fotografij: LGL

RAZSTAVA ZA RISBE IN VIDEO.

četrtek, 10. marec 2011

bili smo pri mini na otvoritvi njene razstave v kinu šiška. bile so risbe in bili so videi  in bilo je res fino.
 moje fotke razstavi delajo krivico, zato naj vas še enkrat opomnim, da bo ta na ogled do 27. marca.

INTERVJU: MINA ŽABNIKAR | MINA FINA

ponedeljek, 7. marec 2011

Kar nekaj dni sem kolebala, kako spisati uvodnik k vprašalniku, ki ga je izpolnila Mina.  Napisati ali ne? Koga sploh zanimajo moji otroški spomini na Mino v moji sobi pred posterjem Spice Girls ali na gugalnici na maminem vrtu?  Spomnim se enega zvezka, porisanega z njeno pisavo, velike tiskane črke z odebeljeno piko na koncu vsake črte. Naslednje šolsko leto sem tudi sama tako krancljala naslove, šolarka. In sem zrasla jaz in je Mina postala Mina Fina. In po vseh teh letih je  še vedno ena mojih najljubših umetnic. Ali kako se reče tem ljudem, ki delajo vse sorte vizualnih reči in vse so tako lepe in se krušijo kot konica barvice na male drobce med nas, ogledovalce in občudovalce... Okruške greste lahko pobirat že jutri (in vse do 27.marca) v Kino Šiška na Minino Razstavo za risbe in video.
Kdo si in kaj počneš?
Moj standardni odgovor na to se glasi takole: Mina Fina se zbuja z dobrimi nameni, vendar vedno znova pristane pri kosu torte. Rada riše vsakdanje stvari in si zapisuje neumnosti. V prostem času dela kot grafična oblikovalka. 
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zelo rada se zbujam zgodaj. Verjetno zato, ker je zajtrk postal moj najljubši obrok dneva. Nato nujno pospravim posteljo, ker razmetana postelja pa res ne vodi nikamor. Dan se ponavadi prilagaja tekočim projektom in ostalim kapricam. Dopoldneve večinoma preživim doma, nato pa me zanese v studio na Rimski. Najboljša stvar studia so sodelavci iz grupe Ee. Pogovor in  drugo kritično oko res pomagata pri konstruktivnem delovnem procesu. Da delo ni samo monolog z ekranom. Zelo so priročni tudi za kave in kosila. Perfekten dan bi imel lepo razmerje med delom in druženjem.  
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z oblikovanjem, ilustracijo, vizualizacijami... kaj te je povleklo v ta svet?
Malo zgodovinskega orisa: "oblikovanje" se je začelo z 2. letnikom srednje šole po prepisu na Oblikovno in se potem kar nekako nadaljevalo v sedanjost. Zelo neplanirano se je razvilo v stalno "freelance" službo. Posvečam se predvsem vprašanjem iz knjižnega in revijalnega preloma. Z VJ-anjem sem se srečala v začetku Akademije. Kakor se reče "gor sem rasla" pri kolektivu Codeep-i. Za vse sta kriva Martin Bricelj in Ozren Škondrič. Če pomislim, da se s tem ukvarjam že 10-12 let, me res zvije. Moj abstraktno-barvni-video-svet  je prišel do izraza in se nekako profiliral pri Smetnjaku. Pri tem podivjanem krdelu sem že več kot tri leta. Z veseljem pa delam na črno tudi pri Sindikatu. Z ilustracijo in risanjem je drugačna pesem, ker me spremlja od malih nog. Včasih bolj, včasih manj izrazito. Pred približno štirimi leti, ko sem RES spoznala, da me konvencionalno delo v oblikovalski branži ne izpolnjuje in ne zadostuje, se je začel resen premik k osebnim projektom. Eden prvih takih, ki je nastal iz tega hrepenenja, je recimo I see darkness when I close my eyes
Bi znala omejiti/opisati svoj kreativni slog ali je to nikoli končana zgodba?
Moje delo zelo lepo sovpada z različnimi stranmi mojih zanimanj. Naj ponazorim:
  • Oblikovanje za red, grid, sistematizacijo.
  • VJ-anje za eksperiment, abstraktno ne-urejenost, spoznavanje tehnologije in družbe.
  • Risanje za spontanost, čustvenost, nadomestek dnevnika.
 Vse skupaj pa je seveda nikoli končana zgodba. Več kot znaš, manj znaš.
Tvoje najljubše spletne strani?
Kaj še sicer rada počneš v življenju?
Med vožnjo rada poslušam klasiko, da izpostavim dramatičnost dolgočasne rutine ustavi - spelji. Na tej postaji se napovedovalci slišijo tako pomirjujoče. Pomirja me tudi spanje. Rada se zaljubljam. Se mi zdi, da je to zelo podobno kuhanju. V kuhinji so najpomembnejši dobri ostri noži in začimbe. Finta vsega pa je v nonšalantnem redu.
Načrti in želje za prihodnost?
Prihodnost, prihodnost ... Všeč mi je ta neznanka. Nisem človek, ki veliko planira  vnaprej. Velika želja je, da bi lahko svoj čas posvečala samo svojim projektom in stvarem, ki me resnično zanimajo. Verjetno je to kar standardna želja. Vendar se je že par let ne naveličam.

ZA DEVETIMI GORAMI

petek, 21. januar 2011

ah, saj vem. okusi so raznovrstni, ampak ilustracije zvonka čoha mi res niso kaj preveč povšeči. daleč od tega, da sem ozkogledna tradicionalistka, le svet otroške ilustracije je po moje premehak, presvetel in prenežen zanje. v tej moji iluziji me njegova estetika kar malce zmoti. v tandemu z risbo ančke gošnik godec, ki je soilustrirala zbirko slovenskih ljudskih pravljic, pa sploh. je pa naslovnica zato prečudovita, polna drobnih detajlov in ptic, ki jih imam tako rada.

če bi si radi ilustracije ogledali v orginalih, se le oglasite v ljubljanski mestni hiši, kjer bodo na ogled do 20. februarja.

intervju: Ana Baraga

nedelja, 9. januar 2011

    Na Ano sem postala pozorna med lanskoletno razstavo študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Oko za oko. Kup njenih (porisanih, popisanih, polepljenih in počečkanih) moleskinov me je popolnoma prevzel in želela sem vedeti, kdo se skriva za njimi in imenom na razstavni ploščici. In tako sem Ano prosila, da izpolni tale vprašalnik. Ker je trenutno na izmenjavi v Barceloni, je malce dlje trajalo, ampak zdaj so odgovori tu. Aninemu delu lahko sledite tudi na njeni strani ali pa si ogledate njen portfolio.
    Kdo si in kaj počneš?  
    Sem punca iz Ljubljane, malo odrasla in veliko otročja. Končujem študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Sanjam o slikarstvu, umetnosti, ljubezni, velikih dogodivščinah, o tem, kaj vse bo treba narediti, o prihodnosti in letenju. Čudim se življenju.  
    Kako ponavadi poteka tvoj dan?  
    Začne se zelo počasi ob motoviljenju in začenjanju delovanja in končuje vse bolj hitro. Zaenkrat sem bolj večerno nočna. Veliko časa porabim, da zberem koncentracijo za delo, menim, da je to do neke mere del dela (a jo po moje tudi prvečkrat presežem). Nedelo je del dela. Ustvarjalci brez neke redne ritmične zaposlitve imamo ponavadi obdobja, ko veliko delamo - cele dneve, vikende ter obdobja, ko je dejanskega dela manj. A to je več kot poklic, je smer življenja in pogled nanj. Tako je tudi sprehod v trgovino vizualni trip, vedno nabiraš razne ideje, inspiracije, vidiš kompozicije, barve, hecne motive... 
    Kako si zašla v svet vizualne umetnosti in kako je le-ta postal tvoj študij in bodoči poklic? 
    Izhajam iz  družine, kjer se oba starša ukvarjata z vizualnimi umetnostmi in sem bila s tem od vedno obkrožena, tako da je bila usmeritev v to logičen potek razvoja. Drugega v bistvu ne poznam in ne znam početi. Kot otrok sem veliko risala in si zraven izmišljevala zgodbe. Tako sem bila lahko cele dneve sama s papirjem, svinčnikom in domišljijo. Veliko sva skupaj risala in se igrala z mojim dedijem. Starši so me vedno spodbujali, a nikoli učili ali preveč profesionalno pristopali do moje ustvarjalnosti, vsaj do fakultete ne -  vse je potekalo zelo spontano in neprisiljeno. V osnovni šoli nikakor nisem hotela biti slikarka ali umetnica, čeprav sem stalno risala in sem si izmišljevala marsikateri poklic, ko pa sem se odločala za srednjo šolo, sem spoznala, da je usmeritev v likovnost le tista prava zame in se odločila za SŠOF in kasneje za ALUO.   
    Kateri so tisti "tvoji" mediji ustvarjanja? 
    Zaenkrat sem se v večji meri usmerila v ilustracijo in se zaljubila v knjigo kot medij. Ne želim pa se omejiti, saj različni mediji omogočajo različne izrazne možnosti in vsebine. Za vsako sporočilo je primeren poseben medij. Medij je sporočilo ("Medium is the message." Marshal McLuhan). Zakaj knjiga? Ker ima več strani, na katerih lahko predstaviš več plati življenja, več drobcev, ki tvorijo celoto. In več knjig na polici spet tvori  svojo celoto, svojo zgodbo. Knjiga je objekt, celota, zgodba, v sebi nosi svoj svet. Je oseben medij, ki ga bralec vzame v roke v trenutkih kontemplacije. Je kot dialog med ustvarjalcem, pisateljem in bralcem, gledalcem - direkten nagovor. 
    v sodelovanju z Miho Erjavcem
    Najbolj prvinsko iz mene nastajajo liki - živali in ljudje. Sem bolj figuralik in abstrakcija mi ni prirojena. Kar se same tehnike ilustracije tiče, imam rada skicozen način risanja, ker menim, da je sproščena risba najboljša za direkten prenos misli, čustev in stanj na papir ter ima najmočnejšo osebno noto. Vsaka črta, ki jo posameznik potegne, je drugačna. Večkrat pa seveda rada zakompliciram z kolažem, mešanjem s fotografijo, risbo in poznejšo računalniško obdelavo, da ustvarim poseben vizualen svet, stil in atmosferao Ponavadi elemente narišem in pripravim posebej, jih nato skeniram in pozneje računalniško dodelam celoto v kompozicijo, saj mi ta način omogoča mnogo preizkušanja in dodelovanja. Drugače je, če delaš original le na papirju, saj dodelava v tem primeru ni možna.

    Bi znala zamejiti svoj stil, kaj je značilno za tvoja dela? 
    Mislim, da je moj stil pisan, igriv, hudomušen, včasih grotesken, erotičen, nežno grob in skrivnosten. Živalice in osebice, ki nastanejo pod mojimi rokami, me spravijo v zelo dobro voljo, pogovarjamo se in smejimo. Upam, da tako vplivajo tudi ostale, ki jim pridejo v vidno polje. Svojim delom želim poleg vizualne podobe dati predvsem vsebino, ki se mi zdi pomembnejša od tehnike in popolnosti izdelave, čeprav je seveda tudi ta zelo pomembna. Vsebina torej narekuje “stil”. Rada menjam tako vsebine kot stile.
    Kaj te najbolj inspirira?   
    Ogledi razstav mojstrov iz preteklosti. Veliki umi. Literatura, internet, človeško telo, človekovo delovanje, psihologija, odnosi in narava. Sama sebe in čudenje nad tem, da živim. Posebni ljudje, ki me obkrožžajo. Raznolikost. Barve, oblike, vzorci, svetloba. Svet. Življenje, predvsem življenje.
    Tvoja najljubša spletna mesta?  
    Haha. Facebook. Pa kakšni blogi in linki, ki me popeljejo do krasnih reči, informacij in ustvarjalcev. To me ponavadi zelo navduši in inspirira na začetku, a mnogokrat traja predolgo, saj se izgubim v sodobni postmoderni “vse-je-že-narejeno” utrujenosti in prenasičenosti uma.
    Načrti in želje za prihodnost? 
    Izboljšati oz. razviti sebe, da bom čimbolj izkoristila svoje potenciale in postala čimbolj jaz - ter s tem bila zmožna čimveč dajati. Morda nadaljevati študij po diplomi v manj praktični smeri, da poskusim preusmeriti svoj miselni tok še tja stran od uporabne funkcije k bolj duhovni, osebni, svobodni. Najprej pa seveda dokončati tega in diplomirati. Poskusiti se izogniti klasičnim zaposlitvam in sodobnemu suženjstvu. Biti samostojna. Sodelovati z nadarjenimi ljudmi iz mojega in drugih področij. Biti čimbolj ne lena, kar ne pomeni ne privoščiti si kdaj nekaj lenobe, ampak predvsem zares znati uživati v delu in imeti motivacijo za napredek na večih področjih. Ravnovesje... Stalno se želim učiti. Pa včasih poskusiti še kaj drugega kot le likovnost, ki sicer (časovno) prevzema generalni del mojega življenja. Potovati. Delati lepe, smiselne in vsebinsko polne reči, ki bodo osrečevale mene in druge ljudi. Poskusiti z svojim delom komu vzpodbutiti kakšno misel, porušiti kak okostenel princip, stereotip, družbeno pogojeno prepričanje - ali pa vsaj narisati nasmeh. Haha, kot vsak - izboljšati svet. 
    Ana, hvala za sodelovanje in veliko uspeha še naprej. :)
      © PEPERMINT • Theme by Maira G.