TOZD • ZJUTRAJ KAVA NA KLOPI PRI OKNU, ZVEČER PIVO POD KOSTANJEM
Tozd imam najraje zgodaj dopoldne,
takoj, ko odprejo in je klopca pri oknu še prosta. Potem tam tipkam, pijem kavo
ali čaj, vmes pa dostavljalci prinašajo zabojčke piva in stekleničke rožnate limonade.
Vsake toliko pogledam čez okno, petelinu skozi perje, mesto pa se šele dobro prebuja.
Muska je še bolj tiha in nekako razrahljana, potonke ali lilije v vazah pa že
na polno dišijo.
Vsake toliko pride notri kdo po
kavo v papirnatem lončku, pa kakšen turist, ki išče neke posebne cigarete,
potem se za eno od mizic usedeta fant in punca, počasi zajtrkujeta in si
ogledujeta zemljevid. Meni na vsakih par minut preskakuje wifi, ampak hej, ni panike,
saj se je dan šele dobro začel.
Tozd imam rada tudi zvečer, ampak
le, če ni prevelike gužve in je toplo. Kdaj pridejo takšni dnevi, ko se zdi, da
so vsi zašli v neke druge ulice, nabrežje pod košatim kostanjem pa prepustili
par prijateljem, ki se dobijo na pivu, si pripovedujejo neumne štose in drug
drugemu natakajo vodo iz tiste laboratorijske merilne posode, cingljajo s
steklenicami na tisti majhni mizici in zatikajo noge stolov ob tlakovce. Ko se
nad Ljubljanico spusti najlepša svetloba in je tvoje kolo že skrito med
drugimi, naslonjenimi na okoliške zidove, pred Tozdom zabrnijo gole žarnice.
Se mi zdi, da smo se na Tozd vsi nekako navadili. Če nimaš
ravno načrta, kam na kavo ali pivo, greš pač tja. Če je preveč ljudi, se nočeš
tiščat s tujci z ramo ob rami ali pa nimaš kam parkirat kolesa, greš pa drugam.
Kakšna pa je zgodba o tebi in Tozdu?
TOZD
Gallusovo NABREŽJE 27
LJUBLJANA
PON-NED 8.30 - 1.00
Ni komentarjev
Objavite komentar